Jedro

Terjatev tožeče stranke iz naslova odškodnine po 2. odst. 72. člena ZDen za čas do začetka stečajnega postopka nad toženo stranko se lahko poplača samo sorazmerno skupaj s terjatvami ostalih stečajnih upnikov, saj v določbah Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL) ni podlage, da bi se ta terjatev lahko poplačala v celoti; ni je mogoče šteti niti za strošek stečajnega postopka niti za katero od prednostnih terjatev iz 2. in 3. odst. 160. člena ZPPSL. Zato bi bilo treba najprej ugotoviti, ali je tožeča stranka v stečajnem postopku nad toženo stranko to terjatev prijavila, nato pa še, kakšna je bila usoda te prijave oziroma terjatve.

Na pravkar predstavljeno stališče ne vpliva niti dejstvo, da je tožeča stranka upravičenje za uveljavljanje obeh zahtevkov (tudi tistega, ki se nanaša na čas pred začetkom stečaja) pridobila šele s sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. I Up 99/2001-6 z dne 13.11.2002, torej po začetku stečajnega postopka. Tožeča stranka bi namreč morala terjatev, ki se nanaša na čas pred začetkom stečaja, prijaviti kot pogojno (116. člen ZPPSL), in sicer kot terjatev, ki je povezana z odložnim pogojem.

Drugače je s terjatvijo iz naslova odškodnine za čas po začetku stečajnega postopka nad toženo stranko. Ta terjatev se poplača v celoti, kot strošek stečajnega postopka, vendar pa je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, ko je tožeči stranki to odškodnino prisodilo tudi za čas od izdaje že omenjene sodbe Vrhovnega sodišča opr. št. I Up 99/2001-6 z dne 13.11.2002. Tožeči stranki je bilo namreč nacionalizirano premoženje vrnjeno v last in posest že z navedeno odločbo (prim. 1. odst. 16. člena ZDen), kar pomeni, da ga je že od takrat naprej lahko neposredno in dejansko uporabljala oziroma ga uživala in z njim prosto razpolagala v skladu s predpisi. Zato od takrat naprej tudi ni upravičena do odškodnine iz naslova nemožnosti uporabe oziroma upravljanja premoženja po 2. odst. 72. člena ZDen.

Izrek

Pritožbama se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se - v prvem odstavku 1. točke izreka, - v izpodbijanem delu drugega odstavka 1. točke izreka (glede zahtevka za plačilo 313.211.06 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.6.2003 do plačila in za plačilo 6.943,62 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.7.2004 do plačila) - in v 2. točki izreka razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek 446.547,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.6.2003 do plačila in znesek 9.939,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.7.2004 do plačila. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločilo je še, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 1.586,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka izpolnitvenega roka do plačila.

Pred predstavitvijo pritožb mora sodišče druge stopnje najprej pojasniti sestavo in višino tožbenega zahtevka ter odločitev sodišča prve stopnje o njem, saj to iz uvoda in izreka, zlasti zavrnilnega dela, prvostopenjske sodbe ni najbolj jasno razvidno.

Tožeča stranka je s tožbo zahtevala odškodnino po 2. odst. 72. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen) za čas od uveljavitve tega zakona (7.12.1991) do konca februarja 2003 v višini 289.015.186,05 SIT, kar je sedaj 1.206.039,00 EUR, z zamudnimi obrestmi od 27.2.2003 (od vložitve tožbe). Med postopkom je tožbeni zahtevek povečala tako, da je zahtevala odškodnino še za čas od začetka marca do konca maja 2003 v višini 6.422.559,69 SIT, kar je sedaj 26.800,87 EUR, z zamudnimi obrestmi od 5.7.2004 (od spremembe tožbe). Glede na to je v uvodu prvostopenjske sodbe napačno navedeno, da gre v tem sporu (le) za plačilo 1.206.039,00 EUR (prej 289.015.186,05 SIT).

Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku za plačilo odškodnine za čas od uveljavitve ZDen do konca februarja ugodilo za 446.547,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.6.2003, medtem ko je zahtevek iz tega naslova za 759.491,66 EUR zavrnilo. Pri tem je zavrnilo tudi zahtevek za zamudne obresti od 27.2. 2003 do 3.6.2003. Tožbenemu zahtevku za plačilo odškodnine za marec, april in maj 2003 pa je sodišče prve stopnje ugodilo za 9.939,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.7.2004, medtem ko je zahtevek iz tega naslova za 16.860,97 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi zavrnilo.

