Jedro

Stališče, da zaradi poteka treh mesecev ni več dopusten pripor za kaznivi dejanji, glede katerih je senat sodišča prve stopnje v ugovornem postopku po vložitvi obtožnice odločil, da se obtožnica v tem delu vrne okrožnemu državnemu tožilcu, da zahteva dopolnitev preiskave, ni pravilno. V stadiju po vložitvi obtožnice in med morebitnim ugovornim postopkom je treba glede pripora vselej ravnati po določbi 2. odstavka 272. člena ZKP in 2. odstavka 207. člena ZKP.

Izrek

Zahtevi obt. H.Z. in zagovornikov obt. G.S. se zavrneta kot neutemeljeni.

Obrazložitev

Senat Okrožnega sodišča v Krškem je s sklepom z dne 10.9.2001 na podlagi določbe 2. odstavka 272. člena v zvezi s 6. odstavkom 25. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) podaljšal pripor zoper obtožence G.S., G.Ž., S.K., H.Z. in B.L. iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP. Višje sodišče v Ljubljani je s sklepom z dne 19.9.2001 pritožbe zagovornikov obtožencev G.S., G.Ž., S.K., B.L. ter obt. H.Z. in njegovih zagovornikov zavrnilo kot neutemeljene.

Obt. H.Z. in zagovorniki obt. G.S. so zoper navedeni pravnomočni sklep vložili zahtevi za varstvo zakonitosti, prvi dne 1.10.2001, drugi pa dne 12.10.2001. Obt. H.Z. vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, 7. in 11. točke 371. člena ter 16. in 17. člena ZKP, 29. člena Ustave Republike Slovenije, Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah in Evropske konvencije o človekovih pravicah. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugotovi, da je zahteva za varstvo zakonitosti utemeljena in izda sodbo, s katero v celoti razveljavi sklep višjega sodišča in zadevo vrne v novo odločanje. Zagovorniki obt. G.S. v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljajo bistvene kršitve določb kazenskega postopka in kršitve materialnega prava. Predlagajo, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugodi zahtevi in pripor zoper obt. G.S. odpravi.

Vrhovni državni tožilec svetnik F.M. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, ocenjuje, da sta zahtevi za varstvo zakonitosti obt. H.Z. in zagovornikov obt. G.S. neutemeljeni. Zahteva obt. H.Z. predvsem uveljavlja, da ni podan utemeljen sum, da je obdolženec storil kazniva dejanja, glede katerih je v kazenskem postopku. Ta trditev ni utemeljena, saj je bila zoper obdolženca opravljena kazenska preiskava in torej pravilno ugotovljen utemeljen sum, da je storilec kaznivih dejanj. Druga navajanja, ki se nanašajo na domnevne kršitve njegovih pravic, ki jih ima v postopku, pa za odločanje o izpodbijanem sklepu niso pravno pomembna. Neutemeljena je tudi zahteva, ki so jo vložili zagovorniki obt. G.S. Sodišče je ugotovilo, da je ta sum podan, saj je bila zoper obdolženca opravljena preiskava, vložena pa tudi obtožba. Tudi osebne okoliščine, ki kažejo na nevarnost, da bi obdolženec na prostosti dejanje ponovil, je sodišče ugotovilo in v napadenem sklepu tudi obrazložilo.

Zahtevi za varstvo zakonitosti nista utemeljeni.

Bistvo izvajanj zahteve za varstvo zakonitosti, ki jo je vložil obt. H.Z., je v izpodbijanju zaključka pravnomočnega sklepa o obstoju utemeljenega suma, da je storil kazniva dejanja, za katera je zoper njega vložena obtožnica. V povezavi s temi navedbami napada tudi zaključek o tem, da je še podan priporni razlog ponovitvene nevarnosti po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP. V obširni obrazložitvi vložnik zahteve za varstvo zakonitosti navaja, da mu ni bil pravočasno in na ustrezen način omogočen pregled celotnega kazenskega spisa in poslušanje posnetih telefonskih pogovorov.

Nakazuje, da so s tem bile kršene pravice njegove obrambe in da je to vplivalo na zakonitost in pravilnost odločanja. Poudarja, da ni bilo upoštevano v 17. členu ZKP uzakonjeno načelo iskanja materialne resnice, grobo pa tudi kršena 3. alinea 29. člena Ustave Republike Slovenije, ki zagotavlja obtožencu izvajanje dokazov v njegovo korist. Sklicuje se tudi na 16. člen ZKP in meni, da ni bil v enakopravnem položaju z državnim tožilcem, ker mu noben izmed razpravljajočih senatov ni prisluhnil in ker mu ni bil omogočen vpogled v spis in poslušanje posnetih pogovorov.

Zoper obt. H.Z. je dne 10.9.2001 okrožni državni tožilec iz Skupine državnih tožilcev za posebne zadeve vložil obtožnico zaradi kaznivih dejanj velike tatvine po 1. in 2. točki 1. odstavka in 3. odstavku 212. člena KZ ter dveh kaznivih dejanj prikrivanja po 1. in 3. odstavku 221. člena KZ. Izpodbijani pravnomočni sklep pri podaljšanju pripora po vloženi obtožnici izhaja iz tako nastalega položaja. Z navedbo in presojo zbranih podatkov in dokazov upravičeno zaključuje, da je obtoženec utemeljeno osumljen storitve navedenih kaznivih dejanj. Obt. H.Z. v zahtevi za varstvo zakonitosti izpodbija takšen zaključek z lastno oceno izvedenih dokazov, posebej še zapisov in prisluhov telefonskih pogovorov med njim in obt. G.S. S tem pa napada pravilnost in popolnost dejanskih ugotovitev, s čimer uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, zaradi katere ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Napadeni pravnomočni sklep utemeljeno zaključuje, da je pri obtožencu še podan priporni razlog ponovitvene nevarnosti po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP. Takšen zaključek opira na pravilno ugotovljene in ocenjene okoliščine, ki zadevajo težo in način storitve kaznivih dejanj in obtoženčevo prejšnje življenje. Prav tako pravilno presoja dejstvi, da je obtoženec še v drugem kazenskem postopku in da je z izvrševanjem kaznivih dejanj nadaljeval tudi potem, ko je bil zaloten pri vožnji ukradenega avtomobila znamke Mercedes S 320. Na podlagi tega zanesljivo zaključuje, da je podana realna nevarnost, da bi obtoženec na prostosti ponavljal kazniva dejanja in da je podaljšanje pripora neogibno potrebno za varnost ljudi in njihovega premoženja.

Po določbi 5. odstavka 128. člena ZKP ima obtoženec pravico pregledati spise in si ogledati dokazne predmete. To pomeni, da je sodišče na njegovo zahtevo dolžno obtožencu omogočiti pregled spisov in ostalega dokaznega gradiva. Sodišče druge stopnje je, ko je odločalo o obtoženčevi pritožbi zoper sklep o podaljšanju pripora, opozorilo sodišče prve stopnje na kršitev navedene določbe. Obtožencu je, kot je razvidno tudi iz navedb v njegovi zahtevi za varstvo zakonitosti, bil nato omogočen vpogled v spis, čeprav ne v celotnem obsegu. Toda ta pomanjkljivost, ki jo je v nadaljnem postopku mogoče odpraviti s ponovno zahtevo za pregled ostalega dela spisa in dokaznih sredstev, ni vplivala na zakonitost in pravilnost odločitve o podaljšanju pripora. Posebej še, ker je z odločitvijo senata Okrožnega sodišča v Krškem z dne 8.10.2001 bil zoper obtoženca kazenski postopek za kaznivo dejanje velike tatvine po 1. in 2. točki 1. odstavka in 3. odstavku 212. člena KZ ustavljen. Zato nakazana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 2. odstavka 371. člena ZKP ni podana.

Očitki vložnika zahteve za varstvo zakonitosti, da so bile s pravnomočnim sklepom kršene določbe 16. in 17. člena ZKP ter 3. alinee 29. člena Ustave Republike Slovenije so posplošene in zato tudi glede na dosedanji potek kazenskega postopka zoper obtoženca neutemeljene. Obtoženec ni bil omejen pri predlaganju dokazov in vlaganju pravnih sredstev zoper odločitve sodišča. Na podlagi tega, da sodišče ni sledilo njegovim predlogom in prav tako ne stališčem glede obstoja utemeljenega suma in pripornega razloga, ni mogoče zaključiti, da mu je bilo onemogočeno izvajanje dokazov v njegovo korist in da ni bil v enakopravnem položaju z državnim tožilcem.

Sodišče z odločitvijo o podaljšanju pripora ni kršilo navedenih določb in prav tako ne v uvodnem delu obtoženčeve zahteve za varstvo zakonitosti navedenih Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah in Evropske konvencije o človekovih pravicah.

Po stališču zahteve za varstvo zakonitosti zagovornikov obt. G.S. izpodbijani pravnomočni sklep nima ustrezno in v skladu z zakonom obrazloženih razlogov za podaljšanje pripora. Pojasnjuje le prejšnje življenje obtoženca, neustrezno pa presoja težo kaznivih dejanj, način njihove storitve in okoliščine, v katerih so bila storjena, ne navaja ničesar o obtoženčevih osebnih lastnostih in drugih posebnih okoliščinah. Okolje in razmere, v katerih živi obtoženec, pa kažejo na to, da je potrebno pripor odpraviti. S tem vložniki zahteve za varstvo zakonitosti očitajo napadenemu sklepu bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ker da nima razlogov o vseh odločilnih dejstvih.

