Jedro

Očitno je, da je prvostopenjski organ opravljal poizvedbe zaradi ugotavljanja, ali bi A.A. z izvajanjem kmetijske dejavnosti na pridobljenih zemljiščih dosegala pomemben del dohodka. Vendar pa o ugotovitvah, ki jih je napravil na podlagi teh poizvedb, pred izdajo odločbe ni obvestil tožnice.

Sodišče se tudi strinja s tožnico, da mora za dokazovanje, ali tožnica kot lastnica kmetijskega zemljišča to zemljišče obdeluje sama ali s pomočjo drugih, je za to obdelovanje ustrezno usposobljena in iz kmetijske dejavnosti pridobiva pomemben del dohodka (1. alineja prvega odstavka 24. člena ZKZ) in za dokazovanje, da bo A.A. kot pridobiteljica kmetijskih zemljišč na teh zemljiščih pridobivala pomemben del dohodka (4. točka drugega odstavka 23. člena ZKZ-1), veljati enak dokazni standard, sicer bi bile osebe, ki uveljavljajo status kmeta po različnih podlagah, neenakopravno obravnavane. Stališče drugostopenjskega organa, da je v prvem primeru dokazni standard prepričanje, v drugem pa upravni organ preveri le verjetnost izjave osebe, da bo pridobivala pomemben del dohodka, je tako napačno.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Upravne enote Kamnik, št. 330-63/2018-44 z dne 20. 6. 2018 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške tega postopka v višini 347,70 EUR, v 15-ih dneh od vročitve sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

III. Zahtevek strank z interesom A.A. in B.B. za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo v 1. točki izreka ugodil zahtevi A.A. in B.B. za odobritev pravnega posla glede kmetije, ki jo sestavljajo nepremičnine parc. št. 208/2, 210/2, 211/2, 213/2, 213/3, 214, 215, 216, 217/1, 217/2, 218/1, 218/2, 219/1, 219/2, 220, 221/1, 221/2, vse k.o. ..., last C.C. in Č.Č., za kupnino v skupni višini 145.000,00 EUR; v 2. točki izreka pa zavrnil zahtevo za odobritev pravnega posla za iste nepremičnine, ki jo je vložila D.D.. V obrazložitvi navaja, da so D.D., A.A. in B.B. vložili vloge za odobritev pravnega posla, v katerih se sklicujejo, da so sprejeli ponudbo, ki sta jo dala Č.Č. in C.C.. Ugotavlja, da znaša skupni dohodek kmetijske dejavnosti D.D. za leto 2016 najmanj 30.622,77 EUR. Iz predloženih certifikatov izhaja, da je usposobljena za predelavo sadja na tradicionalen način, iz zemljiške knjige in katastra, da je lastnica in solastnica zemljišč, ter iz registra kmetijskih gospodarstev, da je nosilka kmetijskega gospodarstva na naslovu ..., pri katerem je bilo v letu 2017 vpisanih dobrih 11 ha kmetijskih zemljišč. A.A. in B.B. pa sta istega dne, vendar pred oddajo izjave o sprejemu ponudbe, podala izjavo na zapisnik, da bosta sama s pomočjo sorodnikov obdelovala kmetijska zemljišča, ki jih kupujeta od prodajalcev. A.A. je predložila dokazilo, da je univerzitetna diplomirana inženirka zootehnike, in poslovni načrt, iz katerega izhaja, da bo s predvideno kmetijsko dejavnostjo dosegala 21.786,14 EUR letnega dohodka. Ker sta z B.B. zunajzakonska partnerja, sta izenačena z zakoncema, glede katerih je sodna praksa že zavzela stališče, da lahko skupaj uveljavljata prednostno upravičenje po 23. členu Zakona o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju ZKZ). Na obravnavi sta prodajalca za kupca izbrala A.A. in B.B., s čimer se je D.D. tedaj strinjala. Šele po izvedeni obravnavi je pričela temu izboru nasprotovati. Prvostopenjski organ je zato preveril poslovni načrt A.A. in B.B. in ne dvomi, da je realno izvedljiv, ker je določen na podlagi statističnih podatkov, rejskih programov, izkušenj in strokovne usposobljenosti A.A.. Ker tožnici kmetijska dejavnost pomeni edino dejavnost, A.A. pa bo kmetijska dejavnost predstavljala glavno dejavnost, je štel, da obe izpolnjujeta pogoje za status kmeta in da sta glede predkupne pravice izenačeni, v takem primeru pa o kupcu odloči prodajalec. Zato je na podlagi 3. točke drugega odstavka 23. člena ZKZ odobril posel s A.A. in B.B..

