Jedro

Brez dodatnega razkritja pomembnih dejstev, ki pa jih tožnik očitno ni želel razkriti sodišču, ni logično, da bi poslovno sposobna oseba sklenila pogodbo, s katero bi kupila določeno stvar za določeno (primerno) ceno, nato pa naknadno, ko je bila pogodba že veljavno sklenjena in kupnina plačana, pristala za isto stvar plačati 10 krat višjo ceno zaradi večje vrednosti pridobljene stvari.

Samo dejstvo, da je tožnik po poklicu šofer, še ne pomeni, da je zato, kar se tiče poslovanja neizkušen, tožnik pa ni pojasnil in konkretiziral, na kakšne predstavitve sta ga toženca vabila, koliko je bilo teh predstavitev, kje in kdaj so se odvijale, katere poslovne partnerje sta mu toženca predstavila, skratka, zakaj bi imel tožnik na podlagi teh dogodkov lahko utemeljen razlog za prepričanje, da je družba S., d.o.o., bolj uspešna, kot naj bi dejansko bila.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama nosi pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka uveljavljala ničnost Sporazuma o poslovnem vlaganju v družbo S., d.o.o. (v nadaljevanju sporazum), posledično pa tudi zahtevek na plačilo zneska 180.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27.11.2006 do plačila (I). Zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka razveljavljala sporazum in od toženih strank zahtevala plačilo zneska 180.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27.11.2006 do plačila (II). Odločilo je še, da je tožeča stranka dolžna toženima strankama v roku 15 dni od prejema sodbe povrniti pravdne stroške v višini 4.566,45 EUR (III).

2. Zoper izpodbijano sodbo je iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP vložil pritožbo tožnik in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo v celoti razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

3. Pritožba je bila vročena tožencema, ki sta nanjo odgovorila in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne, tožniku pa naloži v plačilo stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Med pravdnimi strankami je bila dne 5.6.2006 sklenjena Pogodba o odplačnem prenosu poslovnega deleža v notarskem zapisu SV 533/06 (v nadaljevanju pogodba), pri čemer je tožnik za kupnino v višini 20.000,00 EUR pridobil 5% poslovni delež v družbi S., d.o.o., in sicer od vsakega družbenika (toženca) polovico (priloga A3). Dne 27.11.2006 je bil naknadno sklenjen še Sporazum o poslovnem vlaganju v družbo S., d.o.o., SV 1064/06 (sporazum), v katerem so pravdne stranke zapisale, da je družba S., d.o.o., v zadnjih letih izjemno uspešno poslovala, zato prava tržna cena in poštena vrednost za opisani poslovni delež 5% dejansko znaša najmanj 200.000,00 EUR, kar je tožnik pogodbenikoma že izročil (priloga A4).

6. Tožnik je s tožbo primarno uveljavljal ničnost sporazuma po 119. členu OZ (oderuška pogodba), podrejeno pa je zahteval njegovo razveljavitev na podlagi določil čezmernega prikrajšanja po 118. členu OZ oziroma prevare po 49. členu OZ.

7. Tožnik očita sodišču prve stopnje zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Meni, da si zgolj na podlagi listin sodišče ne more ustvariti predstave glede subjektivnega dojemanja tožeče stranke. Zato graja postopanje sodišča, ki je kot nepotrebne zavrnilo dokazne predloge o zaslišanju strank in notarke, pred katero je bil sklenjen sporni sporazum. Poleg tega tožnik meni, da je prvostopno sodišče neutemeljeno zavrnilo tudi dokazni predlog za imenovanje sodnega izvedenca za vrednotenje podjetij. Ta bi lahko podal mnenje o pošteni tržni vrednosti na dan podpisa pogodbe in na dan podpisa sporazuma. Tožnik v pritožbi vztraja pri stališču, da je bila kavza pogodbe in sporazuma, da tožnik od tožencev pridobi 5 % poslovni delež v družbi S., d.o.o., v zameno za plačilo poštene tržne vrednosti tega deleža. Izrecno nasprotuje obrazložitvi sodišča prve stopnje v drugem odstavku na 4. strani, da zapis v notarski listini ni ustrezal dejanskemu, resničnemu stanju.

