Jedro

Na nepremičnini v družbeni lasti lastninske pravice s priposestvovanjem ni bilo mogoče pridobiti, pa čeprav gre za nepremičino, ki je po Zakonu o lastninjenju nepremičnine v družbeni lasti iz leta 1997 prešla v last prejšnjega imetnika pravice uporabe.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točkah 1., 3. in 4. izreka razveljavi in v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, v preostalem pa se pritožba zavrne kot neutemeljena in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnica lastnica tistega dela toženčeve parcele št. 165/1 k.o. ..., ki je v skici izvedenke geodetske stroke omejen z daljicami med točkami 1-2-3-4-1 in da obstoji v korist tožničine parcele št. 161/12 k.o. .... služnostna pravica hoje in voženj po toženčevi parceli št. 165/1 k.o. .... z vsemi vozili za potrebe gospodarskega izkoriščanja gospodujočega zemljišča po v naravi že obstoječi poti, razvidni iz skice izvedenke geodetske stroke ter zavezalo toženca tonžici izstaviti lsitino, sposobno za vknjižbo lastninske pravice na prvonavedenem zemljišču na njeno ime in povrniti ji pravdne stroške.

Zoper takšno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženec in predlaga njeno spremembo z zavrnitvijo tožbenega zahtevka, podrejeno pa razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da je materialno pravo zmotno uporabljeno iz dveh razlogov: najprej zato, ker lastninske pravice in služnosti na zemljišču, ki je v družbeni lasti, ni mogoče priposestvovati, poleg tega pa tudi zato, ker pogoji za priposestvovanje, tudi če bi bilo mogoče, niso bili izpolnjeni. Sodišče sploh ni povedalo, kateri rok je uporabilo pri štetju priposestvovalne dobe, to vprašanje pa je bistveno. Očitno je štelo, da se glede tega vprašanja uporablja ZTLR, čeprav je bil sprejet 11 let kaseneje oz. po tistem, ko je tožnica po lastni izpovedbi začela uporabljati sporno zemljišče, to pa pomeni, da bi bilo treba upoštevaje stališče XXIII. seje zveznega, republiških in pokrajinskih sodišč, uporabiti ODZ, ki je predpisoval 30-letno priposestvovalno dobo. Dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje graja predvsem glede sklenitve prodajne pogodbe za sporno zemljišče ter v zvezi s tem odreka verodostojnost tožničinima pričama J. T. in M. Z. ter potrdila z dne 25.11.1970. Glede služnosti ni jasno, zakaj je prisojena za potrebe gospodarskega izkoriščanja gospodujočega zemljišča, ko gre vendar za stanovanjsko hišo, poleg tega pa tožnica ni nikoli vozila in tudi sedaj ne in ni mogla pridobiti služnostne pravice voženj.

Pritožba je deloma utemeljena.

Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku tožnice tako v delu, ki se nanaša na lastninsko pravico (1. odst. izreka) kot v delu, ki se nanaša na služnost (3. odst.), ugodilo zato, ker je bilo mnenja, da je tožnica obe vtoževani pravici priposestvovala. Vendar pa je odločba o ugotovitvi tožničine lastninske pravice na delu toženčeve parcele št. 165/1 k.o. ... materialnopravno napačna. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica s sosedom glede 18 m2 zemljišča sklenila prodajno pogodbo v letu 1970 in da ga je od takrat imela v dobroverni in zakoniti posesti. Ugotovilo pa je tudi, da je bila parcela št. 165/1 k.o. .... že takrat nezazidano stavbno zemljišče v družbeni lasti, na katerem je imel toženčev pravni prednik A. G. pravico uporabe. Te ugotovitve so nesporne. Pravica uporabe zemljišča v družbeni lasti je bila res stvarnopravna pravica, kot trdi izpodbijana sodba, vendar je za tovrstne pravice veljal poseben režim. Na njih namreč s priposestvovanjem ni bilo mogoče pridobiti lastninske pravice (29. čl. ZTLR). Po 4. odst. 28. čl. ZTLR je lahko dobroverni posestnik pridobi po preteku 20 let s priposestvovanjem lastninsko pravico (le) na nepremičnini stvari, na kateri ima kdo drug lastninsko pravico. V konkretnem primeru, ko je bila parcela št. 165/1 k.o. Mirna razen krajši čas pred vložitvijo tožbe, ko je po samem zakonu (Zakon o lastninjenju nepremičnin v družbeni lasti, Ur.l. RS 44/97) postala lastnina bivšega imetnika pravice uporabe, v družbeni lasti, je pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem izključena. Vendar pa je tožnica, kot izhaja iz tožbenih in kasnejših navedb, pravico uporabe oz. lastninske pravice uveljavljala v prvi vrsti na podlagi pogodbe (v tem bi lahko bila uspešna le, če bi dokazala, da je bila ustna pogodba o prenosu pravice uporabe veljavna in tudi realizirana). Pravni promet nepremičnin s statusom, kakršnega je imela parc. št. 165/1 k.o. ... je bil namreč dopusten, a ne neomejen (Zakon o prometu z zemljišči in stavbami, Ur.l. SRFJ 43/65, 57/65, 17/67, 11/74). Do te pravne podlage pa se sodba ni opredelila, očitno zaradi prepričanja, da je tožbeni zahtevek utemeljen že zaradi priposestvovanja, zaradi česar jo je bilo potrebno v tem delu razveljaviti (1. odst. 354. čl. ZPP) in vrniti sodišču prve stopnje v novo odločanje, pred katerim pa bo potrebno najprej razčistiti tudi, ali ne gre zaradi spora o majhni površini zemljišča ob posestni meji morebiti za spor o meji, o katerem bi bilo potrebno odločiti v nepravdnem postopku. Odločitev o ugotovitvi lastninske pravice in posledično o dolžnosti toženca tožnici izstaviti ustrezno listino je bilo zato potrebno razveljaviti in zadevo vrniti v tem obsegu sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. čl. ZPP), v katerem bo moralo odločiti še o tem, ali je tožnica lastninsko pravico pridobila na podlagi pogodbe.

