Jedro

Uporaba 286. člena ZPP.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Višje sodišče v Kopru je v tem gospodarskem sporu pristojno za odločanje o pritožbi na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča RS Su 72/2013-115 z dne 8.11.2013. Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Ljubljani obdržalo v veljavi sklep o izvršbi VL 1 in toženi stranki naložilo v plačilo stroške pravdnega postopka. Tožeča stranka je toženi dostavila opremo za karting in zanjo opravila prevoze. V zvezi z opremo za karting je sodišče ugotovilo, da je bila zaračunana oprema naročena in dostavljena, v zvezi s prevozi pa, da so bili opravljeni po naročilu tožene stranke.

Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka. V večjem delu pritožbe povzema svoje trditve. Meni, da je sodišče svojo odločitve zmotno temeljilo na določbah Obligacijskega zakonika (OZ), ki urejajo prodajno pogodbo, pri čemer okoliščine kažejo, da med strankama nikoli ni prišlo do sklenitve prodajne pogodbe. Tožena stranka je trdila, da so med strankama potekali pogovori o prenosu ekskluzivnega zastopstva za blagovno znamko B., ki proizvaja opremo za gokart vozila. V dokaz, da so ta pogajanja potekala, je tožena stranka predlagala zaslišanje prič D.V. in J.P., vendar je sodišče dokazna predloga zavrnilo, zaradi česar je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Tožeča stranka je nato samovoljno dostavila blago, vendar sta stranki sklenili dogovor, po katerem bi tožena stranka blago do prenosa zastopstva prodajala in tožeči sukcesivno plačala, ko bi določeno blago prodala. Da je bil dogovor res tak, dokazuje izpis prometa na računu pri banki, iz katerega izhaja, da je tožena stranka tožeči več kot leto dni sukcesivno plačevala račun št. 544. Tožeča stranka je enako samovoljno dostavila tudi blago po v tej pravdi vtoževanih računih št. 179 in 290, pri čemer je bil glede tega blaga sklenjen enak dogovor kot glede blaga po računu št. 544. Tožena stranka je na koncu ugotovila, da jo je tožeča glede prenosa zastopstva ves čas zavajala, zato je zahtevala, da tožeča stranka nemudoma odpelje celotno blago po izstavljenih računih, v posledici pa je tožeča stranka vložila predlog za izvršbo. V nadaljevanju tožena stranka podaja svojo dokazno oceno. Poudarja, da je tožeča stranka sprva toženi dobavljala opremo v količini, potrebni za enega voznika, dobava v vrednosti 30.887,22 EUR pa dokazuje, da je bilo govora o prenosu zastopstva, da tožeča stranka v postopku ni predložila naročilnic in prevzemnic za blago, da je tožeča stranka več kot leto dni čakala s predlogom za izvršbo. Sodišče je v nasprotju z vsebino dokaznih listin in zaslišanj strank zaključilo, da je bilo blago naročeno preko e-sporočila „naročilo B.“, s čimer je zagrešilo absolutno bistveno kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP). Tožeča stranka je e-sporočilo predložila v tujem jeziku, overjeni prevod listine pa je vložila po zaključku prvega naroka in ga zato sodišče ne bi smelo upoštevati. Vsebina e-sporočila se tudi sicer le v nekaj postavkah ujema z vsebino računov št. 179, v nobeni postavki pa se ne ujema z računom 290, kar kaže, da vsebina sporočila ne pomeni naročila. Sodišče je v celoti sledilo trditvam tožeče stranke, pri tem pa toženi z neizvedbo zaslišanja prič ni omogočilo dokazovanja njenih trditev. V nasprotju s trditveno podlago tožene stranke je zaključek sodišča, da je tožena stranka blago v skladišče sprejela brez ugovora, čeprav je tožena stranka ves čas trdila, da je blago prejela zgolj v hrambo. V zvezi z računi za prevoz blaga tožena stranka opozarja, da je tožeča stranka CMR tovorni list, s katerim je dokazovala, da je bil prevoz opravljen, predložila prepozno, sodišče pa je ta dokaz upoštevalo, kljub ugovoru tožene stranke o prekluziji. Tožena stranka je namreč že v ugovoru trdila, da prevozi niso bili opravljeni, dokazno breme da so bili prevozi dejansko naročeni in opravljeni, pa je na tožeči stranki. Tožeča stranka tudi sicer ni uspela dokazati, da je prevoz po računu št. 13 naročila tožena stranka, saj na CMR listi nikjer ni navedena, priča J.J. pa je izpovedal, da je tožeča stranka včasih tudi neposredno sodelovala z družbo A. d.d.. Poleg navedenega ima sodba tudi take dejanske in formalne pomanjkljivosti, da je ni mogoče preizkusiti.

