Jedro

Tožnik se v času, ko je toženka izvedla kontrolo bolniške odsotnosti, ni nahajal na naslovu, s katerim je razpolagala. Ker je ni obvestil, da bo v času staleža dejansko bival na drugem naslovu, je sodišče zaključilo, da mu je zaradi kršitve prvega odstavka 36. člena ZDR-1 utemeljeno podala pisno opozorilo na izpolnjevanje obveznosti (prvi odstavek 85. člena ZDR-1).

Tožniku je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana zaradi kršitve pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja (tretja alineja prvega odstavka 89. člena ZDR-1), saj je notranja kontrola pri njem ugotovila manjko gotovine v blagajni, in sicer 14. 9. 2020 v višini 20,80 EUR in 1. 10. 2020 v višini 3,00 EUR.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga z dne 27. 10. 2020 nezakonita, da delovno razmerje tožniku zaradi odpovedi ni prenehalo in še vedno traja, da ga je toženka dolžna pozvati nazaj na delo in mu za obdobje od 11. 11. 2020 do vrnitve na delo priznati delovno razmerje, ga prijaviti v socialna zavarovanja in mu izplačati neto mesečna nadomestila plače, obračunana od bruto zneska 1.119,57 EUR, s pripadajočimi obrestmi. Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

2. Tožnik se pritožuje zoper sodbo, razen zoper odločitev o pravdnih stroških toženke, iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji). Sodišču očita nepravilno ugotovitev dejanskega stanja, ker ni zaslišalo A.A. Izpodbija prvostopenjski zaključek o utemeljenosti pisnega opozorila. Sodišče ga je oprlo na ugotovitev, da je huje kršil navodila zdravnika, vendar mu to v pisnem opozorilu ni bilo očitano. Napačno je stališče, da bi moral toženko obvestiti, kje bo preživljal bolniški stalež. To ni bistvena okoliščina v smislu 36. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadaljnji), ki bi vplivala na izpolnjevanje tožnikovih pogodbenih obveznosti ali izpolnjevanje pravic iz delovnega razmerja, saj delodajalčeva kontrola bolniškega staleža ni delavčeva pogodbena obveznost. Prav tako ni šlo za spremembo podatkov, saj je njegov naslov ostal isti kot v pogodbi o zaposlitvi (B.) in je bil na njem dosegljiv. Tudi odpovedni razlog ni bil utemeljen, saj kršitev z dne 14. 9. 2020 in 1. 10. 2020 ni storil. V zvezi s prvo kršitvijo navaja, da to, da je C.C. njegova žena, ne more biti razlog, da ji sodišče ni verjelo. Čeprav je D.D. in E.E. ob pričetku kontrole povedal, da je doma zamenjal denarnico z ženino, ob kontroli nista ugotavljala, čigava je bila denarnica. Glede druge kršitve vztraja, da sta ob kontroli, ko je polagal denar iz blagajne na ploščo, dva kovanca padla v torbo. Ker tega ob kontroli niso vedeli, ju niso iskali in ju kontrolorja nista preštela. Izpodbija tudi ugotovitev o nemožnosti nadaljevanja dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Navaja, da toženka od delavcev ni zahtevala javljanja podatka, kje preživljajo bolniški stalež. Ker ima dve nepremičnini, ki ju šteje za dom, je domneval, da lahko stalež preživlja tudi v F. Ni šlo za namerno kršenje pravil toženke, pogodbe o zaposlitvi ali ZDR‑1, temveč za nevednost tožnika. Neredno oddajanje voznin je bilo stalna praksa, ki jo je toženka dopuščala, zato ne more pomeniti okoliščine, zaradi katere tožniku ni bilo več mogoče zaupati. Predlaga spremembo izpodbijanega dela sodbe tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, oziroma podrejeno, da se izpodbijani del sodbe razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi in pri tem po drugem odstavku 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki jo uveljavlja pritožba, niti tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. O odločilnih dejstvih je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pritožbeno sodišče z njimi soglaša. Sprejeta odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka je materialnopravno pravilna.

