Jedro

V regresnih pravdah obdrži povzročitelj vse ugovore, ki jih ima v razmerju do oškodovanca, torej v običajnih odškodninskih pravdah. Tudi v regresnih pravdah mora oškodovanec oziroma zavarovalnica, ki zahteva povračilo škode od povzročitelja, dokazati tri od štirih elementov civilnega delikta: nedopustnost ravnanja povzročitelja, obseg svoje škode in vzročno zvezo.

Izrek

Pritožbama se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 1. in 3. točki izreka spremeni tako, da se po spremembi glasi: „Toženec je dolžan tožeči stranki v roku 15 dni plačati 4.928,47 EUR glavnice in 4.928,47 EUR zamudnih obresti in se tožbeni zahtevek za plačilo 262,30 EUR glavnice in 262,30 EUR obresti zavrne.

Toženec je dolžan tožeči stranki v roku 15 dni od prejema sodbe plačati 2.823,43 EUR stroškov pravdnega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje.“ V ostalem se pritožbi zavrneta in se sodba v izpodbijanem a nespremenjenem delu potrdi.

Pravdni stranki nosita sami stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Pritožbeno sodišče uvodoma povzema pravilno ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bilo z vmesno sodbo pravnomočno odločeno, da je podana polna odškodninska odgovornost toženca za škodo, ki je nastala v škodnem dogodku 27.9.2000. V ponovljenem sojenju je sodišče prve stopnje presojalo le višino tožbenega zahtevka in ugotavljalo, ali je tožeča stranka oškodovankama utemeljeno izplačala odškodnino v višini, katere povračilo zahteva od toženca. Tožbenemu zahtevku je delno ugodilo in tožencu naložilo, da tožnici plača 5.190,77 EUR glavnice in enak znesek obresti. Višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo. Tožencu je naložilo še povračilo pravdnih stroškov v znesku 1.857,12 EUR.

Zoper ugodilni del sodbe se je pritožil toženec sam in preko pooblaščene odvetnice. Pritožbeno sodišče obe pritožbi obravnava kot pritožbo tožene stranke. Uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožeči stranki pa naloži plačilo njenih pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V obrazložitvi pritožbe najprej izpostavlja, da je bilo dejansko stanje glede obsega škode zaradi nameščene kljuke na oškodovankinem vozilu nepopolno oziroma zmotno ugotovljeno, med razlogi o odločilnih dejstvih pa obstaja nasprotje. Iz računa A. T., d.o.o., št. 921938 z dne 28.11.2000, izhaja, da naj bi bila predmet popravila tudi vlečna kljuka, pri čemer je nepojemljivo, da škodo predstavlja nekaj, kar po predpisih sploh ne bi smelo biti nameščeno. Iz računa št. 922040 z dne 13.12.2000 pa sploh ni razvidno, na katero storitev oziroma popravila naj bi se nanašal. Sodišče je v okviru materialne škode priznalo tudi škodo v zvezi s plačilom stroškov odvetnika V.. Glede na to, da tožbenemu zahtevku glede nematerialne škode ni sledilo v celoti, ampak je zavrnilo zahtevek iz naslova strahu in zmanjšanja življenjskih aktivnosti, bi moralo sorazmerno znižati tudi znesek plačila odvetniku.

Tožeča stranka se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe. Uveljavlja vse v zakonu predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo oziroma razveljavitev izpodbijanega dela sodbe in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje. V obrazložitvi pritožbe navaja, da je dokazno breme o neutemeljenem izplačilu odškodnine za posamezno vrsto nepremoženjske škode na toženi stranki. V konkretnem primeru je bil ugovor tožene stranke povsem pavšalen in nespecificiran, niti tožena stranki ni ponudila nobenega dokaza, tožeča pa je k svoji trditveni podlagi podala vse relevantne dokaze. Prvostopenjsko sodišče je nepravilno povzelo trditveno podlago tožeče stranke, predvsem pa tudi vsebino izvedeniškega mnenja. Navedbe so torej protispisne in v nasprotju tudi z vsebino odškodninskega zahtevka, ki je bil priložen tožbi in z vsebino izvedeniškega mnenja za obe oškodovanki. Pričanje oškodovanke je sodišče ocenilo izven konteksta, predvsem v smislu oddaljenosti dogodka, določene izjave pa je povzelo povsem nepravilno, saj so zaključki sodišča v nasprotju s tem, kar sta oškodovanki izpovedali. Napačna je tudi odločitev o stroških. Tožena stranka je ugovarjala temelju in višini zahtevka, zato bi sodišče moralo upoštevati tudi uspeh tožeče stranke po temelju.

