Jedro

Odgovori izvedenca na vprašanja sodišča morajo biti strokovni, temeljiti, jasni in popolni. Če niso taki, je sodišče sámo izvedenca dolžno opozoriti, da pomanjkljivosti oziroma nejasnosti v svojem mnenju odpravi. Táko pobudo lahko da tudi stranka, vendar njena pobuda ni nov dokazni predlog, ki bi upravičeval zahtevo po novem plačilu predujma.

Izrek

I. Pritožbi tožnika se ugodi, pritožbi toženca pa delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi v 1. točki v zavrnilnem delu in v obsodilnem delu nad zneskom glavnice 1498,47 EUR in v 2. točki.

II. Pritožba tožnika proti njegovi obveznosti plačila 1498,47 EUR (iz 1. točke izpodbijane sodbe s tam določenimi obrestmi in izvršilnimi stroški 208,76 EUR) se zavrne in se v tem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo vzdržalo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 2235/2012 z dne 12. 1. 2012 v veljavi tako, da je toženca obsodilo od spornih 6029,32 EUR na plačilo 3418,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 6. 2011 dalje in na izvršilne stroške (208,76 EUR za zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 2. 2012 dalje). Višji zahtevek je zavrnilo. Odločilo je še o stroških postopka, in sicer je tožencu naložilo, da tožniku plača 2182,56 in 62,22 EUR.

2. Tako je odločilo, ker je ugotovilo toženčevo še neplačano pogodbeno obveznost 1498,47 EUR, temelječo na izračunu izvedenca, ki ga je toženec (ne pa tudi tožnik) izrecno sprejel, poleg tega pa še 1920 EUR iz naslova 192 ur opravljenega dodatnega, ustno dogovorjenega dela.

3. Proti sodbi se pritožujeta tako tožnik kot toženec.

4. Tožnik ne podaja posebnega predloga in ne navaja formalnih pritožbenih razlogov, nasprotuje pa temu, da sodišče izvedenca ni pozvalo k dopolnitvi mnenja, kot je to predlagal, ampak je to pogojevalo s plačilom še 800 EUR predujma. Navaja, da je za izvedenca že plačal 1000 EUR in podrobneje utemeljuje, zakaj je njegovo mnenje oz. ocena o posekani količini dreves napačna.

5. Toženec nominalno uveljavlja vse pritožbene razloge po Zakonu o pravdnem postopku (ZPP) ter predlaga spremembo sodbe v smer zavrnitve celotnega zahtevka, ali pa njeno razveljavitev in novo sojenje. Najprej navaja, da se sodišče ni prepričalo, ali je toženec ali kdo zanj na zadnji narok pristopil, sploh pa ni odgovorilo na njegov predlog, da se ta narok preloži. Sicer pa naj bi sodišče uporabilo napačno pravno podlago, ko je navedlo, da je šlo med strankama za pogodbo o naročilu, saj je bil v resnici njuna pogodba podjemna. Napačno je po toženčevem mnenju ugotovljeno tudi dejansko stanje, saj je sodišče verjelo pristranskim pričam, da je bila sklenjena ustna pogodba o dodatnih delih. Dogovorila sta se samo tisto, kar sta zapisala v pogodbo. Opozarja, da je izpovedba tožnika o dogovorjenem goloseku nasprotujoča si. Sploh pa ni mogoče ugotoviti, kako je sodišče prišlo do tega, da naj bi tožnik opravil 192 ur dodatnega dela. Nato toženec povzema del izvedenskega mnenja in kot ključno izpostavlja, da ni mogoče ugotoviti, kdo je opravil nadstandardna dela, sodišče pa ni niti ugotovilo, katera dela to sploh so. Trdi, da jih ni bilo. Končno nasprotuje tudi odločitvi o stroških postopka.

6. Odgovora na pritožbo drug drugega tožnik in toženec nista podala.

7. Pritožba tožnika je utemeljena, pritožba toženca pa delno utemeljena.

8. Sodišče prve stopnje je absolutno bistveno kršilo določbe postopka, in sicer v škodo obeh strank.

9. Tožnik utemeljeno očita nepravilno izvajanje dokaza z izvedencem, s čemer mu je bila kršena pravica do enakopravnega sodelovanja v postopku (8. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP) oz. pravica dokazovati odločilna dejstva, s katerimi je utemeljeval svoj zahtevek. Prvostopenjsko sodišče možnosti zastavljati izvedencu vprašanja (bodisi ustno na naroku bodisi pisno) ne bi smelo pogojevati z dodatnim plačilom predujma. Tožnik je namreč predujem za dokaz z izvedencem plačal, zato bi bilo sodišče dolžno ta dokaz v celoti in dosledno izvesti. Odgovori izvedenca na vprašanja sodišča morajo biti strokovni, temeljiti, jasni in popolni. Če niso taki, ga je sodišče sámo dolžno opozoriti, da pomanjkljivosti oz. nejasnosti v svojem mnenju odpravi (3. in 4. odst. 254. čl. ZPP). Táko pobudo lahko da tudi stranka, vendar njena pobuda ni nov dokazni predlog, ki bi upravičeval zahtevo po novem plačilu predujma. Le če bi sodišče menilo, da je tožnikova pobuda neutemeljena, ne bi izvajalo postopka za razjasnitev oz. dopolnitev izvedenskega mnenja po 3. in 4. odst. 254. čl. ZPP. To bi potem moralo pojasniti v obrazložitvi sodbe, česar v obravnavanem primeru ni storilo, pač pa je – napačno - tožnikovo pobudo zavrnilo zaradi neplačila dodatnega predujma.

10. Utemeljen pa je tudi toženčev očitek, da se pravilnosti in zakonitosti dela odločitve sodišča prve stopnje zaradi pomanjkanja razlogov o odločilnih dejstvih ne da preizkusiti, in sicer glede plačila 192 ur dela po zatrjevanem ustnem dogovoru. S tem je podana kršitev po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP. Sodišče prve stopnje je na podlagi zaslišanja strank in prič ocenilo, da je ustni dogovor o dodatnih delih, ki se bodo obračunala po urni postavki 10 EUR, bil sklenjen. Tu gre za dokazno oceno, ki je sicer skopa, površna in pomanjkljiva, a je vendarle podana: sodišče navede, da so izpovedbe zaslišanih prič prepričljive (zadnji odstavek na 5. strani obrazložitve). Nikjer pa ni nič navedenega o tem, kako je sodišče prišlo do ugotovitve, da je bilo tega dodatnega dela ravno (ali pa vsaj približno) 192 ur, kolikor tožnik navaja. Pravilnosti tega dejanskega zaključka, ki je vodil do ugoditve zahtevku za znesek 1920 EUR, se zato ne da preizkusiti.

11. Neutemeljeno pa se toženec pritožuje proti delu sodbe, iz katere izhaja njegova obveznost plačila 1498,47 EUR s pripadki (zahtevanimi obrestmi in izvršilnimi stroški). Ni sporno, da sta tožnik in toženec sklenila pogodbo, s katero se je tožnik za toženca zavezal k sečnji in spravilu dreves in vej, toženec pa se mu je za to zavezal plačati 12 EUR/m3. Toženec je izračunal, da bi mu tožnik glede na količino posekanega materiala moral plačati 12.490,68 EUR, od česar trdi, da je plačal 7000 EUR in le za ta del je zoper sklep o izvršbi, izdan na podlagi verodostojne listine, ugovarjal. Sodišče prve stopnje pa je s pomočjo izvedenca, katerega zaključke je toženec izrecno sprejel (češ da je pri lastnem izračunu prišlo do minimalnih odmikov, glej njegovo vlogo z dne 27. 5. 2013), ugotovilo, da je tožnik za toženca posekal za 13.989,16 EUR. Toženec tožniku torej brez nadaljnjega dolguje (vsaj še) 1498,47 EUR. Zakaj v pritožbi nasprotuje tudi temu delu, ne pojasni.

12. Prav tako neutemeljeni so toženčevi očitki o tem, da sodišče ni preverilo, kdo je bil zanj na zadnjem naroku in da tega ni preložilo oz. mu na prošnjo za preložitev ni odgovorilo. Iz zapisnika se kljub očitni napaki dá razbrati, da na narok 20. decembra 2013 nista pristopila niti toženec niti njegov pooblaščenec, ki sta bila v redu povabljena. Res je slednji prosil za preložitev naroka, vendar je treba računati, da se bo narok opravil tako oz. tedaj, kot je razpisan, če sodišče ne odredi drugače. 13. Kočno je neutemeljen tudi očitek toženca, da je sodišče napačno uporabilo materialno pravo, ker je pogodbo med njim in tožnikom označilo kot naročilo. Vsebina dogovorjene obveznosti med strankama se sicer res bolj prilega tistemu, kar Obligacijski zakonik (OZ) opredeljuje kot pogodbo o delu (619. čl. OZ), kot pa mandatni pogodbi (766. čl. OZ in nasl.), vendar v konkretnem primeru to ni imelo nobene posledice na presojo spornega razmerja.

14. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče ugodilo tožnikovi pritožbi in delno tudi toženčevi ter sodbo sodišča prve stopnje po 1. odst. 354. čl. ZPP v delu, kot izhaja iz pravkar povedanega, razveljavilo (glede na naravo in obseg procesnih kršitev pritožbeno sodišče ugotovljenih napak ni moglo sámo sanirati), delno pa je toženčevo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje za plačilo 1.498,47 EUR in za izvršilne stroške (353. čl. ZPP).

15. V posledici delne razveljavitve odločitve o glavni stvari je bilo treba razveljaviti tudi odločitev o stroških postopka, o katerih bo treba, prav kakor tudi o stroških pritožbenega postopka, odločiti po načelu uspeha s končno odločbo (3. in 4. odst. 165. čl. ZPP).