Jedro

Izdaje gradbenega dovoljenja za že obstoječe objekte, tako imenovane legalizacije, ZGO-1 v ničemer ne ureja drugače kot izdajo gradbenega dovoljenja za nameravane gradnje, tako da je treba tudi v takih primerih uporabiti določbo 1. točke prvega odstavka 66. člena ZGO-1. To pomeni, da se s stališča skladnosti z določbami prostorskega akta presoja izključno predložena projektna dokumentacija, ne pa tudi morda že obstoječi objekt.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za okolje in prostor št. 35108-297/2008-8 z dne 22. 4. 2010 se odpravi in se zadeva vrne temu organu v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega upravnega spora v znesku 328,20 EUR v roku 15 dni, po preteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zahteva prizadete stranke za povračilo stroškov upravnega spora se zavrne.

Obrazložitev

Upravna enota Trebnje je tožeči stranki izdala gradbeno dovoljenje „za novogradnjo delavnice za kovinostrugarsko dejavnost (neskladna gradnja)“ na zemljišču parc. št. 1422/3 k.o. ... pod tam navedenimi pogoji, med drugim s pogojem sanacije, ki obsega odstranitev dela objekta. Ministrstvo za okolje in prostor je kot drugostopenjski upravni organ z izpodbijano odločbo odpravilo navedeno gradbeno dovoljenje in zavrnilo zahtevo tožeče stranke za njegovo izdajo.

V obrazložitvi navaja, da se obravnavana gradnja po Odloku o prostorskih ureditvenih pogojih za območje občine Trebnje – planske celote 1, 3, 4, 5 (Skupščinski Dolenjski list, št. 4/91 in Uradni list RS, št. 15/99, 24/00, 7/02, 91/02, 59/04, 21/05 in 113/07, v nadaljevanju PUP) nahaja v območju za stanovanja in spremljajoče dejavnosti. Na tem območju so med drugim dopustne proizvodne dejavnosti, ki ne povzročajo prekomernih obremenitev okolja z emisijami in prometom ter nimajo škodljivih vplivov na bivalne in delovne pogoje. Prvostopenjski organ je svojo ugotovitev, da dejavnost, ki naj bi se opravljala v obravnavanem objektu, ne bo povzročala povečanih emisij ali hrupa, oprl zgolj na navedbe mejnih vrednosti kazalcev hrupa za tovrstna območja, ne da bi navedel kakršne koli konkretne podatke, taki podatki pa ne izhajajo niti iz projektne dokumentacije. Po mnenju drugostopenjskega organa je zato dejansko stanje v tem pogledu ostalo nepopolno ugotovljeno.

Iz predložene projektne dokumentacije izhaja, da sega del ostrešja obravnavanega objekta neposredno nad medposestno mejo med parcelo tožeče stranke in sosednjo parcelo, zato bi bilo treba preveriti tudi, ali tožeča stranka lahko izvaja dela, ki so predmet gradbenega dovoljenja, brez fizičnega posega v sosednje zemljišče, kar je pomembno pri oceni, ali ima pravico graditi. Tudi tega prvostopenjski organ ni ugotavljal, tako da je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno tudi v tem pogledu.

Prvostopenjski organ v izrek gradbenega dovoljenja ne bi smel vključiti podatka, da gre za neskladno gradnjo, saj se to, ali je gradnja neskladna, ugotavlja v drugih postopkih. Poleg tega ta podatek v izrek gradbenega dovoljenja vnaša nejasnost, saj je tak izrek mogoče razumeti tudi tako, da se z njim dejansko že zgrajeni objekt legalizira v celoti. Prvostopenjski organ tudi ne bi smel odrediti odstranitve dela objekta, saj to spada v pristojnost gradbenega inšpektorja. Z gradbenim dovoljenjem investitor pridobi le pravico izvajati gradnjo, če pa se v postopku ugotovi, da je objekt že zgrajen, pristojni organ preveri, ali zgrajeni objekt izpolnjuje pogoje za izdajo gradbenega dovoljenja. Drugostopenjski organ meni, da v primeru, če teh pogojev ne izpolnjuje le del objekta, ni treba zavrniti zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja, če je mogoče ta del ločiti od dela, ki pogoje izpolnjuje. Vendar pa mora biti v takem primeru v gradbenem dovoljenju jasno določeno, za kateri del objekta se dovoljenje daje, za kateri del pa zavrača. Le takšna odločba je namreč lahko podlaga za morebitni poznejši inšpekcijski ukrep, če investitor sam ne odstraniti dela objekta, za katerega dovoljenje ni bilo dano. Prvostopenjski organ ni ravnal tako, saj je kljub temu, da je ugotovil, da zgrajena delavnica ni v skladu s PUP, gradbeno dovoljenje izdal, vendar s pogojem sanacije, ki predvideva odstranitev dela objekta. Neskladja s prostorskim aktom ni mogoče sanirati tako, da se v gradbenem dovoljenju določijo pogoji sanacije, ob izpolnitvi katerih bi bil že izvedeni poseg skladen z določbami prostorskega akta. Gradbeno dovoljenje je bilo torej v delu, v katerem je določen sanacijski pogoj odstranitve dela objekta, nezakonito.

Drugostopenjski upravni organ dodaja še, da del objekta, ki bi ga bilo treba po odpravljenem gradbenem dovoljenju odstraniti, ne predstavlja samostojne gradbene celote in ga ni mogoče ločiti od ostalega dela zgrajenega objekta. Tega dela zato ni mogoče obravnavati posebej, ker pa objekt kot celota ni v skladu z določbami PUP, zanj ni mogoče izdati gradbenega dovoljenja.

Tožeča stranka se s tako odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da je projektno dokumentacijo prilagodila vsem zahtevam prvostopenjskega organa in tudi zahtevam PUP. Drugostopenjski upravni organ je z izpodbijano odločbo posegel v njene pridobljene pravice, saj je na istem mestu že prej stala stara hiša enakih dimenzij. Poleg tega gre za industrijsko stavbo, za katero je bilo leta 1994 že izdano gradbeno dovoljenje za spremembo namembnosti iz stanovanjskega objekta v poslovne prostore. To pomeni, da je bilo na tej lokaciji že takrat dopustno opravljanje obravnavane dejavnosti. Glede vpliva te dejavnosti na okolje meni, da je projektant glede na značilnosti objekta ocenil vplive delavnice na okolje, pri čemer sicer ni izrecno navedel natančnih vrednosti hrupa, saj jih je v fazi pridobivanja gradbenega dovoljenja še nemogoče ugotoviti, navedel pa je, da ne bodo presegle zakonskih normativov. Vplivi se lahko izmerijo šele po dograditvi objekta, če bi se izkazalo, da so preveliki, so morebitnim oškodovancem na voljo ustrezni postopki. Če je upravni organ menil, da je to vendarle mogoče, bi na podlagi načela materialne resnice moral to tudi storiti, prav tako bi moral tudi preveriti, ali tožeča stranka obravnavana dela lahko izvaja brez fizičnega posega v sosednje zemljišče. Glede na navedeno sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi ter ugodi zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja za gradnjo delavnice za kovinostrugarsko dejavnost na zemljišču parc. št. 1422/3 k.o. ..., poleg tega pa naj toženi stranki naloži povračilo stroškov postopka v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Sodišče je tožbo vročilo toženi stranki, ki je sodišču dostavila upravne spise, ki se nanašajo na obravnavano zadevo, na tožbo pa vsebinsko ni odgovorila. Prizadeta stranka A.A. v odgovoru na tožbo vsebinsko povzema razloge izpodbijane odločbe, novih dejstev ali stališč v zvezi z zadevo pa ne navaja.

Tožba je utemeljena.

Sodišče uvodoma navaja, da se v celoti strinja z ugotovitvami drugostopenjskega upravnega organa o tem, da je ostala prvostopenjska upravna odločba praktično neobrazložena tako glede zaščite okolice obravnavanega objekta pred hrupom, kot tudi glede tega, ali izkazana pravica graditi tožeči stranki omogoča opravljanje vseh del, ki so bila dovoljena z obravnavanim gradbenim dovoljenjem. Prav tako se sodišče strinja z drugostopenjskim upravnim organom, da gradbenega dovoljenja ni mogoče izdati s pogojem sanacije in je obravnavano gradbeno dovoljenje glede tega nezakonito, zaradi omembe neskladne gradnje pa je njegov izrek tudi dvoumen oziroma nejasen. Sodišče se v celoti strinja tudi z vsemi razlogi, ki jih je drugostopenjski upravni organ za te ugotovitve navedel v obrazložitvi svoje odločbe.