2. Načelnik Upravne enote Kamnik pa je s sklepom št. 330-63/2018/43 z dne 13. 6. 2018 zavrnil zahtevo tožnice za izločitev uradne osebe, ki vodi postopek. V obrazložitvi navaja, da bi razlog za izločitev obstajal ob določenem razmerju uradne osebe do stranke ali upravne zadeve, ki bi moral biti takšen, da bi porajal dvom o njeni nepristranosti. Z očitki in predvidevanji, ne da bi stranka navedla druge pravno relevantne okoliščine, iz katerih bi bilo mogoče zaključiti, da je zaradi razmerja uradne osebe do nje ali upravne zadeve podan dvom o nepristranosti pooblaščene osebe, s svojim predlogom ne more uspeti. Zgolj nestrinjanje z vodenjem postopka in odločitvami pa samo po sebi ni izločitveni razlog.

3. Drugostopenjski organ je pritožbo tožnice zoper izpodbijano odločbo zavrnil. Zavrača pritožbene navedbe, da v postopku ni imela možnosti izjasnitve in vpogleda v spis in da ji ni bila dana možnost, da se izjasni glede poslovnega načrta A.A. in B.B.. Čeprav tožnici preveritev poslovnega načrta s strani Kmetijsko gozdarskega zavoda Slovenije (v nadaljevanju KGZ) ni bila vročena, do kršitve ni prišlo, saj preveritev le potrjuje že prej znana dejstva in ni neposredno vplivala na odločitev prvostopenjskega organa, temveč je le potrdila že prej ugotovljena dejstva. Poslovni načrt kupcev ne pomeni ugotavljanja obstoječih dejstev, ampak predstavlja le izjavo stranke, kmeta po 4. alineji prvega odstavka 24. člena ZKZ, pri kateri upravni organ zgolj preveri njeno verjetnost. To je v postopku tudi storil, kar je potrdilo še mnenje KGZ. Ugotavljanje dohodka po 4. alineji se razlikuje od ugotavljanja dohodka po 1. in 3. alineji prvega odstavka 24. člena ZKZ, ko je dejanski dohodek v preteklem letu potrebno ugotoviti na podlagi dokazov. Zato je prvostopenjski organ ravnal pravilno, ko ni postavil izvedenca, saj sta A.A. in B.B. s poslovnim načrtom izkazala verjetnost za doseganje dohodka iz kmetijske dejavnosti iz drugega odstavka 24. člena ZKZ. V zvezi s pritožbeno trditvijo, da je A.A. najprej sprejela ponudbo in šele potem podala izjavo o statusu kmeta, ugotavlja, da je izjavi po 4. alineji prvega odstavka 24. člena ZKZ priložila tudi izjavo o sprejemu ponudbe. Ker je ta izjava vezana na obdelovanje konkretnih zemljišč, je pravilno, da sprejemnik ponudbe najprej poda izjavo o sprejemu ponudbe ter šele nato izjavi, da bo kupljena zemljišča obdeloval in na njih pridobival pomemben del dohodka.

4. Nadalje je drugostopenjski organ z odločbo št. 33008-168/2018/2 z dne 26. 9. 2018 zavrnil pritožbo zoper sklep, s katerim je bila zavrnjena zahteva za izločitev uradne osebe, ki vodi postopek. Tudi po mnenju drugostopenjskega organa bi bile okoliščine, ki bi vzbujale dvom o pristranosti, izkazane ob posebnem razmerju z uradno osebo, kot so sorodstvo, ki ni izločitveni razlog že po 35. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), prijateljstvo ali sovraštvo uradne osebe do stranke, gospodarska odvisnost uradne osebe od stranke, ali če bi bila uradna oseba dolžnik, upnik svetovalec stranke ali bi bila z njo v kakšnem drugem odnosu. Teh okoliščin pa pritožnica ni izkazala in zato izločitveni razlog po 37. členu ZUP ni podan.