6. Ker sodišče ni zaslišalo tožnikove osebne zdravnice A.A., pritožba očita kršitev tretjega odstavka 286. člena ZPP in navaja, da izvedba dokaza ne bi zavlekla reševanja spora. Po oceni pritožbenega sodišča je ključnega pomena prvostopenjska ugotovitev, da bi bila izvedba dokaza v nasprotju z načelom ekonomičnosti postopka. Pritožba poudarja, da bi se z njegovo izvedbo raziskale okoliščine, ali je tožnik kršil navodila osebne zdravnice, ker je preživljal bolniški stalež v F. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ta okoliščina ni bila odločilnega pomena za presojo zakonitosti pisnega opozorila, saj ga toženka ni utemeljevala s tem, da je tožnikovo bivanje v F. pomenilo kršitev navodil zdravnika. Pritožba se neutemeljeno zavzema, da bi priča pojasnila tudi, ali bi tožnik o bivanju v F. toženko moral obvestiti. Gre namreč za pravno vprašanje, ki je v pristojnosti sodišča. Pritožbeno sodišče zaključuje, da zaradi tega, ker A.A. ni bila zaslišana, ni podana očitana bistvena kršitev določb postopka in dejansko stanje ni bilo zmotno ali nepopolno ugotovljeno.

7. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da se tožnik v času, ko je toženka izvedla kontrolo bolniške odsotnosti, ni nahajal na naslovu, s katerim je razpolagala. Ker je ni obvestil, da bo v času staleža dejansko bival na drugem naslovu, je sodišče zaključilo, da mu je zaradi kršitve prvega odstavka 36. člena ZDR-1 utemeljeno podala pisno opozorilo na izpolnjevanje obveznosti (prvi odstavek 85. člena ZDR-1). Pritožbeno sodišče s takšno presojo soglaša. Pritožba zanika, da bi tožnik moral obvestiti toženko, kje bo preživljal bolniški stalež. Navaja, da opustitev takšnega obvestila ni vplivala niti na izpolnjevanje pravic iz delovnega razmerja niti na izpolnjevanje tožnikovih pogodbenih obveznosti, saj lahko delavec tudi na drugem naslovu upošteva navodila zdravnika, delodajalčeva kontrola bolniškega staleža pa ni delavčeva pogodbena obveznost. Pritožbeni očitek ni utemeljen. V skladu s prvim odstavkom 36. člena ZDR-1 mora delavec obveščati delodajalca o bistvenih okoliščinah, ki vplivajo oziroma bi lahko vplivale na izpolnjevanje njegovih pogodbenih obveznosti, in o vseh spremembah podatkov, ki vplivajo na izpolnjevanje pravic iz delovnega razmerja. V 8. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 so kot razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi opredeljena naslednja dejstva: delavec v času odsotnosti z dela zaradi bolezni ali poškodbe ne spoštuje navodil pristojnega ali imenovanega zdravnika ali zdravstvene komisije; delavec v tem času opravlja pridobitno delo; delavec brez odobritve pristojnega ali imenovanega zdravnika ali zdravstvene komisije odpotuje iz kraja svojega bivanja. ZDR-1 tem dejstvom z vidika vpliva na izpolnjevanje pravic iz delovnega razmerja dodeljuje takšno težo, da delodajalcu v primeru njihove ugotovitve dopušča podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (možen je seveda tudi izrek blažje sankcije, npr. redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga). Da delodajalec to upravičenje sploh lahko udejanji, ima pravico izvesti kontrolo bolniškega staleža, saj se le tako lahko seznani z okoliščinami, naštetimi v 8. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Delodajalčeva pravica do učinkovite kontrole bolniškega staleža pa na strani delavca predpostavlja dolžnost seznaniti delodajalca z naslovom, na katerem bo bival v času bolniškega staleža, če ta ni enak naslovu bivališča, ki ga je posredoval delodajalcu tekom dotedanjega delovnega razmerja. Glede na navedeno je zmotno stališče pritožbe, da sprememba bivališča, kjer je tožnik bival v času bolniškega staleža, ni pomenila spremembe podatka v smislu prvega odstavka 36. člena ZDR-1 in da ni šlo za podatek, o katerem bi moral obvestiti toženko.