Zaključek pravnomočnega sklepa, da je pri obt. G.S. še vedno podan priporni razlog ponovitvene nevarnosti, temelji na zanesljivo ugotovljenih in pravilno ocenjenih okoliščinah, ki zadevajo težo kaznivih dejanj in način, v katerih so bila storjena, obtoženčeve pridobitne zmožnosti ter njegovo dosedanjo kaznovanost. Z oceno teh okoliščin so nakazane tudi obtoženčeve osebne lastnosti, zlasti nagnjenost k storitvam kaznivih dejanj glede na njegovo predkaznovanost in okolje ter razmere, v katerih živi, povezane s krajem bivanja in nezaposlenostjo. Pravnomočen sklep vsebuje zadostne razloge o odločilnih dejstvih, pomembnih za presojo obstoja pripornega razloga ponovitvene nevarnosti. Zato zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka ni podana.

Senat Okrožnega sodišča v Krškem je odločil o podaljšanju pripora zoper obt. G.S. dne 10.9.2001. Višje sodišče pa je pritožbo zagovornikov zavrnilo na seji senata dne 19.9.2001. O ugovoru obtoženčevih zagovornikov zoper obtožnico je senat navedenega prvostopnega sodišča odločil dne 8.10.2001. Zato sodišči prve in druge stopnje pri odločanju o podaljšanju pripora nista mogli upoštevati stanja, ki je nastalo z odločitvijo v ugovornem postopku. Zaključek o utemeljenem sumu, da je obtoženec storil kazniva dejanja, ki so bila navedena v vloženi obtožnici, sta sodišči oprli na podatke in dokaze, ki so bili zbrani do njunega odločanja o podaljšanju pripora. Položaja, ki je nastal z odločitvijo senata sodišča prve stopnje v ugovornem postopku in z poznejšo odločitvijo okrožnega državnega tožilca, s katero se je zmanjšal obseg obtožencu očitane kriminalne dejavnosti, izpodbijani pravnomočni sklep ni mogel upoštevati in tudi ne presoditi. Zato v njegovih razlogih ni nasprotja, ki ga zatrjujejo vložniki zahteve za varstvo zakonitosti in bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP ni podana.

Zahteva za varstvo zakonitosti se sklicuje tudi na okoliščino, da se obt. G.S. očitajo kazniva dejanja, za katera mu je glede na zgornjo mejo zagrožene kazni mogoče podaljšati pripor v preiskavi največ za 3 mesece, kot to določa 2. odstavek 205. člena ZKP. Zaradi odločitve senata sodišča prve stopnje v ugovornem postopku, ko je odločil, da se obtožnica glede dveh kaznivih dejanj vrne okrožnemu državnemu tožilcu, da zahteva dopolnitev preiskave in popravi ugotovljene napake v obtožnici, po stališču zahteve za varstvo zakonitosti v zvezi s tema kaznivima dejanjema ni več dopusten pripor zaradi poteka treh mesecev in je za odločanje o priporu relevantno le še eno kaznivo dejanje velike tatvine traktorja. Ne glede na dejstvo, da je takšen položaj nastal šele po odločitvi o podaljšanju pripora po vloženi obtožnici, navedeno stališče ni sprejemljivo. Po določbi 2. odstavka 272. člena ZKP preizkusi senat (6. odstavek 25. člena ZKP), če je obdolženec v priporu in v obtožnici ni predlagano, naj se izpusti, po uradni dolžnosti v 3 dneh od prejema obtožnice, ali so še dani razlogi za pripor in izda sklep, s katerim ga podaljša ali odpravi. Po določbi 2. odstavka 207. člena ZKP mora senat po preteku dveh mesecev od zadnjega sklepa o priporu tudi brez predloga strank preizkusiti, ali so še dani razlogi za pripor in sprejeti temu ustrezno odločitev. Po končani preiskavi se kazenski postopek, če ne pride do odstopa kazenskega pregona, nadaljuje z vložitvijo obtožnice in ugovornim postopkom, če je vložen ugovor zoper obtožnico.

Odločanje o podaljšanju pripora je v tem stadiju urejeno z navedenima določbama, po katerih mora ravnati sodišče. Če senat obtožnico ob ugovoru po 2. odstavku 276. člena ZKP vrne tožilcu, da se opažene pomanjkljivosti odpravijo, ali da se preiskava dopolni oziroma opravi, je glede pripora treba vselej ravnati po določbi 2. odstavka 207. člena ZKP. Takšna situacija je nastala šele po odločanju o podaljšanju pripora ob vloženi obtožnici in po odločitvi o ugovoru zoper obtožnico. Ob ponovnem preizkusu pripornih razlogov po določbi 2. odstavka 207. člena ZKP je šele mogoče oceniti spremenjene okoliščine, ki zadevajo priporni razlog in utemeljen sum glede obtožencu očitanih kaznivih dejanj ter v zvezi s tem dejstvo, da se je zmanjšal obseg njegove kriminalne dejavnosti. Zato v zahtevi za varstvo zakonitosti nakazana kršitev ni podana.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicujeta zahtevi obt. H.Z. in zagovornikov obt. G.S. Zato je obe zahtevi za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeni 425. člen ZKP.