Jedro

Zaradi kršitve metodološkega napotka iz 8. člena ZPP se sklepa ne da preizkusiti, zaradi česar je podana kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo izdelavo sklepa.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugotovilo, da sta toženca motila mirno in neposredno posest tožnika s tem, ko sta v obdobju med decembrom 2013 in 18.3.2014 na mejo med parc. št. 225/1 in 232/2, obe k. o. X, postavila žičnato ograjo s kovinskimi nosilci oziroma postavitev ograje organizirala ali odobrila in v januarju 2015 med drogom javne razsvetljave in betonsko škarpo postavila cca 1 meter visoko žičnato ograjo oziroma postavitev le tega organizirala ali odobrila ter s tem preprečila tožniku pešpot do objektov na parcelni številki 225/1 k. o. X po vseskozi uporabljeni pešpoti (I. točka obrazložitve). Tožencema je prepovedalo v bodoče na tak ali podoben način posegati v posest tožnika in jima še naložilo, da vzpostavita stanje pred protipravnim posegom oziroma da na določenem delu ograje žico nadomestita z vrati, od katerih, v primeru, da se zaklepajo, tožniku vročita ključ (II. in III. točka obrazložitve). Tožencema je naložilo še plačilo pravdnih stroškov.

2. Proti navedenemu sklepu sta se pravočasno pritožila toženca, ki sodišču očitata nepravilno ugotovitev dejanskega stanja. Tožnik ni imel posesti pešpoti, sodišče pa je glede tega ga dejstva v 8. točki obrazložitve zgolj navedlo, da je bil tožnik v posesti pešpoti in to ugotovitev oprlo le na izpoved tožnika, da je tam hodil. Toženca menita, da je sodišče nekritično sledilo tej trditvi in pri tem brez pojasnila ni upoštevalo izpovedi tožnikov. Že iz spisa In 20/2010 izhaja, da tožnik ni imel posesti poti po parceli prvega toženca in da poti sploh ni. Da tožnik posesti ni imel, je razvidno tudi iz njegovih izpovedi, ko je povedal, da pride iz L. približno petkrat in da k hiši prihaja z leve, občasno pa tudi z desne strani. Če gre za tako občasne obiske in ne gre vedno po spornem terenu, ne more imeti posesti poti. Posest ni vsako fizično razmerje oseb do stvari ampak dejanska oblast nad stvarjo in mora biti zunanji vidna in trajna, o čemer v konkretnem primeru ne moremo govoriti. Zgolj priložnostna prečkanja tuje nepremičnine ne predstavljajo izvajanja posesti. V konkretnem primeru tudi ni šlo za nobeno periodično izvrševanje dejanske oblasti nad stvarjo za posebej določen namen, da bi lahko v skladu s sodno prakso ustrezalo standardu posesti. Tožnik tudi nima nobenega pravnega ali ekonomskega razloga za predmetno pravdo, ker je tudi sam potrdil, da ima dostop do svoje opuščene in nenaseljene hiše z druge strani. Sklep v resnici sploh nima utemeljitve, ki bi prepričala, da je tožnik imel posest pešpoti. Del obrazložitve je obremenjen tudi s kršitvijo določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sploh ni jasno, na kaj se nanaša oziroma za katero pravno pomembno dejstvo, ki je pomembno za odločitev.

3. V odgovoru na pritožbo tožnik najprej poudarja, da je razumno pričakovati, da je namen postavitve ograje vselej nekaj omejiti, označiti ali preprečiti nemoten dostop in da nihče ne pristopa k postavitvi ograj iz dolgočasja ali presežka sredstev. Meni, da število dostopov ni odločilno za presojo o posesti in da je zanj bistveno, da lahko dostopi vsakič, ko ima zato interes. Glede spisa In 20/2010 pa opozarja, da zgodovina in preteklost sporne poti ni bistvena.

4. Pritožba je utemeljena.

5. V tej zadevi je pritožbeno sodišče enkrat že odločalo in s sklepom II Cp 2920/2014 z dne 17.12.2014 razveljavilo sklep sodišča prve stopnje, ki je takrat tožbeni zahtevek zavrnilo. Med drugim je sodišču prve stopnje naložilo, da naj v ponovljenem postopku ugotovi, ali je imel tožnik v času zatrjevanega motilnega dejanja posest sporne pešpoti, ki jo je utemeljeval s hojo in ne vožnjami po njej, kot je prvič zmotno štelo sodišče prve stopnje.

6. V skladu z 8. členom ZPP mora biti dokazna ocena vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj vestna, skrbna in racionalno argumentirana. Dokazna ocena mora ustrezati standardu skrbnosti, kar pomeni, da mora biti argumentacija sodišča logično prepričljiva in življenjsko sprejemljiva.

7. Sodišče prve stopnje je tokrat zahtevku ugodilo, vendar ponovno ni navedlo nobenih prepričljivih razlogov glede spornega obstoja posesti pešpoti. Pretežni del obrazložitve sodišče le povzema trditve in dele izpovedb pravdnih strank, glede sporne posesti pa v 8. točki zapiše le, „da je bil tožnik v posesti pešpoti preko parc. št. 232/2, ker na ogledu razvidna shojena steza čez parc. št. 232/2 izkazuje, da teren to omogoča. Tožnik pa je trdil, da je tamkaj tudi sam hodil.“

8. Po presoji pritožbenega sodišča je takšna dokazna ocena sodišča prve stopnje pomanjkljiva. Argumenti niso prepričljivi ali pa jih sploh ni, na kar pritožba utemeljeno opozarja. Ker se zaradi kršitve metodološkega napotka iz 8. člena ZPP sklepa ne da preizkusiti, je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V skladu z določilom prvega odstavka 354. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo izdelavo sklepa,(1) v katerem bo moralo sodišče prve stopnje dokazno oceno glede spornega obstoja posesti opraviti skrbno, natančno in upoštevajoč metodološke napotke iz 8. člena ZPP, pri čemer morajo biti argumenti sodišča logično prepričljivi, zlasti pa preverljivi. Sodišče naj oceni vse izvedene dokaze, pri ponovnem odločanju pa upošteva tudi, da po eni strani posest res ni vsaka dejanska oblast nad stvarjo(2) (na kar opozarja pritožba), po drugi strani pa je posestnik stvari tudi nekdo, ki nima pogostega stika s stvarjo. Pomembno je, da je (bil) v položaju, da je oblast lahko izvajal. 9. Izrek o stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

Op. št. (1): Ker je sodišče prve stopnje izvedlo vse predlagane dokaze, je načelu neposrednosti zadoščeno in nova glavna obravnava ni potrebna. V takem primeru zadošča, da sodišče prve stopnje znova izdela odločbo, v kateri oceni vse dokaze, po oblikovani dokazni oceni znova presodi, ali je tožnik dokazal, da je bil posestnik sporne pešpoti.

Op. št. (2): Posest je le tisto razmerje fizične oblasti nad stvarjo, ki zadovoljuje naslednje kriterije: zunanja vidnost, trajnost, izključujočnost in dostopnost stvari posestniku.