Jedro

Toženka je v postopku javnega poziva za predložitev vlog za sofinanciranje operacij iz naslova prednostne usmeritve „Regionalni razvojni programi“ razvojne prioritete „Razvoj regij“ operativnega programa krepitve regionalnih razvojnih potencialov 2007-2013 za obdobje 2013-2015 zavrnila vlogo tožnice za projekt „Nakup medgeneracijskega središča A. Ker v razlogih izpodbijanega sklepa dejanska in pravna podlaga ni navedena na način, ki bi omogočal preizkus pravilnosti in zakonitosti odločitve, gre za bistveno kršitev pravil postopka, ki narekuje odpravo sklepa. Pomanjkljivost obrazložitve potrjuje tudi vsebina odgovora na tožbo, s katerimi pa pomanjkljivih razlogov izpodbijanega akta ni mogoče sanirati, saj bi bila s tem tožnici odvzeta možnost učinkovitega pravnega sredstva.

Izrek

I. Tožbi se ugodi. Sklep Ministrstva za gospodarski razvoj in tehnologijo št. 4300-349/2013-SVLR/951 z dne 23. 9. 2014 se odpravi ter se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Tožena stranka je v postopku javnega poziva za predložitev vlog za sofinanciranje operacij iz naslova prednostne usmeritve „Regionalni razvojni programi“ razvojne prioritete „Razvoj regij“ operativnega programa krepitve regionalnih razvojnih potencialov 2007-2013 za obdobje 2013-2015 (v nadaljevanju: javni poziv) z izpodbijanim sklepom št. 4300-349/2013-SVLR/951 z sne 23. 9. 2014 zavrnila vlogo tožeče stranke za projekt „Nakup medgeneracijskega središča A.“, številka vloge 4300-349/2013-SVLR/379. Iz obrazložitve sledi, da je vloga po ugotovitvi strokovne komisije pravočasna in pravilno označena, vendar ni pripravljena v skladu z določbo drugega odstavka poglavja „8.3. Postopek izbora izvajalcev za nastanek upravičenih stroškov“ dokumentacije javnega poziva, po katerem je samoupravna lokalna skupnost v primeru nakupa stvarnega premoženja dolžna spoštovati zakon, ki ureja ravnanje s stvarnim premoženjem države, pokrajin, občin. Ugotavlja se namreč, gre pri projektu za nameravani nakup nepremičnin parc. št. …, … in ... k.o. B., ki jih je tožeča stranka kot ustanoviteljica vložila v osnovni kapital družbe Socialno varstveni center A. d.o.o., da je tožeča stranka imetnica 100% poslovnega deleža z vsemi pravicami, ki iz njega izhajajo, in da bi odtujitev teh parcel pomenila zmanjšanje osnovnega kapitala družbe na način, ki ni skladen z določbami Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1). Ugotavlja se tudi, da ima tožeča stranka na predmetnih parcelah stavbno pravico. Načelo gospodarnosti iz 4. člena Zakona o stvarnem premoženju države in samoupravnih lokalnih skupnosti (v nadaljevanju ZSPDSLS) govori o tem, da je treba postopke ravnanja s stvarnim premoženjem voditi učinkovito, s čim manjšimi stroški in na podlagi metod, ki omogočajo najugodnejše rezultate za državo in samoupravne lokalne skupnosti. Uredba o stvarnem premoženju države in samoupravnih lokalnih skupnosti (v nadaljevanju Uredba) pa v 26. členu nadalje določa, da se stvarno premoženje, katerega lastnik postane država oziroma samoupravna lokalna skupnost, lahko pridobiva v takem obsegu in taki kvaliteti, ki zagotavlja najboljše pogoje za izvrševanje nalog bodočega upravljavca.

Po 17. členu ZSPDSLS mora biti prodaja ali menjava nepremičnin v lasti samoupravnih lokalnih skupnosti skladna s predpisi, ki urejajo državne pomoči. V tej zvezi tožena stranka ugotavlja, da želi tožeča stranka nepremičnine, ki jih je leta 2009 vložila v družbo z omejeno odgovornostjo (s takratno tržno vrednostjo 1.011.405,14 EUR) v letu 2014 odkupiti v vrednosti 8.488.554,00 EUR z DDV (7.660.700,00 EUR brez DDV) in da gre za javna sredstva, ki pomenijo selektivno ekonomsko prednost za določeno podjetje in vpliv na konkurenco.

Najemnina bi ob upoštevanju višine, ki izhaja iz Investicijskega programa, po ugotovitvah tožene stranke v 21 letih, kolikor je investitor predvidel kot življenjsko dobo objekta, znesla 3.655.332,12 EUR, v 15 letih, kolikor je priporočeno časovno obdobje za take operacije pa 2.469.819,00 EUR. Tu se postavlja dvom tudi o tem, da izbrani postopki (nakup nepremičnine) zares omogočajo najugodnejše rezultate za občino in najboljše pogoje za izvrševanje nalog upravljavca (4. člen ZSPDSLS in 26. člen Uredbe).

Ker po navedenem tožeča stranka že ima stavbno pravico in je imetnica 100% poslovnega deleža družbe, ki je lastnica obravnavanih nepremičnin, za vzpostavitev Medgeneracijskega centra na tej lokaciji po presoji tožene stranke nakup nepremičnine ni potreben in ne omogoča najugodnejših rezultatov za občino in najboljših pogojev za izvrševanje nalog, kot zahtevajo navedeni predpisi.

Tožeča stranka se z odločitvijo ne strinja, predlaga njeno odpravo, vrnitev zadeve v ponovno odločanje toženi stranki ter povrnitev stroškov postopka v priglašeni višini. Toži iz razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev pravil postopka in kršitve temeljnih ustavnih pravic.

Obrazložitev izpodbijanega sklepa je bistveno pomanjkljiva, nekonkretizirana in ne omogoča vsebinskega preizkusa glede nedopustnosti nakupa nepremičnine, saj ne vsebuje ustrezne dejanske in pravne podlage, ki bi vsebinski preizkus omogočala. Odločitev je torej neskladna z 214. členom ZUP, arbitrarna in v nasprotju z načelom zaupanja v pravo ter načelom enakega varstva pravic iz 2. člena in 22. člena Ustave.

Določbe ZSPDSLS, ki jih navaja tožena stranka so za odločitev pravno nepomembne, zato v njih ni mogoče najti elementov obrazložitve odločbe v konkretni stvari, zlasti pa je sklep, razen tega, da tožena stranka „dvomi“ v pravilnost ravnanja tožeče stranke, popolnoma nekonkretiziran. Tožena stranka se tako sklicuje na 17. člen ZSPDSLS, vendar spregleda, da se ta nanaša na razpolaganje s stvarnim premoženjem občine in ne na pridobivanje premoženja, ki je predmet obravnave. Brezpredmetno je v tej zvezi tudi omenjanje nedovoljenih državnih pomoči in konkurence, glede na to, da gre za nakup, kupnina pa je določena na podlagi in v skladu s cenitvijo uradnega cenilca. Neutemeljena je tudi primerjava vrednosti nepremičnin v času izročitve stvarnega vložka in v času načrtovanega nakupa, saj je bil v tem času zgrajen objekt z investicijsko vrednostjo med 10 in 15 milijonov EUR. Tožena stranka v izpodbijanem sklepu navaja tudi 4. člen ZSPDSLS, vendar ne ugotovi njegove kršitve, temveč izrazi dvom o njegovem spoštovanju, kar je nesprejemljivo in ne more predstavljati podlage za zavrnitev vloge. Povsem neobrazložen in neutemeljen je tudi zaključek, da naj bi tožeča stranka ne pripravila predloga projekta v skladu s poglavjem 8.3 javnega poziva, saj ni v ničemer pojasnjeno, katere razpisne pogoje in katere zakonske določbe naj bi tožeča stranka kršila.

