Jedro

Tožeča stranka je kot upnica že dne 31.5.1993 vložila izvršilni predlog, ki ga je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 20.8.1993 pravnomočno zavrnilo. Ker je bilo tedaj obenem tudi sklenjeno, da se postopek nadaljuje po tožbi, se postopek z izdajo te odločbe ni končal in tako ni izpolnjen pogoj iz 498/1. člena ZPP za vodenje postopka po dosedanjih predpisih.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba v stroškovnem delu spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 8 dni povrniti 67.788,00 SIT stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.2.2002 do plačila; v preostalem delu pa se pritožba tožene stranke zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje. Tožena stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da mora v roku 8 dni tožeči stranki plačati 68.250,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.3.1993 do plačila in ji povrniti 85.788,00 SIT stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.2.2002 do plačila.

Proti navedeni sodbi je tožena stranka po svoji pooblaščenki vložila pritožbo zaradi kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlagala njeno razveljavitev.

V pritožbi očita sodišču prve stopnje, da je povsem sledilo navedbam tožeče stranke in v postopku niti ni zaslišalo predstavnika tožene stranke, ki bi lahko pojasnil postopek interne revizije ter obseg in naravo napak, ki jih je ugotovil ob tej reviziji. Tožena stranka je v tem sporu, ki izvira iz leta 1993 nastopala sama, brez pooblaščenca. Po svojem najboljšem znanju je odgovarjala na navedbe tožeče stranke in si je poiskala pravno pomoč šele v fazi, ko je prejela vabilo na obravnavo in je bila celo prepričana, da je spor končan. Preko svoje pooblaščenke je na sami obravnavi vložila pripravljalno vlogo, ki pa je sodišče ni upoštevalo, sklicujoč se na določila 453. čl. ZPP, s tem pa je po mnenju tožene stranke kršilo pravila postopka. Tožeča stranka je 28.5.1993 vložila predlog za izvršbo, ki je bil dne 20.8.1993 s sklepom sodišča zavrnjen in je bil nato postopek nadaljevan s tožbo. Glede na to bi se moral postopek nadaljevati po prejšnjem zakonu (498. čl.). Določila prejšnjega zakona o sporih majhne vrednosti pa niso vsebovala omejitve glede števila pripravljalnih vlog, ki jih je smela stranka vlagati v postopku, niti niso vsebovala omejitve, da bi stranka ne smela še na sami obravnavi navajati nova dejstva in predlagati dokaze. Tudi sicer sta stranki v tem postopku podali vsaka - poleg tožbe in odgovora na tožbo - štiri pripravljalne vloge, ki jih je sodišče vse upoštevalo, razen zadnje pripravljalne vloge tožene stranke. V tej vlogi pa je tožena stranka navajala dejstva, ki bi pripeljala do drugačne odločitve. Dejstvo je namreč, da je sporna dela opravljala A.P. osebno, na podlagi pogodbe o delu, ne pa njen računovodski servis A.P. s.p., ki je tožeča stranka v tem postopku. Tožena stranka se pritožuje tudi glede odločitve o višini stroškov. Glede na vrednost spora pripada pooblaščenki nagrada za pristop v višini 100 in ne 200 točk, ker pa je obravnava trajala manj kot pol ure, ji nagrada v višini 50 točk ne pripada.

