Jedro

Odločba Ustavnega sodišča ne predstavlja novega dejstva v smislu obnovitvenega razloga iz 1. točke 260. člena ZUP.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijanim sklepom zavrgla tožničin predlog za obnovo postopka za priznanje pravice do zdravstvenega varstva, zaključenega z odločbo istega organa št. 130-1152/2012-7 z dne 25. 10. 2012 o razveljavitvi pravice vojnega veterana do zdravstvenega varstva.

Iz obrazložitve sklepa izhaja, da je organ tožničino zahtevo za obnovo postopka, v katerem je predlagala, naj se ji v skladu z odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-186/12 povrne pravica do zdravstvenega varstva, obravnaval kot predlog za obnovo iz razloga po 1. točki 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Ugotovil je, da je bila zahteva vložena prepozno, to je po poteku 30-dnevnega roka iz prve alineje prvega odstavka 263. člena ZUP. Omenjena ustavna odločba je bila namreč objavljena v Uradnem listu RS in s tem splošno znana 22. 3. 2013, predlog pa vložen šele 21. 6. 2013. Poleg tega omenjena odločba ne predstavlja novega dejstva, saj ni obstajala v času izdaje odločbe z dne 25. 10. 2012 o odvzemu pravice do zdravstvenega varstva. Pojasnjuje, da se tudi sicer navedena odločba, s katero so bili razveljavljeni 2., 3. in 4. odstavek 143. člena Zakona za uravnoteženje javnih finance (v nadaljevanju ZUJF), ne nanaša na pravice v tem postopku. Razlog za obnovo upravnega postopka pa ni podan niti zato, ker nepravilna uporaba materialnega predpisa ali nepravilen sklep o dejanskem stanju na podlagi nespremenjenega dokaznega gradiva ne more biti razlog za obnovo. Zato v konkretnem primeru, ko se tožnica sklicuje na spremembo materialnega predpisa na podlagi odločbe Ustavnega sodišča RS, ne gre za obnovitveni razlog po ZUP, zaradi česar ta ni verjetno izkazan. Zaradi navedenega je treba predlog zavreči. V zadevi pa ni podan drug obnovitveni razlog, na podlagi katerega bi organ po uradni dolžnosti uvedel obnovo postopka.

Upravni organ druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnil. Tožnica se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da se ji s tem odvzemajo pridobljene pravice. Opisuje svoje sodelovanje v NOB in na tej podlagi pridobljene pravice. V letu 1998, ko je umrl njen mož, je dobila pravico do njegove pokojnine. Tedaj so ji znižali dodatek (priznavalnino) in ji začeli plačevati le dopolnilno zdravstveno zavarovanje kot vojni veteranki po Zakonu o vojnih veteranih (v nadaljevanju ZVV). Nerazumljivo je, da ji pri 85 letih odvzemajo pravico do zdravstvenega varstva oziroma doplačila dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja glede na njen prispevek v NOB in tudi v vojni za Slovenijo. Poudarja, da ji moževa znižana pokojnina ne omogoča dostojnega preživetja, kaj šele plačila vseh zdravstvenih storitev, ki jih potrebuje kot sladkorna in srčna bolnica, čemur so pridružene še druge bolezni, zaradi katerih je že dve leti priklenjena na posteljo. Navedeno ravnanje občuti kot krivično. Zato predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi, podrejeno, naj odpravi tudi odločbo z dne 25. 10. 2012, upravnemu organu pa odredi, naj ji dodeli pripadajočo pravico do zdravstvenega varstva in ji zagotovi plačilo dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja kot vojni veteranki od 1. 4. 2013 dalje.

Toženka na tožbo zoper omenjeni sklep ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče se strinja z izpodbijanim sklepom in razlogi, s katerimi je prvostopenjski upravni organ pojasnil, da odločba Ustavnega sodišča U-I-186/12 ne predstavlja novega dejstva v smislu obnovitvenega razloga iz 1. točke 260. člena ZUP, ki določa, da se postopek obnovi, če se zve za nova dejstva ali se najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, ki bi bili mogli sami zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločbe, če bi bila ta dejstva oziroma dokazi navedeni ali uporabljeni v prejšnjem postopku. Strinja se tudi s tem, da je bil tožničin predlog iz tega razloga vložen prepozno, zaradi česar ni izpolnjena procesna predpostavka za njegovo nadaljnje obravnavanje. Pristojni organ namreč zavrže predlog, če ta ni dovoljen, popoln in pravočasen, če ga ni podala upravičena oseba ali če okoliščina, na katero se predlog opira, ni verjetno izkazana. Sodišče se na omenjene razloge sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Tožnica namreč v tožbi ne navaja ničesar, s čimer bi lahko izpodbila omenjeni sklep, saj izraža le nestrinjanje z odvzemom pravice do zdravstvenega varstva. Kljub temu sodišče še dodatno pojasnjuje: V zadevi ni sporno, da je tožnici kot vojni veteranki z odločbo z dne 25. 10. 2012 s 1. 1. 2013 prenehala pravica do zdravstvenega varstva. Iz omenjene odločbe, ki se nahaja v predloženih upravnih spisih, izhaja, da je tožnica presegla dohodkovni cenzus, odločitev pa je bila sprejeta na podlagi 100. in 101. člena ZUJF, s katerima sta bila spremenjena prvi odstavek 6. člena in prvi odstavek 15. člena ZVV, ter na podlagi 231. člena ZUJF. V njem je bilo določeno, da se osebam, ki so bili upravičenci do obravnavane pravice, ta zagotavlja do 1. 1. 2013, obenem pa naloženo upravnemu organu, da izda odločbo, s katero razveljavi odločbo o tej pravici, če ugotovi, da vojnemu veteranu ta pravica po 1. 1. 2013 ne pripada več. S tem v zvezi je Ustavno sodišče v odločbi U-I-13/13 z dne 14. 11. 2013 odločilo, da prvi in drugi odstavek 231. člena ZUJF nista v neskladju z Ustavo. V odločbi je zavzelo stališče, da zoženje oziroma zmanjšanje že uveljavljenih pravic ne pomeni učinkovanja predpisa za nazaj, kadar se pravice zmanjšujejo za čas po uveljavitvi zakona (8. točka obrazložitve) in da je ekonomska nezmožnost države za pokrivanje socialnih dajatev ustavno dopusten razlog, zaradi katerega je zakonodajalec zmanjšal pravico do plačila zdravstvenih storitev (10. točka).

Ker ni sporno, da je odločba z dne 25. 10. 2012 o prenehanju tožničine pravice postala pravnomočna, je omenjeno odločitev mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti le v primerih ali v postopku, določenih z zakonom (158. člen Ustave RS). V ta namen so v ZUP predvidena izredna pravna sredstva, med drugim tudi obnova postopka, končanega z dokončno upravno odločbo. Prav na slednje, to je na tožničin predlog za obnovo postopka, končanega s pravnomočno odločbo z dne 25. 10. 2012, pa se nanaša izpodbijani sklep – le ta in ne pravnomočna odločba z dne 25. 10. 2012 je predmet preizkusa zakonitosti v tem upravnem sporu.

Glede na navedeno na odločitev v zadevi ne morejo vplivati niti tožničine navedbe v vlogah, ki jih je poslala 7. 3. in 3. 4. 2014. Kljub temu da sodišče razume njeno težko življenjsko situacijo, ki jo opisuje, to ne more biti odločilno za presojo zakonitosti izpodbijanega sklepa niti glede na vlogo, ki jo ima sodišče v sistemu delitve oblasti. Sodniki so namreč pri svojem delu vezani na ustavo in zakon (125. člen Ustave RS).

Sodišče je zato tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1).