Jedro

Iz ustavnosodne presoje in sodne prakse Vrhovnega sodišča izhaja, da enakost pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave pomeni nearbitrarno uporabo predpisa v razmerju do vsakega posameznika. Načelo enakosti ni prizadeto, če je podan stvaren razlog za neenako obravnavanje, ob enakem dejanskem stanju pa ne sme priti do različnih odločitev. Vrhovno sodišče ocenjuje, da je strožja odmera kazni vložniku zahteve za varstvo zakonitosti utemeljena z drugačno, odločilnejšo vlogo, ki jo je pri izvršitvi kaznivega dejanja imel v primerjavi s soobsojencem.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Z uvodoma navedeno sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani sta bila Z. G. in P. J. spoznana za kriva storitve nadaljevanega kaznivega dejanja ponarejanja in uporabe ponarejenih vrednotnic ali vrednostnih papirjev po drugem odstavku 244. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena in 54. členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Obsojenemu Z. G. je bila na podlagi drugega odstavka 244. člena KZ-1 izrečena kazen eno leto zapora, obsojenemu P. J. pa na podlagi istega zakonskega določila kazen dve leti in šest mesecev zapora. Obema obsojencema je sodišče v izrečeni kazni na podlagi 56. člena KZ-1 vštelo čas v priporu in pridržanju od 6. 3. 2015 od 17.45 ure dalje. Na podlagi 75. in 74. člena KZ-1 je obsojenemu Z. G. odvzelo s kaznivim dejanjem pridobljeno premoženjsko korist v višini 38.311,87 EUR ter za tem še na podlagi petega odstavka 244. člena KZ odvzelo ponarejene vrednotnice. Pritožbi P. J. in njegovega zagovornika je višje sodišče zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta ga oprostili plačila stroškov kazenskega postopka.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo je vložil zagovornik obsojenega P. J. zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve načela enakosti (drugi odstavek 14. člena Ustave RS), in Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obsojencu ne izreče višje kazni, kot soobsojenemu G., torej ne več kot eno leto zapora.

3. Vrhovna državna tožilka svetnica je v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) menila, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Ne gre namreč za kršitev načela enakosti pred zakonom, saj je imel obsojeni J. pomembnejšo vlogo pri izvrševanju kaznivega dejanja, temveč gre le za zagovornikovo drugačno oceno dejstev, ki so vplivala na odločitev zaporne kazni. To pa v resnici predstavlja nedopustno uveljavljanje razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

B.1.

4. Temeljni očitek vložnika v zahtevi je, da je sodišče kršilo načelo enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave RS), saj je bila P. J. za isto kaznivo dejanje izrečena eno in pol krat višja kazen, kot soobsojenemu Z. G., čeprav je pri obsojenemu J. podanih več olajševalnih okoliščin, kot pri G. Ima namreč mladoletno hčer (staro 4 leta, ki živi z njim), obteževalnih okoliščin, ki bi narekovale izrek strožje kazni pa prav tako kot pri G. ni. Iz izreka namreč ne izhaja, da bi bila vloga J. pri storitvi kaznivega dejanja odločilnejša, kot vloga G., temveč kvečjemu obratno, saj je G. hodil z menicami v banke in jih vnovčeval, on je bil tisti, ki je na svoje ime odprl bančni račun, na katerega je bil nakazan denar iz vnovčenih menic, prav tako pa sta oba doslej še nekaznovana. Opozarja še na neko drugo kazensko zadevo, kjer je sodišče odvetnici zaradi kaznivega dejanja napeljevanja k izsiljevanju, kjer je imela namen izsiliti 600.000 EUR (torej je šlo za trikrat večji znesek, kot v obravnavanem primeru) izreklo enako kazen, čeprav gre za tako visok znesek in še dodatno kvalifikatorno okoliščino, to je dejstvo, da gre za odvetnico.