5. Tožnica v tožbi navaja, da ji prvostopenjski organ ni poslal pravilnega vabila, poleg tega pa ji ga je vročil preko pooblaščene notarke, ki je po zakonu ne bi smela zastopati, saj gre za sporen posel. Toženka je kršila 146. člen ZUP, saj tožnica pred izdajo odločbe ni bila seznanjena z ugotovitvami prvostopenjskega organa, ki jih je napravil na podlagi posveta s kmetijsko svetovalno službo oziroma z mnenjem neimenovane kmetijske svetovalke, o čemer je napravil lasten dokument, nekaterih listin pa ji tudi ni vročil. Toženka je kršila določbo 23. člena ZKZ, saj je A.A. najprej sprejela ponudbo in šele nato podala izjavo na zapisnik za potrebe 4. alineje prvega odstavka 24. člena ZKZ. Ker gre za poglavitno dejstvo, bi morala toženka to okoliščino ugotoviti, izpeljati dokazni postopek in dati vsem strankam možnost, da pri tem sodelujejo. Drugostopenjski organ se je postavil na stališče, da je potrebno v primeru, če se status kmeta uveljavlja po 4. alineji prvega odstavka 24. člena ZKZ, preverjati zgolj verjetnost pričakovanega prihodka iz kmetijske dejavnosti. Takšno stališče tožnico neupravičeno postavlja v bistveno slabši položaj, saj mora, ker kmetijsko dejavnost že opravlja, prihodke dokazati s stopnjo prepričanja. Ne drži, da sta prodajalca izbrala kupca, saj je izbiro podal le prodajalec C.C.. Sodna praksa se je že izrekla, da lahko zakonca podata skupno izjavo o sprejemu ponudbe, ni pa še sodne prakse v primeru zunajzakonske skupnosti. Ta bi morala biti dokazana, vendar je A.A. in B.B. nista izkazala. Ugotovitev, da A.A. kmetijstvo ob redni zaposlitvi predstavlja glavno dejavnost, ni pravilna. Glavna dejavnost je pravni standard, ki pomeni poglavitni vir za preživljanje. V primeru A.A. so to prihodki iz naslova redne zaposlitve, kmetijska dejavnost pa ji bo kvečjemu predstavljala dodatno dejavnost. Poleg tega je prihodek iz naslova zaposlitve, ki znaša 17.725,82 EUR, čisti prihodek, prihodek iz nameravane kmetijske dejavnosti v višini 21.786,14 EUR pa to ni, saj je potrebno odšteti stroške delovne sile, stroške za nakup strojev, goriva, škropiv, itd. Stališče, da bi A.A. kmetijstvo pomenilo glavno dejavnost zgolj zato, ker bi na leto zaslužila 4000,00 EUR več kot iz redne zaposlitve, materialnopravno ni pravilno. Pri tem iz poslovnega načrta izhaja, da bi lahko prinesel kvečjemu dohodek v višini 9.000,00 EUR. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo v ponovno odločanje drugi uradni osebi. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka. V delu tožbe, s katero izpodbija sklep, s katerim je prvostopenjski organ zavrnil zahtevo za izločitev uradne osebe, navaja, da se ni opredelil do njenih navedb in da so tudi razlogi pritožbenega organa zgolj pavšalni. Na njen očitek, da je razlog za neenakopravno obravnavanje ta, da je v postopku sodelovala njihova sodelavka, ni odgovorjeno. Predlaga, da sodišče sklep odpravi in vrne zadevo v ponovno odločanje Načelniku upravne enote.

6. Toženka v odgovoru na tožbo predlaga zavrnitev tožbe in v bistvenem ponavlja razloge, zaradi katerih je pritožbo zavrnila.

