Jedro

V zahtevku za uvedbo ponovnega postopka mora tujec predložiti nove dokaze ali navesti nova dejstva, ki so nastala po izdaji predhodne odločitve, pri odločanju o tem zahtevku pa ni važno, kdaj je predhodna odločba postala „pravnomočna“.

Če obstaja dvom o verodostojnost spremembe vere in želje tujca po prakticiranju vere, potem mora uradni razgovor ob odločanju o zahtevku za ponovno uvedbo postopka potekati ob upoštevanju vseh kriterijev, dejavnikov in standardov za oceno verodostojnosti, ki so uveljavljeni v upravno-sodni praksi na podlagi sodbe Upravnega sodišča in Vrhovnega sodišča, ali pa mora biti ta ocena na podlagi istih kriterijev, dejavnikov in standardov opravljena v postopku odločanja o prošnji za mednarodno zaščito.

Izrek

Tožbi se ugodi in se izpodbijani sklep odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim aktom je Ministrstvo za notranje zadeve na podlagi 4. odstavka 65. člena v povezavi s 7. točko 2. člena Zakona o mednarodni zaščiti (Ur. l. RS, št. 22/16, v nadaljevanju: ZMZ-1) na vlogo tujca, roj. ..., ki trdi, da je A.A., državljan Islamske republike Iran, in ki ga je v postopku zastopal Pravno-informacijski center nevladnih organizacij, odločilo, da se zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite zavrže. 2. V obrazložitvi akta je navedeno, da je tujec dne 28. 12. 2015 zaprosil za priznanje mednarodne zaščite v Sloveniji, in sicer z osebnimi podatki B.B., roj. ..., državljan Irana. Navedel je, da je hitre jeze, zaradi česar je zapadal v konflikte, bil v intervalih večkrat zaprt ter trn v peti policiji. Ministrstvo za notranje zadeve je izdalo odločbo, s katero je njegovo prošnjo zavrnilo kot očitno neutemeljeno. Zoper navedeno odločbo je tujec dne 10. 2. 2016 vložil tožbo pri Upravnem sodišču. Tujec je nato dne 25. 2. 2016 Ministrstvu za notranje zadeve predložil lastnoročno pisno izjavo, s katero je umaknil svojo prošnjo za mednarodno zaščito, ker se je želel vrniti v svojo izvorno državo - Iran. Ministrstvo za notranje zadeve je omenjeno izjavo tujca nemudoma posredovalo Upravnemu sodišču, ki je dne 26. 2. 2016 izdalo sklep št. I U 199/2016-6, s katerim je postopek tožbe zoper izpodbijano odločbo Ministrstva za notranje zadeve ustavilo. Ministrstvo za notranje zadeve je bilo med pritožbenim rokom seznanjeno, da je tujec dne 25. 2. 2016 podal še eno, naknadno lastnoročno pisno izjavo, s katero je svoj umik prošnje za mednarodno zaščito umaknil in navedel, da si želi ostati v Sloveniji. Tujec pa zoper sklep Upravnega sodišča št. I U 199/2016-6 z dne 26. 2. 2016 ni vložil pritožbe. Zato je postala odločba Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-643/2015/2 (1312-07) z dne 22. 1. 2016 z iztekom pritožbenega roka, dne 18. 3. 2016, pravnomočna.

3. Tujec je bil dne 31. 3. 2016 predan policistom PP Brežice, ki so ga nato istega dne nastanili v Center za tujce v Postojno. V času nastanitve tujca v Centru za tujce je bila tujcu dne 31. 3. 2016 izdana najprej odločba o nastanitvi v Center za tujce. Tujec je bil v Center za tujce nastanjen za čas postopka do odstranitve iz države. Istega dne, dne 31. 3. 2016, je bila tujcu izdana tudi odločba o vrnitvi. Z omenjeno odločbo je bil tujcu izrečen ukrep prisilne odstranitve iz države in hkrati prepoved vstopa v državo za čas 3 let. Z omenjenimi ukrepi je bil tujec seznanjen ustno s pomočjo tolmača za farsi jezik. Tujec je na zapisnik povedal, da je njegovo življenje ogroženo in da se v Iran ne more vrniti, ker se je na hrbtu tetoviral, spremenil vero in se duhovno spremenil. Rad bi se pridružil svoji družini v Avstriji in na Norveškem. Kakor izhaja iz odločbe o vrnitvi, je bila tujcu dne 31. 3. 2016 izročena tudi brošura v farsi jeziku o možnosti brezplačne pravne pomoči, ki pa je tujec ni hotel izkoristiti. Tako odločba o nastanitvi tujca v Center za tujce, kakor tudi odločba o vrnitvi, sta bili izdani na osebne podatke, kakor jih je tujec podal v postopku priznanja mednarodne zaščite (B.B.).

4. Ker je tujec v decembru 2015 na ozemlje Republike Slovenije vstopil iz Republike Hrvaške, je bila Generalna policijska uprava, Sektor mejne policije, naprošena, da na podlagi določil Sporazuma med vlado Republike Slovenije in Vlado Republike Hrvaške o izročitvi in prevzemu oseb, katerih vstop ali prebivanje je nezakonito, opravi najavo za prevzem hrvaškim varnostnim organom.

5. Dne 12. 4. 2016 je Veleposlaništvo Islamske republike Iran v Ljubljani tujcu izdalo potovalni dokument - »laissez passer«, za namen vrnitve v Iran na relaciji Ljubljana – Istanbul - Teheran, z veljavnostjo 20 dni od dneva izdaje. Iz omenjenega dokumenta Veleposlaništva Islamske republike Iran izhaja, da so osebni podatki tujca naslednji: A.A., roj. ...

6. Dne 19. 4. 2016 je tujec uslužbencem Centra za tujce izročil pisno izjavo, da se zaradi strahu ne more vrniti v Iran, ampak želi podati zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji.

7. Uradna oseba Ministrstva za notranje zadeve je dne 21. 4. 2016 opravila razgovor s tujcem. Tujec je v razgovoru z uradno osebo povedal, da se boji vrniti v Iran. V času, ko je bival v Sloveniji, se je pozanimal o krščanski veri in se odločil, da svojo vero spremeni. To je tudi storil, saj se je pred približno dvema mesecema krstil v Ljubljani. Ne spominja se imena cerkve, v kateri se je krstil, je pa potrdilo o krstu predal pooblaščencem (PIC) pred dvema mesecema. Odkar je kristjan, se ne more več vrniti v Iran. V Iranu bi želel prakticirati krščanstvo, a te možnosti nima. V Slovenijo je prišel, da bi tu mimo živel in da bi se počutil varnega. V Iranu takih občutkov ni imel. V nadaljevanju ga je uradna oseba soočila z dejstvom, da je v postopku priznanja mednarodne zaščite navajal osebne podatke B.B., roj. ... 1990, v postopku vložitve zahtevka za uvedbo ponovnega postopka pa zase navaja, da je A.A., roj. ..., in ga zaprosila za pojasnilo. Tujec je pojasnil, da na začetku Sloveniji ni zaupal. Zaupanja ni imel, ker je bil utrujen od poti, želel pa si je v Avstrijo ali Nemčijo. V treh mesecih je pridobil zaupanje v Slovenijo.

8. Tujčevi pooblaščenci so dne 22. 4. 2016 posredovali kopijo, dne 25. 4. 2016 pa še originalni krstni list tujca. Iz krstnega lista izhaja, da je bil tujec pod osebnimi podatki B.B., roj. ... 1991, dne 7. 2. 2016 krščen v Evangeličanski cerkvi v Ljubljani.

9. Tožena stranka se nato sklicuje na 1. odstavek 64. člena ZMZ-1, ki kot standard določa dejstva in dokaze, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. Nadalje ZMZ-1 v 3. odstavku določa, da morajo novi dokazi ali dejstva iz 1. odstavka nastati po izdaji predhodne odločitve, v primerih iz 4. alineje prvega odstavka pa morajo novi dokazi ali dejstva nastati po izdaji odločitve o priznanju statusa subsidiarne zaščite. Novi dokazi ali dejstva so lahko obstajali že v času prvega postopka, vendar jih oseba iz prejšnjega odstavka brez svoje krivde takrat ni mogla uveljavljati.

10. Ministrstvo za notranje zadeve ugotavlja, da tujec svoj zahtevek za uvedbo ponovnega postopka utemeljuje s spremembo vere, po njegovih navedbah naj bi v času bivanja v Sloveniji iz muslimanske prestopil v krščansko vero in bil dne 7. 2. 2016 tudi krščen v Evangeličanski cerkvi v Ljubljani. Tujec je dne 22. 4. 2016 preko pooblaščencev predložil krstni list, ki omenjene navedbe potrjuje.

