Jedro

Ne drži pritožbena navedba, da bi sodišče glede obrestnega dela zahtevka moralo uporabiti 943. člen OZ, saj v konkretnem primeru ne gre za zavarovalno pogodbo med pravdnima strankama, pač pa za odškodnino iz naslova obveznega zavarovanja v prometu. Sodišče prve stopnje je glede zamude pravilno uporabilo specialno določilo 20a. člena ZOZP in pravilno zaključilo, da je prišla zavarovalnica v zamudo v treh mesecih od dneva, ko je prejela odškodninski zahtevek.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da se: - v 1. odstavku izreka prisojena odškodnina zviša za 500,00 EUR (na 1.194,90 EUR).

- odločitev o stroških postopka v 3. točki izreka spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati pravdne stroške v znesku 1500,67 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po poteku 15-dnevnega roka do plačila.

II. Sicer se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati stroške pritožbenega postopka v znesku 37,90 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po poteku 15-dnevnega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati odškodnino v znesku 694,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 3. 2011 do plačila ter zakonske zamudne obresti od zneska 550,00 EUR od 1. 3. 2011 do 14. 4. 2011, v 15 dneh (1. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (2. točka izreka). Glede stroškov je odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki plačati pravdne stroške v znesku 103,61 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper zavrnilni del sodbe ter odločitev o stroških postopka se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga spremembo sodbe tako, da se tožnici prizna celotna vtoževana odškodnina. Strinja se z zaključki sodišča, da je uspela dokazati, da je zaradi škodnega dogodka dne 31. 5. 2010 utrpela poškodbo vratne hrbtenice in udarec v zatilje, odločitev sodišča pa je preveč vezana na ugotovitve izvedenca avtomobilske stroke, katerega mnenja tožnica ni sprejemala, ker je bilo neustrezno. Iz obrazložitve je razvidno, da je bilo mnenje za sodišče pomembno tudi pri odločanju o višini priznane odškodnine in je bilo upoštevano tudi s strani izvedenca medicinske stroke. Sodišče je napačno ocenjevalo obseg tožničinih težav glede na vzročno zvezo s samo prometno nesrečo in njenimi posledicami. Res je izvedenec navedel, da so bolečine v vratni hrbtenici v 50-ih % v zvezi z degenerativnimi spremembami, v 50-ih % pa posledica prometne nesreče, vendar je jasno navedel, da tožnica pred prometno nesrečo v vratni hrbtenici ni imela nikakršnih težav. Neutemeljeno je zato zaključevanje sodišča, da naj bi 50% bolečin izviralo iz degenerativnih sprememb. Sodišče bi to moralo upoštevati, ko je odločalo o višini odškodnine, ki jo je tožnici priznalo v prenizkem znesku. Glede duševnih bolečin zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti je sodišče navedlo, da tožnici iz tega naslova ni priznalo ničesar, ker je izvedenec navedel, da niso podani objektivni pogoji za splošno zmanjšanje življenjskih aktivnosti. Že sam takšen zaključek je sporen, tožnica pa izpostavlja, da če tožničinih težav, ki jih je zapustila prometna nesreča, sodišče ne more upoštevati v okviru zmanjšanja življenjskih aktivnosti, jih je treba upoštevati pri postavki v zvezi z bolečinami in nevšečnostmi med zdravljenjem. Sodišče je navedlo, da tožnici ne verjame, ker je pri svoji izpovedbi pretiravala in je bila neverodostojna, vendar je spregledalo dejstvo, da na posameznika različni dogodki vplivajo različno in to, kar sodišče vidi kot pretiravanje, ne pomeni, da tožnica takšnih občutkov dejansko ni imela. 