Jedro

Tožnik utemeljeno ugovarja, da je v pritožbi le konkretiziral svoje navedbe iz prošnje za premestitev, zlasti v povezavi z razlogi prvostopne odločbe, zaradi česar bi moral drugostopni organ njegove pritožbene ugovore obravnavati po vsebini. Med razlogi, zaradi katerih je bila njegova premestitev zavrnjena, je namreč med drugim tudi izostanek konkretnih navedb o nepravilnostih s strani zaposlenih, ki pa jih je tožnik v pritožbi (glede na očitek v prvostopni odločbi) konkretiziral s podrobnimi opisi posameznih dogodkov, ki po tožnikovem mnenju izkazujejo ogroženost, šikaniranje in ignoriranje s strani zaposlenih v zavodu, kar pa je bil (kot tožnik navaja) poglavitni razlog za vložitev prošnje za premestitev. Tovrstnih navedb pa nikakor ni možno opredeliti kot nova dejstva ali/oziroma nove dokaze. Ker pa teh ugovorov organ ni preizkusil, bi pa lahko pripeljali do drugačne odločitve organa, če bi jih, sodišče odločitve organa ne more preizkusiti, saj je ostalo zaradi kršitve določb postopka dejansko stanje v tem delu nerazčiščeno oziroma pomanjkljivo ugotovljeno.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Uprave RS za izvrševanje kazenskih sankcij, Generalnega urada, št. 720-2855/2012/28 z dne 15. 12. 2014, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je prvostopni organ zavrnil vlogo tožnika za premestitev iz Zavoda za prestajanje kazni zapora (v nadaljevanju ZPKZ) Dob pri Mirni v ZPKZ Koper, Oddelek Nova Gorica in še odločil, da posebni stroški niso nastali. V obrazložitvi je navedel, da je tožnik v svoji vlogi prosil za premestitev v drugi zavod za prestajanje kazni zapora zaradi ogrožanja, šikaniranja in ignoriranja s strani pravosodnih policistov. Z vpogledom v razpoložljive podatke je organ ugotovil, da so v matičnem zavodu pri tožniku v času prestajanja kazni zapora zaznali več kršitev hišnega reda, ki jih nato podrobno opiše. Pridobljeno je bilo tudi mnenje zavoda, da tožnik konkretno ne navaja, kako naj bi bil nepravilno obravnavan s strani osebja ter, da je sam podal kazenske ovadbe zoper zaposlene oddelka oziroma zavoda, zato je prvostopni organ ocenil, da varnost tožnika ni ogrožena in premestitev ni utemeljena (79. člen Pravilnika o izvrševanju kazni zapora). Organ je še ugotovil, da ima tožnik v matičnem zavodu zagotovljeno ustrezno obravnavo in dodal, da je premestitev obsojenca potrebno predhodno načrtovati v osebnem načrtu obravnave, s konkretnimi, predhodno dogovorjenimi in opravljenimi aktivnostmi zaradi nadaljnje lažje in učinkovitejše obravnave v drugem zavodu. V tožnikovem osebnem načrtu premestitev ni bila načrtovana, zato premestitev ni utemeljena tudi iz tega razloga. Prav tako pa lažje vzdrževanje stikov s svojci ne more biti razlog, ki bi sam po sebi in ne glede na ostale okoliščine, utemeljeval premeščanje obsojencev v zavode bližje doma.

Drugostopni organ je pritožbo tožnika zavrnil, ker navedbe tožnika v pritožbi predstavljajo nova dejstva in nove dokaze, ki so že obstajali v času odločanja na prvi stopnji in bi jih tožnik lahko navedel (238. člen Zakona o splošnem upravnem postopku – v nadaljevanju ZUP), zato jih ni mogoče šteti za pritožbene razloge.

Tožnik je v tožbi navedel, da je vložil prošnjo za premestitev zaradi ohranitve reda in discipline v zavodu, ker je šikaniran in ogrožen s strani zaposlenih. Kršitve je konkretiziral v pritožbi. Le-te bodo odpravljene in dokončno pojasnjene po sodni poti z vloženimi kazenskimi ovadbami, odškodninsko tožbo in upravno tožbo, vendar še ne ve, kdaj. Kot drugi razlog premestitve pa je navedel bližino doma in lažje urejanje zadev po prestani kazni v ZPKZ Koper, Oddelek Nova Gorica, kar je tudi pojasnil v pritožbi. V pritožbi je konkretiziral svoje navedbe glede šikaniranja in ogroženosti. Za to ne gre za nova dejstva in nove dokaze. V pritožbi je le dopolnil navedbe iz prošnje za premestitev, česar prej ni storil, ker mu je bil odvzet prenosni računalnik z vsemi zakoni, zato mu je bilo to onemogočeno. Tožnik je zahteval, da sodišče tožbi ugodi, odpravi akt (po 1. točki prvega odstavka 33. člena Zakona o upravnem sporu – v nadaljevanju ZUS-1) in posledice zaradi kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin (po 2. točki prvega odstavka 33. člena ZUS-1) tako, da se ga nemudoma premesti v ZPKZ Koper, Oddelek Nova Gorica.

Toženka je poslala upravni spis, vsebinskega odgovora na tožbo pa ni podala.

Tožba je utemeljena.

