Jedro

Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe prišlo s samim seboj v nasprotje.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana pravnomočna sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Lenartu je obsojenega S. V. spoznalo za krivega storitve nadaljevanega kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 217. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Na podlagi 50. člena KZ je sodišče obsojencu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen osem mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če obsojenec v preizkusni dobi štirih let ne bo storil novega kaznivega dejanja, in pod posebnim pogojem, da v dveh letih po pravnomočnosti sodbe oškodovancu A. S. povrne škodo v višini 21.000 eurov. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je sodišče obsojencu naložilo povrnitev stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebnih stroškov in nagrade njegovih zagovornikov. Na podlagi drugega odstavka 105. člena ZKP je sodišče obsojencu naložilo, da oškodovancu plača 21.000 eurov, v presežku premoženjskopravnega zahtevka do 38.354,84 eura, pa je oškodovanca napotilo na pravdo. Višje sodišče v Mariboru je pritožbi obsojenčevih zagovornic zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obsojencu je tudi naložilo plačilo sodne takse.

2. Zoper pravnomočno sodbo je zagovornica obsojenca vložila zahtevo za varstvo zakonitosti, in sicer zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po 5. in 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP in po drugem odstavku 371. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovorila vrhovna državna tožilka, ki meni, da je zahteva obsojenčeve zagovornice za varstvo zakonitosti delno utemeljena. Kršitev iz 5. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana, saj je državni tožilec kot upravičeni tožilec zoper obsojenca najprej vložil obtožni predlog in po prenehanju razlogov, ki so začasno preprečevali pregon, zaradi katerih je bil obtožni predlog zavržen, sodišču predlagal, da postopek po obtožnem predlogu nadaljuje, saj okoliščina, ki je preprečevala pregon (nedosegljivost obsojenca), ni bila več podana. Na navedeni očitek obrambe je argumentirano odgovorilo že sodišče druge stopnje v 6. in 13. točki sodbe. Tudi očitek, da je sodišče obsojencu nepravilno naložilo plačilo premoženjskopravnega zahtevka, ni utemeljen. Iz pravnomočne zamudne sodbe namreč ne izhaja, da bi šlo v pravdnem postopku za identičen zahtevek istih procesnih udeležencev. Tudi na ta očitek je v 7. in 15. točki odgovorilo sodišče druge stopnje. Utemeljen pa je očitek obrambe, da je zatrjevanje v izreku sodbe, da je obsojeni od oškodovanca prejel denar pod pretvezo, da je podjetje v finančnih težavah, v nasprotju z razlogi sodbe sodišča prve stopnje in je glede tega podano tudi nasprotje med razlogi v obrazložitvi sodbe. Sodišče prve stopnje verjame izpovedbi oškodovanca, da je bilo obsojenčevo podjetje v težavah in ugotavlja, da je bil denar posojen zaradi rešitve finančnih težav podjetja. V nasprotju s temi razlogi pa v drugem odstavku desete strani sodbe sodišče zatrjuje, da je obsojeni oškodovancu lažno prikazoval, da je njegovo podjetje v finančnih težavah.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojencu in njegovi zagovornici, ki se o njem nista izjavila.

B.

