Jedro

Uporaba 133. člena ZZZDR v primerih, ko se spor nanaša na čas pred razvezo zakonske zveze, ni izključena. Zgolj formalni obstoj zakonske zveze pravdnih strank v spornem času ne more izključiti terjatve na podlagi 133. člena ZZZDR, kadar je eden od roditeljev preživljal skupne otroke in je s tem kril tudi dolžne izdatke soroditelja.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožničina zahteva za povrnitev stroškov revizijskega postopka se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je po razvezi zakonske zveze pravdnih strank in odločitvi o varstvu, vzgoji in preživljanju njunih skupnih otrok za čas od 1.2.1996 dalje, odločalo še o verzijskem zahtevku M. P. in odločilo, da je A. P. dolžan plačati M. P. 708.750,00 SIT z obrestmi in stroški postopka, medtem ko je višji verzijski zahtevek zavrnilo. Sodišče druge stopnje je pritožbo A. P. zoper sodbo sodišča prve stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in prvostopno sodbo potrdilo.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložil revizijo A. P. zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlagal, da naj se izpodbijana sodba razveljavi ali spremeni. V reviziji je najprej utemeljil stališče, da je revizija dovoljena. V nadaljnjih izvajanjih je zatrjeval, da preizkus sodbe ni možen, ker v njej ni izračuna tožnikovih obveznosti ter da so podane le približne ocene zaslužkov pravdnih strank.

Določilo 133. člena ZZZDR je po revizijskih izvajanjih zmotno uporabljeno, ker toženka ni dokazala, kaj konkretno je založila za tožnika, izhajalo se je iz ugotovljenih tožnikovih bodočih obveznosti do otrok ter so obveznosti za nazaj naložene le njemu, čeprav sta bili obe stranki odgovorni za preživljanje otrok. V izvenzakonski skupnosti pričakuje še drugega otroka, toženka pa si je prav tako oblikovala novo družino in zato spor ne zasluži take socialne note. Sodišče prve stopnje tudi ni upoštevalo mnenja pritožbenega sodišča iz prejšnjega razveljavitvenega sklepa, da je vprašljiv enoten način ugotavljanja višine obveznosti za celotno obdobje.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženki, ki je v odgovoru predlagala, da naj se revizija zavrže kot nedovoljena ali pa zavrne kot neutemeljena (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977, naprej ZPP, katerega določbe je revizijsko sodišče moralo v tej zadevi uporabiti na podlagi 498. člena sedaj veljavnega Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS št. 26/99).

Revizija ni utemeljena.

Ker je bilo na prvi stopnji odločeno o sporu pred uveljavitvijo sedaj veljavnega Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS št. 26/99), je moralo revizijsko sodišče - kot je to že spredaj pojasnjeno - reševati zadevo še po določbah Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977 (498. člen ZPP/99). Po določilu drugega odstavka 382. člena ZPP/77 je revizija v premoženjskopravnih sporih dovoljena, če vrednost spornega predmeta presega 80.000,00 SIT. Ker znaša vrednost spora v tem primeru 708.750,00 SIT, je revizija dovoljena ter je drugačno toženkino v odgovoru na revizijo izraženo stališče neutemeljeno.

Po presoji revizijskega sodišča vsebuje izpodbijana sodba izčrpne in jasne razloge o vseh odločilnih okoliščinah spora, sprejeta dokazna ocena je obrazložena in s pravnimi razlogi je pojasnjena tudi odločitev o sporu. Zato je sodba v vsem obsegu možna preizkusa ter niso bile ugotovljene pomanjkljivosti, ki bi lahko pomenile bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, kot je to smiselno uveljavljala revizija. Bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP pa revizijsko sodišče ni ugotovilo.

