Jedro

Za preizkus materialnopravne pravilnosti izpodbijane pravnomočne odločitve so upoštevne le v revizijskem postopku neizpodbojne dejanske ugotovitve v pravnomočni sodbi, po katerih sta pogodbeni stranki sporazumno določili naknadni rok za izpolnitev obveznosti, ki ga tožnica ni upoštevala, s čimer so že nastopili pogoji za odstopno upravičenje, predvideni za tak primer v besedilu drugega odstavka VIII. člena avtorske pogodbe, in ki se ga je tožena stranka utemeljeno poslužila z opcijsko izjavo o razdrtju pogodbe, naslovljeno na tožnico.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti 247,87 EUR njenih stroškov postopka v zvezi z odgovorom na revizijo v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od tedaj dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1. Tožnica je trdila, da je s toženo stranko sklenila Avtorsko pogodbo o umetniškem sodelovanju kostumografije (v predstavi J. O.: O. s. g.), ki nosi sicer datum 22. 4. 2004, vendar je po ugotovitvah v postopku sprejela naročilo z enako vsebino že 19. 4. 2004, podpisan pisni izvod pogodbe pa vrnila toženi stranki 21. 5. 2004. Po tej pogodbi se je tožena stranka obvezala plačati tožnici za opravljeno delo avtorski honorar 550.000,00 tedanjih SIT (2.295,11 EUR) v treh tranšah, vendar ji je plačala le prvo v dogovorjenem znesku 110.000,00 SIT oziroma, zdaj, 459,02 EUR (20%) in odstopila od pogodbe iz razloga, ki je po mnenju tožnice na strani tožene stranke; zato je s tožbo zahtevala še plačilo preostanka 440.000,00 SIT (1.836,09 EUR) s pripadki.

2. Tožena stranka pa je v tem postopku sklicujoč se na očitek tožnici, da je prišla v zamudo z izpolnitvijo sprejetega naročila, trdila, da je izkoristila svoje odstopno upravičenje (iz drugega odstavka VIII. člena pogodbe: „Če avtorica prekorači s to pogodbo določene obveznosti za več kot 10 dni, ima naročnik pravico odstopiti od te pogodbe, zahtevati plačilo dnevnih zamudnih penalov, ter plačilo odškodnine po splošnih pravilih obligacijskega prava“) in z izjavo z dne 21. 6. 2004 razdrla pogodbo, glede na to pa vložila nasprotno tožbo za plačilo 3.626,27 EUR s pripadki; s terjanim plačilom tega zneska je od tožnice zahtevala vrnitev že plačane ji tranše 110.000,00 SIT oziroma 459,02 EUR, v preostanku terjanega zneska pa so zajete uveljavljane denarne sankcije za tožničino zamudo.

3. Sodišče prve stopnje je med drugim ugotovilo, da sta se stranki ustno dogovorili za naknadni rok za tožničino izdelavo in predložitev kostumskih skic najpozneje do 15. 5. 2004, da je tožnica po pošti poslala kostumske skice (in še te nepopolne) šele 8. 6. 2004 – torej z več kot 10-dnevno zamudo (23-dnevno) in da je zato tožena stranka utemeljeno odstopila od pogodbe (čemur sodišče obširno dodaja še razloge o pomembnosti upoštevanja rokov kot „fiksnih“ v zvezi z ustvarjanjem gledališče predstave v repertoarnem gledališču z abonmajskim programom). Glede na to je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek tožnice in ugodilo zahtevku iz nasprotne tožbe do zneska 2.295,11 EUR s pripadki (ki je vsota zneska 459,02 EUR tožnici že plačanega dela avtorskega honorarja in zneska 1.836,09 EUR toženi stranki priznane terjatve iz naslova pogodbene kazni).

4. Sodišče druge stopnje je na podlagi tožničine pritožbe razveljavilo prvostopenjsko sodbo le v delu odločitve o ugoditvi zahtevku iz nasprotne tožbe za znesek 1.836,09 EUR toženi stranki prisojene pogodbene kazni in v tem obsegu vrnilo zadevo v novo sojenje, sicer pa je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (v delu odločitve o zavrnitvi zahtevka iz tožbe tožnice in o ugoditvi zahtevku iz nasprotne tožbe za znesek 459,02 EUR s pripadki.

