Jedro

V obravnavanem primeru izrečene sodbe na podlagi sklenjenega sporazuma o priznanju krivde, ki ne zajema pritožbeno problematiziranega (fakultativno določenega) varnostnega ukrepa odvzema predmetov, bi dodajanje te kazenske sankcije v sodbo, glede na navedene zakonske podlage in upoštevaje sprejeta stališča sodne prakse, pomenilo nedovoljeno dopolnjevanje volje strank.

Izrek

I. Pritožba višje državne tožilke se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Potrebni izdatki in nagrada po uradni dolžnosti postavljene zagovornice za odgovor na pritožbo obremenjujejo proračun.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Mariboru je z izpodbijano sodbo obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po šestem v zvezi s tretjim odstavkom 308. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu na tej zakonski podlagi izreklo kazen tri leta in tri mesece zapora ter denarno kazen v skupnem znesku 1.074,43 EUR, ki jo lahko plača v več zaporednih mesečnih obrokih, v primeru neplačila in nemožnosti prisilne izterjave pa jo bo sodišče izvršilo tako, da se za vsaka začetna dva dnevna zneska denarne kazni določi en dan zapora, pri čemer ta ne sme biti daljši od šest mesecev. V izrečeno kazen zapora je sodišče obdolžencu vštelo čas, ki ga je prestal v priporu. Po 48.a členu KZ-1 je obdolžencu izreklo tudi stransko kazen izgona tujca iz države za čas štirih let, ki se šteje od dneva pravnomočnosti sodbe, čas prebit v zaporu, pa se v čas trajanja te kazni ne všteva. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena tega zakona, potrebni izdatki in nagrada po uradni dolžnosti postavljene zagovornice pa po prvem odstavku 97. člena ZKP bremenijo proračun.

2. Zoper sodbo se je pritožila višja državna tožilka iz razloga po drugem odstavku 374. člena ZKP - ker sodišče obdolžencu ni izreklo varnostnega ukrepa odvzema zaseženih predmetov, torej zaradi odločbe o kazenski sankciji. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da obdolžencu v skladu z določbo 73. člena KZ-1 izreče varnostni ukrep odvzema predmetov, to je mobilnega telefona znamke Samsung in dveh SIM kartic, ki so mu bili zaseženi z zapisnikom o zasegu z dne 12. 7. 2022. 3. Zagovornica obdolženca v odgovoru na pritožbo višjemu sodišču predlaga, da jo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje in hkrati odloči, da se obdolžencu zaseženi mobilni telefon znamke Samsung in dve SIM kartici ne odvzamejo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Državna tožilka nasprotuje (dejanskim) razlogom, s katerimi je sodišče prve stopnje v točki 12 obrazložitve izpodbijane sodbe utemeljilo, zakaj ni sledilo predlogu državne tožilke, da se obdolžencu odvzamejo mobilni telefon ter obe SIM kartici. Navaja, da se s takšno odločitvijo sodišča glede neizreka varnostnega ukrepa odvzema zaseženih predmetov, glede na stanje zadeve ni mogoče strinjati, saj da sodišče ni upoštevalo narave obravnavanega kaznivega dejanja in okoliščin, v katerih je bilo storjeno, prav tako pa tudi ni upoštevalo dosedanje sodne prakse pri obravnavanju tovrstnih kaznivih dejanj. Odvzem predmetov je v kazenskem zakoniku umeščen med varnostne ukrepe in kot takšen - po mnenju državne tožilke - ne more biti predmet sporazuma o priznanju krivde (po drugem odstavku 450.b člena ZKP), zato je tožilstvo predlog za izrek varnostnega ukrepa podalo šele na naroku za izrek kazenske sankcije. V nadaljevanju pritožbe državna tožilka izpostavlja okoliščine, ki po njeni presoji utemeljujejo izrek predlaganega varnostnega ukrepa (šele) na naroku za izrek kazenske sankcije.