V odgovoru na pritožbo je tožeča stranka pritrdila razlogom sodišča in predlagala zavrnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je dejansko stanje v zadevi ugotovilo pravilno in popolno, na tako dejansko stanje je pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni zagrešilo niti očitanih kršitev postopka niti kršitev, na katere po določbi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Pritožbeni očitki, ki merijo na kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP so nekonkretizirani, pritožbeno sodišče pa v okviru uradnega preizkusa ugotavlja, da se je sodišče prve stopnje v sodbi opredelilo do vseh odločilnih dejstev, razloge za svojo odločitev je prepričljivo obrazložilo, zato je sodbo mogoče preizkusiti. Pritožba sodišču prve stopnje tudi neutemeljeno očita kršitev določbe 286. člena ZPP v zvezi s prevodom e-mail sporočila in v zvezi s CMR tovornim listom. Glede prvega je tožeča stranka res najprej predložila e-sporočilo, deloma v angleškem jeziku (naziv sporočila je bil v slovenskem jeziku - "naročilo B." in sodišče prve stopnje je prav naziv e-sporočila štelo kot pomemben indic, ki govori v prid njegovi odločitvi). E-sporočilo je tožeča stranka v spis vložila na prvem pripravljalnem naroku (pri čemer je bilo po njenih trditvah bistveno, da je šlo za naročilo in da je naročilo prišlo iz konkretnega e-mail naslova). Glede na to, da je bil vsaj naziv sporočila v slovenskem jeziku in glede na to, da je tožena stranka šele v pripravljalni vlogi po zaključku prvega naroka ugovarjala dokazu, predložitev prevoda na prvem naslednjem naroku ni bila prepozna. Nenazadnje gre za sporočilo, za katerega je bilo ugotovljeno, da ga je tožeči stranki poslala tožena stranka, ki je torej njegovo vsebino očitno razumela. V zvezi z e-sporočilom so tudi neutemeljeni očitki o kršitvi iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je sodišče prve stopnje vsebino povzelo korektno, očitki pa se dejansko nanašajo na dokazno oceno tega dokaza.

Prav tako sodišče prve stopnje ni kršilo pravil postopka z izvedbo dokaza - CMR tovornega lista, s katerim je tožeča stranka poleg ostalih dokazov dokazovala obstoj terjatve po računu št. 208. Sodišče prve stopnje je svoje razloge za izvedbo dokaza podrobno pojasnilo v točki 15 izpodbijane sodbe in s temi razlogi se pritožbeno sodišče v celoti strinja in se na njih sklicuje. Tožeča stranka je namreč ustno naročilo prevozov (v zvezi s trditvami tožene, da prevozov ni naročila) dokazovala z izpovedjo svojega zakonitega zastopnika in priče J.J., ki jo je vsaj v delu, da je naročanje običajno potekalo ustno potrdil tudi zakoniti zastopnik tožene stranke. Šele v pripravljalni vlogi, vloženi po prvem naroku, pa je tožena stranka za račun št. 208 dodatno navedla, da je fiktiven (da torej tožeča stranka ni opravila nobenega prevoza, niti s strani tožene stranke naročenega niti nenaročenega). Tožeča stranka je v odgovor na te trditve predlagala sporni CMR tovorni list in tudi po mnenju pritožbenega sodišča so razlogi za predlaganje po zaključku prvega naroka opravičljivi.

Svoje ugotovitve o dejanskem stanju je sodišče prve stopnje prepričljivo obrazložilo. Ustrezno je obrazložilo tudi zavrnitev predlaganih dokazov z zaslišanjem D.V. in J.P.. Ob nespornem dejstvu, da je imela tožena stranka opremo za karting v svojem skladišču in da je to opremo prodajala svojim kupcem, je odločilno dejstvo, ali je obstajal dogovor o plačevanju opreme šele, ko bo prodana. Pri tem dogovoru pa potrditvah tožene stranke predlagani priči nista bili prisotni. Vse dokaze, ki govorijo za obstoj takega dogovora in dokaze, ki govorijo proti obstoju takega dogovora je sodišče prve stopnje ocenjevalo vsakega posebej in skupaj v primerjavi z ostalimi dokazi. Na podlagi dokazne ocene v skladu z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP, je tako prišlo do zaključka, da tožena stranka dogovora ni izkazala in s tem zaključkom se pritožbeno sodišče v celoti strinja in se v izogib ponavljanja sklicuje na razloge v točki 12. in 13. izpodbijane sodbe. Pritožnik z opozarjanjem na svoje navedbe in povzemanjem le tistih dokazov, ki govorijo v njegov prid, obrazložene dokazne ocene sodišča prve stopnje ne more ovreči. Izpoved zakonitega zastopnika tožeče stranke je za razliko od izpovedi zakonitega zastopnika tožene stranke potrjena z listinskimi dokazi. V zvezi s sukcesivnim plačevanjem računa št. 544 (ki ni predmet te pravde) je sodišče prve stopnje ugotovilo, da svojih trditev o povezanosti posameznih plačil s prodajami blaga ni tožena stranka z ničemer izkazala, čeprav bi lahko to storila že s predložitvijo lastne evidence (o kateri je izpovedal zakoniti zastopnik tožene stranke), iz katere bi izhajalo, da se posamezna plačila ujemajo s prodajami blaga. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča zgolj dejstvo, da je bilo več sukcesivnih plačil ne dokazuje obstoja dogovora, še posebej, ker je sodišče prve stopnje ugotovilo (in ta ugotovitev ni prerekana), da je tožena stranka račune plačevala z zamudo.

Pravilen in na izvedenih dokazih utemeljen je tudi zaključek, da je tožena stranka blago po vtoževanih računih naročila. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem sledilo prepričljivi in z listinskimi dokazi podprti izpovedi zakonitega zastopnika tožeče stranke, da je tožena stranka naročila blago in sicer ustno, na listu papirja ali po e-mailu. Dejstvo je, da je bilo e-sporočilo naslovljeno z "naročilo", da je bilo naročilo poslano s toženčevega e-mail naslova, da je tožena stranka v svoje skladišče sprejela zaračunano blago, da je to blago prodajala in da je e-sporočilo tudi datumsko povezano z računoma. Prav tako je tudi pravilen zaključek, da se praktično v vseh postavkah račun št. 179 ujema z naročilom v e-sporočilu, ena postavka pa z računom št. 290 (izpoved zakonitega zastopnika tožeče stranke, kot jo je povzelo sodišče prve stopnje). Sodišče prve stopnje je poleg tega ugotovilo, da sta bila oba računa (št. 179 in št. 290) že delno plačana s kompenzacijami, ki jih je tožena stranka podpisala in da ni imela na račune nobenih pripomb (do začetka predmetnega postopka). Vse našteto tudi po mnenju pritožbenega sodišča potrjuje izpoved zakonitega zastopnika tožeče stranke, da je bilo vse zaračunano blago tudi naročeno. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka opremo v skladišče sprejela in jo celo naprej prodajala kupcem, dobavljene opreme ni odklonila in jo sprejela v svojo posest brez ugovora. Pri tem ni pomembno, kaj je tožena stranka trdila med predmetnim postopkom, bistveno je, da z ničemer ni izkazala, da bi podala kakršenkoli ugovor ob sprejemu opreme (in tega ne trdi niti pritožbi).

Sodišče prve stopnje je obrazložilo, na kateri podlagi je ugotovilo, da je tožena stranka naročila vse zaračunane prevoze (tožeča stranka je bila pri teh prevozih "podprevoznik"). Tožena stranka zgolj s trditvijo, da tožeča stranka z ničemer ni izkazala naročila prevozov in s povzemanjem dela izpovedi priče J.J. izven konteksta ne more zbuditi dvoma v prepričljivo dokazno oceno sodišča prve stopnje, s katero se pritožbeno sodišče v celoti strinja. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so vsi zaslišani izpovedali, da je tožeča stranka v razmerju s toženo nastopala kot podprevoznik in ne kot naročnik prevoza (temu zaključku pritožba konkretizirano ne nasprotuje), zato je logično, da tožena stranka v CMR tovornih listih ni navedena niti kot pošiljatelj niti kot prevzemnik blaga.

Na podlagi povedanega je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP). Izrek o stroških pritožbenega postopka pa temelji na določbi 154. člena ZPP za toženo stranko in na določbi 155. člena ZPP za tožečo. Strošek odgovora na pritožbo glede na vsebino sodbe, pritožbe in tudi vsebino odgovora (zgolj pritrjevanje razlogom sodišča prve stopnje) ni potreben strošek postopka.