S sodbo II P 1012/95 z dne 11.3.1996, s katero je bila razvezana zakonska zveza pravdnih strank in njuna mladoletna otroka dodeljena toženki, je bilo odločeno, da mora toženec plačevati za hčerko, ki je rojena 27.12.1985 in sina, ki je rojen 1.2.1988, po 15.000,00 SIT mesečno preživnine od 1.2.1996 dalje. V navedeni sodbi je bilo ugotovljeno, da so bile mesečne potrebe otrok ocenjene na 37.000,00 SIT, da vsak od otrok prejema po 7.000,00 SIT otroškega dodatka ter da morata preostalo razliko po 30.000,00 SIT kriti oba starša vsak do 1/2. V tem postopku pa je predmet odločanja le toženkin zahtevek iz nasprotne tožbe, s katerim je terjala od tožnika, da ji povrne stroške preživljanja obeh otrok za čas od 1.1.1994 do 31.1.1996 (to je za 25 mesecev), ki jih je v pretežnem delu zalagala tudi v imenu tožnika. Sodišči nižjih stopenj sta ugotavljali potrebe otrok in preživninske možnosti njunih staršev v spornem času ter to ovrednotili po cenah v času sojenja (v skladu s stališčem, ki se je uveljavilo v sodni praksi pri ocenjevanju verzijskih zahtevkov kot nečistih denarnih obveznosti). Na podlagi navedenih kriterijev sta ocenili, da so znašale nepokrite mesečne potrebe otrok v spornem času po 33.750,00 SIT in da je v tem času znašala tožnikova obveznost do otrok 58% glede na to, da toženka nekaj časa v navedenem obdobju ni bila zaposlena. Ker pa je tožnik eno šestinko obveznosti že poravnal, bi moral prispevati še 42% od 33.750,00 SIT, to je po 14.175,00 SIT mesečno na račun stroškov za vsakega od otrok. Po izračunih nižjih sodišč je toženka tako založila za tožnika mesečno za vsakega otroka po 14.175,00 SIT, kar da za 25 mesecev za oba skupaj 708.750,00 SIT. V tem obsegu sta sodišči nižjih stopenj toženkinemu nasprotnemu zahtevku ugodili ter odločitev oprli na 133. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR).

Po presoji revizijskega sodišča, sta sodišči nižjih stopenj glede na ugotovljeno dejansko stanje pravilno odločili. Po določilu 133. člena ZZZDR lahko oseba, ki je imela izdatke zaradi preživljanja nekoga drugega, zahteva s tožbo povračilo izdatkov od tistega, ki je bil dolžan preživljati drugega in v obsegu, kolikor so bili ti izdatki potrebni. Ker je bilo ugotovljeno, da je toženka založila za tožnika preživninske prispevke, ki jih je bil dolžan prispevati za svoja dva otroka in da so bili izdatki potrebni v višini 708.750,00 SIT, ima odločitev nižjih sodišč podlago v navedenem določilu. Tožnik dejansko uporabe navedenega določila niti ne izpodbija, saj s svojimi revizijskimi izvajanji napada le posamezne dejanske ugotovitve ali jih drugače prikazuje, kar pa v reviziji ni dopustno (po tretjem odstavku 385. člena ZPP namreč z revizijo ni dopustno izpodbijati dejanskih ugotovitev). V zvezi z revizijskimi izvajanji o spremenjenih družinskih razmerjih pa je opozoriti, da sodišča odločajo na podlagi dejanskega stanja, kakršno je obstajalo v času zadnjega naroka ter so zato pravno neupoštevna revizijska izvajanja tožnika o tem, da pričakuje v zunajzakonski zvezi rojstvo še drugega otroka. Prav tako ni pomembno, če si je tudi toženka oblikovala novo družino, ker so za odločanje o spornem zahtevku pomembna razmerja pravdnih strank v letih 1994 in 1995 ter januarja 1996 (kot je pojasnjeno že spredaj). V pravnem pogledu pa je na splošno še ugotoviti, da uporaba 133. člena ZZZDR v podobnih primerih kot je obravnavani, in ko se torej spor nanaša na čas pred razvezo zakonske zveze, ni izključena. Zgolj formalni obstoj zakonske zveze pravdnih strank v spornem času ne more izključiti terjatve na podlagi 133. člena ZZZDR, kadar je eden od roditeljev preživljal skupne otroke in je s tem kril tudi dolžne izdatke soroditelja. Tožnik sam pa je v tem primeru že v tožbi navedel (14.4.1995), da se je zaradi nevzdržnega skupnega življenja preselil v spodnji del hiše k materi in da kakšno leto tako živi pri njej, ki mu kuha, pere in mu nudi pomoč. V čem naj bi bil tožnik neenakopravno obravnavan v primerjavi s toženko, kot to izvaja v reviziji, pa glede na ugotovljeno stanje, ni jasno.

Revizijsko sodišče glede na povedano ocenjuje, da uveljavljani ali uradoma upoštevni razlogi niso podati, zaradi česar je tožnikovo revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Ker po presoji revizijskega sodišča toženkin odgovor ni prispeval k procesnim ciljem revizijskega postopka, so z odgovorom nastali stroški nepotrebni stroški postopka. Zato je zahtevek za povrnitev stroškov odgovora na revizijo zavrnilo (prvi odstavek 166. in 155. člena ZPP).