Jedro

V konkretnem primeru je na navedeni nepremičnini vzpostavljen status grajenega javnega dobra lokalnega pomena, tožeča stranka pa z Mestno občino ni sklenila pogodbe, na podlagi katere bi ji bilo dovoljeno poseči na javno površino. Zato je bilo z izpodbijano odločbo tožeči stranki kot inšpekcijski zavezanki naloženo, da mora odstraniti teraso postavljenega gostinskega vrta, ki je na zemljišču, ki je v lasti Mestne občine Novo mesto.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Občinski inšpektorat občinske uprave Mestne občine Novo mesto (v nadaljevanju upravni organ prve stopnje, upravni organ, tudi inšpekcijski organ) je z izpodbijano odločbo tožeči stranki naložil, da mora v roku 30 dni do prejema te odločbe na zemljišču, parc. št. ..., k. o...., odstraniti teraso postavljenega gostinskega vrta v širini cca 2 m in dolžini cca 17 m (ograjo gostinskega vrta, gostinske mize in stole, preprogo, cvetlična korita), merjeno od zunanjih stebrov poslovnega objekta A., sicer bo odrejena izvršba (1. točka izreka). Če tožeča stranka ne bo izvršila naloženega dejanja na način in v roku, kot je določeno v 1. točki izreka te odločbe, se bo začel postopek izvršbe nedenarne obveznosti, ki se bo opravil s prisilitvijo ali po drugih osebah (2. točka izreka). Tožeča stranka mora o odpravljenih nepravilnostih takoj obvestiti občinsko inšpektorico, ki je odločbo izdala (3. točka izreka). Iz 4. in 5. točke izreka te odločbe pa izhaja, da v zvezi s to odločbo organu niso nastali posebni stroški in da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve.

2. Iz obrazložitve izhaja, da je občinska inšpektorica občinske uprave Mestne občine Novo mesto po uradni dolžnosti 18. 7. 2016 opravila inšpekcijski nadzor na območju ... v Novem mestu. Nadzor je bil opravljen zaradi postavitve gostinskega vrta na javni površini brez dovoljenja lastnika javne površine, Mestne občine Novo mesto. Pri tem je bilo ugotovljeno, da se na zemljišču, parc. št. ..., k. o...., nahaja gostinski lokal B., ki je v lasti tožeče stranke. Gostinski vrt, gledano od zunanjih stebrov poslovnega objekta A., se nahaja na zemljišču, parc. št. ..., k. o. ... Iz tehničnega poročila z dne 30. 4. 2012, ki ga je opravilo geodetsko podjetje, je razvidno, da v navedeno parcelo, parc. št. ..., k. o. ..., posega terasa gostinskega lokala B. Iz vpogleda v elektronsko zemljiško knjigo izhaja, da je lastnik zemljišča, parc. št. ... k. o. ..., Mestna občina Novo mesto. Odlok o posebni in podrejeni rabi javnih površin v Mestni občini Novo mesto (v nadaljevanju Odlok) v 9. členu določa, da je gostinski vrt, ki je povezan z gostinskim obratom, dovoljeno postaviti na javni površini in da se dovoljenje za postavitev gostinskega vrta z gostinskim obratom izda za sezonski čas ali čas do enega leta in vsebuje grafično prilogo. Tožeča stranka se v postopku ni strinjala z navedenimi ugotovitvami inšpekcijskega organa in s tehničnim poročilom, na katerem temeljijo navedene ugotovitve. Navajala je, da pri izdelavi tega poročila ni imela možnost sodelovati. Meni tudi, da je omenjeno tehnično poročilo strokovno povsem zgrešeno ter, da parcela št. ... (pravilno ..., opomba sodišča), k. o. ..., ni zemljiška parcela, temveč v naravi streha stavbe (garažne hiše), ki je sestavni del poslovnega objekta A. Tožeča stranka je predlagala, da se inšpekcijski postopek do razrešitve lastninskih razmerij prekine, ali pa, da se v postopku imenuje izvedenca geodetske stroke in gradbene stroke.

3. Upravni organ prve stopnje predlogu tožeče stranke ni sledil. Navaja, da je na zahtevo inšpekcijskega organa z dne 15. 3. 2012, zaradi ugotovitve dejanskega stanja uporabne površine za predmetni gostinski lokal, geodetsko podjetje C., d.o.o. opravilo meritev parcele št. ..., k. o. ... Geodetske meritve so pokazale, da v parcelo št. ..., k. o. ..., v naravi posega terasa gostinskega lokala B., ki se nahaja na parceli št. ..., v površini 33,80 m2. Mestna občina Novo mesto, Občinska uprava, je 14. 2. 2014 izdala odločbo, s katero je parc. št. ..., k. o. ..., podelila status grajenega javnega dobra lokalnega pomena. Mestna občina Novo mesto je zemljiškoknjižna lastnica nepremičnine, ki predstavlja javno parkirno površino in parkirno hišo. V postopku je bilo ugotovljeno, da uporabnik gostinskega vrta lokala B. nima sklenjene ustrezne pogodbe oz. dovoljenja Mestne občine Novo mesto za postavitev gostinskega vrta na javni površini. Ker je terasa gostinskega vrta lokala B., gledano od zunanjih stebrov poslovnega objekta ..., postavljena na zemljišču, parc. št. ..., k. o. Novo mesto, in posega na javno dobro, bi morala tožeča stranka pridobiti dovoljenje za postavitev gostinskega vrta z gostinskim obratom, česar pa ni storila. Glede na navedeno je inšpektor postopal v skladu s 32. členom, tretjim odstavkom 7. člena in petim odstavkom 29. člena Zakona o inšpekcijskem nadzoru (v nadaljevanju ZIN).

4. Pritožbo tožeče stranke zoper navedeno odločbo je zavrnil župan Mestne občine Novo mesto kot pritožbeni organ. Za predmetni postopek je relevantno dejstvo, da je nepremičnina, parc. št. ..., k. o. ..., zemljiškoknjižno urejena ter v lasti Mestne občine Novo mesto. Na navedeni nepremičnini je vzpostavljen status grajenega javnega dobra lokalnega pomena, tožeča stranka pa z Mestno občino Novo mesto ni sklenila pogodbe, na podlagi katere bi ji bilo dovoljeno poseči na javno površino. Upravni organ pa ne presoja pravilnosti vknjižbe lastninske pravice pri predmetni nepremičnini in potencialno nerešenih lastninskih vprašanj, ki so civilnopravne narave, saj zato ni pristojen. Zavrača tudi očitke tožeče stranke, da ji ni bila dana možnost sodelovanja v postopku.

5. Tožeča stranka se z navedeno odločitvijo ne strinja in jo izpodbija. V tožbi uveljavlja tožbene razloge po 2. točki (kršitev pravil postopka) in 3. točki (nepravilno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje) prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Navaja, da se je inšpekcijski postopek začel 18. 7. 2016, ko je bil opravljen inšpekcijski nadzor. Stranka ima v skladu z 146. členom Zakona o upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) pravico udeleževati se ugotovitvenega postopka, uradna oseba pa mora stranki omogočiti, da sodeluje pri izvedbi dokazov. Izpodbijana odločba temelji na tehničnem poročilu z dne 30. 4. 2012, ki ga je izdelal C. d.o.o. Pri izdelavi navedenega tehničnega poročila tožeča stranka ni imela možnosti sodelovanja, na kar je tožeča stranka v postopku tudi opozorila. V konkretni zadevi se namreč ugotovitveni postopek ni mogel začeti pred začetkom inšpekcijskega postopka. Ugotovitev iz navedenega tehničnega poročila je ključno dejstvo v navedenem postopku, glede tega ključnega dejstva pa so bile tožeči stranki kršene pravice do sodelovanja v postopku, ker tožeče stranka v postopku ni imela možnosti celovito braniti svojih pravic in pravnih koristi. Iz izpodbijane odločbe tudi ne izhaja, zakaj je upravni organ zavrnil dokazne predloge tožeče stranke za postavitev izvedenca gradbene stroke in izvedenca geodetske stroke. Do navedb tožeče stranke in njenih dokaznih predlogov se tožena stranka ni opredelila, kar je v nasprotju z določili 214. člena ZUP in predstavlja kršitev pravil upravnega postopka iz 4. točke prvega odstavka 237. člena ZUP in kršitev enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS.

6. Ne glede na navedeno pa tožeča stranka meni, da je tehnično poročilo pravno in dejansko zgrešeno, prav tako ni jasno, kakšno pravno naravo ima navedeno poročilo. Ugotovitev v tehničnem poročilu, da naj bi terasa gostinskega lokala B. posegala v parcelo št. ..., k. o. ..., je očitno zgrešena, ker meja med parcelama ... in ..., k. o. ..., v naravi ni določena in tudi ni katastrsko urejena. Glede na mejo v naravi in glede na zadnjo mirno posest pa sporni del gostinskega vrta predstavlja del parcele ..., k. o. ... Da je gostinski vrt lokala B. postavljen na površini, ki je del stavbe (na parceli ... k. o. ...) in ne del javne površine (na parceli ...) nesporno izhaja iz fotografij v spisu. Iz teh fotografij je razvidno, da je plato, na katerem je gostinski vrt, fizično in nivojsko ločen od „trga“, ki bi lahko predstavljal javno površino (par. št. ...). Vse to kaže, da je gostinski vrt lokala B. postavljen na površini, ki je del objekta in ne spada v javno površino. Sporni del gostinskega vrta pa tožeča stranka uporablja že vse od odprtja lokala v letu 1994. Iz pogodbe o prenosu zemljišč na območju Mestne občine Novo mesto, sklenjene med Mestno občino Novo mesto in D. p.o.. - v stečaju, ki je bila podlaga za vpis v zemljiško knjigo, izhaja, da je bila na Mestno občino Novo mesto prenesena najvišja etaža (streha) objekta „Podzemna parkirna hiša“, zgrajenega na parcelah ..., ... in ..., k. o. ..., v izmeri 3023 m2, ki v naravi predstavlja parkirišče ter plato na ... v Novem mestu. Mestna občina Novo mesto tako na podlagi navedene pogodbe ni postala lastnica parc. št. ..., k.o. ...

7. Tožeča stranka navaja, da je poslovni objekt A., vključno z garažno hišo, v lasti več oseb, med drugim tudi v lasti tožeče stranke. Etažna lastnina posameznih prostorov v poslovnem objektu in v garažni hiši še ni bila določena in posledično tudi niso bili določeni solastniški deleži na skupnih delih stavbe. Streha je že po naravi stvari sestavina stavbe in predstavlja skupni del stavbe, ki ga imajo v lasti solastniki stavbe. V konkretnem primeru bi se lahko streha kot samostojni predmet glavne stvari ločila le na podlagi delitve etažne lastnine, do česar pa v konkretnem primeru še ni prišlo. Ureditev strehe objekta v „trg“ je bila del zunanje ureditve celotnega kompleksa ... kareja „L“, stroški te ureditve pa so bili vključeni v prodajno ceno poslovnih prostorov. Prostor gostinskega vrta je del poslovnega objekta A., ki je v lasti več oseb, ki etažno še ni razdeljena in ne posega v parcelo št. ..., k. o. ... Iz vseh navedenih razlogov tožeča stranka predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi, toženi stranki pa naloži, da je dolžna tožeči stranki plačati stroške tega postopka.

8. Tožena stranka v odgovoru na tožbo zavrača navedbe tožeče stranke. Tožeči stranki je bila v postopku dana možnost, da je navajala dejstva, ki utegnejo vplivati na rešitev zadeve. Glede ugovorov v zvezi s tehničnim poročilom navaja, da je navedeno poročilo geodeta C. le eden izmed dokazov v navedenem upravnem postopku. Če se tožeča stranka ni strinjala z navedenim poročilom, bi lahko predložila svoje dokaze in svoje geodetsko poročilo, česar pa ni storila. Upravni organ prve stopnje se je tudi opredelil do poziva tožeče stranke za ponovno imenovanje izvedencev geodetske in gradbene stroke. Zavrača tudi navedbe tožeče stranke, da je omenjeno tehnično poročilo pravno in dejansko zgrešeno. Upravni organ prve stopnje je pravilno ugotovil dejansko stanje, pravilno izvedel celoten postopek in izdal zakonito odločbo. Poudarja še, da se v predmetnem postopku ne ugotavlja lastninska pravica na nepremičnini parc. št. ... k. o. ..., saj je za to pristojen drug organ (sodišče). Tožbe na ugotovitev lastninske pravice pa tožeča stranka ni podala, kar pomeni, da ji le-ta ni sporna. Prav tako tožeča stranka ni sprožila tožbe na ugotovitev oziroma sodno določitev meje. Med drugim še navaja, da je raba nepremičnine s statusom javnega dobra v skladu z Odlokom dopustna le z ustreznim dovoljenjem. Tožeča stranka pa z Mestno občino Novo mesto ni sklenila pogodbe, po kateri bi ji bilo dovoljeno poseči na javno površino. Za predmetni poseg tožeča stranka ni pridobila dovoljenja, kot to določa 9. člen Odloka. Neresnična je tudi navedba tožeče stranke, da je poslovni objekt Novi trg v lasti več solastnikov in da solastniški deleži stavbe niso določeni, saj je stavba ..., k. o. ..., že vpisana v kataster stavb pri Geodetski upravi RS. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

9. Tožba ni utemeljena.

10. Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita iz razlogov, ki izhajajo iz njene obrazložitve, zaradi česar se sodišče, v izogib ponavljanju, nanje sklicuje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), glede tožbenih ugovorov pa dodaja:

11. Z izpodbijano odločbo je tožeči stranki kot inšpekcijski zavezanki naloženo, da mora odstraniti teraso postavljenega gostinskega vrta, ki je na zemljišču, parc. št. ... k. o. ..., ki je v lasti Mestne občine Novo mesto. Iz ugotovitev v postopku izhaja, da se na zemljišču, parc. št. ... k. o. ..., nahaja gostinski lokal B., ki je v lasti tožeče stranke. Iz tehničnega poročila z dne 30. 4. 2012, ki ga je izdelalo geodetsko podjetje C., d.o.o., izhaja, da terasa gostinskega lokala B. posega v parc. št. ... k. o. ... Ni sporno, da Mestna občina Novo mesto kot lastnica parc. št. ... k. o. ..., ki ima tudi status grajenega javnega dobra lokalnega pomena, tožeči stranki ni dala soglasja za tak poseg. Tožeča stranka pa se je že v postopku sklicevala, da dejansko stanje zadeve ni pravilno ugotovljeno, kar navaja tudi v tožbi. Sklicuje se, da meja med parc. št. ... (na kateri je gostinski lokal B., ki je v lasti tožeče stranke) in parc. št. ... k. o. ... (katere lastnica je Mestna občina Novo mesto in v katero posega terasa omenjenega gostinskega lokala), ni določena in da lastninska razmerja tudi glede solastnikov nepremičnine na parc. št. ..., k. o. ..., niso razrešena ter, da posledično ni pravilen zaključek upravnega organa, na katerem temelji izpodbijana odločitev, da tožeča stranka s teraso gostinskega lokala B. posega v parc. št. ..., k. o. ... Prav tako meni, da so bile v postopku storjene kršitve pravil postopka. Po presoji sodišča navedeni ugovori tožeče stranke niso utemeljeni.

12. Iz podatkov upravnih spisov izhaja, da je tožeča v postopku sodelovala in ji je bila dana možnost, da se opredeli do vseh ugotovitev upravnega organa. Tako je bila tudi seznanjena s tehničnim poročilom z dne 30. 4. 2012, ki ga je izdelalo geodetsko podjetje C. d.o.o., iz katerega izhaja, da terasa gostinskega lokala B. posega v par. št. ... v površini 33,80 m2. Tožeča stranka se z navedenim poročilom ni strinjala, vendar ni predložila drugega poročila, s katerim bi utemeljila, da omenjeno poročilo ni pravilno. Sklicevala se je na neurejena lastninska razmerja in predlagala, da upravni organ imenuje izvedenca geodetske in gradbene stroke oziroma da postopek prekine do razrešitve lastninskih razmerij. Sodišče se strinja z zaključkom tožene stranke, da lastninska razmerja niso predmet upravnega postopka. Da bi navedena lastninska razmerja tožeča stranka reševala v drugih postopkih (na sodišču), pa prav tako ni izkazala. Zato je tudi po presoji sodišča pravilno postopanje upravnega organa prve stopnje, ki predlogu tožeče stranke za prekinitev navedenega postopka ni sledil. Prav tako, ob že izdelanem tehničnem poročilu navedenega geodetskega podjetja, po presoji sodišča upravni organ tudi ni imel razlogov za postavitev novih izvedencev geodetske in gradbene stroke, kot je to predlagala tožeča stranka.

13. Iz obrazložitve izpodbijane odločitve (tako organa prve stopnje kot tudi organa druge stopnje) izhaja opis celotnega postopka, v katerem je imela tožeča stranka ves čas možnost sodelovanja. Tožeči stranki je bil omogočen vpogled v spis (zapisnik o pregledu spisa z dne 6. 10. 2016), upravni organ ji je tudi podaljšal rok za podajo pripomb na ugotovitve v postopku. Kljub temu tožeča stranka tekom celotnega postopka ni predložila nobenih dokazil, iz katerih bi izhajajo, da zaključki, sprejeti v navedenem postopku, niso pravilni. Zato sodišče zavrača ugovore tožeče stranke, da ni imela možnosti sodelovanja pri izdelavi tehničnega poročila geodetskega podjetja, ker je bilo navedeno poročilo izdelano preden se je začel ugotovitveni postopek v obravnavani zadevi. Ne glede na to, da je bilo navedeno tehnično poročilo izdelano pred začetkom predmetnega postopka, ima svojo težo, saj je izdelano s strani strokovno usposobljenega podjetja, tožeča stranka pa v postopku ni uspela izkazati, da ne bi bilo pravilno. Upravni organ pa se je pri izpodbijani odločitvi skliceval še na druge ugotovitve, ki prav tako potrjujejo pravilnost izpodbijane odločitve.

14. Iz vseh pojasnjenih razlogov sodišče zavrača ugovore tožeče stranke, da so bile v postopku storjene kršitve pravil postopka kot tudi ugovore o napačno ugotovljenem dejanskem stanju zadeve. Tožeča stranka se sklicuje na stanje, ki naj bi obstojalo že od leta 1994, pa vendar za ureditev lastninsko pravnih razmerij, ki naj bi bila sporna in svojih lastninskih upravičenj, kot jih zatrjuje, sama očitno ni storila ničesar (sprožila ustreznih postopkov). Zato sodišče zavrača njene navedbe in sklicevanje na neurejena lastninska razmerja.

15. Po povedanem sodišče zaključuje, da je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita. Dejansko stanje v obravnavani zadevi je pravilno in popolno ugotovljeno. Oba organa (tako upravni organ prve stopnje kot tudi upravni organ druge stopnje) sta za navedeno odločitev navedla relevantne razloge. Prav tako v postopku niso bile storjene kršitve pravil postopka, ki jih zatrjuje tožeča stranka in tožeči stranki niso bile kršene njene ustavne pravice.

16. Ker je sodišče po vsem povedanem ugotovilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, je tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. 17. Sodišče je v skladu z 59. členom ZUS-1 odločalo brez glavne obravnave (sojenje na seji), saj dejansko stanje, ki je po presoji sodišča relevantno, med tožečo stranko in toženo stranko ni sporno.

18. Izrek o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.