5. Zagovornica v zahtevi najprej uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 5. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker kazenski postopek zoper obsojenca ni tekel na podlagi obtožbe upravičenega tožilca. Potem ko je sodišče opravilo posamezna preiskovalna dejanja, je Okrožno državno tožilstvo v Mariboru zoper obsojenca vložilo obtožni predlog I Kt 0/3808/09 z dne 30. 3. 2011, v katerem mu je očitalo storitev nadaljevanega kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 217. člena KZ in kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev po prvem odstavku 205. člena KZ. Sodišče je po prejemu obtožnega predloga ugotovilo, da se obsojenec nahaja v Katarju, in ker se občasno vendarle vrača v Slovenijo, ni odredilo katerega izmed prisilnih ukrepov za zagotovitev njegove navzočnosti, temveč je s sklepom dne 17. 7. 2012 obtožni predlog zaradi procesnih ovir, ki so začasno preprečevale nadaljevanje kazenskega postopka, zavrglo. Dne 13. 1. 2013 je oškodovanec sodišče obvestil o možnosti nadaljevanja kazenskega postopka in sodišče je okrožno državno tožilstvo pozvalo, ali predlaga nadaljevanje kazenskega postopka v tej zadevi. Ker je okrožno državno tožilstvo predlagalo nadaljevanje kazenskega postopka za tista kazniva dejanja, ki še niso absolutno zastarala, je sodišče razpisalo in opravilo glavno obravnavo. Zagovornica v zahtevi navaja, da prvi odstavek 408. člena ZKP določa, da se lahko postopek v takem primeru nadaljuje le na zahtevo upravičenega tožilca. V konkretnem primeru pa okrožno državno tožilstvo take zahteve ni podalo, ampak je sodišču posredovalo zgolj predlog za nadaljevanje postopka. Poleg tega bi moralo sodišče, ki je izdalo sklep o zavrženju obtožnega predloga, potem ko je državno tožilstvo posredovalo zahtevo za nadaljevanje kazenskega postopka, izdati sklep o nadaljevanju postopka, zoper katerega bi imel obsojenec možnost pritožbe.

6. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je obravnavani kazenski postopek tekel na zahtevo upravičenega tožilca. Okrožno državno tožilstvo je namreč s tem, ko je sodišču poslalo predlog za nadaljevanje kazenskega postopka, jasno izrazilo svojo voljo po nadaljevanju kazenskega postopka zoper obsojenca. Pri tem je nepomembno, da je svojo voljo izrazilo v predlogu in ne z zahtevo, kakor določa prvi odstavek 408. člena ZKP. Odločilna je namreč jasno izražena volja po pregonu storilca kaznivih dejanj. Ker je bil obsojenec utemeljeno osumljen kaznivih dejanj, ki se preganjajo po uradni dolžnosti, je državni tožilec upravičeni tožilec.

7. Zagovornica pa ima prav, da bi moralo sodišče, preden je razpisalo glavno obravnavo, izdati sklep o nadaljevanju kazenskega postopka. ZKP sicer ne določa, ali je tak sklep potrebno izdati, vendar prevlada stališče, da je treba prejšnji pravnomočen sklep o zavrženju obtožnega predloga razveljaviti z novim sklepom, zoper katerega je dopustna pritožba.(1) Sodišče je storilo postopkovno kršitev, vendar zagovornica v zahtevi ni izkazala vpliva te kršitve na zakonitost sodne odločbe. Poleg tega je imel obsojenec še vedno možnost zavarovati svoje pravice s pritožbo zoper sodbo.

8. V nadaljevanju zahteve zagovornica navaja, da izrek sodbe nasprotuje razlogom sodbe, ter da obstajajo nasprotja med razlogi v sodbi in med zapisniki o izpovedbah v postopku. V izreku sodbe je namreč navedeno, da je obsojenec z lažnim prikazovanjem spravil oškodovanca v zmoto s tem, da je od njega pod pretvezo, da je podjetje M. d.o.o. v finančnih težavah, izvabil denar. Iz zapisnikov o izpovedbah prič izhaja, da do navedenega posojila ni prišlo niti zaradi lažnega prikazovanja niti zaradi pretveze, saj je bilo podjetje M. d.o.o. dejansko v finančnih težavah, kar je oškodovanec nedvomno vedel, ker mu podjetje M. d.o.o. ni izplačalo vseh pripadajočih plač. Nasprotja med izrekom sodbe in zapisniki o izpovedbah prič ni sodišče z ničimer pojasnilo, kot tudi ne, da je bil denar izročen za potrebe podjetja, ki ga je tudi pridobilo, in ne za potrebe obsojenca, ki si z opisanim dejanjem ni pridobil protipravne premoženjske koristi.