Izpodbijani sklep je neobrazložen tudi glede razloga domnevne kršitve določil ZGD-1, zato tožeča stranka o razlogih v tem delu lahko samo ugiba. Sicer pa prodaja premoženja, ki je z izročitvijo stvarnega vložka postalo last družbe, nima nobene zveze z zmanjšanjem osnovnega kapitala te družbe in pomeni le spremembo oblike premoženja. Do prodaje pa v obravnavanem primeru sploh še ni prišlo. Iz razpisne dokumentacije pa tudi ne izhaja zahteva/pogoj skladnosti projekta z določbami ZGD-1. Širjenje zahtev mimo razpisnih pogojev pomeni ravnanje v nasprotju z načelom materialne zakonitosti.

Tožena stranka očitno spregleda, da je „pravico graditi“ v pogojih razpisne dokumentacije sama določila kot pogoj, saj je bilo k vlogi potrebno predložiti pravnomočno gradbeno dovoljenje, ki je izdano na ime vlagatelja. Za izpolnitev tega pogoja je tožeča stranka uredila stavbno pravico. Ob neizpolnjenem pogoju bi bila njena vloga izločena, sedaj pa je izločena prav iz razloga, ker ima stavbno pravico. Argument je neskladen z razpisno dokumentacijo in zato nezakonit, saj tožena stranka zavrnitev vloge utemelji z izpolnjevanjem pogoja, ki ga je sama določila.

Tožena stranka konkretno tudi ne pove, zakaj bi obstoj stavbne pravice in poslovni delež v gospodarski družbi negirala smotrnost nakupa. Pridobitev lastninske pravice – nakup tožeči stranki omogoča najugodnejše rezultate in najboljše pogoje za izvrševanje nalog upravljavca, kot to določa 26. člen Uredbe. Če do nakupa ne bo prišlo, bo tožeča stranka za izvajanje dejavnosti institucionalnega varstva starejših dolžna v obliki subvencije plačati razliko najemnine, ki bo za tožečo stranko izredno visoka. Navedeno izhaja iz Elaborata o ustanovitvi enote Doma C. (marec 2013), ki je del upravnega spisa. Razlogi gospodarnosti torej brez dvoma obstojijo.

Tožena stranka je torej vlogo zavrnila brez utemeljenih razlogov in s pavšalno obrazložitvijo. Izpodbijani sklep pa je arbitraren. Tožena stranka je očitno že vnaprej, še pred izdajo sklepa o zavrnitvi vloge, sprejela odločitev, da se izberejo drugi vlagatelji, saj je že 16. 9. 2014 vedela (in na spletni strani objavila) izbrane vlagatelje. Obrazložitev izpodbijanega sklepa je očitno prirejena potrebi „pokritja“ razlogov za neizbiro, ki jih je bilo treba umetno vzpostaviti. Izpodbijani sklep je datiran na dan 23. 9. 2014, torej po dnevu objave in celo po dnevu poziva tožeče stranke za vročitev sklepa. Očitno je torej, da skuša tožena stranka tožečo onemogočiti v uveljavljanju pravice do prejema sredstev sofinanciranja in sodnega varstva. Sodno varstvo je mogoče učinkovito uveljavljati samo, če tožena stranka sredstev ne bo že razdelila med ostale vlagatelje. Sklepi o sofinanciranju sredstev v višini, ki bi sicer pripadala tožeči stranki, tožeči stranki na zahtevo njenega pooblaščenca v nasprotju z ZUP niso bili vročeni, kar dodatno dokazuje namen onemogočiti jo v uveljavljanju njenih pravic. Arbitrarnost utemeljuje tudi dejstvo, da tožena stranka tožeče v nasprotju s 14. točko javnega poziva ni umestila na časovno listo. V izpodbijanem sklepu je naveden le datum dospetja vloge. Ker podatka o umeščenosti vloge na časovno listo ne vsebuje, je obrazložitev bistveno pomanjkljiva in tožeči stranki ne omogoča učinkovite obrambe glede prednosti njene prijave pred vlogami drugih vlagateljev v primeru, da uspe s tožbenimi razlogi, da je njena vloga vsebinsko pravilna.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih. Predlaga zavrnitev tožbe. Strokovna komisija za vsebinski pregled vlog je o vlogi tožeče stranke odločila na svoji 7. seji dne 2. 7. 2014. Pred objavo seznama vlog dne 16. 9. 2014 je strokovna komisija odločila o vseh vlogah, ki so bile predložene na javni poziv.

V postopkih dodelitve sredstev gre za javnopravno stvar, v kateri se skladno s sodno prakso določbe ZUP uporabljajo smiselno. Tožbeni očitek bistveno pomanjkljive obrazložitve ni utemeljen, saj je tožena stranka v izpodbijanem sklepu podala obširno obrazložitev s sklicevanjem na relevantno zakonodajo ter ustrezne določbe javnega poziva, tožeči stranki pa omogočila vložitev upravnega spora, kar je očitno tudi storila.

Za državo in samoupravne lokalne skupnosti je prepoved državih pomoči pravilo, ki velja za vsa njuna ravnanja. Razpolaganja, oddajanja v najem, oprostitve plačila itd. Posebne prepovedi v okviru posameznih členov ZSPDSLS imajo le pedagoško vrednost. Tudi v okviru postopkov dodelitve javnih sredstev v okviru javnega poziva je treba upoštevati pravila državnih pomoči, kar pomeni, da izbrana operacija javnega poziva ne sme biti državna pomoč, saj Republika Slovenija za kaj takega ni pridobila odobritve Evropske komisije. Iz Zakona o spremljanju državnih pomoči (v nadaljevanju ZSDrP) izhaja, da so državne pomoči izdatki in zmanjšani prejemki države ali občine, ki pomenijo korist za prejemnika pomoči in mu tako zagotavljajo prednost pred konkurenti in so namenjeni za financiranje in sofinanciranje programov v institucionalnih enotah, ki se ukvarjajo s tržno proizvodnjo blaga in storitev z namenom zagotavljanja določene konkurenčne prednosti, kot to opredeljuje 87. člen Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti. Iz vloge izhaja, da bo tožeča stranka v okviru te operacije od Socialno varstvenega centra A. d.o.o. odkupila objekt, ki ga je 23. 4. 2009 sama vložila v to družbo. Iz vloge izhaja tudi, da ji bo najemodajalec (pravilno: najemojemalec) plačeval najemnino v prvem letu v višini 0,00 EUR/m2, v drugem letu 1,1 EUR/m2, v tretjem 2,2 EUR/m2, v četrtem 3,3 EUR/m2. Če bi želeli zagotoviti, da bi ne šlo za državno pomoč, bi bilo potrebno izvesti javno zbiranje ponudb za najem nepremičnin z izklicno ceno, ki velja v okolju, kjer nepremičnina stoji. Ker pa iz vloge to ne izhaja, je mogoče razumeti, da je želela tožeča stranka Socialno varstvenemu centru zagotoviti konkurenčno prednost. To izhaja tudi iz dokumenta št. 032-0/2013 z dne 21. 11. 2013 Sprejem investicijske dokumentacije za nakup in opremo Medgeneracijskega središča A. v SVC A., kjer je jasno zapisano, da bi uspešna kandidatura na razpisu prinesla dve bistveni dolgoročni prednosti: - zmanjšanje stroškov investicije in tekočih obveznosti Občine A. in družbe SVC A. d.o.o. zaradi izgradnje SVC (kar je razvidno iz priloženih investicijskih dokumentov) in zmanjšanje dolga družbe SVC A. d.o.o. za odplačilo kreditov pri izgradnji SVC. Iz tega izhaja, da bi šlo v primeru odobritve financiranja za državno pomoč in s tem za kršitev ne le določb ZPDSLS, temveč celotne slovenske in evropske zakonodaje s področja državnih pomoči, in da operacija tudi ne izpolnjuje posebnega pogoja Razpisne dokumentacije (10.3, točka 13), ki pravi, da sofinanciranje operacije, ki je predmet prijave na javni poziv, ne sme predstavljati državne pomoči. V zadevi gre za nakup istih nepremičnin, je pa bilo vanje nekaj vloženih sredstev. Gre za nakup stavbe, ki je kasneje tožeča stranka ne namerava oddajati po ekonomskih, tržnih cenah oziroma cenah, ki bi omogočile vračilo sredstev za nakup. Z oddajo premoženja, kot je predstavljena v vlogi, tožeča stranka ne zagotavlja gospodarne rabe premoženja, kot jo določa 4. člen ZPDSLS.

Pri tem ne gre prezreti, da je bilo zemljišče, na katerem je zgrajen objekt predhodno že v lasti tožeče stranke, ki je zemljišče vložila v gospodarsko družbo kot stvarni vložek. Tako tožeča stranka sedaj zahteva dodelitev državnih sredstev za nakup nepremičnine, katere lastnik je že bila. Tožena stranka zato meni, da bi z dodelitvijo sredstev kršila 2. člen Zakona o javnih financah (v nadaljevanju ZJF), ki določa, da je treba pri izvrševanju proračuna upoštevati načeli učinkovitosti in gospodarnosti.

Oddajanje nepremičnine pod ceno predstavlja kršitev 28. člena ZPDSLS, po katerem je merilo za izbor najugodnejšega ponudnika ekonomsko najugodnejša ponudba, skladna z razvojnim programom samoupravne lokalne skupnosti.

V zvezi z očitkom o izraženem dvomu tožena stranka odgovarja, da bi šlo v primeru sofinanciranja operacije za državno pomoč podjetju SVC A. d.o.o. (nepotreben nakup, neekonomska najemnina, cilj je pokrivanje izgube podjetja). Da podjetje izkazuje izgubo, izhaja iz izpisa AJPES za obdobje od 1. 1. 2013 do 31. 12. 2013, ki se prilaga kot dokaz. Kot dokaz se prilaga tudi izpis bilance stanja na dan 31. 12. 2013, ki izkazuje dolgoročne finančne obveznosti nad 9.000.000 EUR in kratkoročne poslovne obveznosti okrog 1.500.000 EUR v letu 2012 in 2013. S tem operacija ne zadosti Posebnemu pogoju (10.3, točka 6) za sofinanciranje.

Glede očitka, da razpisna dokumentacija ne predpisuje skladnosti projekta z določbami ZGD-1, pa tožena stranka odgovarja, da morajo prijavitelji pri prijavah upoštevati vso veljavno zakonodajo, ne glede na to, ali je to v javnem pozivu navedeno ali ne. V tej zvezi opozarja še na 7. alineo poglavja 8.3 „Ostale zahteve“ javnega poziva, ki določa posledice neupoštevanja veljavne zakonodaje in na določila poglavja 8.3 dokumentacije javnega poziva.

V zvezi z navedbami, ki se nanašajo na stavbno pravico, tožena stranka povzame vsebino 12. točke poglavja 8.1 javnega poziva „Splošni pogoji“ in navaja, da je tožeča stranka vlogi priložila gradbeno dovoljenje, ki glasi nanjo, vendar vloga ne opredeljuje izgradnje medgeneracijskega središča, temveč njegov nakup. Imetnik stavbne pravice ima skladno z 259. členom Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) v času trajanja stavbne pravice pravico uporabljati in uživati nepremičnino. Navedena pravica obsega tudi oddajanje stavbe v najem. Za zagotovitev izvajanja nalog bodočega upravljavca nakup nepremičnine ni potreben, saj potrebna upravičenja izhajajo že iz obstoječe stavbne pravice.

Posredovanje sklepov o sofinanciranju projektov drugih vlagateljev tožeči stranki v času izvajanja javnega poziva bi ob upoštevanju Zakona o dostopu do informacij javnega značaja lahko škodovalo nadaljnjemu izvajanju javnega poziva, iz pooblastila, ki ga je predložil pooblaščenec tožeče stranke pa ni bilo razvidno, v kateri zadevi zastopa tožečo stranko. Neutemeljena je tudi navedba, da vloga tožeče stranke ni bila umeščena na časovno listo. Časovna lista je bila sestavljena. Nanjo je bila kot formalno popolna uvrščena tudi vloga tožeče stranke, vendar se za vloge, za katere je bilo pri vsebinskem pregledu ugotovljeno, da ne izpolnjujejo vseh zahtev javnega poziva, mesto uvrstitve na časovno listo v sklepih ni izrecno navajalo.

Po prejemu odgovora na tožbo tožeča stranka vztraja pri dosedanjih navedbah in dokaznih predlogih. Meni, da tožena stranka ni vsebinsko odgovorila na tožbene navedbe, navedbe odgovora na tožbo pa so neresnične in neutemeljene. To velja tudi za trditve o državni pomoči, javnem zbiranju ponudb za najem in negospodarnem ravnanju ter stavbni pravici, ki so tudi povsem nesubstancirane. Odgovor na tožbo zgolj potrjuje, da vloga tožeče stranke ni bila zavrnjena iz razloga neizpolnjevanja vsebinskih pogojev temveč iz povsem (neutemeljenih) tretjih razlogov. Najemodajalec in plačnik najemnine bo Javni zavod Dom C., zato očitek o državni pomoči ne more biti utemeljen. Definicija državne pomoči po ZSDrP vključuje prejemnika, ki se ukvarja s tržno dejavnostjo. Tej določbi Javni zavod Dom C., ki je javni zavod, ki pretežno opravlja netržno dejavnost, ne ustreza. Za javni zavod pa je po predpisih, ki urejajo ravnanje s stvarnim premoženjem občine, izrecno dopustna ugodnejša obravnava kot za tržne subjekte, v skladu s 1. odstavkom 30. člena ZPDSLS celo brezplačna uporaba. Zavajajoča so tudi izvajanja glede stavbne pravice in gradbenega dovoljenja. Predmet vloge je res nakup zgradbe, vendar pa vključno z njeno obvezno adaptacijo/rekonstrukcijo. Tožeča stranka je stavbno pravico pridobila le v zvezi z nadstreškom, kar pomeni, da argumentacija tožene stranke z vidika celotnega objekta nikakor ne zdrži. Tožba je utemeljena.

V zadevi ni spora o tem, da je strokovna komisija vlogo tožeče stranke pregledala in pri tem ugotovila, da je formalno ustrezna oziroma popolna. Iz predloženega upravnega spisa tudi sledi, da je bila vloga uvrščena na časovno listo formalno popolnih vlog po datumu, uri in minuti oddaje formalno popolne vloge. Glede na razlog zavrnitve sofinanciranja, ki je v ugotovljeni vsebinski neustreznosti vloge, opustitev navedbe datuma in minute oddaje vloge in mesta uvrstitve na časovno listo ne predstavlja pomanjkljivosti, ki bi sama po sebi narekovala odpravo sklepa.

Pač pa je utemeljen tožbeni očitek bistvene pomanjkljivosti obrazložitve sklepa v delu, v katerem se utemeljuje vsebinska neustreznost vloge. Iz poglavja 12.2 Javnega razpisa „Vsebinska ustreznost posredovanih vlog“ izhaja, da vloge vsebinsko pregleda komisija tako, da preveri skladnost posredovane vloge z izvedbenim načrtom regionalnega razvojnega programa in s pogoji in zahtevami javnega razpisa, med katere spada tudi izpolnjevanje kriterijev iz 5. člena Uredbe o dodeljevanju regionalnih spodbud.

Iz zapisnika 7. seje strokovne komisije za vsebinski pregled vlog z dne 2. 7. 2014 in izpodbijanega sklepa sicer sledi sklepna ugotovitev, da vloga ne ustreza določilom javnega poziva in dokumentacije javnega poziva, poglavje 8.3, po katerem je samoupravna lokalna skupnost dolžna spoštovati zakon, ki ureja ravnanje s stvarnim premoženjem. Vendar pa je navedeni sklep po presoji sodišča neustrezno obrazložen tako v dejanskem kot tudi pravnem pogledu. Ugotovitev, da bi z nakupom nepremičnine prišlo do zmanjšanja osnovnega kapitala gospodarske družbe v nasprotju z določbami ZGD-1, je neobrazložena. Navedena tudi ni podlaga za ugotovitev stavbne pravice v obsegu, ki izhaja iz izpodbijanega sklepa. Državna pomoč se ugotavlja zgolj na podlagi ugotovljene razlike v vrednosti stvarnega vložka in vrednosti nepremičnine v času nameravanega nakupa, kar po presoji sodišča ne zadošča. Zaradi višine najemnine, ki izhaja iz projekcije prihodkov, tožena stranka izraža dvom v spoštovanje načela gospodarnosti iz 4. člena ZSPDSLS in 26. člena Uredbe. Katera od navedenih (spornih) ugotovitev je za odločitev ključna, iz sklepa ni mogoče nedvoumno ugotoviti. Ker v razlogih izpodbijanega sklepa dejanska in pravna podlaga odločitve ni navedena na način, ki bi omogočal preizkus pravilnosti in zakonitosti odločitve, gre za bistveno kršitev pravil postopka, ki narekuje njegovo odpravo.

Pomanjkljivost obrazložitve potrjuje tudi vsebina odgovora na tožbo, s katerimi pa v upravnem sporu pomanjkljivosti razlogov izpodbijanega akta ni mogoče sanirati, saj bi bila s tem tožeči stranki odvzeta možnost učinkovitega pravnega sredstva. V njem tožena stranka odločitev dodatno utemeljuje dejstvi, ki jih v razlogih izpodbijanega sklepa ni navedla in ki po navedbah odgovora na tožbo dokazujejo državno pomoč gospodarski družbi in neskladnost vloge s 13. točko 10.3 poglavja razpisne dokumentacije. V zvezi s pravnimi stališči, ki jih v odgovoru na tožbo zavzame tožena stranka, se sodišče strinja, da je načelo gospodarnosti v postopku dodeljevanja javnih sredstev ključno. Gospodarnost, ki jo zapoveduje zakon, ni nujno posledica kršitve materialnega zakona, mora pa biti ugotovljena negospodarnost v sklepu konkretno obrazložena. Konkretno mora biti obrazložena tudi ugotovitev, ki se nanaša na državno pomoč, ki ne more biti predmet sofinanciranja že po izrecni določbi razpisne dokumentacije (6. točka 10.2 poglavja razpisne dokumentacije). Sodišče dodatno opozarja, da tožena stranka v izpodbijanem sklepu ni ocenila skladnosti vloge z zahtevami poglavja 8.4 dokumentacije javnega razpisa, ki se nanaša na nakup zgradb.

Zaradi ugotovljene bistvene kršitve pravil postopka (ZUP), ki se na postopku odločanja v javnopravnih stvareh uporablja smiselno, je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki, da po ponovni presoji vsebinske ustreznosti vloge skladno z napotki sodišča o zadevi ponovno odloči. Odločitev o stroških temelji na 3. odstavku 25. člena ZUS-1 in drugem odstavku 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07, 107/13).

V zadevi je bilo odločeno na nejavni seji, ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijane odločbe in upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi (prva alinea drugega odstavka 59. člena ZUS-1).