Zoper prvostopenjsko sodbo sta se pravočasno pritožili obe stranki.

Iz vsebine pritožbe tožeče stranke je razvidno, da izpodbija prvostopenjsko sodbo samo v tistem delu, s katerim je zavrnjen njen zahtevek za plačilo odškodnine za čas od uveljavitve ZDen do konca februarja 2003 v višini 313.211,06 EUR z zamudnimi obrestmi od 4.6.2003, in v tistem delu, s katerim je zavrnjen njen zahtevek za plačilo odškodnine za čas od marca do konca maja 2003 v višini 6.943,62 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.7.2004. Glede na to ni odveč pojasnilo, da je prvostopenjska sodba v preostalem zavrnilnem delu postala pravnomočna.

Sicer pa tožeča stranka v pritožbi smiselno predlaga, da sodišče druge stopnje prvostopenjsko sodbo v izpodbijanem delu zavrnilnega dela spremeni, podrejeno pa, da jo v tem delu razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka pa v pritožbi zoper ugodilni del sodbe smiselno predlaga, da sodišče druge stopnje ugodilni del sodbe spremeni, podrejeno pa, da ga razveljavi in zadevo v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tudi ona priglaša pritožbene stroške.

Pritožba tožeče stranke je bila vročena toženi stranki, pritožba tožene stranke pa tožeči stranki. Nobena od strank na pritožbo nasprotne stranke ni odgovorila.

Pritožbi sta utemeljeni.

Ni utemeljena pritožbena navedba tožene stranke, da je tožeča stranka upravičena do odškodnine šele od takrat, ko ji je Upravna enota B. z delno odločbo vrnila posestvo T. (od decembra 1996). O tem, da gre denacionalizacijskemu upravičencu na podlagi določbe 2. odst. 72. člena Zden odškodnina zaradi nemožnosti uporabe oziroma upravljanja premoženja že od uveljavitve tega zakona, je bila v dosedanji sodni praksi izdana cela vrsta odločb, tako da je to vprašanje že zdavnaj rešeno. Zato sodišče druge stopnje ne vidi potrebe, da bi ga tej zadevi ponovno načenjalo.

Ni utemeljena niti pritožbena navedba tožene stranke, da bi bilo treba od takrat, ko je Upravna enota B. tožeči stranki z delno odločbo vrnila posestvo T., šteti tudi zastaralni rok. Glede na to, da je tožeča stranka zahtevek na podlagi 2. odst. 72. člena ZDen lahko uveljavljala šele potem, ko je v denacionalizacijsken postopku dokončno uspela, ko je torej izposlovala sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. I Up 99/2001-6 z dne 13.11.2002, stališče tožene stranke ne zdrži logične presoje.

Tožena stranka pa utemeljeno opozarja, da ima tožeča stranka dva zahtevka, in sicer zahtevek, ki se nanaša na čas do začetka stečajnega postopka (do 12.3.1997), in zahtevek, ki se nanaša na čas po začetku stečajnega postopka nad toženo stranko, vsak od teh dveh zahtevkov pa ima svojo usodo. Terjatev tožeče stranke iz naslova odškodnine za čas do začetka stečajnega postopka bi bila namreč lahko poplačana samo sorazmerno skupaj s terjatvami ostalih stečajnih upnikov, saj v določbah Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL) ni podlage, da bi se ta terjatev lahko poplačala v celoti; ni je mogoče šteti niti za strošek stečajnega postopka niti za katero od prednostnih terjatev iz 2. in 3. odst. 160. člena ZPPSL. Zato drži, da bi bilo treba glede prvega od zahtevkov najprej ugotoviti, ali je tožeča stranka v stečajnem postopku nad toženo stranko to terjatev (ki izvira izpred stečajnega postopka), prijavila, nato pa še, kakšna je bila usoda te prijave oziroma terjatve. Pravni interes za tožbo glede tega zahtevka bi namreč tožeča stranka imela samo, če bi bila njena terjatev v stečajnem postopku prerekana in bi bila nato v skladu s 1. odst. 144. člena ZPPSL napotena na pravdo.

