Jedro

Kot pravilno opozarja pritožnik, je bilo sodišče prve stopnje pred odločitvijo o predaji zahtevane osebe dolžno zanesljivo preizkusiti zagovor zahtevane osebe, ki je zatrjevala, da je podan razlog za zavrnitev predaje po drugem odstavku 10. člena ZSKZDČEU-1 in razloge za svojo odločitev ustrezno konkretizirati.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo odločitev.

Obrazložitev

1. S pritožbeno izpodbijanim sklepom je zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Celju odločil, da se dovoli predaja zahtevane osebe P. B./L. T., ki se nahaja v priporu v zvezi s kazenskim postopkom pred Okrožnim sodiščem v Celju, opr. št. III K 24662/2020, od 17. 7. 2020 od 8.26 ure dalje, Republiki Italiji v zvezi z izvedbo kazenskega postopka zaradi kaznivega dejanja po 1., 2., 3. in 5. odstavku 416. člena Kazenskega zakonika Republike Italije (v nadaljevanju KZ Republike Italije) ter po 3. in 4. členu italijanskega Zakona 146/26. Senat prvostopenjskega sodišča je odločitev sprejel na podlagi četrtega odstavka 23. člena Zakona o sodelovanju v kazenskih zadevah z državami članicami Evropske Unije (v nadaljevanju ZSKZDČEU-1). Pod točko II. je senat odločil, da se zahtevana oseba ne sme preganjati, zoper njo se ne sme izvršiti kazen oziroma se ne sme predati drugi državi članici ali izročiti tretji državi zaradi drugega kaznivega dejanja, ki je bilo storjeno pred predajo (načelo specialnosti). Pod točko III. senat ugotavlja, da je bil zoper zahtevano osebo, na podlagi Evropskega naloga za prijetje in predajo z dne 29. 1. 2021, s sklepom Okrožnega sodišča v Celju z dne 22. 4. 2021, opr. št. II Kpd 6644/2021, v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Celju z dne 28. 4. 2021, opr. št. II Ks 6644/2021, odrejen pripor iz pripornega razloga begosumnosti po 1. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), vendar se še ne izvršuje. Pod točko IV. sklepa pa je senat sodišča prve stopnje odločil, da se po prvem odstavku 36. člena ZSKZDČEU-1, predaja zahtevane osebe odloži do dokončanja kazenskega postopka ter izvršitve morebitne kazni v kazenskem postopku, opr. št. III K 24662/2020, ki teče zoper zahtevano osebo pri Okrožnem sodišču v Celju, zaradi šestih kaznivih dejanj velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena v zvezi s prvim odstavkom 204. člena in drugim odstavkom 20. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter do izvršitve preostanka izrečene mu zaporne kazni po sodbi Okrožnega sodišča v Celju z dne 31. 3. 2020, opr. št. III K 12189/2020, pravnomočni 20. 6. 2020, s katero je bil spoznan za krivega storitve nadaljevanega kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 204. člena in prvim odstavkom 54. člena KZ-1 in s katero mu je bila izrečena kazen šestih mesecev zapora in stranska kazen izgona tujca iz Slovenije za čas štirih let. 2. Zoper sklep o predaji se je pravočasno pritoži zagovornik zahtevane osebe. Uveljavlja pritožbene razloge nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kršitve materialnega prava ter bistvenih kršitev določb postopka, ki vplivajo na zakonitost odločitve. Zagovornik predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zavrne predajo zahtevane osebe Republiki Italiji oziroma podredno, da sklep razveljavi, zadevo pa vrne sodišču prve stopnje v novo odločitev.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Sodišče druge stopnje je najprej preizkusilo utemeljenost pritožbenega očitka, da naj bi senat sodišča prve stopnje bistveno kršil določbe kazenskega postopka v smislu 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker naj izpodbijani sklep ne bi imel razlogov oziroma ker naj bi ti bili nasprotju z listinskimi dokazi v predmetnem kazenskem spisu. Sodišče prve stopnje po prepričanju zagovornika ni preizkusilo zagovora zahtevane osebe ter se ni v zadostni meri opredelilo do navedb zahtevane osebe in obrambe, da zahtevana oseba očitanih premoženjskih kaznivih dejanj na ozemlju Republike Italije ni mogla izvršiti, saj se nahaja od 25. 2. 2020 na ozemlju Republike Slovenije.