8. Iz navedb pritožbe izhaja, da so prvostopenjski razlogi o hujši kršitvi delovnih obveznosti zaradi kršitev navodil zdravnika nepravilni, ker pisno opozorilo ni vsebovalo tega očitka. Kot ugotavlja pritožbeno sodišče, izpodbijana sodba ne vsebuje ugotovitve, da je tožnik storil to hujšo kršitev. Prvostopenjsko sodišče jo je omenilo le v okviru pojasnjevanja, zakaj sprememba kraja bivanja za čas bolniškega staleža spada v domet določbe prvega odstavka 36. člena ZDR-1, utemeljenost pisnega opozorila pa je oprlo izključno na kršitev obvestilne dolžnosti. Nadalje je nepomembno pritožbeno zatrjevanje, da tožnik zaradi opustitve obvestitve ni na račun toženke pridobil ničesar. Kršitev 36. člena ZDR-1 namreč ni pogojevana s tem, da je delavec pridobil protipravno korist na račun delodajalca. Neuspešen je tudi pritožbeni očitek, da v pogodbi o zaposlitvi ni bilo predvideno obveščanje o okoliščini, ki je bila predmet pisnega opozorila. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da od delodajalca ni mogoče zahtevati, da v pogodbi o zaposlitvi konkretizira vse bistvene okoliščine in spremembe podatkov, ki bi bile lahko pomembne z vidika 36. člena ZDR-1. Ni namreč razumno pričakovati, da je v trenutku njenega sklepanja mogoče predvideti vsa dejstva, ki bi bila lahko pomembna tekom izvajanja delovnega razmerja. Zaradi tega je v 36. členu ZDR-1 splošno predpisana zakonska obveznost obveščanja, na upoštevanje te določbe pa je bil tožnik v 3. členu pogodbe o zaposlitvi tudi izrecno opozorjen. Zmotna je nadaljnja navedba pritožbe, da ni šlo za spremembo podatkov, ker je ostal naslov tožnikovega prebivališča isti, kot je bil vnesen v pogodbo o zaposlitvi (B.), na njem pa je bil tudi dosegljiv. Pritožba namreč sama navaja, da se je tožnik med bolniškim staležem zdravil na svojem drugem domu (F.), o čemer toženke ni obvestil. Dejstvo, da je bival v F., pa zanika njegovo trditev, da je bil dosegljiv na naslovu v B. Če bi to držalo, bi ga toženka ob kontroli bolniškega staleža, ki jo je opravila na B., našla, pa temu ni bilo tako. Pritožba tudi meni, da niso pomembni razlogi sodbe o tem, ali je tožnikov oče vedel za naslov nepremičnine v F. Pritožbeno sodišče se s tem ne strinja. Tožnik je predlagal zaslišanje očeta o trditvi, da je toženka vedela za naslov bivališča v F., pa tam ni opravila kontrole, čeprav bi jo lahko, saj je tožnikov oče kontrolorjema tekom preverjanja bolniškega staleža povedal naslov v F. S tem, ko je prvostopenjsko sodišče povzelo izpoved tožnikovega očeta, da mu ni znan naslov tožnikove hiše v F. in zaključilo, da kontrolorjema tako ni mogel povedati, kje natančno se tožnik nahaja, je sodišče ovrglo omenjeno trditev tožnika.

9. Tožniku je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana zaradi kršitve pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja (tretja alineja prvega odstavka 89. člena ZDR-1), saj je notranja kontrola pri njem ugotovila manjko gotovine v blagajni, in sicer 14. 9. 2020 v višini 20,80 EUR in 1. 10. 2020 v višini 3,00 EUR. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi izpodbijane sodbe o utemeljenosti odpovednega razloga.

10. V zvezi s kršitvijo z dne 14. 9. 2020 pritožba očita, da C.C. sodišče ne bi smelo šteti za neverodostojno pričo zgolj zato, ker je tožnikova žena. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjska dokazna ocena o tej kršitvi celovita, saj je sodišče ni oprlo le na presojo izpovedi tožnikove žene, temveč je poudarilo, da se tožnikova izpoved ni ujemala niti z izpovedbama kontrolorjev D.D. in E.E., niti ni bila skladna z ugotovljeno višino gotovine oziroma manjka v denarnici. Prvostopenjsko sodišče po oceni pritožbenega sodišča utemeljeno ni verjelo tožnikovi razlagi o zamenjavi denarnice, saj sta kontrolorja zanikala, da bi tožnik zamenjavo dokazal z listkom zaključka blagajne, za katerega je trdil, da se je nahajal v denarnici in na katerem naj bi bilo navedeno ženino ime in priimek. Ker je bil temeljni argument, s katerim je tožnik zanikal očitano kršitev, prav zamenjava denarnice z ženino, bi bilo življenjsko logično pričakovati, da bo to kontrolorjema enostavno dokazal s predložitvijo listka z ženinimi podatki, če je z njim res razpolagal. Tega ni storil, zato je neutemeljen tudi očitek pritožbe, da kontrolorja nista ugotavljala, ali je bila denarnica tožnikova ali ženina. Sicer pa je prvostopenjsko sodišče dokazno oceno o tem, da je tožnik storil kršitev, pravilno oprlo tudi na ugotovitve o višini gotovine oziroma manjka v denarnici. Pritožba neuspešno navaja, da obstoj manjka in razlika v višini 0,80 EUR (do zneska, ki naj bi ga vzela iz denarnice tožnikova žena) ne pomenita, da denarnica ni bila ženina. Glede na tožnikovo zatrjevanje, da je pred tem, ko je 14. 9. 2020 pomotoma vzel ženino denarnico, ta iz nje vzela 20,00 EUR in da on sam tega dne ni opravil nobene gotovinske transakcije, bi to pomenilo, da bi se ob kontroli v denarnici moralo nahajati 30,00 EUR. Izvedeni dokazi tega niso potrdili. Kot je pojasnil D.D., bi tožnik ob kontroli moral imeti v denarnici 58,00 EUR, tj. 50,00 EUR menjalnega denarja in 8,00 EUR gotovine, ki jo je pobral za karte. Tožniku je manjkalo 20,80 EUR in ne le 20,00 EUR, ki naj bi jih vzela žena. V denarnici se je torej ob kontroli nahajalo 37,20 EUR (zapisnik kontrole A5), to pa je 7,20 EUR več, kot bi moralo biti v njej, če bi držala tožnikova razlaga dogodka.