7. Stranki z interesom A.A. in B.B. v odgovoru na tožbo navajata, da je A.A. najprej podala izjavo po 4. alineji prvega odstavka 24. člena ZKZ in nato še izjavo o sprejemu ponudbe, saj morajo v skladu z ZKZ in sodno prakso pogoji za priznanje prednostnega upravičenca obstajati, ko je dana izjava o sprejemu ponudbe, kar je v tem primeru izpolnjeno. Toženka je obe sprejemnici ponudbe enakopravno obravnavala tudi glede ugotovitve dohodkov iz naslova kmetijske dejavnost in za obe uporabila enak standard. Stranki z interesom sta glede na očitke tožnice njun poslovni načrt posredovali v preveritev KGZ, ki je podal svoje mnenje. Mnenje potrjuje njun poslovni načrt in njune navedbe, da kmetija omogoča opravljanje kmetijske dejavnosti kot edine dejavnosti. Stranki z interesom sta res prijavljeni na različnih naslovih, a trenutno prebivata pri starših A.A., z nakupom kmetije pa želita urediti tudi stanovanjski problem. Kot zunajzakonska partnerja sta živela skupaj že od leta 2013. Tudi sicer pa obstoj zunajzakonske zveze v ničemer ne vpliva na predkupno pravico A.A.. Glede na letne prihodke v višini 17.725,82 EUR, ki so v bruto znesku, planirani dohodek iz kmetijske dejavnosti ta znesek presega za 4.000,00 EUR, kar pomeni, da bodo dohodki iz kmetijske dejavnosti prevladali nad dohodki iz redne zaposlitve. Izjava C.C.je bila nedvoumno dana v dvojini. Ker tožnica na to izjavo ni imela pripomb, toženki sploh ne bi bilo potrebno ugotavljati vrstnega reda predkupnih upravičencev, saj bi lahko upoštevala že izjave prodajalcev, komu bosta prodala kmetijo. Pojasnjujeta še, da je A.A. zaposlena na MKGP, vendar s svojim delovnim področjem nima povezave z oddelkom, ki rešuje pritožbe, saj je višja svetovalka v Oddelku za sonaravno kmetijstvo in lokalni razvoj v Sektorju za podeželje MKGP in opravlja naloge v okviru upravljanja, izvajanja oziroma kontrole Programa razvoja podeželja 2014-2020. Zgolj zaposlitev na ministrstvu ne more biti razlog za pristranskost, drugih konkretnih očitkov pa tožnica ne navaja. Opozarjata, da je Vrhovno sodišče že večkrat zavzelo stališče, da sklep o zavrnitvi zahteve za izločitev uradne osebe ni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu. Predlagata, da sodišče tožbo zavrne in tožnici naloži plačilo stroškov postopka.

8. Stranki z interesomČ.Č. in C.C. v vlogi navajata, da sta izkoristila zakonsko določeno pravico prodajalca, po kateri lahko izbereta, kateremu kupcu želita prodati nepremičnino. Smiselno predlagata zavrnitev tožbe.

9. Tožba zoper odločbo je utemeljena.

10. Sodišče mora uvodoma pojasniti razloge, zaradi katerih tožbe zoper sklep o zavrnitvi zahteve za izločitev uradne osebe ni zavrglo s posebnim sklepom. Po prvem odstavku 2. člena ZUS-1 se namreč v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika; o zakonitosti drugih aktov odloča sodišče v upravnem sporu samo, če tako določa zakon. Drugi odstavek istega člena opredeljuje upravni akt kot upravno odločbo ali drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta. V drugem odstavku 5. člena ZUS-1 je določeno, da se lahko v upravnem sporu izpodbijajo tisti sklepi, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan. Sklep o zavrnitvi zahteve za izločitev uradne osebe pa ni akt, ki se samostojno lahko izpodbija v upravnem sporu, kar potrjuje tudi ustaljena praksa Vrhovnega in naslovnega sodišča.1 Gre za procesno odločitev, ki jo je toženka sprejela v okviru postopka odločanja o glavni stvari.

11. Razloge v zvezi z neizločitvijo uradne osebe pa je mogoče uveljaviti s tožbo zoper odločbo o glavni stvari.2 Ker je tožnica pravočasno vložila tožbo zoper odločitev v glavni stvari, je sodišče štelo, da to odločitev izpodbija tudi iz razlogov, ker je pri odločanju sodelovala oseba, ki bi morala biti po zakonu izločena (6. točka drugega odstavka 237. člena ZUP). Tudi po presoji sodišča pa razlogi za izločitev niso obstajali. Kot je pravilno navedla toženka, zgolj nestrinjanje z vodenjem postopka in odločitvijo ni razlog za izločitev. Tudi kadar sodišče odpravi upravne akte iz razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), kršitve v postopku izdaje upravnega akta ne morejo biti razlog za izločitev, ampak so razlog za uveljavljanje pravnih sredstev. Sodišče se strinja s toženko, da bi morala tožnica, upoštevaje določbo 37. člena ZUP, izkazati, da med uradno osebo in stranko obstaja posebno razmerje, ki bi vzbujalo dvom o njeni nepristranosti. Tožnica sicer navaja, da je A.A. zaposlena na Ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, ki nadzoruje in usmerja delo upravnih enot, tako da je A.A. dejansko njihova sodelavka. Zgolj ta okoliščina pa tudi po prepričanju sodišča sama po sebi ni razlog za pristranskost. V nasprotnem primeru namreč v obravnavani zadevi ne bi mogel odločati nihče, saj bi bilo razmerje do vsake uradne osebe enako. Tožnica pa ne zatrjuje in ne izkaže, da bi bili A.A. in uradna oseba, ki vodi postopek, v posebnem službenem, prijateljskem ali drugačnem razmerju, zaradi katerega bi nastal dvom o njeni nepristranskosti.