Na pravkar predstavljeno stališče ne vpliva niti dejstvo, da je tožeča stranka upravičenje za uveljavljanje obeh zahtevkov (tudi tistega, ki se nanaša na čas pred začetkom stečaja) pridobila šele s sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. I Up 99/2001-6 z dne 13.11.2002, torej po začetku stečajnega postopka. Sodišče druge stopnje se strinja s toženo stranko, da bi morala tožeča stranka terjatev, ki se nanaša na čas pred začetkom stečaja, prijaviti kot pogojno (116. člen ZPPSL), in sicer kot terjatev, ki je povezana z odložnim pogojem. Nastanek te terjatve je bil namreč odvisen od bodočega negotovega dejstva, da ji bodo nepremičnine, za nemožnost uporabe katerih zahteva odškodnino,v denacionalizacijskem postopku vrnjene v last in posest, kar se je potem zgodilo z izdajo zgoraj omenjene sodbe Vrhovnega sodišča RS. Za možnost, da ji bo ta terjatev takrat nastala, pa je tožeča stranka vedela že od vložitve denacionalizacijskega zahtevka.

Drugače je s terjatvijo iz naslova odškodnine za čas po začetku stečajnega postopka nad toženo stranko. Ta terjatev bi bila poplačana v celoti, kot strošek stečajnega postopka.

Iz povedanega izhaja, da delitev tožbenega zahtevka glede na čas od uveljavitve ZDen do konca februarja 2003 in na čas od začetka marca do konca maja 2003 ni relevantna. Relevantni časovni mejniki so samo uveljavitev ZDen (7.12.1991), začetek stečajnega postopka nad toženo stranko (12.3.1997) in, kot bo to še pojasnjeno v nadaljevanju, izdaja sodbe Vrhovnega sodišča RS opr. št. I Up 99/2001-6 (13.11.2002). Ker bi moralo sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek, kolikor se nanaša na čas do začetka stečajnega postopka nad toženo stranko (do 12.3.1997), obravnavati posebej (na podlagi vseh razpoložljivih podatkov bi ga moralo tudi posebej izračunati) in pri tem najprej ugotoviti, ali je za tožbo v tem delu podan pravni interes (kar smiselno uveljavlja tudi tožena stranka), a ni ravnalo tako, je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odst. 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Zato je bilo treba ugodilni del sodbe, kolikor se nanaša na čas do začetka stečajnega postopka, razveljaviti že iz tega razloga in zadevo v tem delu vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (1. odst. 354. člena ZPP).

Pritožba tožene stranke pa je utemeljena tudi glede zahtevka, ki se nanaša na čas po začetku stečajnega postopka. Pri preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP) je sodišče druge stopnje ugotovilo, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, ko je tožeči stranki odškodnino po 2. odst. 72. člena ZDen prisodilo tudi za čas od izdaje že omenjene sodbe Vrhovnega sodišča opr. št. I Up 99/2001-6 z dne 13.11.2002. Tožeči stranki je bilo namreč nacionalizirano premoženje vrnjeno v last in posest že z navedeno odločbo (prim. 1. odst. 16. člena ZDen), kar pomeni, da ga je že od takrat naprej lahko neposredno in dejansko uporabljala oziroma ga uživala in z njim prosto razpolagala v skladu s predpisi. Zato od takrat naprej tudi ni upravičena do odškodnine iz naslova nemožnosti uporabe oziroma upravljanja premoženja po 2. odst. 72. člena ZDen.

Od takrat naprej pa so lahko med strankama nastala druga pravna razmerja (ki nimajo podlage v ZDen), ki jih treba presojati po določbah Obligacijskega zakonika, npr. o odškodninski odgovornosti ali neupravičeni pridobitvi. Ker sodišče prve stopnje zahtevka za čas od 13.11.2002 dalje ni presojalo po teh materialnopravnih določbah (navedbe strank je namreč treba preizkusiti glede na vse možne pravne podlage), je nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Zato je bilo treba ugodilni del sodbe, kolikor se nanaša na čas po 13.11. 2002, razveljaviti in zadevo tudi v tem delu vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP).