Vendar pa so te ugotovitve, kot ugotavlja tudi drugostopenjski upravni organ, lahko le podlaga za odpravo prvostopenjske upravne odločbe, ne pa tudi za zavrnitev zahtevka. Slednjo je drugostopenjski organ oprl na ugotovitev, da del objekta, ki ga je treba odstraniti, ne predstavlja samostojne gradbene celote in ga ni mogoče ločiti od ostalega dela obstoječega objekta brez posegov v nosilno konstrukcijo, okoli obravnavanega objekta kot celote pa ni zagotovljen 2,5 m pas zemljišča za vzdrževanje in redno rabo, ki ga predpisuje PUP.

Po določbi 1. točke 1. odstavka 66. člena Zakona o graditvi objektov (Uradni list RS, št. 102/04 – uradno prečiščeno besedilo in nadaljnji, v nadaljevanju ZGO-1) mora pristojni upravni organ za gradbene zadeve, preden izda gradbeno dovoljenje, med drugim preveriti tudi, ali je projekt izdelan v skladu s prostorskim aktom. Izdaje gradbenega dovoljenja za že obstoječe objekte, tako imenovane legalizacije, ZGO-1 v ničemer ne ureja drugače kot izdajo gradbenega dovoljenja za nameravane gradnje, tako da je treba tudi v takih primerih uporabiti navedeno določbo.

To pomeni, da se s stališča skladnosti z določbami prostorskega akta presoja izključno predložena projektna dokumentacija, ne pa tudi morda že obstoječi objekt, saj ZGO-1 za kaj takega ne daje podlage. Povedano drugače: če je predloženi projekt izdelan v skladu s prostorskim aktom, je pogoj za izdajo gradbenega dovoljenja iz 1. točke 1. odstavka 66. člena ZGO-1 izpolnjen, in to ne glede na lastnosti morda že obstoječega objekta. Vprašanje, ali je dejansko zgrajeni objekt res tak, kot je bilo dovoljeno z gradbenim dovoljenjem, torej ali gre za neskladno ali nelegalno gradnjo, ni predmet postopka za izdajo gradbenega dovoljenja, temveč morebitnih inšpekcijskih postopkov.

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe je mogoče povzeti, da se je drugostopenjski upravni organ pri ugotovitvi, da obravnavani objekt ne ustreza določbam PUP, oprl izključno na lego in lastnosti obstoječega objekta, ob tem pa sploh ni presojal predložene projektne dokumentacije, za katero tako prvostopenjski upravni organ kot tudi tožeča stranka izrecno navajata, da je bila izdelana v skladu s PUP. Kot je bilo že obrazloženo, takšna presoja nima podlage v določbah ZGO-1. Tožena stranka je torej v postopku za izdajo izpodbijanega akta nepravilno uporabila zakon, kar je pripeljalo tudi do nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in končno do nezakonite odločitve o zahtevku tožeče stranke za izdajo gradbenega dovoljenja.

Sodišče je zato tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo organu, ki je to odločbo izdal, v ponovni postopek (4. točka 1. odstavka v zvezi s 3. odstavkom 64. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/06 in nadaljnji, v nadaljevanju ZUS-1). Kot je že obrazložilo, se po drugi strani v celoti strinja z ugotovitvami drugostopenjskega upravnega organa, ki že same po sebi zadostujejo za odpravo prvostopenjske upravne odločbe, kar bo ta organ lahko upošteval v ponovljenem postopku.

Po 3. odstavku 25. člena ZUS-1 sodišče, kadar tožbi ugodi in upravni akt odpravi, tožeči stranki prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s pravilnikom, ki ga izda minister za pravosodje. Po 2. odstavku 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07) se tožniku, če je bila zadeva rešena na seji in je v postopku imel pooblaščenca, ki je odvetnik, priznajo stroški v višini 328,20 EUR. Ker je tožeča stranka zahtevala manj, ji je sodišče prisodilo zahtevani znesek, saj bi sicer odločilo preko njenega zahtevka.

Povračilo stroškov postopka je zahtevala tudi prizadeta stranka, ki pa je v postopku sodelovala na strani stranke, ki je spor izgubila, zato je sodišče njen zahtevek za povračilo stroškov zavrnilo (1. odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 1. odstavkom 22. člena ZUS-1).

Ker v tožbi niso bila navedena nobena nova dejstva ali dokazi, ki bi utegnili biti pomembni za odločitev, je sodišče o zadevi na podlagi 2. alinee 2. odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na seji.