11. Iz spisovne dokumentacije torej izhaja, da je prosilec krst v Evangeličanski cerkvi v Ljubljani, s katerim dokazuje svojo spremembo vere iz muslimanske v krščansko, resda opravil po izdani odločbi Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-643/2015/2 (1312-07) z dne 22. 1. 2016, vendar je pomembno izpostaviti dejstvo, da omenjena odločba v času tujčevega krsta še ni bila pravnomočna. Tujec je komaj tri dni po opravljenem krstu vložil tožbo na Upravno sodišče zoper omenjeno odločbo Ministrstva za notranje zadeve, v tožbi pa ni niti omenil, da je le nekaj dni prej spremenil vero ali da se je krstil. Po presoji Ministrstva za notranje zadeve je ravno tako pomembno, da je le 18 dni po opravljenem krstu v Evangeličanski cerkvi tujec podal lastnoročno pisno izjavo, s katero je umaknil svojo prošnjo za mednarodno zaščito in se želel vrniti v svojo izvorno državo - Iran. Tujec je omenjeno izjavo o umiku prošnje za mednarodno zaščito sicer kasneje resda umaknil, vendar njegovo ravnanje (želja po vrnitvi v Iran) vsekakor ne izpričuje resnične spremembe vere. Za nekoga, ki je svojo veroizpoved resnično spremenil iz muslimanske v krščansko, zaradi česar naj bi se bal povratka v Iran (kakor tujec zatrjuje v svojem zahtevku za uvedbo ponovnega postopka) namreč po mnenju Ministrstva za notranje zadeve tovrstno ravnanje ni razumljivo. Če bi bila tujčeva sprememba vere v krščansko pristna in s tem povezan strah pred vrnitvijo v Iran resničen, si namreč ne bi le 18 dni po opravljenem krstu sam želel vrnitve v Iran.

12. Tujec tudi v nadaljevanju prvega postopka za priznanje mednarodne zaščite ne Ministrstvu za notranje zadeve in ne pristojnim sodiščem ni sporočil ničesar o svoji domnevni spremembi vere in krstu. Tujec namreč ni izkoristil možnosti pritožbe zoper sklep Upravnega sodišča št. I U 199/2016-6 z dne 26. 2. 2016, kjer bi pred Vrhovnim sodiščem zopet lahko navedel dejstvo, da je spremenil vero. Zgoraj navedena odločba Ministrstva za notranje zadeve je zaradi tega z dnem izteka pritožbenega roka, na dan 18. 3. 2016, postala pravnomočna.

13. Tujec je vse do dne 31. 3. 2016 prebival v Azilnem domu v Ljubljani, imel je tako proste izhode kakor tudi vsakodnevni stik z različnimi uslužbenci Azilnega doma, pa tudi v tem času ni nikomur povedal ničesar o svoji spremembi vere. Iz dokumentacije upravne zadeve izhaja, da je bil tujec dne 31. 3. 2016 nastanjen v Center za tujce, kjer je v razgovoru s pristojnim policistom prvič omenil, da se v Iran ne more vrniti, ker je spremenil vero in se duhovno spremenil. Vendar ob tem tujec ni navedel, da bi v Republiki Sloveniji želel vnovič zaprositi za mednarodno zaščito. Zaradi tega je stekel postopek odstranitve tujca iz Republike Slovenije. Omenjeni dokument pa je pomemben tudi iz razloga, ker iz njega izhajajo drugačni osebni podatki od tistih, ki jih je tujec podal v postopku mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Medtem ko je tujec vse od dneva vstopa na ozemlje Republike Slovenije (dne 26. 12. 2015) tako policistom PP Brežice, kakor tudi pristojnim uradnim osebam Sektorja za nastanitev, oskrbo in integracijo, Sektorja za statusne zadeve, Centra za tujce, ne nazadnje pa tudi pripadnikom Evangeličanske cerkve v Ljubljani zatrjeval, da je B.B., roj. ... 1990, pa se je v postopku vračanja v njegovo izvorno državo izkazalo, da naj bi bil tujec pravzaprav A.A., roj. ... 1991. Tujec je torej več kot tri mesece namerno zavajal različne pristojne organe in uradne institucije, kar nedvomno bistveno povečuje dvom v verodostojnost vseh njegovih izjav in trditev. Ministrstvo za notranje zadeve ne more sprejeti tujčevih opravičil, da je tako ravnal zato, ker ni imel zaupanja v Republiko Slovenijo. Tujcu je bilo namreč v postopku priznanja mednarodne zaščite v njegovem maternem jeziku večkrat razloženo, da je celoten postopek priznanja mednarodne zaščite zaupne narave, kar pomeni, da bodo pristojni organi skrbno varovali podatke, ki jih je podal in zaupal uradnim osebam. Tujec torej v postopku priznanja mednarodne zaščite ni bil brez pravne pomoči in zaščite, zaradi česar je potrebno njegove navedbe o tem, da ni imel zaupanja v Republiko Slovenijo, zavreči (sploh ob upoštevanju dejstva, da teh svojih navedb sploh ni konkretiziral in niti ni navedel, čemu tega zaupanja ni imel).

14. Utemeljen dvom v resničnost in pristnost njegove spremembe vere predstavlja tudi dejstvo, da se tujec tudi cerkvenim predstavnikom Evangeličanske cerkve v Ljubljani, kjer je 7. 2. 2016 prejel zakrament krsta, ni predstavil s svojimi pravimi osebnimi podatki. Če je tujec resnično spremenil svojo vero, se po lastnih navedbah duhovno spremenil in prišel v Republiko Slovenijo, da bi tu mirno živel in se počutil varnega, je nesprejemljivo, da je svoje „novo duhovno življenje“ začel s kršitvijo ene od temeljnih zapovedi krščanske vere, ki je bistvena tudi za Evangeličansko cerkev in ki se glasi: »Ne laži«. Če tujec niti v predstavnike Evangeličanske cerkve v Ljubljani ni imel toliko zaupanja, da bi jim v postopku krsta navedel svoje prave osebne podatke, je zelo nenavadno, da se je vseeno odločil opraviti krst v tej cerkveni skupnosti. Omenjeno ravnanje tujca je po mnenju Ministrstva za notranje zadeve nedopustno. Dodaten dvom v resničnost tujčeve spremembe vere pa izkazuje tudi dejstvo, da tujec dva meseca in pol po opravljenem krstu (ob podaji zahtevka za uvedbo ponovnega postopka) sploh ni znal navesti imena cerkve, v kateri se je krstil. 15. Tujec je ob podaji zahtevka za uvedbo ponovnega postopka navedel, da je »potrdilo o krstu« dva meseca pred podajo zahtevka za uvedbo ponovnega postopka predal svojim pooblaščencem. Ministrstvo za notranje zadeve pripominja, da tujčev krstni list v dokumentacijo upravne zadeve ni bil vložen vse do dne 22. 4. 2016, ko je Ministrstvo za notranje zadeve po elektronski pošti prejelo skenirano listino. ZMZ-1 je v zvezi s predložitvijo dokazov ob podaji zahtevka za uvedbo ponovnega postopka jasen in breme predložitve dokazov v celoti nalaga vlagatelju zahtevka in to ob sami vložitvi zahtevka. V primeru vložitve zahtevka za uvedbo ponovnega postopka pristojni organ nima dolžnosti, da kakorkoli sodeluje pri ugotavljanju dejanskega stanja, ki bi lahko opravičeval uvedbo ponovnega postopka. Tako stališče glede trditvenega in dokaznega bremena je bilo že sprejeto v sodbah Vrhovnega sodišča (npr. I Up 298/2013 z dne 22. 8. 2013, I Up 322/2010 z dne 22. 12. 2010, I Up 1717/2009 z dne 23. 4. 2009, I Up 359/2008 z dne 17. 7. 2008). Ministrstvo za notranje zadeve je bilo torej s tujčevim krstnim listom seznanjeno šele en dan po vložitvi zahtevka za uvedbo ponovnega postopka, pri čemer upoštevaje 1. in 3. odstavek 64. člena ZMZ-1 nima dolžnosti, da bi ugotavljalo, kdaj je tujec omenjeni krstni list dejansko predložil svojim pooblaščencem ali razčiščevalo, zakaj ga pooblaščenci Ministrstvu za notranje zadeve niso predložili že prej.