900,00 EUR iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem in 300,00 EUR iz naslova strahu je bistveno premalo in v nasprotju s sodno prakso, namenom prizadete dobrine in namenom odškodnine. Sodišče je tožnici nenaklonjeno zaradi očitno napačnega vtisa, ki ga je tožnica zapustila ob svoji izpovedbi. Da tožnica ni bila tako neverodostojna, jasno izhaja iz mnenja izvedenca medicinske stroke, ki je potrdil, da je do poškodbe prišlo. Vsak posameznik bolečine občuti drugače oziroma različno in je subjektivno dojemanje težav oziroma bolečin zagotovo pomemben faktor. Tudi ob upoštevanju številnih nevšečnosti, ki jih je tožnica doživljala ob samem zdravljenju, je odškodnina prenizka. Zaradi poškodb je bila tožnica dlje časa onemogočena pri opravljanju kakršnegakoli dela doma, težave je imela pri vožnji z avtomobilom, ni mogla dlje časa sedeti, ležati, prenašati težjih bremen, kar so spremljali močni in intenzivni glavoboli, dogodek je nanjo vplival izjemno negativno. Ponoči je imela težave s spanjem, morala je menjavati položaje, zaradi česar se je prebujala. Sodišče je navedlo, da je ob njeni neposredni izpovedbi dobilo vtis, da je kot glavno posledico izpostavljala depresijo, s katero je imela težave že prej, vendar to ne spremeni dejstva, da se je očitno stanje po nesreči poslabšalo. Glede strahu navaja, da je upoštevaje ugotovitve izvedenca, primarni strah pri tožnici trajal en dan po poškodovanju, sekundarni strah pa je trajal vsaj 10 dni. Ob dodatnem upoštevanju dejstva, da je tožnica obiskovala zdravnika tudi po tistem, ko je prenehala nositi opornice in je bila očitno še vedno prestrašena, je zagotovo upravičena do celotnih 1.200,00 EUR, kolikor jih vtožuje. Tožnica se tudi ne strinja z odločitvijo sodišča glede obrestnega dela zahtevka. Prepričana je, da bi sodišče moralo odločati na podlagi 943. člena OZ, ki določa, da če nastane zavarovalni primer, mora zavarovalnica izplačati odškodnino v dogovorjenem roku, ki ne more biti daljši od 14 dni od prejema obvestila, da je zavarovalni primer nastal. Tožnica se tudi ne strinja z odločitvijo o stroških postopka. Glede na obstoječo odločitev je tožnica uspela 100 % po temelju, po višini pa vsaj v 9,55 %, njen skupni uspeh je vsaj 54,77 %. Napačna je tudi odločitev glede tega, kateri stroški so bili tožeči stranki priznani. Sodišče bi moralo tožeči stranki priznati še dodatno nagrado po tarifni številki 3100, ker je šlo za ponovljeni postopek. Tožeči stranki pripada posebna nagrada tudi za naroke v ponovljenem postopku. Ni razloga, da je sodišče za predpravdni postopek priznalo količnik le 0,5, saj je šlo za obrazložen zahtevek z medicinsko dokumentacijo, nedvomno bi moralo priznati nagrado za predpravdni postopek s količnikom 1,5 %. Tožena stranka ni izkazala administrativnih stroškov v višini 20,00 EUR, saj ne gre za odvetnika in tako do teh stroškov ni upravičena.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo tej nasprotuje.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Neutemeljena je pritožbena navedba, da naj bi bila odločitev sodišča prve stopnje preveč navezana na ugotovitev izvedenca avtomobilske stroke in da je bilo to mnenje za sodišče pomembno tudi pri odločanju o višini priznane odškodnine, saj je v zvezi z višino odškodnine sodišče prve stopnje izvedlo dokaz z izvedencem medicinske stroke in svojo odločitev oprlo na objektivne ugotovitve, izhajajoče iz tega mnenja. Vse pritožbene navedbe glede mnenja izvedenca avtomobilske stroke v zvezi z višino prisojene odškodnine so tako neupoštevne.

6. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe v zvezi z odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, glede katere sodišče tožnici ni priznalo ničesar, glede na ugotovitev izvedenca, da objektivni pogoji za splošno zmanjšanje življenjskih aktivnosti niso podani. Ker torej zmanjšanja življenjskih aktivnosti tožnica ni dokazala, le-teh tudi v drugi postavki ni mogoče upoštevati, objektivno ugotovljene težave in nevšečnosti tožnice pa so upoštevane pri odškodnini iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti v zadostni meri.

7. Utemeljeno pa pritožba navaja, da je sodišče napačno ocenjevalo obseg tožničinih težav glede na vzročno zvezo s samo prometno nesrečo in njenimi posledicami. Pritožba ima prav, da je sodišče, glede na to, da je bilo ugotovljeno, da tožnica pred prometno nesrečo v vratni hrbtenici ni imela nikakršnih težav (sama nesreča je bila torej sprožilni moment), bolečine, ki jih je izvedenec pripisal degenerativnim spremembam vratne hrbtenice napačno razmejevalo od bolečin v hrbtenici, ki jih je pripisal posledici prometne nesreče in napačno le za slednje tožnici priznalo odškodnino. V primeru, kot je konkretni, ko pred nesrečo tožnica težav s hrbtenico ni imela, razmejevanje, kakršnega je opravilo sodišče prve stopnje in nepriznavanje odškodnine za bolečine iz degenerativnih sprememb, ni utemeljeno. Pravilno pa so bile razmejene bolečine v zvezi z glavoboli in te razmejitve pritožba tudi ne izpodbija. Tožnici je torej treba priznati in pri odmeri odškodnine upoštevati vse bolečine v vratni hrbtenici ter 20 % bolečin v zvezi z glavoboli, kot jih je opredelil izvedenec. Glede višine odškodnine iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti, upoštevaje že navedeno dejstvo, pritožba utemeljeno navaja, da je le-ta prenizka. Ob upoštevanju s strani sodišča prve stopnje ugotovljenega dejanskega stanja, torej trajanja bolečin od 31. 5. 2010 do 9. 8. 2010, ki so bile lažje stopnje, tudi kasneje je šlo le za bolečine lažje stopnje, predvsem v jutranjih urah, medtem ko bolečin srednje in hude stopnje tožnica ni imela, dejstva, da je jemala blažja sredstva proti bolečinam v obliki tablet in praškov in ugotovljenih nevšečnosti, kot izhajajo iz sodbe sodišča prve stopnje in jih povzema tudi pritožba (redne ambulantne kontrole, 10 dni mehka vratna ortoza, fizikalna terapija 10 dni, 8 x ionizirajoče sevanje), je po oceni sodišča druge stopnje iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti tožnice pravična odškodnina v višini 2.000,00 EUR. Odškodnina v tej višini je tudi v skladu s sodno prakso, pomenom prizadete dobrine in namenom odškodnine ter je odmerjena v skladu s 179. členom Obligacijskega zakonika (OZ). Ker gre 50 % bolečin na račun vratne hrbtenice, kar je vse v vzročni zvezi s poškodbo, medtem ko je od 50 % bolečin na račun glavobolov, v vzročni zvezi s poškodbo le 20 %, gre tožnici (ob upoštevanju že ugotovljenih nevšečnosti) odškodnina v višini 1.400,00 EUR.

8. Glede odškodnine iz tega naslova je treba ugotoviti še, da je pravilna pritožbena navedba, da vsak posameznik bolečino občuti drugače oziroma različno, vendar pa morajo biti bolečine tudi objektivno izkazane, glede na težo poškodb in izvedeniško mnenje pa več kot lahkih bolečin tožnica ni izkazala. Pri tem tožnica navaja, da je še posebno težko prenašala situacijo, ker so bile bolečine povezane z glavoboli, pri čemer je bilo že navedeno, da je le 20 % teh povezanih s prometno nezgodo.

9. Nadalje pritožba neutemeljeno navaja, da naj sodišče tožnici napačno ne bi verjelo, ker je v svoji izpovedbi pretiravala in da je bil podan zgolj pretiran nastop, ki ne more biti okoliščina, ki bi sodišču dajala podlago za popoln spregled tožničine izpovedbe. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno navedlo, zakaj tožnici ni moglo verjeti, tako je na 9. strani sodbe navedlo, da je tožnica kot glavno posledico nesreče izpostavljala depresijo, za katero pa se je zdravila že pred nesrečo, izpovedala je, da je imela depresijo, začela jo je boleti glava, ta jo je še sedaj boli, hodila na fizioterapijo, za oči je dobila očala. Izpovedala je, da ima hude bolečine, da se ponoči zbuja in more spati, boli jo glava, hrbtenica. Posebej je izpostavila depresijo, da hodi k zdravniku in potrdila, da je depresija v zvezi s to nesrečo, saj prej ni jedla nobenih tablet, niti za glavo in zdravnika pred nesrečo ni obiskovala, pri čemer pa se ta njena izpoved ni izkazala za resnično, saj iz njene zdravstvene kartoteke izhaja ravno nasprotno. Tako ni šlo le za pretiravanje, pač pa za izpovedbo, ki je dejanskemu stanju, ki je izhajalo iz kartoteke, nasprotovala. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno sledilo objektivnim ugotovitvam iz mnenja izvedenca medicinske stroke. Ker tudi poslabšanje psihičnega stanja objektivno ni bilo ugotovljeno, je neutemeljena pritožbena navedba, da bi tudi to sodišče moralo upoštevati.

10. Tudi glede odškodnine iz naslova strahu so pritožbene navedbe neutemeljene. Izvedenec je res ugotovil in tako tudi sodišče prve stopnje, da je tožnica utrpela primarni strah, ki je trajal dan po poškodbi, sekundarni strah pa je nastopil naslednjega dne in trajal cca. 10 dni oziroma do konca nošenja vratne ortoze. Pritožba neutemeljeno zatrjuje še nadaljnji strah, ki v izvedeniškem mnenju ni bil potrjen. Iz naslova ugotovljenega strahu v skladu s 179. členom OZ višja odškodnina od prisojene tožnici ne gre.

