Jedro

Odgovornost staršev za nenadzorvanje otroka, ki je v duševnem razvoju na starosti 5 let, ni mogoče naprtiti otroku. Pri presoji zahtevka iz naslova strahu, ni mogoče zatrjevane deljene vzročnosti po teoriji adekvatne vzročnosti upoštevati kot odgovornost otroka, ampak kot ugovor deljene vzročne zveze.

Izrek

1. Pritožbi se delno ugodi in se sodba glede odškodnine iz naslova nepremoženjske škode za fizične bolečine spremeni tako, da znaša odškodnina iz tega naslova 200.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.1.2002 do 17.6.2004 v višini predpisane obrestne mere zamudnih obresti, zmanjšane za TOM, od 18.6.2004 dalje do plačila pa po predpisani obrestni meri zakonitizh zamudnih obresti, vse v roku 15 dni, da ne bo izvršbe.

V preostalem delu se pritožba glede zahtevka za telesne bolečine zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenem delu (zavrnilni del sodbe glede odškodnine za telesne bolečine) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

2. V preostalem delu se pritožbi ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v preostalem zavrnilnem delu in glede pravdnih stroškov razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

3. Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in toženi stranki naložilo plačilo odškodnine 171.250,00 SIT s pripadki. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo.

Proti zavrnilnemu delu sodbe vlaga pritožbo tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Sodišče je verjelo toženi stranki, da je imela psa na povodcu, kar naj bi bilo potrjeno z izjavo priče M.R.. Ta je v resnici povedala, da je pes imel povodec, vendar priča ne pomni, da bi povodec držala toženka.

Sodišče zanemari izjavo priče V.M., da sta po škodnem dogodku na kraju bila le pes tožene stranke in tožnik, mama in toženka pa nista bili zraven. Sodišče zanemari izjavo priče B.K. v delu, ki je neugoden za tožečo stranko, ta pa je potrdila, da se je vse odvijalo pred njeno stolnico, dva do tri metre stran in da se spominja, da pes ni bil na vrvici. Protispisna je ugotovitev, da je tožnik pritekel k psu, zaradi česar se je pes ustrašil in reagiral z ugrizom. Priče so povedale, da tožnik ni pritekel k psu, da ga ni izzival ali dražil, ampak se je sklonil z namenom, da ga poboža. Niso podani pogoji za izključitev odgovornosti tožene stranke po 192. členu ZOR. Podana je tudi bistvena kršitev določb ZPP iz 14. točke 2. odstavka 339. člena, saj so razlogi sodbe nejasni in v nasprotju z izvedenimi dokazi. Ni soodgovornosti staršev za nastalo škodo. Ne glede na slabšo razvitost 8 let starega otroka je treba povedati, da nikoli ni imel vedenjskih problemov ali izpadov. Hodi samostojno v šolo, hodi v trgovino, kot vsi ostali 8 let stari otroci. Zato je nerazumljivo, zakaj je sodišče upoštevalo 25% soodgovornost staršev. Ni jasno, zakaj sodišče šteje tožniku v škodo, da je doživel hujši strah kot bi ga sicer doživeli otroci njegove starosti. Individualizacija škode po 200. členu ZOR pomeni, da se ne sme zniževati odškodnina zaradi lastnosti samega oškodovanca, kakor tudi ne zviševati odškodnine na povprečno odškodnino. Tožnik je doživel strah kot vsi povprečni 8 let stari otroci. Tudi odškodnina za telesne bolečine ni dosojena v skladu z dejanskim stanjem, kakor tudi ne z ravnijo odškodnin za tako škodo v podobnih primerih. Tožnik ima še vedno bolečine v mečici levega ušesa, če se samo prime za uho. Sodišče je neutemeljeno zavrnilo zahtevek za plačilo odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. V obrazložitvi sodbe sodišče tako navaja, da so navedbe o zamnjšanih življenjskih aktivnostih in duševnih bolečinah podane šele s pripravljalno vlogo z dne 6.4.2002 (v resnici gre za vlogo z dne 5.4.2004) in da so zato prepozne. V resnici je tožeča stranka spremenila tožbo in tožena stranka se je spustila v obravnavanje. Že v tožbi je tožeča stranka navajala, da se je tožnik zbujal v strahu, da ga tlačijo nočne more in da brez spremstva staršev ne upa na ulico in na igrišče. To je zatrjeval v pripravljalni vlogi z dne 5.4.2004 in postavil zahtevek, ki je usklajen s podanim izvedeniškim mnenjem. Sodišče bi moralo obravnavati tožbeni zahtevek in glede na podano izvedeniško mnenje zahtevku ugoditi. Napačno so odmerjeni pravdni stroški, saj je tožeča stranka očitno uspela po temelju, tožena stranka pa je ves čas odklanjala plačilo odškodnine.