8. Toženca sta namreč tekom postopka trdila, da besedili obeh notarskih zapisov ne ustrezata resničnemu dejanskemu stanju. Po njunih navedbah naj bi tožnik družbi S., d.o.o. (in ne tožencema), v resnici dne 6.10.2005 posodil znesek 29.000.000,00 SIT (121.014,85 EUR), dne 26.5.2006 znesek 6.928.184,00 SIT (28.910,10 EUR), dne 6.6.2006 pa znesek 6.712,640,00 SIT (28.011,35 EUR), skupaj torej 187.936,30 EUR. To posojilo je nato tožnik preko sklenjenih pogodb spremenil v 5 % poslovni delež, sprva v vrednosti 20.000,00 EUR, nato pa v vrednosti 200.000,00 EUR. Pritožba sicer pravilno ugotavlja, da sodišče prve stopnje v zvezi s tem ni izvajalo predlaganih dokazov in ni razčiščevalo namena oziroma ugotavljalo resnične in prave volje pogodbenih strank pri sklepanju obeh pogodb, vendar pritožbeno sodišče poudarja, da sta te trditve podala toženca in ne tožnik. Ker tožnik ni navedel nobenih okoliščin, ki bi lahko pri sodišču vzbudile sklepanje, da sporazum izpolnjuje pogoje za veljavnost kakšne druge pogodbe (smiselno določbi 89. člena OZ), je tudi sodišče prve stopnje v razlogih sodbe navedlo, da ni ugotavljajo pogodbenega namena pravdnih strank, zato je grajana ugotovitev sodišča prve stopnje o neustreznosti in neresničnosti notarskega zapisa nepomembna, s tem pa tudi očitek pritožnika, da sodišče ni izvedlo dokazov za ugotovitev pravega namena pogodbenih strank pri sklenitvi pogodbe in sporazuma.

9. Sodišče prve stopnje je v zvezi s primarnim zahtevkom tožeče stranke presojalo obstoj elementov oderuške pogodbe. Po 1. odstavku 119. člena OZ je pogodba nična, če kdo izkoristi težko premoženjsko stanje drugega, njegovo nezadostno izkušenost, lahkomiselnost in odvisnost in si izgovori zase ali za koga drugega korist, ki je v očitnem nesorazmerju s tistim, kar je sam dal ali storil ali se zavezal dati ali storiti (oderuška pogodba). O takšnem primeru govorimo, če sta izpolnjena tako objektivni kot subjektivni element oderuštva. Pri prvem mora biti podano očitno nesorazmerje med izpolnitvijo in nasprotno izpolnitvijo; bistvena značilnost oderuštva pa je sicer subjektivni element, po katerem mora biti oderuštvo posledica zavestnega ravnanja, namen ustvariti nesorazmerno korist pa mora biti povezan s posebnimi okoliščinami pri drugi stranki, ki je šibkejša in ranljiva (primerjaj Obligacijski zakonik s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, 203. str. 626).

10. Tožnik je v postopku zatrjeval, da je bil glede gospodarskih poslov povsem neizkušen, da mu stanje družbe ni bilo znano, toženca pa sta ga z vabili na razne predstavitve družbe, na katerih so sodelovali različni poslovni partnerji, na ta način preslepila o domnevno visoki vrednosti družbe, saj sta se zavedala, da so njune informacije edine informacije, na podlagi katerih si tožnik lahko ustvari vtis o vrednosti družbe. Po mnenju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje sicer napačno štelo zatrjevanje tožnika, da sta ga toženca vabila na razne predstavitve družbe, na katerih sta ga seznanjala z različnimi poslovnimi partnerji, kontradiktorno njegovim siceršnjim trditvam, da je bil kar se tiče poslovanja neizkušen in odvisen zgolj od informacij tožencev, vendar takšno napačno razlogovanje sodišča prve stopnje ni vplivalo na siceršnjo pravilnost njegove odločitve o neobstoju subjektivnega elementa oderuštva.

11. V konkretnem primeru tožeča stranka ni navedla razlogov, ki bi bili logično sprejemljivi v konkretnem življenjskem primeru. Po oceni pritožbenega sodišča, brez dodatnega razkritja pomembnih dejstev, ki pa jih tožnik očitno ni želel razkriti sodišču, ni logično, da bi poslovno sposobna oseba sklenila pogodbo, s katero bi kupila določeno stvar za določeno (primerno) ceno, nato pa naknadno, ko je bila pogodba že veljavno sklenjena in kupnina plačana, pristala za isto stvar plačati 10 krat višjo ceno zaradi večje vrednosti pridobljene stvari. V primeru, da bi tožnik že prvič sklenil pogodbo o prenosu poslovnega deleža za ceno 200.000,00 EUR, bi še bilo mogoče verjeti njegovi neizkušenosti in nevednosti, naknadna oziroma celo ponovna sklenitev pogodbe za tako visoko ceno pa ni logična. Poleg tega bi v primeru, da bi toženca res imela namen izkoristiti tožnikovo nevednost in neizkušenost, to storila že na začetku, torej s prvo pogodbo. Med sklenjenima pogodbama je namreč zelo malo časovnega razmika, torej se tudi poslovanje družbe v tem času ni moglo bistveno spremeniti, prepričati nekoga v tako nelogičen in škodljiv posel naknadno z vtisom z obiskov poslovnih partnerjev pa je po oceni pritožbenega sodišča nemogoče. 12. Poleg tega že iz samih trditev tožnika ne izhaja, da sta mu toženca aktivno in zavestno prikazala uspešnost podjetja in ga na ta način napeljala k sklenitvi zanj škodljive pogodbe - notarskega zapisa z dne 27.11.2006. Samo dejstvo, da je tožnik po poklicu šofer, še ne pomeni, da je zato kar se tiče poslovanja neizkušen, tožnik pa ni pojasnil in konkretiziral, na kakšne predstavitve sta ga toženca vabila, koliko je bilo teh predstavitev, kje in kdaj so se odvijale, katere poslovne partnerje sta mu toženca predstavila, skratka, zakaj bi imel tožnik na podlagi teh dogodkov lahko utemeljen razlog za prepričanje, da je družba S., d.o.o., bolj uspešna kot naj bi dejansko bila. Glede na tako pomanjkljive trditve tožnika v zvezi z obstojem subjektivnega elementa oderuštva sodišču prve stopnje ni bilo treba izvajati s strani tožnika predlaganih nelistinskih dokazov in jih je tudi kot nepotrebne pravilno zavrnilo.

13. Ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da subjektivni element oderuške pogodbe ni podan, mu ni bilo treba ugotavljati še obstoja objektivnega elementa. Zato pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje bilančne postavke za obdobje prvih 10 mesecev leta 2007 napačno interpretiralo, saj ni upoštevalo, da so podatki navedeni v EUR brez centov, pri čemer so za konkretni primer bistveni podatki ob času sklenitve sporne pogodbe z dne 27.11.2006, torej bilančni podatki za leto 2006, in da je za ugotovitev dejanske tržne vrednosti družbe S., d.o.o., treba izvesti predlagan dokaz z sodnim cenilcem, kljub utemeljenosti niso relevantne.

14. Če je bilo ob sklenitvi dvostranske pogodbe med obveznostmi pogodbenih strank očitno nesorazmerje, lahko oškodovana stranka zahteva razveljavitev pogodbe, če za pravo vrednost tedaj ni vedela in ni bila dolžna vedeti (čezmerno prikrajšanje, 1. odstavek 118. člena OZ).

15. V zvezi s čezmernim prikrajšanjem je sodišče prve stopnje po oceni pritožbenega sodišča zavzelo pravilno stališče, da tožnik ni dokazal subjektivnega elementa, da mu prava vrednost s strani tožencev odsvojenega poslovnega deleža ob sklenitvi pogodbe ni bila znana niti mu ni mogla biti znana. Nevednost o pravi vrednosti namreč pomeni, da tožniku ob normalni skrbnosti, ki se pričakuje v pravnem prometu, na noben način ni mogla biti znana realna vrednost 5% poslovnega deleža v družbi S., d.o.o. Tožnik pa bi se nasprotno lahko pozanimal o dejanski vrednosti 5% poslovnega deleža v družbi S., d.o.o., s pridobitvijo bilančnih podatkov družbe S., d.o.o., najemom strokovnjaka, ki bi ocenil realno vrednost premoženja družbe ali na kakršenkoli drug primeren način. Pri tem pritožbeno sodišče poudarja, da tožnik ni trdil, da bi mu toženca preprečila, da bi ugotovil realno vrednost odsvojenega 5% poslovnega deleža v družbi S., d.o.o. (podobno tudi VS sodba II Ips 77/1997 z dne 4.6.1998).

16. Če ena stranka povzroči zmoto pri drugi stranki ali jo drži v zmoti z namenom, da bi jo tako napeljala k sklenitvi pogodbe, lahko druga stranka zahteva razveljavitev pogodbe tudi takrat, kadar zmota ni bistvena (1. odstavek 49. člena OZ). O prevari po določbi 49. člena OZ je torej mogoče govoriti tedaj, ko sopogodbenik aktivno in naklepno zavaja drugega sopogodbenika, da bi ga napeljal k sklenitvi pogodbe.

17. Tudi kar se tiče prevare, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da ta ni podana. Ni namreč mogoče trditi, da je bil tožnik v zmoti, saj je bil (zgolj) na podlagi predstavitve družbe, kjer so sodelovali različni poslovni partnerji, prepričan, da je znesek 200.000,00 EUR primerna cena za poslovni delež 5% v družbi S., d.o.o. Ostalih dejanj tožencev, s katerimi naj bi bil naklepno napeljan v zmoto, pa tožnik ni navajal. Zgolj na podlagi te trditve, ki je vrh tega tudi povsem nekonkretizirana, pa ni mogoče zaključiti, da sta toženca pri tožniku zavestno in naklepno povzročila zmoto, da bi ga napeljala k sklenitvi zanj škodljivega pravnega posla.

18. Ker torej uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, kot tudi ne tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče ob reševanju pritožbe po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je bilo treba pritožbo zavrniti in sodbo sodišča prve stopnje potrditi (353. člen ZPP).

19. Ker tožnik ni uspel s pritožbo, sam krije svoje pritožbene stroške (1. odstavek 165. člena ZPP). Prav tako tudi toženca sama krijeta svoje stroške odgovora na pritožbo, saj njun odgovor na pritožbo ni prispeval k odločitvi pritožbenega sodišča in v smislu 155. člena ZPP ni bil potreben.