Pač pa pritožba nima prav, ko trdi, da na zemljišču v družbeni lasti ni mogoče priposestvovati pravice stvarne služnosti: stvarne služnosti ni mogoče priposestvovati le na nepremičnini, ki je družbeno sredstvo družbene pravne osebe (55. čl. ZTLR), kar pa parcela št. 165/1 k.o. .... nesporno ni. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica pot za pešhojo in vožnjo z vsemi vozili (osebnimi in tovornimi) nemoteno uporabljala od leta 1970 do 1998 na ta način, da so po njej vozili ob gradnji hiše, ob kasnejši adaptaciji in vsakokrat, ko je bilo to potrebno, kamioni in traktorji, z osebnimi vozili pa vožnjo vseskozi njeni sorodniki in drugi obiskovalci. Teh ugotovitev o obsegu izvrševanja služnosti pritožba niti ne izpodbija in glede na to, da se služnost ustanovi v korist tožničine nepremičnine in ne tožnice, zadoščajo. Nesporno dejstvo, da tožnica osebno nikoli ni vozila, je po povedanem irelevantno. Ker je bila služnost poti priposestvovana ne samo za peš dostop in dostop z avtomobili do stanovanjske hiše, ampak tudi za vožnje, potrebne za gradnjo in vzdrževanje le-te in infrastrukture, izrek o gospodarskem izkoriščanju pravilno pokriva vse navedene vrste rabe. Odgovoriti je treba le še na vprašanje, ali je priposestvovalna doba potekla prej, predno se je toženec izvrševanju služnosti uprl. Da bi to storili, je potrebno najprej ugotoviti, da je ZTLR stopil v veljavo 1. septembra 1980 (90. čl. cit. zakona) in da priposestvovalna doba po prej veljavnem ODZ res ni še pretekla (prav.

pravilo paragrafa 1468).

Sodna praksa je enotna v tem, da se za roke priposestvovanja, ki so začeli teči pred uveljavitvijo ZTLR, pa do njegove uveljavitve še niso iztekli, uporablja prav cit. zakon.

Prvostopna sodba ugotavlja, da sta tožnica in lastnik gospodujočega zemljišča G. dogovor o ustanovitvi služnosti sklenila v letu 1970, istočasno z dogovorom o prodaji spornih 18 m2, pri čemer se glede dejstva sklenitve in časa sklenitve dogovora opira (tudi) na potrdilo z dne 25.11.1970, pritožba pa teh ugotovitev ne izpodbija. Zato je pravilen zaključek sodišča, da je 20-letna priposestvovalna doba po 4. odst. 28. čl. ZTLR iztekla prej, predno je prišlo (v letu 1998) do spora. Ker je ob uveljavitvi ZTLR (1.9.1980) od 30-letnega roka, določenega z ODZ, ostalo nekoliko nad 20 let, je rok (tudi upoštevaje načelno mnenje XXIII. skupne seje Zveznega sodišča, Vrhnovih sodišč republik bivše SFRJ z dne 9. in 10.12.1982, na katero se sklicuje pritožba in je praktično opuščeno) pretekel takrat, ko je pretekel po določbah ZTLR. Po cit. mnenju se namreč, če je z ZTLR predpisan krajši rok, od roka, določenega s prejšnjim zakonom pa je ostal daljši čas od predvidenega v novem zakonu, rok izteče s pretekom časa, predpisanega v ZTLR.

Odločitev o služnosti ni obremenjena ne s pritožbo uveljavljanimi pritožbenimi razlogi in ne s tistimi, na katere je sodišče druge stopnje pazilo po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP), zato je v tem delu pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in izpodbijano sodbo potrdilo (353. čl. ZPP).