Tako je bilo treba ugodilni del prvostopenjske sodbe preizkusiti samo še glede tistega dela zahtevka, ki se nanaša na čas od začetka stečajnega postopka do 13.11.2002. Iz doslej navedenih razlogov izhaja, da je tožeča stranka do odškodnine po 2. odst. 72. člena ZDen za ta čas upravičena, tako da ostaneta samo še vprašanji njene višine in začetka teka zamudnih obresti.

Glede začetka teka zamudnih obresti sodišče druge stopnje ugotavlja, da sodišče prve stopnje za svojo odločitev, da gredo tožeči stranki zamudne obresti od 4.6.2003 (ko je nepremičnino dejansko prevzela v posest) oziroma od 5.7.2004 (od povečanja tožbenega zahtevka), ni navedlo nobene materialnopravne podlage. V zvezi s tem je treba pojasniti, da zahtevek iz naslova nemožnosti uporabe oziroma upravljanja premoženja po 2. odst. 72. člena ZDen po svoji naravi ni odškodninski (tudi sodišče druge stopnje uporablja v tej odločbi izraz odškodnina samo zaradi poenostavitve), temveč predstavlja nadomestilo (odmeno) za izgubo tiste koristi, ki bi jo upravičenec dosegel, če bi nepremičnino sam uporabljal oziroma upravljal. Ker izgube zaradi nemožnosti uporabe oziroma upravljanja premoženja ni mogoče povrniti v naravi zaradi narave stvari same, po drugi strani pa tudi ne gre za plačilo nekakšne najemnine, to pomeni, da gre pri takšnih zahtevkih za "nečisto" denarno terjatev. Zato mora sodišče takšno nadomestilo izračunati po razmerah (cenah) ob sojenju in zato gredo zamudne obresti lahko šele od izdaje sodbe dalje.

Navedeno se navezuje tudi na višino zahtevka ali bolje rečeno na način izračuna višine zahtevka. Sodišče prve stopnje je kot izhodišče za izračun odškodnine (pravilneje: nadomestila) vzelo znesek 794.000,00 SIT mesečno, ki je bil sicer med strankama dogovorjen z najemno pogodbo z dne 24.7.1996, potem pa ta znesek pomnožilo z ustreznim številom mesecev. Takšen način izračuna pa v pritožbah utemeljeno grajata obe stranki. Tožena stranka pravilno opozarja, da je bil v omenjeni najemnini vštet tudi najem osnovnih sredstev, opreme in drobnega inventarja ter članstvo v izvozni družbi. Sodišče druge stopnje se strinja z njenim stališčem, da bi zato morala biti čista najemnina brez teh dodatkov (če se je sodišče prve stopnje že odločilo, da bo kot izhodišče za izračun nadomestila vzelo navedeno najemnino).

Pritrditi pa je treba tudi tožeči stranki, da ne drži navedba sodišča prve stopnje, da se z izvedenskima mnenjema ni strinjala nobena od strank. Tožeča stranka je namreč sprejela obe izvedenski mnenji, pa tudi če ju ne bi, to še vedno ne bi bil razlog, da se ti dve mnenji, ali eno od njiju, ne bi upoštevali. Merilo za (ne)uporabo izvedenskega mnenja namreč ne more biti v tem, da se stranki z mnenjem strinjata ali ne strinjata, temveč ga je treba presojati tako kot vsak drug dokaz.

Tako se pokaže, da je sodišče prve stopnje tako pri delni ugoditvi tožbenemu zahtevku kot tudi pri njegovi delni zavrnitvi nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Na podlagi 355. člena ZPP je bilo zato treba prvostopenjsko sodbo razveljaviti in zadevo vrniti v novo sojenje tudi - v ugodilnem delu, kolikor se nanaša na čas od začetka stečaja nad toženo stranko do 13.11.2002, - v celotnem izpodbijanem zavrnilnem delu, - posledično pa še v stroškovnem delu.

Ker je sodišče druge stopnje ugodilni del sodbe v celoti razveljavilo glede glavne stvari, ga je razveljavilo tudi glede obresti.

Navodila sodišču prve stopnje za ponovno obravnavanje zadeve so razvidna iz gornje obrazložitve.

Odločitev o pritožbenih stroških je pridržana za končno odločbo (3. odst. 165. člena ZPP).