12. Tožba pa je utemeljena iz drugih, v tožbi uveljavljanih razlogov.

13. Na podlagi prvega odstavka 23. člena ZKZ lahko pri nakupu kmetijskega zemljišča, kmetije ali gozda (...) uveljavljajo predkupno pravico predkupni upravičenci po naslednjem vrstnem redu: 1. solastnik; 2. kmet, katerega zemljišče, ki ga ima v lasti, meji na zemljišče, ki je naprodaj; 3. zakupnik zemljišča, ki je naprodaj; 4. drug kmet; 5. (…); 6. (...). Po drugem odstavku 23. člena ZKZ se ob enakih pogojih med kmeti, uvrščenimi na isto mesto v skladu s prejšnjim odstavkom, pravico do nakupa določi po naslednjem vrstnem redu: 1. kmet, ki mu kmetijska dejavnost pomeni edino ali glavno dejavnost; 2. kmet, ki zemljišče sam obdeluje; 3. kmet, ki ga določi prodajalec (…).

14. V obravnavani zadevi tožnica in A.A. uveljavljata predkupno pravico po 4. točki prvega odstavka 23. člena ZKZ, torej kot drug kmet. Pogoje, pod katerimi se oseba šteje za kmeta, pa določa 24. člen ZKZ. Gre za samostojno pravno vprašanje, ki je pomembno za rešitev zadeve in zato v obravnavanem postopku vprašanje statusa kmeta predstavlja predhodno vprašanje v smislu 147. člena ZUP, ki ga lahko organ v tem postopku obravnava sam.3

15. Za ugotavljanje dejstva, ali se tožnica in stranka z interesom štejeta za kmeta, je odločilen trenutek, ko sta sprejeli ponudbo, saj je pravni posel sklenjen tedaj, ko upravna enota sprejme izjavo predkupnega upravičenca o sprejemu ponudbe, pod odložnim pogojem odobritve (tretji odstavek 21. člena ZKZ).4 To, da je imela tožnica v trenutku, ko je upravna enota prejela njeno izjavo o sprejemu ponudbe, status kmeta po prvi alineji prvega odstavka 24. člena ZKZ, ni sporno. Sporno je, ali ima tak status A.A., ki ga uveljavlja po 4. alineji prvega odstavka 24. člena ZKZ. Po tej določbi je kmet fizična oseba, ki da izjavo na zapisnik pri upravni enoti, da bo sama ali s pomočjo drugih obdelovala kmetijska zemljišča, za katera izkaže, da jih bo pridobila, da bo iz kmetijske dejavnosti na teh zemljiščih pridobivala pomemben del dohodka in izpolnjuje pogoje glede usposobljenosti iz tretjega odstavka tega člena.

16. Med strankami je sporno, ali je A.A. izjavo iz 4. alineje prvega odstavka 24. člena ZKZ dala, preden je bila sprejeta ponudba, ali kasneje. Sodišče ugotavlja, da iz upravnega spisa izhaja, da je A.A. dne 15. 12. 2017 sprejela ponudbo in istega dne na zapisnik dala izjavo iz 4. alineje prvega odstavka 24. člena ZKZ. S tem, ko je obe dejanji opravila v bistvu hkrati, je po presoji sodišča zadostila pogoju, da mora predkupni upravičenec izpolnjevati pogoje tedaj, ko sprejme ponudbo, saj se navedeni izjavi, tj. izjava o sprejemu ponudbe kot predkupni upravičenec in izjava v smislu 4. alineje prvega odstavka 24. člena ZKZ, medsebojno pogojujeta. Vendar pa je za ugotovitev, ali gre A.A. status kmeta, pomembno tudi, da izkaže, da bo na zemljiščih, ki jih bo pridobila, pridobivala pomemben del dohodka, kar je med strankama prav tako sporno.

17. A.A. je dokazovala, da bo iz kmetijske dejavnosti pridobila pomemben del dohodka, s poslovnim načrtom, katerega je predložila k izjavi, da bo sama ali s pomočjo drugih obdelovala kmetijska zemljišča, za katera izkaže, da jih bo pridobila. Tožnica v tožbi navaja, da v postopku ni imela možnosti uveljaviti svojih ugovorov glede tega poslovnega načrta, za katerega tudi trdi, da v njem predvidena dejavnost ne more pomeniti takšnega dohodka in da A.A. zato ne more imeti statusa kmeta.

18. Po vpogledu v upravni spis sodišče ugotavlja, da je uradna oseba, ki vodi postopek, dne 4. 5. 2018 v spisu napravila uradni zaznamek, v katerem je zapisano, "da je tega dne skupaj s kmetijsko svetovalko pregledala poslovni načrt A.A.. Svetovalki se je zdel poslovni načrt izjemno dobro pripravljen in realno ocenjen. Kmetijska svetovalka je na podlagi pripravljenega poslovnega A.A. naredila izračun, ki je pokazal, da je obremenitev primerna, zato se kmetija lahko vključi v ekološko kmetovanje. Po svetovalkinem mnenju je možen prevzem obveznosti KOPOP za zahtevne operacije Trajno travinje II zahteva Opustitev silaže in operacije Visokodebelni travniški sadovnjaki." V naslednjem uradnem zaznamku z dne 7. 5. 2018 pa je uradna oseba navedla, "da je iz podatkov, ki jih je pridobila na internetu, razvidno, da so plačilne pravice iz nacionalne rezerve na voljo za KMG-MID-e, ki začenjajo opravljati kmetijsko dejavnost." Očitno je, da je prvostopenjski organ opravljal poizvedbe zaradi ugotavljanja, ali bi A.A. z izvajanjem kmetijske dejavnosti na pridobljenih zemljiščih dosegala pomemben del dohodka. Vendar pa o ugotovitvah, ki jih je napravil na podlagi teh poizvedb, pred izdajo odločbe ni obvestil tožnice. Poleg tega v upravnem spisu ni izkazano, da bi bila vloga A.A. in B.B. z dne 18. 5. 2018 s prilogo - mnenjem KGZ o poslovnem načrtu za pridobitev statusa kmeta - vročena tožnici, da bi se o njem izjasnila. Sodišče zato soglaša s tožnico, da ni imela možnosti, da bi se izrekla o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo (9. člen ZUP). Na podlagi četrtega odstavka 146. člena ZUP pa pristojni organ ne sme izdati odločbe, preden ne da stranki možnosti, da se izreče o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembna za izdajo odločbe. Ker v obravnavani zadevi tožnica ni bila seznanjena z ugotovitvami prvostopenjskega organa, zaradi katerih je štel, da je izkazano, da bo A.A. pridobivala pomemben del dohodka na zemljiščih, ki jih bo pridobila in torej ni imela možnosti, da se izjasni o dejstvih in okoliščinah, na katerih temelji izpodbijana odločba, je podana bistvena kršitev pravil postopka (3. točka drugega odstavka 237. člena ZUP).

19. Sodišče se tudi strinja s tožnico, da mora za dokazovanje, ali tožnica kot lastnica kmetijskega zemljišča to zemljišče obdeluje sama ali s pomočjo drugih, je za to obdelovanje ustrezno usposobljena in iz kmetijske dejavnosti pridobiva pomemben del dohodka (1. alineja prvega odstavka 24. člena ZKZ) in za dokazovanje, da bo A.A. kot pridobiteljica kmetijskih zemljišč na teh zemljiščih pridobivala pomemben del dohodka (4. točka drugega odstavka 23. člena ZKZ-1), veljati enak dokazni standard, sicer bi bile osebe, ki uveljavljajo status kmeta po različnih podlagah, neenakopravno obravnavane. Stališče drugostopenjskega organa, da je v prvem primeru dokazni standard prepričanje, v drugem pa upravni organ preveri le verjetnost izjave osebe, da bo pridobivala pomemben del dohodka, je tako napačno. Dejstvo, ali ima oseba, ki je sprejela ponudbo, status kmeta, je glede na materialni predpis tisto dejstvo, ki je pomembno za zakonito in pravilno odločbo. Zato gre za del relevantnega dejanskega stanja, v postopku pa je treba ugotoviti resnično dejansko stanje (8. člen ZUP). Načelo materialne resnice zahteva, da se uradna oseba tudi o tem, ali bo pridobitelj kmetijskih zemljišč na teh zemljiščih pridobival pomemben del dohodka, prepriča, torej izvede v ta namen potrebne dokaze.

20. Če upravni organ po tako izvedenem dokazovanju ugotovi, da imata obe osebi, ki sta sprejeli ponudbo, po 24. členu ZKZ status kmeta in uveljavljata predkupno pravico v istem vrstnem redu npr. kot drug kmet (4. točka prvega odstavka 23. člena ZKZ), pa mora pravico do nakupa določiti po predpisanem vrstnem redu, ki ga določa drugi odstavek 23. člena ZKZ (1. kmet, ki mu kmetijska dejavnost pomeni edino ali glavno dejavnost; 2. kmet, ki zemljišče sam obdeluje; 3. kmet, ki ga določi prodajalec, razen v primeru, ko gre za prodajo kmetijskega zemljišča, gozda ali kmetije, ki je stvarno premoženje države in mora prodajalec določiti kmeta na podlagi metode javne dražbe). Določba drugega odstavka 23. člena ZKZ je namreč namenjena izključevanju v primerih, ko se več predkupnih upravičencev (kmetov na podlagi izkazanega statusa kmeta) uvrsti na isto mesto, glede na vrstni red, določen v prvem odstavku 23. člena ZKZ.5 Pri tem je sodna praksa že izoblikovala merila o tem, kdaj se šteje, da kmetijska dejavnost predstavlja "glavno dejavnost".6

21. Glede na navedeno je sodišče upoštevaje 3. točko prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo, izpodbijani akt odpravilo in zadevo vrnilo organu, ki je upravni akt izdal, v ponoven postopek. O drugih tožbenih razlogih se ni izrekalo, saj je bilo potrebno izpodbijani akt odpraviti že zaradi storjenih bistvenih kršitev postopka. Sodišče je o zadevi odločilo na seji, ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1). Pravice strank z interesom z opustitvijo glavne obravnave niso bile kršene, saj bodo lahko relevantno dejansko stanje dokazovale ter se izjavile o trditvah in dokazih nasprotne stranke v ponovljenem upravnem postopku.

22. Ker je sodišče tožbi zoper odločitev o glavni stvari ugodilo, je ugodilo tudi stroškovnemu zahtevku tožnice, ki je v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičena do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Zadeva je bila rešena na seji in tožnico je v postopku zastopala odvetnica, zato se ji priznajo stroški upravnega spora v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), povečani za 22 % DDV (pooblaščenka tožnice je zavezanka za DDV), kar znaša 62,70 EUR, skupaj torej 347,70 EUR. Stroške je dolžna povrniti toženka v roku 15 dni od vročitve te sodbe. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika). V skladu z ZST-1 bo sodna taksa vrnjena tožnici po uradni dolžnosti.

23. Ker stranka z interesom z navedbami iz odgovora na tožbo ni v ničemer prispevala k odločitvi sodišča, pa je sodišče v skladu z določbami prvega odstavka 155. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 njen zahtevek za povračilo stroškov postopka zavrnilo.

1 Glej I Up 352/2016 z dne 10. 5. 2017, I Up 3/2010 z dne 1. 7. 2010, I Up 470/2008 z dne 8. 10. 2008, I Up 250/2009 z dne 23. 12. 2009 2 Glej I Up 352/2016 z dne 10. 5. 2017 3 Glej tudi I U 478/2017 z dne 19. 4. 2018, III U 158/2017 z dne 11. 12. 2018 4 V primeru, ko sprejem izjavijo osebe, ki niso predkupni upravičenci, namreč po praksi Vrhovnega sodišča ponudba iz 20. člena ZKZ nima pravnih učinkov ponudbe iz prvega odstavka 22. člena OZ, zaradi česar gre za vabilo k dajanju ponudb in tudi sprejem ponudbe nima značaja sprejema prodajne ponudbe, ampak šele predstavlja ponudbo za nakup, prodajalec pa svojih nepremičnin ni dolžan prodati ( II Ips 308/2010 z dne 25. 7. 2013, II Ips 30872010 z dne 25. 7. 2013). 5 Glej IU 791/2015 z dne 18. 8. 2015 6 Glej IU 1113/2014 z dne 9. 12. 2014, II U 512/013 z dne 3. 9. 2014, IU 1076/2017 z dne 29. 5. 2018