5. V nasprotju s pritožbenimi trditvami, sodišče druge stopnje ugotavlja, da se je sodišče prve stopnje do zgoraj povzetih navedb obrambe v zadostni meri ter pravilno opredelilo pod točko 9 obrazložitve izpodbijanega sklepa. Sodišče druge stopnje soglaša z ugotovitvijo prvega sodišča, da se zahtevana oseba sicer res nahaja v Republiki Sloveniji vsaj od 25. 2. 2020, vendar pa mu opis kaznivega dejanja storjenega na ozemlju Republike Italije, v zvezi s katerim je zahtevana njena izročitev zaradi izvedbe kazenskega postopka v Republiki Italiji, očita izvrševanje kaznivega dejanja vse od leta 2015 dalje do 29. 1. 2021. Po opisu sodeč gre torej za trajajoče kaznivo dejanje, katerega izvrševanje obsega tudi obdobje, ko se zahtevana oseba ni nahajala na ozemlju Republike Slovenije. Glede na takšno, po prepričanju sodišča druge stopnje glede časovnih okoliščin kaznivega dejanja zaradi katerega se zahteva izročitev zahtevane osebe v zadostni meri konkretizirano obrazložitev prvostopenjskega sklepa, sodišče druge stopnje zaključuje, da bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker naj izpodbijani sklep ne bi imel razlogov o odločilnem dejstvu, ni podana.

6. Nadaljnje pritožbene navedbe pa sodišču prve stopnje očitajo kršitev pravice do obrambe zaradi neizvedbe razbremenilnega dokaza. Sodišče prve stopnje namreč ni preverilo zagovora zahtevane osebe, da je bila v Republiki Italiji za kaznivo dejanje, ki je predmet postopka predaje, že obsojena, da je prisojeno zaporno kazen tam prestala in bila nedavno iz Italije izgnana. Gre za absolutni zavrnitveni razlog iz drugega odstavka 10. člena ZSKZDČEU-1. Po mnenju obrambe je obrazložitev izpodbijanega sklepa, ko se sklicuje na načelo zaupanje ter vzajemnega priznavanja med državami članicami Evropske unije (3. člen ZSKZDČEU-1), zgolj pavšalna.

7. V tem delu pa sodišče druge stopnje pritrjuje pritožbenemu očitku o pavšalnosti obrazložitve izpodbijanega sklepa, zaradi česar ga ni niti mogoče pritožbeno preizkusiti.

8. Edini ugovor zahtevane osebe, kot izhaja iz zapisnika o njenem zaslišanju z dne 22. 4. 2021 pred preiskovalnim sodnikom (list. št. 49), potem ko ji je predstavil vsebino Evropskega pripornega naloga države Italije po Tribunale di Reggio Emilia z dne 29. 1. 2021, opr. št. 1865/2020 PG GIP, je bil, da je bila v Italiji zaradi predmetnega kaznivega dejanja že kazensko obravnavana in obsojena, kazen naj bi prestala aprila 2019, nakar naj bi bila iz Italije izgnana. Pri tem ne gre spregledati zagovora zahtevane osebe kot obtoženca v kazenskem postopku Okrožnega sodišča v Celju, opr. št. III K 24662/2020, v zvezi s katerim se nahaja v priporu zaradi begosumnosti in ponovitvene nevarnosti. Zahtevana oseba je kot obtoženec namreč tudi v slednjem postopku navajala, da naj bi bila že obsojena zaradi predmetnega kaznivega dejanja. Prav iz tega razloga se je prvostopenjsko sodišče pri odreditvi oziroma podaljševanju pripora med subjektivnimi okoliščinami, ki delajo obtoženca (sedaj zahtevano osebo) ponovitveno nevarnega, sklicevalo na podatke Varnostnih organov Republike Italije, da je bil L. T., alias L. B., alias P. B., v Italiji obravnavan v sklopu policijske operacije v zvezi z izvrševanjem kaznivih dejanj zoper premoženje, storjenih v kriminalni združbi, ki je bila sestavljena večinoma iz gruzijskih državljanov, za kar mu je bila izrečena dveletna zaporna kazen, poleg tega pa mu je bil po sodišču v Trstu izrečen ukrep desetletne prepovedi vstopa na Shengensko območje. Ne gre spregledati, da tudi opis kaznivega dejanja po predmetnem Evropskem nalogu za prijetje in predajo (v nadaljevanju ENPP) zahtevani osebi očita vlogo udeleženca v gruzijski združbi oziroma kriminalni organizaciji z nazivom Thieves in Law (Tatovi v pravu).