Na vročeno pritožbo tožena stranka ni odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbi ni mogoče pritrditi v delu, ko napada ugotovljeno dejansko stanje o samem dogodku. Pritožbi je mogoče pritrditi, da je sodišče prve stopnje glede dogodka in odgovornosti obeh strank napačno uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je glede poteka dogodka ugotovilo, da je tožnika 25.5.1996 ob 12.35 uri pred trgovino ugriznil toženkin pes, ki ga je pred ugrizom toženka imela na povodcu. Na podlagi izpovedb strank in prič je sodišče ugotovilo, da je tožnik prišel od zadaj, pri tem ga je toženka videla, vendar je menila, da bo šel naprej (izpovedba tožene stranke). Tožnik pa je stegnil roko k psu, ker ga je želel pobožati, pes pa se je ustrašil in ga je ugriznil. Pri tem se je pes iztrgal iz povodca, zato so nekatere priče, ki so zasledile dogodek po ugrizu, videle psa s povodcem, ki ga toženka ni držala in tožnika. Zato ni mogoče pritrditi pritožbi, da je sodišče prve stopnje zmotno ocenilo izpovedbe prič M.R. in B.K.. Pri tem pritožba nima prav, da sodišče ni ocenilo izpovedbe priče V.M. (sodba na list. št. 72).

Glede samega dogodka pa priča V.M. ni izpovedal drugače kot ostale priče oziroma kot je ugotovilo sodišče prve stopnje. Zato se pritožbeno sodišče strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je toženka sicer imela psa na vrvici, brez nagobčnika, da pa se je pes iztrgal toženki in ko je tožnik stegnil roko, tožnika ugriznil v uho.

Zato je sklep sodišča prve stopnje pravilen, da toženka ni imela psa pod ustreznim nadzorom, saj je bila pred trgovino, kjer je dosti ljudi in se ne bi smelo dogoditi, da se ji pes izmakne izpod nadzora in ugrizne otroka (pravno pravilo 1320. paragrafa Občega državljanskega zakonika, ki ga je sodna praksa uporabljala vse do uveljavitve Obligacijskega zakonika). Treba je poudariti, da je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi toženkine izpovedbe, da je videla tožnika prihajati. Vendar sodišče prve stopnje zmotno šteje tožniku v dolžnost, da bi moral vprašati lastnika psa, ali ga lahko poboža. Ker je šlo za 8 let starega otroka, bi toženka morala otroka takoj opozoriti, da ne sme iztegovati roke proti psu ali pa zategniti povodec tako, da ne more ugrizniti otroka.

Pri tem je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik bil v trenutku škodnega dogodka sicer star 8 let, da pa je zaradi blage duševne manjrazvitosti (izvedeniško mnenje in izpovedbe matere) na stopnji razsodnosti v pomenu odgovornosti za svoja dejanja na nivoju 5 let starega otroka. To pomeni, da v tem primeru ni mogoče pripisati tožniku odgovornosti za deliktna ravnanja v pomenu 2. odstavka 160. člena ZOR, ampak gre v tem primeru za popolno izključitev otrokove odgovornosti po 1. odstavku 160. člena ZOR. Otrok je sicer normalen, hodi v prilagojeno šolo, vendar po ugotovitvah sodišča prve stopnje rahlo zaostaja v razvoju. Zato ga ni mogoče uvrstiti v primere iz 164. člena ZOR. V primeru, ko sodišče ugotovi, da otrok še ni deliktno sposoben, ne more iti tudi za soodgovornost otroka. Ni pravilno, kot je naredilo sodišče prve stopnje, da je domnevno sokrivdo staršev do 25% prisodilo otroku. Vsak odgovorja odškodninsko (enako velja za soprispevek k nastanku škode) samostojno. Starši ne odgovarjajo "tako kot otrok", ampak samostojno za dolžno skrbnost, nadzor in vzgojo ali pa objektivno po 1. odstavku 165. člena ZOR.

Enako ne odgovarja otrok za starše ali namesto njih. Vendar ni mogoče v pravdi, kjer ni staršev, naprtiti odgovornosti staršov otroku, ki je samostojna oseba in ima samostojno procesno sposobnost (pa čeprav ga zastopa zakoniti zastopnik). Tako stališče je bilo zavzeto tudi v teoriji (primerjaj komentar N. Plavšak, Obligacijski zakonik s komentarjem, GV, Ljubljana 2003, str. 736-738). Enako stališče ima v istem komentarju tudi Jadek Pensa, D., str. 326. Res je, da je v sodni praksi osamljen primer, ki je v podobnem primeru dvoletnemu otroku naložil sokrivdo matere, ki ga ni nadzorovala (primerjaj razloge sodbe Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 139/2002). Vendar se s tem stališčem ob podanimi materialnopravnimi in teoretičnimi razlogi ni mogoče strinjati.

