Jedro

Pogodba o zaposlitvi za določen čas je bila sklenjena zakonito in sicer iz dveh razlogov: zaradi nadomeščanja začasno odsotnega delavca in zaradi neizpolnjevanja zahtevanih pogojev, ker tožnik ni imel izobrazbe, ki jo je skladno s sistemizacijo delovnih mest objavila tožena stranka ob razpisu prostega delovnega mesta.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval, da se ugotovi, da je delovno razmerje med pravnima strankama nezakonito prenehalo dne 31. 8. 2009 in primarno, da je pogodba o zaposlitvi z dne 1. 9. 2008 spremenjena z aneksom z dne 11. 3. 2009 sklenjena med pravdnima strankama za nedoločen čas, oziroma podredno, da pogodba o zaposlitvi z dne 1. 9. 2008 spremenjena z dnem 11. 3. 2009, sklenjena med pravdnima strankama, sklenjena za določen čas vrnitve delavke B.M.K. nazaj na delo. Nadalje, da je tožena stranka dolžna tožnika v osmih dneh pozvati nazaj na delo, na delovno mesto organizator informacijskih dejavnosti, učitelj računalništva in laborant in tožniku od 1. 9. 2009 do dneva vrnitve na delo priznati vse pravice iz delovnega razmerja, kot če bi delal, plačati prispevke za pokojnino, invalidsko in zdravstveno zavarovanje ter nadomestilo plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakega 5. v mesecu do plačila v osmih dneh. Sodišče je sklenilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

Zoper zgoraj navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje oziroma podredno, da sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenim zahtevkom ugodi. Uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je bila šele na naroku vročena pripravljalna vloga tožene stranke z dne 11. 1. 2010 s prilogami, sodišče pa tožeči stranki ni omogočilo, da vlogo s prilogami pregleda in preuči in se pripravi na izvedbo dokaznega postopka ter nanjo odgovori, temveč je predsednica senata vlogo le glasno prebrala. Sodišče je v razlogih sodbe tudi nepravilno povzelo resnično vsebino listine priloge B4, iz katere izhaja razpis delovnega mesta računalnikar – organizator informacijskih dejavnosti (v nadaljevanju: OID) in ne profesor računalništva, kakor je sodišče zmotno zapisalo. Glede na sistemizacijo tožene stranke je opredeljeno kot enotno delovno mesto „računalnikar – organizator informacijskih dejavnosti“. Za opravljanje navedenega delovnega mesta ni potrebno imeti izobrazbe „profesor računalništva“. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo ter zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ko je citiralo določilo prve alinee prvega odstavka 52. člena ZDR, pa tega ni pojasnilo, v nadaljevanju pa je izhajalo iz določil šestega in sedmega odstavka 109. člena ZOFVI, kjer so opredeljeni dodatni trije razlogi za sklepanje pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Sodišče je tudi zmotno izhajalo še iz razloga neizpolnjevanje zahtevanih pogojev ustrezne izobrazbe, ki ni podan, saj se je pri tem oprlo le na neverodostojno izpoved ravnateljice in zmotno dokazno oceno tožnikove izpovedi ter objavo prostega delovnega mesta OID (priloga B4). Pri tem je povsem spregledalo Pravilnik o smeri izobrazbe strokovnih delavcev v devetletni osnovni šoli (Ur l. RS, št. 57/99, 8/2001, 64/2001, 73/2002, 72/2007), kjer je izobrazba za določeno delovno mesto posebej predpisana. V kolikor izpolnjuje strokovni delavec pogoje iz pravilnika, navedenega zakonskega določila ni dopustno uporabiti. Za objavo prostega delovnega mesta računalnikar – organizator informacijskih dejavnosti, tožnik izpolnjuje pogoje iz pravilnika. Opravljal je delo OID v šolskem letu 2006/2007 in leto prej na OŠ ... in izpolnjeval pogoje po tedaj veljavnih določilih pravilnika (5. člen, delovno mesto pod 5, tretji odstavek). Sodišče se z zvezi z obstojem razloga zaposlovanja za določen čas tudi ni opredelilo do preostalih dveh samostojno sistemiziranih in v pogodbi opredeljenih delovnih mest laborant in učitelj računalništva. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je bilo sklenjeno delovno razmerje le za eno delovno mesto „profesor računalništva oziroma OID“. Sklicevanje glede navedenih dveh samostojnih delovnih mest le na objavo prostega delovnega mesta OID (priloga B4) in v njej navedeni izobrazbeni pogoj, je zmotno. Tožnik je izpolnjeval vse zahtevane pogoje za dela, ki jih je izvajal po pogodbi o zaposlitvi pri toženi stranki. Pavšalna zavrnitev prvostopenjskega sodišča, da ni šlo za kršitev Direktiv 91/5337/EGS in 1999/70/ES ne vzdrži preizkusa, saj mora biti delavec ob sklepanju pogodbe seznanjen o pogojih, ki se nanašajo na delovno razmerje, torej mora biti seznanjen, iz katerega razloga sklepa pogodbo o zaposlitvi za določen čas.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji). Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, ter da v postopku ni zagrešilo bistvenih kršitev pravil postopka, na katere opozarja pritožba in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje in jih ne ponavlja, glede na pritožbene navedbe pa le še dodaja: Neutemeljene so pritožbene navedbe, da sodišče tožniku ni omogočilo obravnavanje pred sodiščem, ker mu ni dalo roka za odgovor na pripravljalno vlogo tožene stranke prejeto na naroku za glavno obravnavo. Sodišče je navedeno vlogo prebralo na naroku in obravnavalo vsa sporna vprašanja. Na naroku sta sodelovala tako tožnik kot njegov pooblaščenec, ki sta podajala dokazne predloge in zastavljala vprašanja zaslišanemu tožniku in zakoniti zastopnici tožene stranke ter podala navedbe. Tako uveljavljani pritožbeni razlog ni podan.

Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožena stranka s tožečo stranko sklenila pogodbo o zaposlitvi za določen čas od 1. 9. 2008 do vrnitve B.M.K. s starševskega dopusta, oziroma najdlje 31. 8. 2009, za delo organizatorja informacijskih dejavnosti, učitelja računalništva in laboranta s polnim delovnim časom 40 ur tedensko. Kot pravno podlago je navedla prvo alineo prvega odstavka 52. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji). Po prenehanju starševskega dopusta B.M.K., ko je ta šla na porodniški dopust, je s tožnikom sklenila aneks k pogodbi o zaposlitvi za določen čas, s katerim je spremenila 2. člen pogodbe, tako da se je glasil, da stranki sklepata delovno razmerje za določen čas po prvi alinei prvega odstavka 52. člena ZDR za čas od 11. 3. 2009 do vrnitve B.M.K., oziroma najdlje 31. 8. 2009. Spremenil se je tudi 3. člen, ki je opredeljeval delo, in sicer je bilo delovno razmerje sklenjeno za delo organizatorja informacijskih dejavnosti, učitelja računalništva in laboranta s polnim neenakomerno razporejenim delovnim časom 40 ur tedensko v skladu z zakonom in kolektivnimi pogodbami. Glede na navedeno je bilo z aneksom pogodbe o zaposlitvi dejansko spremenjen le delovni čas iz polnega delovnega čas 40 ur tedensko na neenakomerno razporejen delovni čas 40 ur tedensko. Po obeh pogodbah pa naj bi delovno razmerje trajalo najdlje do 31. 8. 2009. Dejstvo, da se tožena stranka v pogodbi o zaposlitvi za določen čas glede razlogov ni sklicevala na določbe 109. člena Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje iz izobraževanja (ZOFVI – Ur. l. RS, št. 12/96 in naslednji) na zakonitost sklenitve pogodbe o zaposlitvi za določen čas tudi po presoji pritožbenega sodišča ni vplivalo. (Tako stališče je zavzelo tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije, opr. št. VIII Ips 447/2008 z dne 12. 10. 2010) Tožena stranka je namreč glede na področje svoje dejavnosti morala poleg pogojev za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas po ZDR upoštevati tudi določbe ZOFVI. Kot izhaja iz izvedenega dokaznega postopka je delavka, zaradi katere je bila potreba po opravljanju dela, koristila starševski dopust v višini 50 % obsega svojega dela. Bila je zaposlena kot učitelj matematike za nedoločen čas, delala pa je tudi kot učitelj računalništva in organizator informacijskih dejavnosti. Na objavljeni razpis za prosto delovno mesto za nadomeščanje delavke B.M.K. se ni prijavil nihče z ustrezno izobrazbo, temveč le tožnik, ki je profesor zgodovine in tehnične vzgoje. Iz razpisa, ki se nahaja v prilogah B4 izhaja, da je bilo razpisano delovno mesto računalnikar – organizator informacijskih dejavnosti z zahtevano strokovno izobrazbo profesor računalništva. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da je sodišče mešalo pojme. Ločiti je potrebno naziv delovnega mesta in zahtevano strokovno izobrazbo, kar je sodišče prve stopnje pravilno ločevalo. Neutemeljeno je tudi pritožbeno sklicevanje tožnika, da bi sodišče moralo obravnavati delovno mesto, za katerega je sklenil tožnik pogodbo o zaposlitvi kot tri ločena delovna mesta in ugotavljati izpolnjevanje izobrazbenih pogojev glede na zahteve določene v Pravilniku o smeri izobrazbe strokovnih delavcev v devetletni osnovni šoli (Ur. l. RS, št. 5/1999 in naslednji). Tožena stranka je s tožnikom sklenila pogodbo o zaposlitvi za določen čas za delo organizatorja informacijskih dejavnosti, učitelja računalništva in laboranta s polnim delovnim časom do vrnitve B.M.K. s starševskega dopusta, oziroma najdlje do 3.1 8. 2009. Razloga za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas sta bila tako dva, pri je bil nadomeščanje začasno odsotne delavke in drugi ne izpolnjevanje zahtevanih pogojev. Pri tem je zmotno stališče tožnika, da bi sodišče moralo upoštevati kakšni pogoji se zahtevajo za opravljanje posameznega dela znotraj delovnega mesta, za katerega je tožnik sklenil pogodbo o zaposlitvi za določen čas. Sodišče prve stopnje je pravilno kot zahtevano izobrazbo upoštevalo zahtevano izobrazbo, ki jo je v skladu s svojo sistemizacijo objavila tožena stranka, to pa je v konkretnem primeru profesor računalništva. Dejstvo, da je tožena stranka iskala ure, da je tožnika lahko zaposlila za polni delovni čas in mu med drugim naložila tudi delo laboranta, namreč ne pomeni, da je ustrezna izobrazba že izobrazba za delo laboranta, kot se to zmotno zavzema tožnik. Ob razpisu prostega delovnega mesta za določen čas je bila namreč zahtevana izobrazba profesor računalništva in ker tožnik ni izpolnjeval navedenega izobrazbenega pogoja, tožena stranka z njim ne bi mogla skleniti delovnega razmerja za nedoločen čas tudi v primeru, da bi razpisala delovno razmerje za nedoločen čas. V konkretnem primeru pa delovno razmerje za nedoločen čas sploh ni bilo razpisano, prav tako pa je bilo v postopku pred sodiščem prve stopnje ugotovljeno, da tožena stranka ni imela potrebe za nedoločen čas po delovnem mestu, ki ga je razpisala in za katerega je sklenila kasneje delovno razmerje s tožnikom. Zmotno je stališče tožnika, da izpolnjuje pogoje za učitelja računalništva (urejanje besedil, multimedija, računalniška omrežja), ker je te predmete poučeval v šolskem letu 2006/2007. Kajti določba pravilnika, ki v 5. členu točka 1; 3; 52 računalniška omrežja v tretjem odstavku določa, da kdor je izpolnjeval pogoje za učitelja predmetov urejanje besedil, multimedija in računalniška omrežja v šolskem letu 2006/2007, lahko poučuje predmete urejanje besedil, multimedija in računalniška omrežja še naprej, ne pomeni, da ti učitelji lahko na novo sklepajo delovna razmerja za računalništvo, temveč le da so lahko ostali na delovnih mestih, na katerih po spremembi Pravilnika o smeri izobrazbe strokovnih delavcev v devetletni osnovni šoli niso več izpolnjevali izobrazbenih pogojev. Ker je tožnik sklepal novo pogodbo o zaposlitvi za šolsko leto 2008/2009, je tožena stranka morala upoštevati določbe veljavnega pravilnika, ki je določal, da so učitelji navedenih predmetov lahko kdor je končal univerzitetni študijski program računalništva in informatike, računalništva ali računalništva z matematiko in kdor izpolnjuje pogoje za učitelja informatike v izobraževalnih programih gimnazije. Tako je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik ni izpolnjeval pogoja zahtevane izobrazbe. Zato je tožena stranka zakonito sklenila s tožnikom delovno razmerje za določen čas nadomeščanje delavke B.M.K., vendar najdalj za čas enega šolskega leta. Ravnanje tožene stranke je bilo zakonito in tudi, kot se je izkazalo smotrno, saj je delavka nato šla na porodniški dopust in je morala tožena stranka v celoti razpisati delovno mesto za njeno nadomeščanje, pri čemer je objavila prosto delovno mesto poučevanje matematike v 2. in 3. triadi ter OID, za kar se zahteva izobrazba profesor matematike. Tožnika na navedeno delovno mesto ne bi mogla zaposliti, ker ni izpolnjeval zahtevanega pogoja izobrazbe profesor matematike. Tudi iz navedenega je razvidno, da delo tožnika, za katerega je sklenil delovno razmerje za določen čas od 1. 9. 2008 do vrnitve B.M.K. s starševskega dopusta, oziroma najdalj 31. 8. 2009 ni bilo delo, ki bi bilo potrebno za nedoločen čas.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je šlo v postopku sklepanja delovnega razmerja za določen čas za kršitev Direktiv 91/5337/EGS in 1999/70/ES, ker naj tožnik ne bi bil seznanjen o pogojih, ki se nanašajo na delovno razmerje. Tožnik je bil seznanjen, iz katerega razloga se z njim sklepa pogodba o zaposlitvi za določen čas, seznanjen s tem, da je delodajalec celo iskal ure, da je z njim lahko sklenil pogodbo o zaposlitvi za poln delovni čas, zato ni mogoče govoriti o tem, da ni bil seznanjen z vsemi okoliščinami zakaj se sklepa delovno razmerje za določen čas. Pogodba je vsebovala vse sestavine, ki so potrebne in tudi v pogodbi o zaposlitvi je bilo navedeno, iz katerega razloga se pogodba o zaposlitvi sklepa za določen čas.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, za kar je imelo podlago v določbi 353. člena ZPP.