16. Čeprav je tujec resda opravil krst v Evangeličanski cerkvi v Ljubljani po izdaji odločbe št. 2142-643/2015/2 (1312- 07) z dne 22. 1. 2016, pa je glede na zgoraj navedene ugotovitve Ministrstva za notranje zadeve očitno, da je to storil, preden je bil njegov prvi postopek za priznanje mednarodne zaščite pravnomočno zaključen in pristojnemu organu tega ni sporočil, čeprav je imel za to obilo priložnosti. Ker tujec vse do 22. 4. 2016 Ministrstvu za notranje zadeve ni predložil krstnega lista, s katerim dokazuje svojo spremembo vere, tudi ni izpolnil pogoja, ki ga določa 3. odstavek 54. člena ZMZ-1. Tujec namreč ni uspel izkazati, da novih dokazov, ki so obstajali že v času prvega postopka (dejstva, da je spremenil vero v krščansko in se tudi krstil v Evangeličanski cerkvi v Ljubljani) brez svoje krivde ni mogel uveljavljati že takrat. Tujec je imel veliko priložnosti, da uradnim osebam v Azilnem domu, na PP Brežice ali Centru za tujce pove glede svoje spremembe vere, pa tega ni storil vse do takrat, ko je bil postopek njegove odstranitve iz države že v zaključni fazi, saj je Veleposlaništvo Islamske republike Iran izdalo ustrezen dokument za vrnitev v to državo.

17. Ministrstvo za notranje zadeve je mnenja, da prosilčevo ravnanje in njegova dejanja po tem, ko mu je bila izdana odločba, s katero je bila kot očitno neutemeljena zavrnjena njegova prošnja za priznanje mednarodne zaščite, izkazujejo, da so imele te dejavnosti izključni namen ustvarjanja potrebnih pogojev za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. ZMZ-1 v 30. členu določa, da se v primeru, če so imele dejavnosti prosilca od odhoda iz izvorne države izključni namen ustvarjanja potrebnih pogojev za priznanje mednarodne zaščite po tem zakonu, priznanje mednarodne zaščite ne more temeljiti samo na tako ustvarjenih pogojih. Ministrstvo za notranje zadeve je mnenja, da je v tem primeru mogoče analogno zaključiti, da v takem primeru ni mogoče niti dovoliti uvedbe ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite.

18. V tožbi tožnik pravi, da je dne 19. 4. 2016 toženi stranki izročil pisno izjavo, da se zaradi strahu ne more vrniti v Iran in da podaja zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje zaščite v Republiki Sloveniji. Dne 21. 4. 2016 je tožena stranka na podlagi prejetega zahtevka za ponovno uvedbo postopka s tožečo stranko opravila razgovor z namenom sprejetja njegovega zahtevka na zapisnik.

19. Tožeča stranka je dne 10. 2. 2016 vložila tožbo pri Upravnem sodišču, vendar je nato 25. 2. 2016 predložila pisno izjavo, s katero je umaknila prošnjo za mednarodno zaščito, na podlagi katerega je Upravno sodišče postopek po drugem odstavku 34. člena ZUS-1 ustavilo.

20. Tožeča stranka je dne 25. 2. 2016 »isti dan« podala toženi stranki še eno lastnoročno pisno izjavo, s katero je umaknila svoj umik po prejšnji izjavi, katero pa tožena stranka ni posredovala Upravnemu sodišču. Tožena stranka je ravnala napačno, ker druge lastnoročne pisne izjave tožeče stranke z dne 25. 2. 2016 ni posredovala Upravnemu sodišču. Prav tako pa tudi pooblaščenec tožeče stranke ni bil seznanjen z drugo pisno izjavo tožeče stranke z dne 25. 2. 2016, zaradi česar ni zoper sklep Upravnega sodišča, št. I U 199/2016-6 z dne 26. 2. 2016 vložil pritožbe. Tožena stranka je zamolčala lastnoročno pisno izjavo tožeče stranke z dne 25. 2. 2016 in tako dovolila, da je bil izdan in da je postala na podlagi sklepa Upravnega sodišča, št. I U 199/2016-6 odločba tožene stranke št. 2142-643/2015/2 (1312-07) pravnomočna.

21. Zakaj je tožeča stranka dne 25. 2. 2016 podala dve lastnoročni pisni izjavi, kateri bi ob pravilni obravnavi imeli za posledico, da bi postopek po tožbi bil odločen, tožeči stranki po pooblaščencu, ni poznano. Bo pa navedene okoliščine podaje lastnoročnih pisnih izjav tožeča stranka lahko pojasnila na zaslišanju in v kolikor bi izjava o umiku imele elemente dane na podlagi drugega odstavka 64. člena ZMZ-1 bi to lahko bil zadostni dokaz, da se tožeči stranki dovoli vložitev ponovne prošnje.

22. Tožeča stranka je na zapisnik z dne 21. 4. 2016 navajala nova dejstva in okoliščine, ki bistveno povečujejo verjetnost, da tožeča stranka izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. Tožeča stranka je po prošnji za mednarodno zaščito spremenila vero. Novo dejstvo ni obstajalo že v času prvega postopka in ga tožeča stranka tudi ni mogla uveljaviti. Tožeča stranka je bila šele dne 7. 2. 2016 krščena v Evangeličanski cerkvi v Ljubljani, to je pred izdajo odločbe tožene stranke, št. 2142-643/2015/2 (1312-07) z dne 22. 1. 2016. Da pa tožeča stranka svojo spremembo vere kasneje v postopku ni več izpostavljala pa je razumeti, saj je versko prepričanje osebna stvar »eno temeljnih zapovedi pa je ne skruni božjega imena« in nobena dolžnost v nadaljevanju postopka ni zavezujoča za omenjeno izpoved. Pomeni, da omenjeno dejstvo ni obstajalo pred vložitvijo in odločitvijo prošnje tožeče stranke za mednarodno zaščito oz. je nastalo po izdaji odločitve o priznanju mednarodne zaščite. Kot dokaz predlaga zaslišanje tožeče stranke in predlaga, da se zahtevku tožeče stranke za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite, ugodi in se izpodbijano odločbo tožene stranke odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje.

23. V odgovoru na tožbo tožena stranka pravi, da oporeka II. točki tožbe. Iz tožbenih navedb v sklopu II. točke omenjene tožbe namreč izhaja, da se v celoti nanašajo na odločbo Ministrstva za notranje zadeve z dne 22. 1. 2016, s katero je bila tožniku kot očitno neutemeljena zavrnjena njegova prošnja za priznanje mednarodne zaščite. Omenjena odločba je dne 18. 3. 2016 postala pravnomočna. Ministrstvo za notranje zadeve opozarja na tretji odstavek 64. člena ZMZ-1, ki ga je tožnik v svoji tožbi izpustil. Omenjeni odstavek določa, da morajo novi dokazi ali dejstva iz prvega odstavka 64. člena tega zakona nastati po izdaji predhodne odločitve. Novi dokazi ali dejstva so lahko obstajali že v času prvega postopka, vendar jih oseba iz prejšnjega odstavka brez svoje krivde takrat ni mogla uveljavljati. Prosilec je krst v evangeličanski verski skupnosti opravil preden je bil njegov prvi postopek za priznanje mednarodne zaščite pravnomočno zaključen. Čeprav je bila v času tožnikovega krsta odločba št. 2142-643/2015/2 (1312-07) že izdana in tudi vročena, pa je v času krsta še tekel rok za vložitev tožbe. Iz dokumentacije upravne zadeve izhaja, da je bil dne 31. 3. 2016 nastanjen v Center za tujce, kjer je v razgovoru s pristojnim policistom prvič omenil, da se v Iran ne more vrniti, ker je spremenil vero in se duhovno spremenil. Vendar ob tem tujec ni navedel, da bi v Republiki Sloveniji želel vnovič zaprositi za mednarodno zaščito. S takim ravnanjem pa po mnenju Ministrstva za notranje zadeve tožnik nedvomno ne izkazuje, da novih dokazov ali dejstev (krsta v evangeličanski cerkvi), ki so glede na ugotovljeno dejansko stanje obstajali že v času prvega postopka, ni mogel uveljavljati brez svoje krivde, zaradi česar je odločitev Ministrstva za notranje zadeve o tem, da se njegov zahtevek za uvedbo ponovnega postopka zavrže, pravilna in zakonita. Ministrstvu za notranje zadeve ni jasno, s čim naj bi tožnik „skrunil božje ime“, če bi o zatrjevani spremembi vere spregovoril že prej. Ker tožnik o svojem krstu ni spregovoril vse do takrat, ko se je v Centru za tujce pripravljal njegov postopek vrnitve v izvorno državo, je bilo tožniku v izpodbijanem sklepu vsekakor mogoče očitati, da bi nove dokaze ali dejstva, ki so obstajali že v času prvega postopka, lahko uveljavljal že bistveno prej, kakor pa je to dejansko storil. 24. Tožba je utemeljena.