11. Skupno pa torej tožnici odškodnina za nematerialno škodo v višini 1.700,00 EUR, tako da ji je tožena stranka, ob upoštevanju neizpodbijane odškodnine za materialno škodo v višini 70,20 EUR, po odbitku že plačanega valoriziranega zneska v višini 575,30 EUR, dolžna plačati še 1.194,90 EUR.

12. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba glede obrestnega dela zahtevka. Ne drži, da bi sodišče moralo uporabiti 943. člen OZ, saj v konkretnem primeru ne gre za zavarovalno pogodbo med pravdnima strankama, na katero se navedeni člen nanaša, pač pa za odškodnino iz naslova obveznega zavarovanja v prometu. Sodišče prve stopnje je glede zamude pravilno uporabilo specialno določilo 20. člena Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (ZOZP), in pravilno zaključilo, da je prišla zavarovalnica v zamudo v treh mesecih od dneva, ko je prejela odškodninski zahtevek. Razlogi sodišča so tudi v tem delu pravilni in se sodišče druge stopnje nanje, v izogib ponavljanju, sklicuje.

13. Glede stroškov je pritožba delno utemeljena. Pritožba neutemeljeno navaja, da bi moralo sodišče tožnici priznati še dodatno nagrado po tarifni številki 3100, saj ta sploh ni bila priglašena, tudi sicer pa se prvotna nagrada všteje v nagrado za postopek v ponovljenem postopku. Tudi posebna nagrada za naroke v ponovljenem postopku tožnici ne gre, saj je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da stranki pripada za narok le ena nagrada (tudi v ponovljenem postopku se postopek nadaljuje). Za predpravdni postopek je prav tako sodišče tožnici pravilno priznalo le količnik 0,5, glede na zahtevek, ki ga je tožnica toženi stranki poslala pred pravdo. V njem so bila res navedena relevantna dejstva, vendar je šlo za nezapleteno zadevo in zahtevek ter enostavne razloge glede temelja odgovornosti, zato je količnik 0,5 ustrezen (če gre le za enostavno pisanje, se namreč nagrada po tarifni številki 2200 zniža na 0,3).

14. Neutemeljena je tudi navedba, da je sodišče neutemeljeno toženi stranki priznalo znesek administrativnih stroškov v višini 20,00 EUR. Res ji ne gredo ti stroški po odvetniški tarifi, vendar pa je stroške priglasila in specificirala kot stroške fotokopij in poštnin, kar glede na število vlog v spisu in prilog predstavlja ustrezen znesek.

15. Utemeljeno pa pritožba navaja, da je sodišče prve stopnje v konkretni zadevi napačno uspeh tožeče stranke upoštevalo le glede na uspeh po višini tožbenega zahtevka, ni pa upoštevalo uspeha po temelju, glede na to, da je bil temelj sporen in se je sodišče z njim ukvarjalo velik del postopka. V konkretnem primeru je treba pri uspehu upoštevati tako uspeh po temelju kot uspeh po višini. Glede temelja odškodninskega zahtevka je tožnica uspela, glede višine pa je po spremembi sodbe njen uspeh 16,44 %, skupno je torej uspela z 58,22 %, tožena stranka pa z 41,78 %. Ob upoštevanju s strani sodišča prve stopnje odmerjenih stroškov pravdnih strank (tožeče stranke v višini 2.877,84 EUR in tožene stranke v višini 418,40 EU) in ob upoštevanju navedenega uspeha, je tožena stranka tožeči stranki dolžna povrniti 1.675,48 EUR, tožeča toženi pa 174,81 EUR. Po pobotanju pravdnih stroškov je tako tožena stranka tožeči stranki dolžna povrniti 1.500,67 EUR in temu ustrezno je sodišče druge stopnje spremenilo stroškovno odločitev sodišča prve stopnje.

16. Glede na že obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbi delno ugodilo in sodbo delno spremenilo, kot to izhaja iz izreka. Odločitev o spremembi sodbe temelji na 358. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti. V preostalem izpodbijanem, a nespremenjenem delu je sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

17. Tožeča stranka je s pritožbo delno uspela, zato ji pripada del priglašenih pritožbenih stroškov. Ti predstavljajo stroške za zastopanje po odvetniku in sicer 388,80 EUR (in ne priglašenih 427,20 EUR, saj se je pritožila zoper zavrnilni del sodbe – vrednost 6.575,30 EUR) ter stroški v pavšalni višini 20,00 EUR, 89,94 EUR pa znaša DDV, skupaj torej 498,74 EUR. Tožeča stranka je s pritožbo uspela glede 7,60 % izpodbijanega dela, tako da ji gredo pritožbeni stroški v višini 37,90 EUR. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP.