Jedro

S sklicevanjem na okoliščine, ki jih sodišče ni ugotovilo v pravnomočni sodbi, in na tej podlagi z zavzemanjem za znižanje obsojencu izrečene zaporne kazni, zagovornik izpodbija ugotovljeno dejansko stanje. Iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega S.A. se zavrne kot neutemeljena.

Po 98.a členu v zvezi s 4. odstavkom 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) se obsojenec oprosti plačila stroškov, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

Obsojeni S.A. je bil s sodbo Okrožnega sodišča na Ptuju z dne 12.05.1998 spoznan za krivega kaznivega dejanja umora po 1. odstavku 127. člena KZ in mu je sodišče na podlagi iste zakonske določbe izreklo kazen osem let zapora. Na podlagi 125. člena v zvezi s 1. odstavkom 49. člena KZ je obsojencu v izrečeno kazen vštelo odvzem prostosti od 23.05.1997 od 01.30 ure do 11.03.1998 do 10.40 ure ter pripor od 11.03.1998 od 10.40 ure dalje. Obsojencu je po 1. odstavku 40. člena KZ izreklo tudi stransko kazen izgona tujca iz Republike Slovenije za dobo sedmih let. Višje sodišče v Mariboru je z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo ugodilo pritožbi okrožnega državnega tožilca in sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o kazni spremenilo tako, da je obsojencu izrečeno kazen zvišalo na deset let zapora. Pritožbo zagovornika obsojenega S.A. pa je zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sodišči sta obsojenca oprostili povrnitve stroškov kazenskega postopka.

Zoper to pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. V zahtevi navaja, da jo vlaga iz razlogov, naštetih v 1. odstavku 420. člena ZKP, "pri čemer izrecno uveljavlja kršitev kazenskega zakona". Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenega S.A. spozna za krivega kaznivega dejanja uboja na mah po 128. členu KZ in mu izreče bistveno nižjo kazen.

Vrhovna državna tožilka Z.C. je v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, navedla, da zahteva ni upoštevna, kolikor se ukvarja z dejanskim stanjem in izpodbija dokazno oceno prvostopenjskega sodišča glede okoliščin dejanja. Neutemeljena je tudi v delu, ko oporeka pravilnosti pravne opredelitve dejanja, kajti iz opisa dejanja ne izhajajo zakonski znaki kaznivega dejanja po 128. členu KZ. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevo zagovornika obs. S.A. zavrne kot neutemeljeno.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovorniku obsojenega S.A. ni mogoče pritrditi, ko s trditvijo v zahtevi, da bi sodišče moralo obsojenčevo ravnanje pravno opredeliti kot kaznivo dejanje uboja na mah po 128. členu KZ, uveljavlja kršitev kazenskega zakona po 4. točki 372. člena ZKP. Kršitev kazenskega zakona je podana takrat, ko je sodišče dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo ter na tako ugotovljeno dejansko stanje napačno uporabilo materialno pravo. Vložnik pa v zahtevi ne izhaja iz dejanskega stanja, razvidnega iz izpodbijane pravnomočne sodbe, ampak podaja lastno dokazno presojo, ki se razlikuje od tiste, ki jo je sprejelo sodišče ter na tej podlagi zatrjuje kršitev kazenskega zakona.

Z navedbami v zahtevi, da je obsojenec kaznivo dejanje storil v stanju velike razdraženosti, ki jo je povzročila njegova žena, da je ravnal v afektu in bil vsaj bistveno zmanjšano prišteven, da sodišči nista upoštevali kulturne, verske in tradicionalne posebnosti, ki v islamskem okolju veljajo v razmerju med možem in ženo, ter da je obsojenca pokojna s svojo kljubovalnostjo močno razdražila, obsojenčev zagovornik podaja lastno vrednotenje okoliščin, na podlagi katerih sklepa, da je med obsojencem in njegovo pokojno ženo neposredno pred usodnim dejanjem prišlo do tako hudega spora, da je obsojenec v razdraženosti ubil svojo ženo. Enako velja za njegove nadaljnje trditve, da je pokojna žena obsojenca z izposojanjem denarja pri sonarodnjakih tudi ponižala, ker da je po islamskih običajih mož dolžan skrbeti za ženo ter da ga je močno prizadela tudi z grožnjo, da bo v Turčiji zahtevala razvezo zakonske zveze in ga pri svojcih in znancih sramotila, da zanjo ni skrbel. Na ta način vložnik z zahtevo izpodbija dejanske ugotovitve v pravnomočni sodbi, v kateri je sodišče na podlagi mnenja izvedenca psihiatrične stroke dr. M.P. ugotovilo, da je bil obsojenec v času storitve kaznivega dejanja v stanju, ki je zmerno (ne pa bistveno) vplivalo na njegovo zmožnost obvladovati svoje ravnanje in zmerno vplivalo na njegovo zmožnost razumeti pomen svojega dejanja, torej da je dejanje storil v stanju enostavno zmanjšane prištevnosti. Taka stopnja, ki je nižja od bistveno zmanjšane prištevnosti, ni podlaga za uporabo določbe 2. odstavka 16. člena KZ. Obsojenčev zagovornik z navedenimi trditvami v zahtevi ne uveljavlja kršitve kazenskega zakona, marveč po vsebini izpodbija ugotovljeno dejansko stanje. Po 2. odstavku 420. člena ZKP na tej podlagi zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Tudi ko se zagovornik obsojenega S.A. sklicuje na okoliščine, ki jih navaja v zahtevi, in jih sodišče v pravnomočni sodbi ni ugotovilo ter se na tej podlagi zavzema za znižanje obsojencu izrečene zaporne kazni, izpodbija ugotovljeno dejansko stanje. Ne glede na to, tega izrednega pravnega sredstva tudi sicer ni mogoče vložiti zaradi odločbe o kazni.

Posplošenih trditev o kršitvah zakona po 1. in 2. točki 1. odstavka 420. člena ZKP obsojenčev zagovornik sploh ni konkretiziral. Vrhovno sodišče je zato ugotovilo, da ni podana kršitev zakona, na katero se sklicuje zagovornik obsojenega S.A. v zahtevi za varstvo zakonitosti, zahtevo pa je vložil tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je po 425. členu ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Zagovornik obsojenega S.A. z zahtevo za varstvo ni uspel, vendar je Vrhovno sodišče ne glede na tak izid postopka obsojenca zaradi slabih gmotnih razmer na podlagi 98.a člena v zvezi s 4. odstavkom 95. člena ZKP oprostilo povrnitve stroškov, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.