Pravdni stranki na pritožbo nasprotne stranke nista odgovorili.

Pritožbi sta delno utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je že v odločbi z dne 6.2.2008 opozorilo na določbo 1. odst. 192. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), ki se uporablja na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika, ki ureja deljeno odgovornost oškodovanca za nastalo mu škodo, in pojasnilo, da je dokazno breme za razbremenitev odgovornosti na oškodovancu. Že v prejšnji sodbi pritožbeno sodišče je pritrdilo odločitvi sodišča prve stopnje, da tožencu ni uspelo dokazati, da je zavarovanka tožeče stranke, M. K., prispevala k nastanku oziroma obsegu nastale škode. Ker je odločitev o temelju odgovornosti pravnomočna, so pravno neupoštevne vse pritožbene navedbe tožene stranke o tem, da je nastala škoda posledica nepravilno nameščene vlečne kljuke na vozilu zavarovanke tožnice. V ponovljenem sojenju je moralo sodišče prve stopnje preveriti le utemeljenost ugovora tožene stranke, da oškodovankama zatrjevana škoda ni nastala. V tako imenovanih regresnih pravdah obdrži povzročitelj vse ugovore, ki jih ima v razmerju do oškodovanca, torej v običajnih odškodninskih pravdah. Tudi v regresnih pravdah mora oškodovanec oziroma zavarovalnica, ki zahteva povračilo škode od povzročitelja, dokazati tri od štirih elementov civilnega delikta: nedopustnost ravnanja povzročitelja, obseg svoje škode in vzročno zvezo. Zmotno je sedanje pritožbeno stališče tožeče stranke, da bi morala tožena stranka dokazati, da je tožeča strankama oškodovankama neutemeljeno izplačala odškodnino in se zato neutemeljeno sklicuje na nedoločnost ugovorov tožene stranke. Svojega dokaznega bremena se je tožeča stranka v postopku očitno zavedala, saj je predlagala izvedbo dokazala z izvedencem prometne in medicinske stroke.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje pravilno ugotovilo in sprejeto odločitev skrbno in popolno obrazložilo. Pri tem je natančno in pravilno povzelo trditveno podlago tožeče stranke ter skrbno presodilo vse izvedene dokaze. Tožeča stranka je specificirala vsa izplačila na račun škodnega dogodka po posameznih postavkah in priložila dokazila o izplačilu vtoževanih zneskov. Med pravdnima strankama dejstvo, da so bili zahtevani zneski dejansko izplačani, ni bilo sporno, sporno je bilo le vprašanje, ali je šlo za upravičeno izplačilo in je zato tožeča stranka od toženca upravičena zahtevati povračilo plačanih zneskov. V obrazložitvi odločitve je prvostopenjsko sodišče pravilno povzelo vse dokaze, tudi izpovedbe oškodovank in natančno obrazložilo, v katerem delu je njunima izpovedbama verjelo in v katerem ne ter navedlo razloge za tako odločitev. Pri odmeri odškodnine za nematerialno škodo je sodišče prve stopnje v skladu z določbo 200. člena ZOR upoštevalo stopnjo in trajanje prestanih bolečin ter ostale okoliščine primera, zlasti naravo in težo poškodb oškodovank, potek in trajanje njunega zdravljenja ter s tem povezane nevšečnosti ter pravilno presodilo, da je odškodnina za telesne bolečine v višini 1.877,81 EUR oziroma 1.669,17 EUR primerna, zahtevka za strah in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa je utemeljeno zavrnilo. Glede odškodnine za strah je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da strah ni bil ne dovolj intenziven, niti dovolj dolgotrajen, da bi opravičeval plačano odškodnino iz tega naslova. Skladno s sodno prakso gre oškodovancu odškodnina za strah samo tedaj, kadar se negativne posledice škodnega dogodka trajno oziroma trajneje odrazijo v oškodovančevem duševnem zdravju, v konkretnem primeru pa strah oziroma šok, ki sta ga oškodovanki ob trku doživeli, ni dosegel meje pravno priznane škode. Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo zahtevek za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, saj sami oškodovanki ob zaslišanju nista izpovedali o kakršnihkoli zmanjšanih sposobnostih, ki bi vplivale na kakovost njunega življenja. Pritožbeno sodišče glede na navedeno v celoti sprejema pravilne razloge sodišča prve stopnje in zaključuje, da je odločitev o odškodnini za nematerialno škodo v celoti pravilna.

Neutemeljena je tudi pritožbena navedba v zvezi z izplačilom za materialno škodo, ki izhaja iz dveh računov A. T., d.o.o., št. 921938 (A9) in št. 922040 (A15). Iz prvega računa ne izhaja trditev toženca, da je bila predmet popravila tudi vlečna kljuka. Zoper drugi račun je tožena stranka ugovarjala šele v pritožbi, ne da bi podala navedbe iz 1. odst. 337. člena ZPP, zato teh ugovorov ni mogoče upoštevati. Tožeča stranka je namreč izkazala, da gre za škodo, ki je bila ocenjena v zapisniku o ogledu škode, na podlagi katerega sta bila izdana oba računa.

Utemeljena pa je pritožbena navedba, da bi sodišče prve stopnje pri odmeri stroškov odvetniku za sestavo odškodninskega zahtevka za obe oškodovanki moralo upoštevati, da je bil odškodninski zahtevek za strah in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti zavrnjen. Nagrada odvetniku je bila delno izplačana neupravičeno, zato je pritožbeno sodišče v skladu z Odvetniško tarifo nagrado znižalo tako, da je za vsak odškodninski zahtevek po tarifni številki 18 priznalo nagrado v vrednosti 300 točk ter zato za 262,30 EUR znižalo prisojeno odškodnino in v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo. Ker je znižalo prisojeno glavnico, je za enak znesek znižalo tudi zakonske zamudne obresti iz razlogov, ki jih je prvostopenjsko sodišče navedlo v 2. odstavku na 9. strani sodbe.

Tožeča stranka pa utemeljeno opozarja na napačno odločitev o stroških postopka. 2. odst. 154. člena ZPP pri delnemu uspehu v pravdi nalaga upoštevanje vseh okoliščin primera. Tožeča stranka utemeljeno opozarja, da je med strankama obstajal spor tudi glede temelja tožbenega zahtevka. O tem je sodišče izvedlo obsežen dokazni postopek. Po prepričanju pritožbenega sodišča se mora pri odločitvi o stroških upoštevati 100 % uspeh tožeče stranke glede temelja in ob upoštevanju delnega znižanja prisojene odškodnine, 65 % uspeh glede višine. Glede na skupen uspeh tožeče stranke je toženec dolžan tožeči stranki povrniti 82,5 % pravdnih stroškov, ki jih je odmerilo sodišče prve stopnje in jim pritožba ne nasprotuje, torej znesek 3.325,83 EUR, tožeča stranka pa mora toženi stranki povrniti 17,5 % pravdnih stroškov, in sicer znesek 502,40 EUR. Po pobotanju stroškov mora toženec tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 2.823,43 EUR, v primeru zamude pa ji plačati še zakonske zamudne obresti, ki pričnejo teči dan po izteku izpolnitvenega roka.

Pritožbeno sodišče po navedenem ugotavlja, da je treba obema pritožbama delno ugoditi in izpodbijano sodbo delno spremeniti (5. točka 358. člena ZPP), tako da se zniža odškodnina za materialno škodo in v tem delu tožbeni zahtevek zavrne ter odmerijo pravdni stroški, upoštevajoč načelo uspeha tako po temelju kot po višini.

Drugi odstavek 165. člena ZPP določa, da v primeru, ko sodišče spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, odloči o stroških vsega postopka. Pritožbeno sodišče je delno spremenilo odločitev o stroških postopka pred prvostopenjskim sodiščem, glede pritožbenih stroškov pa je na podlagi določbe 2. odst. 154. člena ZPP odločilo, da vsaka od strank nosi svoje pritožbene stroške. Tožena stranka je s pritožbo izpodbijala celotno ugodilno odločitev prvostopenjskega sodišča, uspela pa je le glede zneska 262,30 EUR. Uspeh glede obresti se po določbi 39. člena ZPP ne upošteva, prav tako kot tudi ne uspeh glede pravdnih stroškov, glede katerih je uspela tožeča stranka. Pritožbeno sodišče je zato odločilo, da pravdni stranki nosita vsaka svoje pritožbene stroške.