9. Obtožni predlog je obsojencu glede lažnivega prikazovanja dejanskih okoliščin očital, da je najprej 18. 1. 2006 pod pretvezo, da je podjetje v finančnih težavah in da zato nujno potrebuje denar v znesku 5.000 eurov, oškodovanca zapeljal, da mu je verjel in izročil 5.000 eurov, pri čemer mu obsojenec navedenega zneska ni imel namena vrniti. Kot zagotovilo za vrnitev posojenega denarja je obsojenec lastnoročno podpisal izjavo, s katero se je zavezal posojeni znesek vrniti do 23. 1. 2006. Kasneje, 26. 4. 2006, je obsojenec pod pretvezo, da ponovno potrebuje denar, in sicer 20.000 eurov za rešitev finančnih težav podjetja, kot garancijo za vračilo posojenega zneska pa je oškodovancu izročil dve bianco menici z žigom podjetja in lastnoročnim podpisom, oškodovanca zapeljal, da mu je ponovno verjel in izročil 20.000 eurov. Pri tem je obsojenec vedel, da za unovčenje menic nima kritja in da zato posojenega zneska nima namena vrniti.

10. Kot v zahtevi navaja zagovornica in kot je pravilno ugotovila vrhovna državna tožilka, je podano precejšnje nasprotje med razlogi sodbe. Sodišče prve stopnje je na peti strani sodbe povzelo izpoved oškodovanca, da ga je obsojenec za posojilo denarja prosil, ker naj bi potreboval denar za rešitev podjetja, ki je v denarnih težavah. Na osmi strani sodbe je sodišče nato presodilo, da verjame izpovedbi oškodovanca, da je obsojencu posodil denar iz razloga, ker mu je obsojenec navajal, da je podjetje v finančnih težavah in da potrebuje denar. Na deveti strani sodbe pa potem sodišče obsojenčev zagovor, v katerem je navedel, da je do vsega prišlo zaradi finančnih težav podjetja v Angliji, oceni kot nelogičen in neprepričljiv. Po drugi strani pa je sodišče na isti strani sodbe ugotovilo, da je oškodovanec obsojencu posodil 20.000 eurov za rešitev finančnih težav podjetja. Ne glede na to ugotovitev, pa sodišče potem na deseti strani zaključi, da je obsojenec oškodovancu lažno prikazoval, da je podjetje v finančnih težavah in da zato nujno potrebuje denar v znesku 5.000 oziroma 20.000 eurov. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe prišlo s samim seboj v nasprotje, ko najprej trdi oziroma ugotavlja, da je oškodovanec določen denarni znesek obsojencu posodil zaradi finančnih težav podjetja, nato pa zaključi, da je obsojenec oškodovancu lažno prikazoval, da je podjetje v finančnih težavah. Tudi v opisu dejanja v izreku sodbe sodišča prve stopnje se obsojencu očita, da je storil kaznivo dejanje goljufije pod pretvezo, da je podjetje v finančnih težavah. Ker so razlogi o odločilnih dejstvih, gre namreč za dejstva, na katera se neposredno veže uporaba materialnega kazenskega zakona, v precejšnji meri s seboj v nasprotju, izrek sodbe pa nasprotuje tudi razlogom sodbe, je Vrhovno sodišče izpodbijano pravnomočno sodbo zaradi kršitve iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

C.

11. Ker je Vrhovno sodišče ugotovilo, da so v izpodbijani pravnomočni sodbi razlogi o odločilnih dejstvih v precejšnji meri s seboj v nasprotju in ker je v nasprotju z razlogi sodbe tudi izrek sodbe, je zahtevi za varstvo zakonitosti, ki jo je vložila zagovornica obsojenca, ugodilo in na podlagi prvega odstavka 426. člena ZKP izpodbijano sodbo razveljavilo. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje presoditi, ali je očitek iz obtožnega predloga, da je obsojenec pod pretvezo, da je podjetje v finančnih težavah od oškodovanca prejel določen denarni znesek, utemeljen. Sodišče bo moralo presoditi, ali je bilo podjetje M. d.o.o. v finančnih težavah in ali je obsojenec oškodovancu lažno prikazoval, da je podjetje M. d.o.o. v finančnih težavah ter ugotovljena dejstva jasno ter konsistentno utemeljiti. Sodišče se bo ponovno moralo opredeliti tudi do vprašanja, ali je oškodovanec v času, ko je obsojencu izročil denarna sredstva, poznal finančni položaj podjetja M. d.o.o. Ker je Vrhovno sodišče pravnomočno sodbo razveljavilo iz razloga po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, utemeljenosti preostalih kršitev ni presojalo.

Op. št. (1) : Mag. Štefan Horvat, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 880.