6. Izpodbijana sodba je bila izrečena na podlagi sprejetega sporazuma o priznanju krivde. Kakšna je lahko vsebina tega sporazuma, je določeno v 450.b členu ZKP, pri čemer v skladu z drugim odstavkom tega člena predmet sporazuma o priznanju krivde med drugim ne morejo biti varnostni ukrepi, kadar so obvezni. To hkrati na podlagi sklepanja po nasprotnem razlogovanju pomeni, da se obdolženec in državni tožilec o varnostnih ukrepih kot kazenskih sankcijah (prvi odstavek 3. člena KZ-11), kadar so ti določeni fakultativno, lahko dogovorita s sporazumom o priznanju krivde2. Po presoji višjega sodišča je zato zmotno stališče državne tožilke, da pritožbeno problematizirani varnostni ukrep ne more biti predmet sporazuma o priznanju krivde po drugem odstavku 450.b člena ZKP, saj je ta - za razliko od v osmem odstavku 308. člena KZ-1 obligatorno predpisanega (le) odvzema prevoznega sredstva, uporabljenega za prevoz ene ali več oseb, ki prepovedano prehajajo mejo ali ozemlje države - predpisan oziroma določen v zakonu zgolj fakultativno.

7. Sporazum o priznanju krivde je po ustaljenem stališču sodne prakse3 dogovor (pogodba) med obdolžencem in državnim tožilcem, pod katerimi pogoji bo obdolženec krivdo za kaznivo dejanje iz obtožbe pred sodiščem priznal. Sodišče v skladu s tretjim odstavkom 450.č člena ZKP sporazum o priznanju krivde sprejme kot celoto, z vsemi njegovimi sestavinami, vključno s kazensko sankcijo, ki je v njem dogovorjena in njegovih sestavin ne sme spreminjati. Preden sodišče sporazum sprejme, presodi le zakonitost kazenske sankcije, torej če je ta dogovorjena v mejah z zakonom predpisane kazni, pri tem pa nima pooblastila za presojo njene primernosti, saj je bila dogovorjena v skladu s svobodno voljo obeh strank sporazuma. V skladu s tretjim odstavkom 450.č člena ZKP v zvezi s šestim odstavkom 285.č člena ZKP je namreč sodišče, ko sprejme sporazum o priznanju krivde, omejeno pri izrekanju strožje kazenske sankcije od dogovorjene.

8. V obravnavanem primeru izrečene sodbe na podlagi sklenjenega sporazuma o priznanju krivde, ki ne zajema pritožbeno problematiziranega (fakultativno določenega) varnostnega ukrepa odvzema predmetov, bi dodajanje te kazenske sankcije v sodbo, glede na navedene zakonske podlage in upoštevaje sprejeta stališča sodne prakse, pomenilo nedovoljeno dopolnjevanje volje strank. Zato sodišče tega ukrepa, potem ko je sporazum enkrat sprejelo - četudi je državni tožilec nato v zaključni besedi ta varnostni ukrep predlagal in s tem podal predlog, ki je presegel dogovorjeni sporazum - niti ni smelo izreči, saj bi v tem primeru v škodo obdolženca storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, z neposrednim vplivom na pravilnost in zakonitost sodbe.

9. Glede na obrazloženo so vse dejanske okoliščine, s katerimi državna tožilka utemeljuje smotrnost izreka predlaganega varnostnega ukrepa in v tej smeri pritožbeni predlog za spremembo izpodbijane sodbe, nerelevantne, saj v obravnavanem primeru ne morejo imeti nobenega vpliva na sprejeto odločitev. Zato je višje sodišče njeno pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

10. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je posledica neuspešne pritožbe državne tožilke in temelji na določbah prvega odstavka 98. člena v zvezi s prvim odstavkom 97. člena ZKP.

1 Tako sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 53470/2020 z dne 25. 5. 2021. 2 Tako sodba Višjega sodišča v Mariboru III Kp 19796/2022 z dne 14. 7. 2022. 3 Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 25331/2013 z dne 2. 4. 2015.