5. Kot izhaja iz podatkov v spisu sta oba obsojenca dejanje priznala (obsojeni G. s pisnim sporazumom o priznanju krivde in sporazumom o kazni sklenjenim dne 1. 7. 2015 med okrožno državno tožilko in njim, obsojeni P. J., pa je kaznivo dejanje po obtožbi priznal na predobravnavnem naroku). Sodišče je obe priznanji sprejelo in izvedlo le še narok za izrek kazenske sankcije, v katerem je prebralo izpisek iz kazenske evidence za oba obsojenca, podatke evidenc o prekrških ter zaslišalo oba obsojenca, o njunih osebnih okoliščinah, pomembnih za izrek kazenske sankcije, pri čemer je obsojeni Z. G. pojasnil, da ima tri polnoletne hčerke, od katerih eno še preživlja, da je v Sloveniji iskal zaposlitev ter da je dejanje priznal in ga obžaluje, obsojeni P. J. pa je pojasnil, da ima hčerko staro 4 leta, ki ga zelo pogreša in je ni videl od odreditve pripora ter da ima urejeno zaposlitev. Na vprašanje, ali je v zvezi s storjenim kaznivim dejanjem prejel kakšen denar, je pojasnil da ne, prav tako pa tudi on dejanje obžaluje, da je delaven človek in ima že več kot 16 let delovne dobe.

6. Obsojenca sta priznala dejanje po obtožbi (za kar ju je sodišče tudi obsodilo, ker je ocenilo, da sta priznanji podprti z drugimi dokazi v spisu) z naslednjimi očitki: - da sta z doslej neugotovljenimi osebami zavestno sodelovala pri storitvi, ko sta ponaredila vrednostne papirje z namenom, da jih uporabita kot prave..., - da sta izpolnila menice za izplačilo, - da sta kot remitenta vpisala Z. G., - da sta ponaredila podpis direktorja, - da sta žigosala listine s ponarejenim žigom in jih uporabila kot prave..., - da sta jih osebno prinesla na vnovčitev v banko, - da je v enem primeru bil denar nakazan na račun G., odprtega pri Sberbanki d.d. (šlo je za znesek 38.311,87 EUR), - za tem pa še, da sta dejanje storila tako, da sta potem, ko sta izpolnila menice in ponaredila vse za vnovčenje menice potrebne dokumente, skupaj prišla do poslovalnic bank, - P. J. je Z. G. izročil pripravljene kuverte s ponarejenimi menicami in ostalimi dokumenti, Z. G. pa je vstopal v banke, izročal kuverte bančnim uslužbencem, med tem pa ga je P. J. čakal pred bankami in bil v kontaktu najmanj z enim doslej neznanim sostorilcem in obveščal o poteku izvrševanja kaznivega dejanja, - za navedeno kaznivo dejanje je, kot je bilo že pojasnjeno, Z. G. na podlagi sklenjenega sporazuma izreklo kazen eno leto zapora, obsojenemu P. J. pa, po izvedenem naroku za izrek kazenske sankcije, kazen dve leti in šest mesecev zapora, - po izreku kazni je sodišče odvzelo še protipravno premoženjsko korist obsojenemu G. z obrazložitvijo, da nihče ne more obdržati premoženja, ki ga je pridobil s kaznivim dejanjem.

7. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče, ne glede na očitke v izreku, presodilo, da je imel obsojeni J. pomembnejšo vlogo, ker je izročal potrebne dokumente za vnovčenje G., da z G. ni vstopal v banke, temveč je čakal na varni razdalji zunaj, kjer je kontaktiral z najmanj enim sostorilcem. Ob tem se vsekakor ni izpostavljal morebitni prepoznavi s strani bančnih uslužbencev ali video nadzoru. Sodišče je pojasnilo še, da je obsojeni G. ob zaslišanju pred preiskovalnim sodnikom povedal, da je v poslovalnice nesel kuverte po nalogu J., ki mu je dal navodilo, kako naj ravna in ki je med tem čakal nekoliko vstran od banke ter po prihodu G. iz poslovalnice najel taksi in sta se odpeljala drugam.(1) Glede olajševalnih okoliščin in sicer, da ima mladoletno hčerko in zagotovljeno zaposlitev, pa je sodišče prve stopnje ocenilo, da ne predstavljata tehtnih olajševalnih okoliščin, ki bi prepričale sodišče, da predlogu državne tožilke ne bi sledilo. Očitno je namreč, da ga dejstvo, da je oče štiriletne hčerke, ni odvrnilo od storitve kaznivega dejanja. Višje sodišče je na podobne pritožbene razloge, kot jih uveljavlja vložnik v zahtevi, napisalo, da je vloga J., opisana v izreku (šesti odstavek na tretji strani izpodbijane sodbe), sodišče pa je pomen te vloge upravičeno presojalo glede na opisana ravnanja obtoženih in v povezavi z ugotovljenimi okoliščinami izvršitve kaznivega dejanja ter olajševalnimi in obteževalnimi okoliščinami. Da je G. na svoje ime dejansko odprl bančni račun, na katerega bi bil nakazan denar iz uspešno vnovčenih menic in da bi s tem denarjem G. lahko razpolagal, pa je po presoji višjega sodišča le ponujanje hipotetične možnosti, ki glede na sicer opisana ravnanja obtoženega J. napram G., tako kot jih je ta opisal, ni realno pričakovana. Okoliščine J. neobsojenosti je sodišče prve stopnje tudi razumno upoštevalo in zato navedlo razloge v točkah 6 in 7 izpodbijane sodbe, ki prepričujejo tudi pritožbeno sodišče (v točki 6 najprej sodišče na splošno presodi, da glede na težo storjenega kaznivega dejanja s stopnjo krivde obsojenca, nagibu in okoliščine, v katerih je bilo dejanje storjeno, prejšnje življenje obsojencev in njunih osebnih razmer ocenjuje, da sta dogovorjeni oziroma predlagani kazni primerni). Pri tem je sodišče še navedlo, da je „...upoštevalo tudi dejstvo, da sta oba obtoženca storitev kaznivega dejanja priznala in obžalovala, kar je nedvomno prispevalo k hitrejšemu zaključku obravnavane zadeve“. V točki 7 je obrazložilo, kakšna kazen je za tovrstno dejanje predpisana v zakonu ter da je izrek zaporne kazni obema obtožencema utemeljen, ne glede na njuno predkazovanost (verjetno nekaznovanost).

8. S takšno odločitvijo pa je po presoji obrambe sodišče kršilo načelo enakosti pred zakonom, saj je vloga obsojenega G. pri storitvi kaznivega dejanja, kot sta ga oba obsojenca priznala, odločilnejša, pri čemer ni spregledati tudi dejstva, da si je slednji pridobil protipravno premoženjsko korist, okoliščine, ki jih je na naroku za izrek kazenske sankcije ugotovilo sodišče, pa prav tako govorijo v prid obsojenemu J. (oče mladoletnega otroka).

B.2.

9. Sodišče prve stopnje je na predobravnavnem naroku sprejelo sporazum o priznanju krivde, ki ga je obsojeni G. sklenil z državno tožilko. Sprejelo je tudi priznanje krivde obsojenega J. Na naroku za izrek kazenske sankcije je sodišče prve stopnje prebralo izpiske iz kazenske in prekrškovne evidence ter dopis družbe S., d. o. o., in zaslišalo oba obsojenca. Na tej podlagi ju je spoznalo za kriva izvršitve nadaljevanega kaznivega dejanja ponarejanja in uporabe ponarejenih vrednotnic ali vrednostnih papirjev po drugem odstavku 244. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena in 54. členom KZ-1. Obsojenemu G. je izreklo kazen eno leto, obsojenemu J. pa kazen dve leti in šest mesecev zapora.