11. Po navedbah pritožbe je 1. 10. 2020 nastal manjko 3,00 EUR zato, ker sta ob kontroli, ko je tožnik polagal denar iz blagajne na ploščo, dva kovanca padla v torbo in ju kontrolorja zato nista preštela. Ker ob kontroli za ta padec niso vedeli, kovancev niso iskali. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče pravilno upoštevalo, da kontrolorja nista potrdila padca kovancev, ob čemer pritožbeno sodišče dodaja, da tudi ni življenjsko logično, da od treh navzočih oseb, ki so bile vse usmerjene v izvedbo kontrole blagajne, prav nobena ne bi videla padca kovancev v torbo (v trditvah prve pripravljalne vloge je sicer tožnik navajal drugače, in sicer da sta kovanca padla na tla). Izpodbijana sodba je zaključek ustrezno dodatno utemeljila z ugotovitvijo, da je pri torbi s poklopcem, kakršno je imel tožnik, zelo majhna verjetnost, da bi kovanca padla vanjo.

12. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo izpodbijane sodbe, da je bil zaradi tožnikovih kršitev z dne 14. 9. in 1. 10. 2020 podan utemeljen odpovedni razlog, ki je onemogočal nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi (drugi odstavek 89. člena ZDR-1). Pritožba meni, da je bilo nadaljevanje delovnega razmerja mogoče, kar utemeljuje z navedbami, da je bila podana nevednost tožnika oziroma krivda toženke, ki ni zahtevala od delavcev obveščanja, kje preživljajo bolniški stalež ali podatkov o nepremičninah, njemu pa ni bilo odrejeno preživljanje bolniškega staleža v B., ampak doma, pri čemer ima dve nepremičnini, ki ju šteje za dom. Pritožbeno sodišče je že obrazložilo, zakaj so tožnikova stališča o neutemeljenosti pisnega opozorila zmotna. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da kršitvi z dne 14. 9. in 1. 10. 2020 ne pomenita takega ponavljanja kršitev, ki bi onemogočilo nadaljevanje dela. Pisno opozorilo pri tožniku namreč ni doseglo svojega namena, saj je v kratkem času (pol meseca) storil dve ponovni kršitvi obveznosti iz delovnega razmerja. Pritožba navaja, da sta bili kršitvi z dne 14. 9. in 1. 10. 2020 obravnavani skupaj kot ena kršitev, kar pa ne drži. Gre za dve kršitvi, ki sta bili istovrstni.

13. Iz pritožbe izhaja, da se izpodbijana sodba ne bi smela sklicevati na nezaupanje tožniku zaradi nerednega oddajanja voznin, saj je bilo to stalna praksa, ki jo je toženka dopuščala. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je to, da je tožnik na zagovoru priznal, da je predolgo zadrževal voznino v višini 142,00 EUR, v izpodbijani sodbi omenjeno le kot ena od okoliščin, ki kaže na to, da mu toženka ni mogla več zaupati. Nemožnost nadaljevanja dela pa utemeljujejo že razlogi, ki jih je pritožbeno sodišče navedlo v predhodni točki sodbe oziroma prvostopenjsko sodišče v 15. točki sodbe.

14. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP).