Jedro

Tožnikov zahtevek za izgubo dohodka ni utemeljen, če nima podlage v pogodbi o kasko zavarovanju oziroma v Splošnih pogojih za zavarovanje avtomobilskega kaska in ker bi lahko nastanek zatrjevane škode preprečil (s tem, da bi sam založil sporno razliko 120.368 SIT, ki za samostojnega podjetnika ne predstavlja večjega zneska).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo naložilo toženki, da mora kot obveznost iz kasko zavarovanja plačati tožniku za škodo na avtomobilu še 120.368 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27.05.1998 dalje (ta del sodbe je pripoznalne narave), medtem ko je višji zahtevek, ki se pretežno nanaša na izgubo dohodka, zavrnilo kot neutemeljen.

Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zoper tako sodbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Z revizijo zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnik uveljavljal bistveno kršitev določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava ter predlagal, naj se sodba razveljavi. V reviziji poudarja, da je v zadevi ravnal skrbno in po navodilih zavarovalnice. Ravnanja po navodilih zavarovalnice sicer doslej ni navajal, kar pa za pravilno uporabo 25. člena Splošnih pogojev ni pomembno. Če stranki nista izkoristili možnosti, ki obstaja v pogodbi, ne more posledic nositi le tožnik. V zadevi je pomembno, da je zavarovalnica poravnala svojo obveznost šele po vložitvi tožbe in to ne v celoti. Glede na tako ravnanje je tožnik želel, da poda mnenje o škodi izvedenec. Tožniku ob takem stanju ni mogoče očitati, da ni ravnal gospodarno. Upoštevati je potrebno tudi določilo četrtega odstavka 266. člena ZOR.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo in toženki, ki nanjo ni odgovorila (tretji odstavek 375. člena Zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Spor pravdnih strank izvira iz pogodbenega razmerja. Tožnik je imel pri toženki sklenjeno pogodbo o kasko zavarovanju. Dne 22.04.1998 je vozilo poškodoval ter uveljavljal po odbitku enoprocentne franšize plačilo odškodnine 1,433.079 SIT. Po ugotovitvah sodišč nižjih stopenj je zavarovalnica predlagala sporazumno rešitev zadeve, vendar tožnik njene ponudbe o plačilu 977.373 SIT odškodnine ni sprejel ter je zoper toženko vložil odškodninsko tožbo, s katero je iztoževal plačilo škode na avtomobilu in izgubo dohodka (dnevno stojnino po 14.432 SIT). Med pravdo je bilo po ugotovitvah sodišč nižjih stopenj ugotovljeno, da je znašala vrednost tožnikovega vozila pred nezgodo 1,581.902 SIT, da je ostanek vozila vreden 553.660 SIT, da predstavlja enoprocentna franšiza 32.818 SIT ter da znaša glede na take ugotovitve tožnikova škoda na vozilu 995.418 SIT. Ker je toženka pretežni del tožnikove škode po vložitvi njegove tožbe plačala, med to pravdo pa je pripoznala še neporavnano razliko 120.368 SIT, je bila toženka na podlagi pripoznave obsojena na plačilo razlike 120.368 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27.05.1998 dalje.

Višji zahtevek in celotni zahtevek za plačilo izgube dohodka (dobička) pa je bil zavrnjen.

Sodišči nižjih stopenj sta zavrnili revizijsko izpodbijano odločitev o izgubi dohodka, ker sta ugotovili, da tak tožnikov zahtevek nima podlage v pogodbi o kasko zavarovanju oziroma v Splošnih pogojih za zavarovanje avtomobilskega kaska in ker bi lahko nastanek zatrjevane škode preprečil (s tem, da bi sam založil sporno razliko 120.368 SIT, ki za samostojnega podjetnika ne predstavlja večjega zneska).

Po presoji revizijskega sodišča je odločitev sodišča druge stopnje pravilna. Po določilu 9. člena Splošnih pogojev kasko zavarovanje ne krije škode, ki nastane ob zavarovalnem primeru kot so izguba zaslužka, obratovalni zastoji in podobno. Po določilu prvega odstavka 24. člena Splošnih pogojev pa mora zavarovanec po nastanku zavarovalnega primera storiti vse, kar je v njegovi moči, da bi preprečil nadaljnje nastajanje škode. Po določilu prvega odstavka 25. člena Splošnih pogojev sme zavarovanec začeti z ocenjevanjem in odpravljanjem posledic škode sam, če zavarovalnica s tem ne začne v treh dneh po prejemu prijave. Glede na taka določila Splošnih pogojev (ki so sestavni del pogodbe o kasko zavarovanju) in ugotovitev sodišč nižjih stopenj, da predstavlja znesek 120.368 SIT za razmere tožnikovega poslovanja majhno razliko (ki mu ni preprečevala nemotenega poslovanja bodisi tako, da bi založil manjkajočo razliko za popravilo vozila ali pa da bi nabavil drugo vozilo), je tudi po presoji revizijskega sodišča utemeljen sklep, da ni podana toženkina odškodninska odgovornost za sporno škodo. Odgovornost za škodo zaradi izgube dohodka ni utemeljena na pogodbi (kot je že navedeno), niti ni podana zaradi kršitve pogodbe (262. in naslednji členi Zakona o obligacijskih razmerjih, ZOR). Sodišči nižjih stopenj sta pravilno poudarili, da glede na ugotovljene okolnosti tožnik ni ravnal s skrbnostjo dobrega gospodarja v smislu 18. člena ZOR, ker bi sporno škodo lahko preprečil. Ker se revident sklicuje na kršitev pogodbe s strani toženke, ni razumljivo revizijsko sklicevanje na četrti odstavek 266. člena ZOR. Hkrati pa je opozoriti, da se spor nanaša na izpolnitev denarne obveznosti ter da predstavljajo sankcijo za neizpolnitev takšne obveznosti zamudne obresti (ki so bile v tem primeru dosojene). Revizijsko sodišče glede na navedeno ugotavlja, da sta sodišči nižjih stopenj na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabili v poštev prihajajoče materialne predpise (pogodbo o kasko zavarovanju, splošne pogoje in določbe ZOR) in utemeljeno zavrnili tožnikov zahtevek za plačilo izgube dohodka. V reviziji uveljavljena zmotna uporaba materialnega prava zato ni podana. Prav tako ni bila ugotovljena v reviziji pavšalno uveljavljena bistvena kršitev določb pravdnega postopka (ki je revident formalno ni opredelil in tudi ne vsebinsko pojasnil).

Neutemeljeno tožnikovo revizijo je zato revizijsko sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).