Ker je sodba glede soodgovornosti tožnika materialnopravno zmotna, je pritožbeno sodišče na podlagi 4. točke 358. člena ZPP sodbo v tem delu spremenilo tako, da 25% prisojene soodgovornosti staršev ni upoštevalo pri zatrjevani sokrivdi otroka. Če bi tudi starši bili soodgovorni, bi toženka po 1. odst. 206. člena ZOR odgovarjala v celoti in nato lahko delež staršev regresirala od njih.

Nadalje je pritožbeno sodišče presojalo sodbo glede ugotovljenih posledic oziroma škode. Sodišče prve stopnje je tožniku za nastalo škodo iz naslova fizičnih bolečin prisodilo odškodnino 55.000,00 SIT (ob sokrivdi 41.250,00 SIT). Pritožba graja sodbo v tem delu in meni, da sodišče prve stopnje ni zadosti upoštevalo tožnikovih bolečin in prisojenih odškodnin v podobnih primerih. Tožnik je zahteval iz tega naslova 300.000,00 SIT odškodnine. Pritožbeno sodišče je presojalo ugotovljeno škodo tožnika (izpovedba tožnika in izvedeniško mnenje) in na podlagi 200. člena ZOR ugotovilo, da je primerna odškodnina 200.000,00 SIT.

Prisojena odškodnina ne bi pomenila za tožnika zadoščenje oziroma izniči pomen odškodnine, ki jo podaja 200. člen ZOR.

Tožniku je bilo treba rano zašiti, nato je trpel dva dni lažje bolečine, sedaj pa ima občasne bolečine v predelu mečice ali če se zanjo prime. Ker bo imel tožnik občasne lažje bolečine še v bodoče (v primeru, da se prime za uho) je ob uporabi 203. člena ZOR in 200. člena ZOR bilo treba odškodnino iz tega naslova ustrezno zvišati.

Pač pa ima pritožba prav, ko trdi, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo zahtevek oziroma odklonilo obravnavanje škode iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ker naj bi tožnik po prvem naroku prvič zahteval izplačilo škode zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v znesku 300.000,00 SIT. Pritožba utemeljeno opozarja, da je po podanem izvedeniškem mnenju tožnik prvič postavil ta zahtevek v pripravljalni vlogi z dne 5.4.2004 (list. št. 56) in ker gre za novi zahtevek s tem spremenil tožbo. V pravdo se je glede spremenjene tožbe tožena stranka spustila, zato gre za dovoljeno spremembo v tožbi po 184. členu ZPP. Sodišče prve stopnje zmotno meni, da gre za prepovedane novote v dejanskem stanju po 286. členu ZPP. Zato je bilo v tem delu treba sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v ponovno sojenje (1. odstavek 339. člena ZPP v zvezi s 184. členom ZPP in 354. členom ZPP.

Pritožba ima tudi prav, ko napada odločitev sodišča glede odškodnine za prestani strah. Sodišče prve stopnje upošteva tožniku v škodo nadaljnjih 25% soodgovornosti, ker je zaradi njegovih lastnosti po stališču sodišča prve stopnje utrpel večji strah kot je to za 8 let starega otroka običajno. Če je sodišče prve stopnje menilo, da gre za lastnosti, ki jih je treba upoštevati in jih toženec ni dolžan nositi, ker gre za neobičajne in nepredvidljive lastnosti tožnika, bi kvečjemu lahko šlo za deljeno vzročno zvezo po teoriji adekvatne vzročnosti, kar je res mogoče upoštevati pri posamezni vrsti škode. Vzročna zveza je samostojni element, ki mora biti izpolnjen pri nastanku odškodninske obveznosti.

Ne gre torej za problem odgovornosti, ampak za drugi element odškodninske obveznosti, ki naj ga sodišče prve stopnje oceni, saj gre za dejansko stanje zakonskega dejanskega stanu pri določanju odškodnine. Zato je bilo treba odškodnino zaradi neugotovljenega dejanskega stanja ob zmotnem materialnopravnem izhodišču razveljaviti nad že prisojeno odškodnino 130.000,00 SIT in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Pri tem pritožba tudi utemeljeno opozarja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo ugotovitev izvedenca in zato ni naredilo ocene, kaj od tožnikove škode je mogoče uvrstiti pod strah, kaj pa pod funkcionalne posledice.

V nadaljevanju postopka naj sodišče prve stopnje ugotovi, ali je res podana deljena vzročna zveza glede odškodnine za strah in pri tem naj upošteva, da tožniku ni mogoče naložiti soodgovornosti staršev. Ugotovi naj tudi, ali je utemeljen zahtevek iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in pri tem naj upošteva, da gre za samostojne pravne naslove, ki jih ni mogoče zamenjevati, da ne bi prišlo do neutemeljenega "zidanja" odškodnine.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi

166. člena ZPP.