25. Iz podatkov v spisu (zapis Centra za tujce z dne 20. 4. 2016) in izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnik 19. 4. 2016 uslužbencem centra za tujce izročil pisno izjavo, da se zaradi strahu ne more vrniti v Iran, ampak želi podati zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite. Center za tujce je z omenjenim zapisom izjavo tožnika odstopil pristojnemu organu v nadaljnjo obravnavo. V zvezi s tem je pristojni organ za odločanje o zahtevku za uvedbo ponovnega postopka prvo procesno dejanje opravil dne 21. 4. 2016, ko je s tožnikom opravil razgovor z namenom sprejetja njegovega zahtevka (zapisnik o ustnem sprejemu zahtevka za uvedbo ponovnega postopka z dne 21. 4. 2016). Tožnik je torej upravni postopek v smislu 1. odstavka 125. člena Zakona o splošnem upravnem postopku sprožil pred dnem 24. 4. 2016, ko je stopil v veljavo ZMZ-1 (člen 128 ZMZ-1). Vendar pa se po določbi 125. člena ZMZ-1 postopki, ki so se začeli na podlagi določb starega ZMZ nadaljujejo in končajo po določbah tega zakona, to pa je ZMZ-1. To isto določilo pa tudi pravi, če je oseba vložila prošnjo za mednarodno zaščito pred uveljavitvijo tega zakona, se za postopke sodnega varstva uporabljata določbi 74. in 75. člena ZMZ. Ali to isto velja tudi za sodno varstvo v zvezi z zahtevkom za uvedbo ponovnega postopka, iz zakona ni razvidno. Tožnik je v tem primeru vložil zahtevek za sodno varstvo dne 14. 6. 2016 in ZMZ-1 je stopil v veljavo dne 24. 4. 2016. Ker je tožnik že imel možnost sodnega varstva zoper odločitev o njegovi prošnji na dveh stopnjah sojenja, sodišče šteje, da z vidika ustavnih pravic, pravice do učinkovitega sodnega varstva iz 47. člena Listine EU in 46. člena Procesne direktive II, ni tehtnega razloga za razširjanje določbe drugega stavka 125. člena ZMZ-1 iz postopkov v zvezi s prošnjami za mednarodno zaščito tudi na postopke v zvezi z zahtevki za ponovno uvedbo postopka za mednarodno zaščito. Pravice, da se tudi pristojni organ pritoži zoper prvostopenjsko sodno odločbo v zadevah mednarodne zaščite ali v zadevah odločitev o uvedbi ponovnega postopka pa v pravu EU ni, in zato ta element ne more vplivati na interpretacijo določila 125. člena ZMZ-1. 26. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka napačno razlagala in uporabila določilo 3. odstavka 64. člena ZMZ-1. V zahtevku za uvedbo ponovnega postopka mora tujec predložiti nove dokaze ali navesti nova dejstva, ki so nastala po izdaji predhodne odločitve. Predhodna odločitev tožene stranke je bila izdana dne 22. 1. 2016 (št. 2142-643/2015/2 (1312-07)), tožnik pa se je krstil dne 7. 2. 2016, kot izhaja iz krstnega lista št. 5/2016 Evangeličanske cerkve, ki ga je podpisal škof C.C. To pomeni, da je novo dejstvo in dokaz nastal po „izdaji“ predhodne odločbe, kot to določa ZMZ-1, in za odločanje o zahtevku za ponovno uvedbo postopka ni važno, kdaj je predhodna odločba postala „pravnomočna“. Tožena stranka je torej napačno uporabila materialno pravo in je bilo zato treba tožbi ugoditi.