Pritožba tožene stranke je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožena stranka v pritožbi izpodbija tudi na prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje, kar pa ni dopustno, glede na to, da gre za spor majhne vrednosti v okviru gospodarskega spora, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 500.000,00 SIT (1. odst. 495. čl. Zakona o pravdnem postopku, ZPP); ta ugotovitev se nanaša na trditev tožene stranke, da sodišče prve stopnje ni zaslišalo predstavnika tožene stanke, ki bi lahko pojasnil postopek interne revizije ter obseg in naravo napak, ki jih je ugotovil ob tej reviziji. Na glede na to pa pritožbeno sodišče pripominja, da je na toženi stranki bilo tako dokazno breme o obstoju napak opravljenega dela, predvsem pa tudi trditveno breme (212. čl. ZPP), in kar se tiče po toženi stranki zatrjevanega obstoja napak zaključnega računa za leto 1992, iz izpodbijane sodbe izhaja, da je tožena stranka predlagala izvedbo dokazov tudi v smeri ugotovitve obstoja napak, ne le v smeri njihovega dokazovanja, kar pa ni dopustno. Pritožbene trditve v smeri, da je sporna dela opravljala dejansko A.P. osebno, ne pa njen računovodski servis A.P. s.p., pa predstavljajo nove navedbe v pritožbi, ki pa glede na 1. odst. 337. čl. ZPP, ob izostanku tam navedenih pogojev, ne bi bile dopustne niti v rednem sporu. Napačno je stališče pritožbe, da bi moralo sodišče v tej zadevi voditi postopek po določilih (prejšnjega) ZPP iz leta 1977 s kasnejšimi spremembami. Nov ZPP, ki je pričel veljati 14.7.1999 (Ur.l.RS št. 26/99), res v 1. odst. 498. čl. določa, da če sta bila pred njegovo uveljavitvijo na prvi stopnji izdana sodba ali sklep, s katerima se je postopek pred sodiščem prve stopnje končal, se postopek nadaljuje po dosedanjih predpisih, vendar v konkretni zadevi ni podan takšen primer. Tožeča stranka je res, tedaj kot upnica, že 31.5.1993 vložila predlog za izvršbo, kateri je bil s sklepom sodišča prve stopnje z dne 20.8.1993 pravnomočno zavrnjen, hkrati pa je bilo sklenjeno, da se postopek nadaljuje po tožbi. Z izdajo zadnjenavedenega sklepa pa se postopek ni končal, kar pomeni, da ni izpolnjen pogoj po že omenjenem 1. odst. 498. čl. ZPP. Pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka je mogoče v sporu majhne vrednosti uveljavljati le za kršitve iz 2. odst. 339. čl. ZPP (1. odst. 458. čl. ZPP).

Glede na to je bilo treba ugotoviti, ali okoliščina, da sodišče prve stopnje, sklicujoč se v tem delu na določilo 453. čl. ZPP, ni upoštevalo po toženi stranki na zadnjem naroku za glavno obravnavo, predložene pripravljalne vloge z novimi navedbami, predstavlja takšno kršitev. V zvezi s tem tožena stranka sama v pritožbi navaja, da sta stranki v tem postopku podali vsaka - poleg tožbe in odgovora na tožbo - štiri pripravljalne vloge, ki jih je sodišče prve stopnje vse upoštevalo. To torej pomeni, da je obema strankama bila v polni meri dana možnost obravnavanja pred sodiščem, tako da v zvezi s tem ni podana niti kršitev po 8. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, s tem da sodišče ni upoštevalo prej omenjene pripravljalne vloge tožene stranke. Utemeljena pa je pritožba v delu, kolikor izpodbija odločitev o stroških postopka; tožena stranka v zvezi s tem zatrjuje, da pooblaščenki tožeče stranke po tar.št. 15 Odvetniške tarife (ODT) ne pripada za pristop na glavno obravnavo nagrada 200 točk, ampak 100 točk. Pritožbeno sodišče pa v zvezi s tem ugotavlja, da ji glede na vrednost spornega predmeta uveljavljena nagrada v tem delu dejansko ne gre, ampak kvečjemu toliko, kot ji to priznava tožena stranka. Poleg tega pa tožeča stranka tudi ni upravičena do plačila za porabljeni čas med zastopanjem na naroku za glavno obravnavo v višini 50 točk, saj je narok trajal le 10 minut. Upoštevaje navedeno je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v stroškovnem delu spremenilo tako, da je po sodišču prve stopnje ugotovljeni znesek zmanjšalo za 150 točk (x 100,00 SIT x 1,2 DDV), torej za 18.000,00 SIT in je tako tožeča stranka upravičena do povrnitve pravdnih stroškov v znesku 67.788,00 SIT.

V preostalem delu pa je zavrnilo pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Hkrati je sklenilo, da nosi tožena stranka svoje stroške postopka, glede na to, da je s pritožbo uspela s sorazmerno majhnim delom zahtevka (2. odst. 154. čl. ZPP).