Jedro

Pri odreditvi pripora pred uvedbo kazenskega postopka sodišče v zvezi s presojo obstoja utemeljenega suma ne more ocenjevati protislovnih dokazov, ampak na podlagi dokazov in podatkov, s katerimi državni tožilec utemeljuje predlog za odreditev pripora, presoja, ali je podana potrebna stopnja verjetnosti storitve kaznivega dejanja.

Izrek

Zahteva zagovornice osumljenega D.F. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Dežurni preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Celju je zoper osumljena B.Z. in D.F. s sklepom z dne 22.7.2005 iz razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) odredil pripor, ki teče od 18.7.2005 od 18.32 ure dalje, ko jima je bila odvzeta prostost. Zunajobravnavni senat je z uvodoma navedenim pravnomočnim sklepom pritožbi zagovornic obeh osumljencev zoper sklep o odreditvi pripora zavrnil. Zoper ta pravnomočni sklep je zagovornica osumljenega D.F. zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, torej iz razloga po 2. točki 1. odstavka 420. člena ZKP, vložila zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in izpodbijani pravnomočni sklep spremeni tako, da pripor zoper osumljenega D.F. odpravi ali pa odločbo razveljavi ter zadevo vrne preiskovalnemu sodniku v novo odločanje.

Vrhovni državni tožilec A.F. v odgovoru na zahtevo navaja, da zatrjevana kršitev zakona ni podana. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj zahtevo osumljenčeve zagovornice zavrne kot neutemeljeno.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložnica pravilno navaja, da so policisti na podlagi 1. odstavka 157. člena ZKP osumljenemu D.F. odvzeli prostost in da je nato preiskovalni sodnik po opravljenem naroku po 204.a členu ZKP, torej še pred uvedbo kazenskega postopka, zoper osumljenca odredil pripor. Vložnica ima tudi prav, ko navaja, da mora po 2. odstavku 202. člena ZKP pisni sklep o priporu vsebovati tudi določno navedbo razlogov, iz katerih izhaja utemeljen sum, da je oseba storila kaznivo(a) dejanje(a). Ni se pa mogoče strinjati z vložnico, da tej zakonski zahtevi v izpodbijanem pravnomočnem sklepu ni zadoščeno. Ne drži namreč, da so v njem dokazi in podatki, na katerih temelji presoja o utemeljenosti suma le našteti in da sodišče ni navedlo njihove vsebine ter da je zato v tem obsegu izpodbijana odločba brez razlogov.

Preiskovalni sodnik je v sklepu izrecno zapisal, da osumljeni D.F. storitev prvih dveh dejanj zanika, da pa izjavi D.H. in D.V. "izkazujeta" drugačno dejansko stanje. Glede kaznivega dejanja, ki naj bi ga osumljenec storil skupaj z B.Z. 18.7.2005 v L., pa je sodišče prve stopnje navedlo, s tem pa se je strinjalo tudi pritožbeno sodišče, da je mogoče utemeljeno sklepati, da je osumljeni D.F. peljal drugega osumljenca, pri katerem je policija zasegla 110,72 g heroina, v L., nato pa navedlo konkretne okoliščine, na podlagi katerih je ocenilo, da je D.F. vedel, s čim se ukvarja osumljeni B.Z. in da je pri tem tudi sam sodeloval. Med ostalim se je sklicevalo tudi na potrdila o zasegu predmetov in uradni zaznamek o preliminarnem testu (za identifikacijo mamil).

Zagovornica osumljenega D.F. v zahtevi navaja, da je nesprejemljivo stališče v izpodbijanem pravnomočnem sklepu, da pri presoji obstoja utemeljenega suma v tej fazi kazenskega postopka ni potrebna podrobnejša analiza dokazov. Glede te očitke je treba poudariti, da v tej fazi postopka sodišče ne more ocenjevati protislovnih dokazov, ampak na podlagi dokazov in podatkov, s katerimi državni tožilec utemeljuje predlog za odreditev pripora, presoja, ali je podana potrebna stopnja verjetnosti storitve kaznivega(ih) dejanja(ih).

Sodišče mora svojo odločitev razumno utemeljiti, kar je v pravnomočni odločbi sodišča tudi storilo. Zato je treba ugotoviti, da so glede obstoja utemeljenega suma kot temeljnega pogoja za pripor, v izpodbijani pravnomočni odločbi navedeni zadostni razlogi. Kolikor vložnica zatrjuje nasprotno in na tej podlagi uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, ji zato ni mogoče pritrditi.

Zahteva tudi nima prav, da v izpodbijani pravnomočni odločbi niso navedene okoliščine, na podlagi katerih je sodišče ocenilo, da je podana realna nevarnost, da bo osumljeni D.F. na prostosti ponavljal istovrstna kazniva dejanja. Zahteva namreč zatrjuje, da so navedbe glede ponovitvene nevarnosti vsebinsko prazne, da pomenijo le prepis zakonsko določenih okoliščin, ki da v ničemer niso konkretizirane.

Preiskovalni sodnik je v sklepu o odreditvi pripora zapisal, da je bil osumljeni D.F. že obsojen zaradi storitve premoženjskih kaznivih dejanj ter kaznivega dejanja zoper uradno osebo, da sta mu bili v septembru in decembru leta 2003 izrečeni pogojni obsodbi, v katerih sta mu bili določeni kazni petih oziroma osmih mesecev zapora in preizkusna doba petih let. Iz spisovnih podatkov je razvidno, da je bil osumljenec s sodbo Okrajnega sodišča v Žalcu z dne 5.12.2003 obsojen za kaznivi dejanji po 2. v zvezi s 1. odstavkom 211. člena in po 1. odstavku 211. člena KZ, v kateri mu je bila izrečena pogojna obsodba in v njej določena kazen pet mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let. S sodbo Okrajnega sodišča v Celju z dne 19.9.2003 pa je bil obsojen zaradi kaznivega dejanja napada na uradno osebo, ko ta opravlja naloge varnosti po 2. v zvezi s 1. odstavkom 303. člena KZ, v pogojni obsodbi pa mu je bila določena kazen osmih mesecev zapora in preizkusna doba dveh let. V izpodbijani pravnomočni odločbi je navedba glede trajanja preizkusne dobe v obeh pogojnih obsodbah netočna, vendar pa ta okoliščina pri presoji osumljenčeve ponovitvene nevarnosti ni odločilnega pomena. V ničemer namreč ne vpliva na dejstvo, ki ga je preiskovalni sodnik navedel v napadeni odločbi, da naj bi osumljeni D.F. očitana dejanja, zaradi katerih je bil zoper njega odrejen pripor, storil med preizkusno dobo. Iz prvostopenjskega sklepa je tudi razvidno, da je osumljenec, ki je nezaposlen, odvisen od mamil in da nima rednih sredstev za preživljanje, da je svoje prihranke porabil za nakup prepovedanih drog ter da mu njegove gmotne razmere, kljub temu da je prejemnik socialne pomoči, ne omogočajo nabave droge za lastne potrebe. Na podlagi naštetih konkretnih okoliščin (teže ter načina storitve dejanja, ki je prvostopenjskem sklepu podrobno opisan), je sprejelo sklep, da je osumljenec ponovitveno nevaren. Zato z navedbo, da izpodbijana pravnomočna odločba glede tega pogoja za pripor nima razlogov, vložnica tudi ne more uspeti.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da kršitve zakona, na katere se v zahtevi za varstvo zakonitosti sklicuje zagovornica osumljenega D.F., niso podane, zato je zahtevo na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.