Navedbe revidentke

5. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo, s katero izpodbija zanjo neugodni del pravnomočne odločitve iz revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji ponovno usmerja pozornost na besedilo VII. člena avtorske pogodbe, ki ureja rok za uskladitev avtorice z naročnikom ustvarjalne in finančne narave in na katero se je tožena stranka v odstopni izjavi izrecno sklicevala in navedla, da razdira pogodbo „zaradi konceptualnih razhajanj“ - in to po tem, ko je kostumske skice že prejela. Po mnenju revidentke so zato razlogi v pravnomočni sodbi o tožničini zamudi z izpolnitvijo obveznosti kot utemeljeni podlagi za odstopno upravičenje tožene stranke v nasprotju z vsebino njene odstopne izjave z dne 21. 6. 2004 (priloga spira A3), kar pomeni, da je podan po eni strani revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka, po drugi strani pa tudi zmotne uporabe materialnega (pogodbenega avtonomnega) prava, medtem ko se o pomenu in posledicah s strani tožene stranke v odstopni izjavi navedenih „konceptualnih razhajanjih“ kot razlogu za razdrtje pogodbe sodišči prve in druge stopnje v obrazložitvi pravnomočne sodbe nista izjasnili. Tožnica nadalje očita sodiščema obeh stopenj, da nista upoštevali zamude tudi tožene stranke s plačilom prve tranše, zaradi katere naj bi tožena stranka kršila obveznost iz V. člena avtorske pogodbe o „zagotovitvi dogovorjenih sredstev in pogojev za kvalitetno in pravočasno izvedbo in dokončanje del“ in kar naj bi botrovalo morebitni tožničini zamudi. Končno se tožnica sklicuje še na sinalagmatsko naravo obojestranskih obveznosti v primeru razdrtja pogodbe in njeno vzajemno oz. sočasno upravičenje do vrnitve kostumskih skic, česar sodišči prve in druge stopnje pri odločanju materialnopravno zmotno nista upoštevali. Predlaga obsegu izpodbijanja ustrezno spremembo pravnomočne sodbe, podredno pa razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje (tudi) v tem obsegu.

6. V skladu z določbami 375. člena za obravnavani primer še upoštevnega Zakona o pravdnem postopku (ZPP) je bil izvod revizije poslan toženi stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala zavrženje (neutemeljeno) oziroma zavrnitev revizije, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

7. Revizija ni utemeljena.

8. V zvezi s prvim revizijskim očitkom je treba uvodoma poudariti, da je tožena stranka v tem postopku utemeljevala svoje odstopno upravičenje izključno s trditvami o tožničini zamudi z izpolnitvijo pogodbeno prevzetih obveznosti in s sklicevanjem na določila drugega odstavka VIII. člena avtorske pogodbe, s čimer je tudi začrtala obseg potrebnega dokazovanja in razpravljanja o utemeljenosti ne le v nasprotni tožbi postavljenega zahtevka, temveč spričo njune izključevalne soodvisnosti tudi zahtevka iz tožbe, ki ga je tožnica oprla smiselno na trditve o samovoljnosti ravnanja tožene stranke in splošno zanikanje obstoja upravičenih razlogov za razdrtje pogodbe s strani tožene stranke. Glede na tako determiniran in pravilno omejen obseg razpravljanja (2., 212. in 213. člen ZPP) so za preizkus materialnopravne pravilnosti izpodbijane pravnomočne odločitve upoštevne le v revizijskem postopku neizpodbojne dejanske ugotovitve (tretji odstavek 370. člena ZPP) v pravnomočni sodbi, po katerih sta pogodbeni stranki sporazumno določili naknadni rok za tožničino izdelavo in predložitev skic najpozneje do 15. 5. 2004 in da je tožnica po pošti poslala kostumske skice (in še te nepopolne) šele 8. 6. 2004 – torej z več kot 10-dnevno zamudo (23-dnevno), s čimer so že nastopili pogoji za odstopno upravičenje, predvideni za tak primer v besedilu drugega odstavka VIII. člena avtorske pogodbe, in ki se ga je tožena stranka torej utemeljeno poslužila z opcijsko izjavo (z dne 21. 6. 2004) o razdrtju pogodbe, naslovljeno na tožnico. Vsa pravkar povzeta in pravno relevantna dejstva s tem v zvezi so bila tožnici znana; zato ni pomembna vsebina obrazložitve odstopne izjave, saj bi njeni enaki učinki razdrtja pogodbe nastopili tudi v primeru, če je tožena stranka ne bi obrazložila ali kakorkoli dodatno pojasnjevala. Prav kot dodatno in nebistveno pojasnilo, torej pojasnilo zakaj ni bil opravljen postopek uskladitve avtorice z naročnikom iz VII. člena avtorske pogodbe, pa je obrazložitev odstopne izjave interpretiralo v razlogih svoje sodbe (na prehodu s 3. na 4. stran) tudi sodišče druge stopnje, ne da bi v njej kakšno odločilno dejstvo iz listine v prilogi A3 povzelo v nasprotju z njo. Zato je s tem v zvezi neutemeljen tako revizijski očitek bistvene kršitve določb postopka (smiselno iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP) kot tudi očitek zmotne uporabe materialnega prava.

9. Neutemeljen je tudi revizijski očitek o neupoštevanju zamude tožene stranke s plačilom prve tranše (20% zneska dogovorjenega avtorskega honorarja). Po besedilu III. člena avtorske pogodbe je bilo glede tega zneska med strankama dogovorjeno, da ga „bo računovodstvo avtorici nakazalo ob podpisu“ (pogodbe), avtorica pa je podpisan izvod pogodbe po neizpodbojnih ugotovitvah v pravnomočni sodbi predložila toženi strani šele 21. 5. 2004, ko je potem računovodstvo tudi sprožilo predpisane postopke za realizacijo plačila. Ni jasno, kako naj bi morebitna „zamuda“ tožene stranke s tem v zvezi (v delu, ki je ne bi bilo mogoče pripisati izključno ravnanju tožnice) tudi sicer mogla vplivati na izpodbijano pravnomočno odločitev,, saj bi s tako „zamudo“ tožene stranke lahko prišlo kvečjemu do nespoštovanja določil III. člena avtorske pogodbe, ki ureja plačilo „avtorskega honorarja“ in od pravočasnosti plačila katerega ni bila v ničemer odvisna pravočasnost izvedbe prevzetega naročila, ne pa do kršitve sodelovalne dolžnosti tožene stranke iz drugega odstavka V. člena iste pogodbe o „zagotovitvi dogovorjenih sredstev in pogojev za kvalitetno in pravočasno izvedbo in dokončanje del“ kot materialnih stroškov izvedbe avtorskega dela.

10. V zvezi s tožničinim sklicevanjem smiselno na sinalagmatsko naravo obojestranskih obveznosti v primeru razdrtja pogodbe in očitkom neupoštevanja njenega vzajemnega oziroma sočasnega upravičenja do vrnitve kostumskih skic pa zadošča že odgovor, da ga tožnica do pravnomočnega konca tega postopka ni uveljala ne z ugovorom niti s tožbo.

11. Ker torej razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, niso podani – vključno s tudi po uradni dolžnosti upoštevnim revizijskim razlogom zmotne uporabe materialnega prava (371. člen ZPP), je bilo treba tožničino revizijo na podlagi določbe 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti.

12. Odločitev o tožničinih stroških revizijskega postopka je vsebovana v odločitvi o glavni stvari in je posledica njenega neuspeha z izrednim pravnim sredstvom (154. člen ZPP), obratno pa velja za na isti zakonski določbi temelječo odločitev o stroških revizijskega postopka tožene stranke v zvezi z odgovorom na revizijo, ki so ji bili odmerjeni v skladu s tedanjo Odvetniško tarifo na način in v obsegu, razvidnem iz odmere po stroškovniku iz odgovora na revizijo, in naloženi v plačilo tožnici z upoštevanjem merila uspeha strank v postopku z izrednim pravnim sredstvom glede na njegov izid.