V obravnavanem primeru je sporna odločba o zavrnitvi tožnikove prošnje za premestitev iz ZPKZ Dob pri Mirni v ZPKZ Koper, Oddelek Nova Gorica. Svojo odločitev je organ oprl na 79. člen ZIKS-1, ki določa, da se obsojenec lahko premesti iz enega v drug zavod ali oddelek zavoda v Republiki Sloveniji, če je to potrebno za izvajanje osebnega načrta ali delovnega programa zavoda oziroma če to narekujejo razlogi varnosti ali interesi ohranitve reda in discipline v zavodu ali če to zaradi zagotavljanja varnosti obsojenca predlaga enota, pristojna za zaščito ogroženih oseb, po zakonu, ki ureja zaščito prič. Podrobneje je postopek predpisan v Pravilniku o izvrševanju kazni zapora (v nadaljevanju Pravilnik), ki v XIII. poglavju Premeščanje obsojencev in prekinitev prestajanja kazni v 85. členu med drugim določa, da prošnjo za premestitev v drug zavod ali oddelek po 81. členu zakona vloži upravičenec pri zavodu, kjer obsojenec prestaja kazen; zavod oziroma oddelek pošlje najkasneje v osmih dneh prošnjo upravi skupaj z osebnim spisom obsojenca, poročilom o obsojenčevem vedenju in delu ter mnenjem o utemeljenosti prošnje in primernosti premestitve (prvi odstavek). Zavod oziroma oddelek, v katerega naj bi obsojenca premestili, mora poslati svoje mnenje generalnemu direktorju najkasneje v osmih dneh (drugi odstavek).

Člen 8 ZIKS-1 pa določa, da se odločbe, izdane na podlagi (med drugim) 79. člena tega zakona, izdajajo po določbah zakona, ki ureja splošni upravni postopek (prvi odstavek). O dovoljenih pritožbah zoper odločbe, ki jih izda na prvi stopnji Uprava Republike Slovenije za izvrševanje kazenskih sankcij, odloča ministrstvo pristojno za pravosodje (drugi odstavek). Organi, pristojni za odločanje v zadevah po določbah prvega odstavka tega člena, odločajo v skrajšanem postopku brez zaslišanja strank (tretji odstavek).

Iz podatkov spisa in izpodbijane odločbe izhaja, da je prvostopni organ po prejemu prošnje tožnika za premestitev pridobil poročilo zavoda, kjer tožnik sedaj prestaja zaporno kazen, mnenje zavoda oziroma oddelka, kamor naj bi bil tožnik kot obsojene premeščen, in odločil o zadevi. Zoper odločbo se je tožnik pritožil, drugostopni organ pa je njegovo pritožbo, rekoč, da tožnik v pritožbi navaja nova dejstva in nove dokaze, kar glede na 238. člen ZUP ne sme, zavrnil. Tudi po presoji sodišča tožnik utemeljeno ugovarja, da je v pritožbi le konkretiziral svoje navedbe iz prošnje za premestitev, zlasti v povezavi z razlogi prvostopne odločbe, zaradi česar bi moral drugostopni organ njegove pritožbene ugovore obravnavati po vsebini. Med razlogi, zaradi katerih je bila njegova premestitev zavrnjena, je namreč med drugim tudi izostanek konkretnih navedb o nepravilnostih s strani zaposlenih, ki pa jih je tožnik v pritožbi (glede na očitek v prvostopni odločbi) konkretiziral s podrobnimi opisi posameznih dogodkov, ki po tožnikovem mnenju izkazujejo ogroženost, šikaniranje in ignoriranje s strani zaposlenih v zavodu, kar pa je bil (kot tožnik navaja) poglavitni razlog za vložitev prošnje za premestitev. Tovrstnih navedb pa nikakor ni možno opredeliti kot nova dejstva ali/oziroma nove dokaze.

Ker pa teh ugovorov organ ni preizkusil, bi pa lahko pripeljali do drugačne odločitve organa, če bi jih, sodišče odločitve organa ne more preizkusiti, saj je ostalo zaradi kršitve določb postopka dejansko stanje v tem delu nerazčiščeno oziroma pomanjkljivo ugotovljeno. Sodišče pri tem še dodaja, da v ZIKS-1 predpisano odločanje v skrajšanem postopku brez zaslišanja strank ne odvezuje organa, da pred izdajo odločbe ugotovi vsa dejstva in okoliščine, ki so za odločitev pomembne, in strankam omogoči, da uveljavijo in zavarujejo svoje pravice in pravne koristi. To se lahko opravi (tudi) v skrajšanem postopku (138. člen ZUP).

Sodišče tako ugotavlja, da zaradi bistvene kršitve določb postopka (3. točka drugega odstavka 237. člena ZUP) in posledično zmotno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v upravnem postopku, ne more rešiti spora, zaradi česar je tožbi na podlagi 3. in 2. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 ugodilo ter izpodbijano prvostopno odločbo odpravilo, zadevo pa na podlagi tretjega ter v smislu četrtega odstavka tega člena vrnilo prvostopnemu organu v ponovni postopek. V ponovnem postopku naj organ preizkusi tožnikove ugovore in o stvari ponovno odloči. Sodišče še dodaja, da ni sledilo tožbenemu predlogu za odločanje v sporu polne jurisdikcije (da se odpravijo posledice izpodbijanega akta na način, da se ga premesti v ZPKZ Koper, Oddelek Nova Gorica), saj narava stvari to ne dopušča in podatki spisa za to ne dajejo zanesljive podlage (65. člen ZUS-1).