9. Zagovornik zahtevane osebe je že v izjavi z dne 16. 6. 2021, podani na predlog preiskovalnega sodnika z dne 28. 5. 2021, opozarjal na možnost, da je bila zahtevana oseba zaradi kaznivega dejanja, ki je sedaj podlaga za njeno predajo, v Italiji že procesuirana in je kazen tam prestala. Predlagal je, da sodišče ta del zagovora zahtevane osebe preveri, vendar sodišče prve stopnje temu predlogu obrambe ni sledilo. Pod točko 9 obrazložitve je zaključilo, da gre glede na načelo zaupanja ter vzajemnega priznavanja med državami članicami EU iz 3. člena ZSKZDČEU-1 sklepati, da zahtevana oseba za očitano kaznivo dejanje še ni bila obravnavana v Republiki Italiji, saj v nasprotnem primeru ENPP zoper njo ne bi bil izdan. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da se v zvezi z ugotavljanjem dopustnosti izvršitve ENPP prvostopenjsko sodišče zmotno sklicuje na določbo 3. člena ZSKZDČEU-1. Po tej določbi so namreč pristojni organi v Republiki Sloveniji pri odločanju v postopkih po II. delu ter drugih določenih poglavjih ZSKZDČEU-1, v postopkih izvrševanja odločb pristojnih organov drugih držav članic, poleg načela vzajemnega priznavanja odločb, v vsakem primeru zavezani k presoji, ali so zahtevi priložene ustrezne listine ter izpolnjeni drugi pogoji, ki jih določa ZSKZDČEU-1. Ti pogoji pa so predpisani v 1. poglavju II. dela ZSKZDČEU-1, med drugim tudi v drugem odstavku 10. člena, ki predpisuje, da se predaja zahtevane osebe zavrne, če je odrejen nalog za kaznivo dejanje, zaradi katerega je bila zahtevana oseba že pravnomočno oproščena ali obsojena v Republiki Sloveniji ali drugi državi članici ali tretji državi, pod pogojem, da je v primeru izrečene kazni kazen že prestala ali jo prestaja ali se po zakonodaji države, ki je kazen izrekla, kazen ne more več izvršiti. Kot pravilno opozarja pritožnik, je bilo sodišče prve stopnje pred odločitvijo o predaji zahtevane osebe dolžno zanesljivo preizkusiti zagovor zahtevane osebe, ki je zatrjevala, da je podan razlog za zavrnitev predaje po citiranem zakonskem določilu in razloge za svojo odločitev ustrezno konkretizirati, ne pa predmetni ugovor zahtevane osebe odpraviti le s sklepanjem in domnevo, „da je bil obdolženec v Republiki Italiji očitno obravnavan za druga kazniva dejanja in ne za tista, ki se mu očitajo v ENPP, saj v nasprotnem primeru ENPP zoper njega ne bi bil izdan“. Ker sodišče prve stopnje ni izvedlo edinega po obrambi predlaganega razbremenilnega dokaza, pa gre obenem pritrditi pritožniku, da je s tem kršilo pravico zahtevane osebe do obrambe iz 29. člena Ustave RS, 16. člena ZKP ter tretjega odstavka 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP).

10. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi zagovornika zahtevane osebe in odločilo, kot je razvidno iz izreka tega sklepa (tretji odstavek 402. člena ZKP). Sodišče prve stopnje bo v ponovljenem postopku od pristojnih organov države izdajateljice ENPP pridobilo potrebne podatke (izpis iz kazenske evidence, podatki o prestanih kaznih ter drugih izrečenih ukrepih, relevantne odločbe) za odločanje o izročitvi zahtevane osebe skladno z določbami ZSKZDČEU-1 ter nato o zadevi vnovič odločilo.