27. Tožena stranka je tudi zmotno uporabila določilo 1. odstavka 65. člena ZMZ-1. Drži sicer, da mora tujec v zahtevku za uvedbo ponovnega postopka sam predložiti dokaze oziroma mora navesti nova dejstva. Vendar pa to ne pomeni, da pri oceni, ali predloženi dokazi in dejstva „pomembno povečujejo verjetnost“, da tujec izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite, pristojni organ ni dolžan ničesar sam ugotavljati ali preveriti. V primeru spremembe vere, pri čemer ta akt formalne spremembe vere v predmetni zadevi med strankama zaradi predloženega listinskega dokaza upravičeno ni sporen, je namreč lahko bistveno vprašanje, kakšna kazen grozi taki osebi v izvorni državi in ali se takšna kazen, če je z vidika človekovih pravic nesprejemljiva, kot je na primer smrtna kazen ali mučenje ali nečloveško oziroma ponižujoče kaznovanje, tudi izvršuje v praksi. Takšna okoliščina namreč lahko odločilno vpliva na oceno „pomembnosti povečevanja verjetnosti“, da tujec izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. Tehtanje sorazmernosti posega v pravico do statusa begunca iz 18. člena v zvezi z 52. členom Listine EU o temeljnih pravicah je stvar odločanja o prošnji za mednarodno zaščito, kajti na odločanje o prošnji za mednarodno zaščito se določilo 2. odstavka 30. člena ZMZ-1 tudi nanaša. To sicer ne pomeni, da določilo 2. odstavka 30. člena ZMZ-1 ne more imeti nobenega vpliva na odločanje o zahtevku za uvedbo ponovnega postopka. Vendar pa v primeru, kot je obravnavani, če obstaja dvom o verodostojnost spremembe vere in želje tujca po prakticiranju vere, ki je morebiti v izvorni državi prepovedana oziroma preganjana, potem mora uradni razgovor ob odločanju o zahtevku za ponovno uvedbo postopka potekati ob upoštevanju vseh kriterijev, dejavnikov in standardov za oceno verodostojnosti, ki so uveljavljeni v upravno-sodni praksi na podlagi sodbe Upravnega sodišča in Vrhovnega sodišča,(1) ali pa mora biti ta ocena na podlagi istih kriterijev, dejavnikov in standardov opravljena v postopku odločanja o prošnji za mednarodno zaščito. V konkretnem primeru namreč zaslišanje tekom razgovora dne 21. 4. 2016 ni potekalo ob upoštevanju kriterijev, standardov in dejavnikov za oceno neverodostojnosti tožnika. Tožnik bi namreč moral biti bistveno bolj natančno zaslišan glede pristnosti spremembe vere, s čimer tudi utemeljuje strah v primeru vrnitve. Tožena stranka pa bi morala preveriti, kakšne so lahko kazni za spremembo vere v Iranu. Ob tem je pomembno tudi, da so iranske oblasti očitno obveščene o status tožnika in njegovi vrnitvi, saj so mu izdale dokument za potovanje oziroma vrnitev v Iran, kar pomeni, da so obveščene tudi o njegovem morebitnem prihodu. To pa bi lahko pomembno povečalo verjetnost preganjanja ne glede na to, ali je šlo pri tožniku za pristno spremembo vere ali ne. Ob tem bo tožena stranka morala upoštevati tudi, da po naravi stvari v predmetni zadevi niti ne gre toliko za „naknadne navedbe“ ali „elemente naknadne prošnje“ v ožjem pomenu, saj te navedbe ne dopolnjujejo prvotne prošnje, ki sploh ni temeljila na spremembi vere, ampak gre za povsem nove navedbe in elemente, ki se povezujejo s povsem drugo podlago za preganjanje, kot je bila obravnavana v prvotnem postopku (člen 40(1) Procesne direktive II v zvezi z določilom 64. in 65. člena ZMZ-1).

28. Na tej podlagi je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijani akt odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek (4., 3. in 2. točka 1. odstavka 64. člena ZUS-1. Tožena stranka mora izdati nov upravni akt pri tem pa je vezana na pravna mnenja sodišča glede vodenja postopka in materialnega prava (4. odstavek 64. člena ZUS-1).

opomba (1) :Sodne odločbe Upravnega sodišča v zadevah: I U 979/2009 z dne 19. 8. 2009, I U 787/2012-4 z dne 29. 8. 2012, I U 923/2014 z dne 23. 1. 2015; sodna odločba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 471/2012 z dne 18. 10. 2012, odst. 21.