10. Sodišče prve stopnje je razliko v odmeri izrečenih kaznih pojasnilo predvsem z oceno, da je bila G. vloga pri izvršitvi kaznivega dejanja pomembnejša od J. Pri tej oceni se je na eni strani oprlo na dejstva, opisana v krivdoreku: obsojeni J. je obsojenemu G. izročil pripravljene kuverte s ponarejenimi menicami in ostalimi dokumenti, G. je vstopal v banke in izročal kuverte uslužbencem, J. pa ga je čakal pred bankami in bil v stiku z najmanj enim neznanim sostorilcem, ki ga je obveščal o poteku izvrševanja kaznivega dejanja. Na tej podlagi je ocenilo, da je obsojeni J. obsojenega G. usmerjal do bančnih poslovalnic, sam pa vanje ni vstopal, s čimer se je izogibal možnosti prepoznave in video-nadzora. Po drugi strani se je pri oceni, da je imel obsojeni J. pomembnejšo vlogo, oprlo na zagovor obsojenega G., zaslišanega pred preiskovalnim sodnikom, da mu je bil obsojeni J. naložil, da v poslovalnice odnese kuverte, da mu je dal navodila, kako naj ravna, po njegovi vrnitvi iz poslovalnice pa je najel taksi, s katerim sta se odpeljala drugam.

11. Sodišče druge stopnje je ugotovitvi o odločilnejši vlogi obsojenega J. pritrdilo, pri tem pa pojasnilo, da je to razvidno iz povezave dejstev, ki so vključena v krivdorek, s preostalimi ugotovljenimi dejstvi, ki v krivdorek niso umeščena.

12. Iz ustavnosodne presoje in sodne prakse Vrhovnega sodišča izhaja, da enakost pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave pomeni nearbitrarno uporabo predpisa v razmerju do vsakega posameznika. To v postopku pred sodišči, drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil pomeni, da so ti organi in nosilci, ko uporabljajo zakon v konkretnih zadevah, dolžni enake položaje obravnavati enako, brez upoštevanja osebnih okoliščin, ki v pravnem pravilu niso opredeljene kot odločilne. Enaka pravila se morajo torej uporabljati za enaka dejanska stanja, za bistveno različna dejanska stanja pa se enaka pravila ne smejo uporabljati. Člen 22 Ustave pomeni aplikacijo splošnega načela o enakosti vseh pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave na področju varstva pravic. Gre za poseben primer načela pravne enakosti, ki vsakomur zagotavlja enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodišči, drugimi organi in nosilci javnih pooblastil.(2) Načelo enakosti torej ni prizadeto, če je podan stvaren razlog za neenako obravnavanje,(3) ob enakem dejanskem stanju pa ne sme priti do različnih odločitev.(4) Za kršitev načela enakosti pred zakonom bi v obravnavani zadevi šlo, če bi se izkazalo, da je bila obsojenemu J. izrečena 1.5-krat višja kazen kot G., ne da bi za to obstajal stvaren razlog, ki bi upravičil različno obravnavanje obsojencev, ki sta skupaj izvršila isto kaznivo dejanje.

13. Vrhovno sodišče je pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti vezano na takšno dejansko stanje, kot je ugotovljeno s pravnomočno sodbo, saj je uveljavljanje zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja z določbo drugega odstavka 420. člena ZKP izključeno.(5) Sodišče prve stopnje je svojo odločitev o strožji odmeri kazni obsojenemu J. oprlo na oceno, da je bila njegova vloga pri izvršitvi kaznivega dejanja pomembnejša od vloge obsojenega G. Ta ocena sloni, kot je pojasnilo sodišče druge stopnje, na presoji dejstev, opisanih v krivdoreku, v povezavi z ostalimi ugotovljenimi dejstvi. Ob ugotovitvah, da je obsojeni J. obsojenemu G. izročil pripravljene kuverte s ponarejenimi menicami in ostalimi dokumenti, da je obsojeni G. vstopal v banke in izročal kuverte uslužbencem, obsojeni J. pa ga je medtem čakal pred bankami in bil v stiku z najmanj enim neznanim sostorilcem, ki ga je obveščal o poteku izvrševanja kaznivega dejanja, zlasti pa ob dejstvih, da je obsojeni J. obsojenemu G. naložil, da v poslovalnice odnese kuverte, da mu je dal navodila, kako naj ravna in da je po G. vrnitvi iz poslovalnice najel taksi, s katerim sta se odpeljala, Vrhovno sodišče ocenjuje, da je strožja odmera kazni obsojenemu J. utemeljena z drugačno, odločilnejšo vlogo, ki jo je pri izvršitvi kaznivega dejanja imel v primerjavi z obsojenim G. Njuna položaja nista enaka, zato sta tudi odločitvi različni. Dejstvo, da je obsojeni J. oče 4-letnega otroka, obsojeni G. pa ima tri odrasle hčere, je ob tem brez pomena, medtem zatrjevanega dejstva, da je imel obsojeni J. zagotovljeno zaposlitev, pa sodišče prve stopnje niti ni sprejelo v dejstveno podlago svoje sodbe.

14. Vložnik ne more uspeti z očitkom kršitve načela enakosti pred zakonom s primerjavo kazni, izrečene v drugi kazenski zadevi zaradi drugega kaznivega dejanja (napeljevanja k izsiljevanju), saj za sklep, da je bilo to načelo prekršeno, ne zadošča zgolj ocena, da je bilo dejanje v tisti zadevi bolj zavržno, ker se je »omenjala celo ugrabitev otroka oz. likvidacija katerega od zakoncev V.,« storilka pa si je z njim poskušala pridobiti trikrat večji znesek kot obsojenca v tej kazenski zadevi. Odmera kazni namreč ni odvisna le od teže dejanja, temveč tudi od krivde storilca in vseh okoliščin, ki vplivajo na to, ali naj bo kazen manjša ali večja (drugi odstavek 3. člena in prvi ter drugi odstavek 49. člena KZ-1), to je od obteževalnih in olajševalnih okoliščin. Teh pravil vložnik očitno ni upošteval, saj omenjenih okoliščin, razen dejstva, da je bila v tisti zadevi storilka odvetnica, v zahtevi za varstvo zakonitosti ni predstavil. 15. Vložnik v preostalem delu zahteve izraža svoje nestrinjanje z oceno sodišča prve stopnje o vlogah obsojencev, saj navaja, da je imel odločilno vlogo pri izvršitvi kaznivega dejanja obsojeni G. (hodil je v banke, unovčeval menice in prejel denar iz unovčenih menic na svoj bančni račun, zato bi s temi sredstvi lahko razpolagal le on). Z nasprotovanjem pravnomočno ugotovljenim dejstvom uveljavlja nedovoljen razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

C.

16. Po presoji Vrhovnega sodišča v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljana kršitev ni podana, zahteva pa je vložena tudi zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zato je zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

17. Izrek o stroških postopka temelji na določilu 98.a člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP. Sodišče je obsojenca oprostilo plačila sodne takse kot stroška postopka, nastalega z izrednim pravnim sredstvom, ker je obsojenec brez zaposlitve, oče mladoletnega otroka in prejemnik denarne socialne pomoči, zato bi bila s plačilom sodne takse ogrožena njegovo in vzdrževanje njegovega otroka.

(1) Sodišče se je pri tem spustilo v oceno dokazov, ki na obravnavi niso bili izvedeni, vendar te kršitve vložnik v zahtevi posebej ne izpostavlja.

(2) Odločbi Ustavnega sodišča RS Up-333/96 z dne 1. 7. 1999, tč. 8 in, in sodba Vrhovnega sodišča I Ips 46367/2010-95 z dne 20. 12. 2012, tč. 8. (3) Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 105/2009 z dne 11. 6. 2009, tč. 6. (4) Sodba Vrhovnega sodišča RS XI Ips 5961/2013-359 z dne 1. 7. 2013, tč. 12 in odločba Ustavnega sodišča RS Up-66/95 z dne 22. 11. 1995, tč. 6. (5) Sodbe Vrhovnega sodišča RS I Ips 1278/2012-48 z dne 24. 10. 2013, tč. 8; I Ips 41520/2012-168 z dne 12. 9. 2013, tč. 5; I Ips 40969/2010-73 z dne 19. 9. 2013, tč. 7; I Ips 346/2009 z dne 18. 3. 2010, tč. 6; I Ips 463/2006 z dne 25. 1. 2007 in druge.