Jedro

Izpodbijana odločba je bila sprejeta na podlagi določb ZGO-1F. Ta je rok iz drugega odstavka 156. člena ZGO-1 podaljšal na 5 let. Rok za odlog izvršbe se tako podaljša na največ 5 let, v skladu z 2. členom ZGO-1F pa se roki odloga izvršbe, določeni v sklepu o odlogu izvršbe, po uradni dolžnosti podaljšajo, in sicer za toliko, kolikor znaša razlika med časom odobrenega odloga izvršbe iz že izdanega sklepa in na novo določenim najdaljšim časom odloga izvršbe iz drugega odstavka 156.a člena zakona.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim aktom je bilo odločeno, da se ukrepi izrečeni inšpekcijski zavezanki A.A. z odločbo št. 06122-2628/2011/13 z dne 6. 9. 2011 odložijo do 10. 7. 2019. Iz obrazložitve izhaja, da je bila inšpekcijski zavezanki A.A. dne 6. 9. 2011 izdana inšpekcijska odločba št. 06122-2628/2011/13 zaradi nelegalne gradnje izvedbe preboja velikosti 3,2 m x 2,45 m znotraj stanovanja št. 15/VII v večstanovanjski stavbi na zemljišču s parc. št. 1955/3 k.o. ... Dne 19. 1. 2012 je bil izdan sklep o dovolitvi izvršbe št. 06122-2628/2011/22, s katerim je bila odrejena odstranitev objekta v naknadnem roku do 29. 2. 2012. S sklepom št. 06122-2628/2011/90 z dne 10. 7. 2014 je bilo ugodeno vlogi zavezanke za odlog izvršbe inšpekcijskega ukrepa v zvezi z nelegalno gradnjo. Zavezanka v stanovanju že ves čas živi in nima drugega stanovanjskega objekta za prebivanje. Glede na to je bilo na podlagi 156.a člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) vlogi zavezanke ugodeno in izvršba odložena za eno leto od datuma vročitve sklepa.

2. Po Zakonu o spremembi ZGO-1, objavljenem v Uradnem listu RS, št. 19/2015 – ZGO-1F, se roki odloga izvršbe določenih v sklepih o odlogu izvršbe, izdanih pred uveljavitvijo tega zakona na podlagi 1. in 2. alinee drugega odstavka 156.a člena ZGO-1 najpozneje v treh mesecih po uveljavitvi tega zakona podaljšajo po uradni dolžnosti in sicer za toliko, kolikor znaša razlika med časom odobrenega odloga izvršbe že izdanega sklepa in na novo določenim najdaljšim časom odloga izvršbe iz drugega odstavka 156.a člena zakona, ki znaša pet let. V obravnavani zadevi je bil zavezanki na njeno vlogo izrečen odlog izvršbe na podlagi drugega odstavka 156.a člena ZGO-1 za največ eno leto, po spremembi zakona pa je novi najdaljši časovni odlog izvršbe pet let, zato je po uradni dolžnosti z dodatnim sklepom izrečen odlog izvršbe za razliko med že odobrenim odlogom, to je do 11. 7. 2015, in na novo določenim odlogom, to je do 11. 7. 2019. 3. Tožnik se je zoper takšno odločitev pritožil, Ministrstvo za okolje in prostor pa je z v uvodu navedeno odločbo njegovo pritožbo zavrnilo z obrazložitvijo, da je prvostopna odločitev pravilna in temelji na določbi 1. in 2. člena ZGO-1F. Pritožbene navedbe drugostopni organ zavrača kot neutemeljene. Pri tem navaja, da je bil predmetni inšpekcijski ukrep izrečen zaradi nelegalne in ne zaradi nevarne gradnje, kot to navaja pritožnik. Drugostopni organ pa zavrača tudi pritožbene navedbe, da niso izpolnjeni pogoji za odlog izvršbe po 1. alinei prvega odstavka 156.a člena ZGO-1. Pritožbenih navedb, ki se nanašajo na izvršilni naslov, pa v postopku izvršbe ni več mogoče upoštevati (prvi odstavek 292. člena ZUP).

4. Tožnik v vloženi tožbi vztraja pri svoji trditvi, da predmetna gradnja pomeni nelegalno in nevarno rekonstrukcijo in zato v predmetni zadevi ne bi smel biti uporabljen 156.a člen ZGO-1E. Obširno navaja razloge zakaj meni, da gre v predmetni zadevi za nevarno gradnjo. Po tožnikovem mnenju pogoji za odlog izvršbe niso izpolnjeni in smiselno predlaga, da sodišče izpodbijani akt odpravi.

5. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, je pa poslala predmetni spis.

6. Tožba ni utemeljena.

7. 156.a člen ZGO-1 določa posebne razloge, ko je poleg razlogov za odlog izvršbe, določenih z zakonom, ki ureja splošni upravni postopek, mogoče pri neleganih gradnjah, neskladnih gradnjah ali objektih, ki se uporabljajo brez predpisanega uporabnega dovoljenja, na predlog inšpekcijskega zavezanca odložiti izvršbo inšpekcijske izvršbe, če inšpekcijski zavezanec izkaže obstoj enega od pogojev, navedenih v prvem odstavku tega člena. Za obravnavano zadevo je relevanten pogoj iz 1. alinee, da gre za stanovanjsko stavbo, v kateri vse od začetka inšpekcijskega postopka dejansko in neprekinjeno prebiva inšpekcijski zavezanec ali druge osebe, ki nimajo v lasti ali posesti drugega primernega stanovanja po merilih, ki jih določa 10. člen Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ-1).

8. O predlogu inšpekcijske zavezanke za odlog izvršbe na podlagi tega določila je bilo že odločeno s sklepom št. 06122-2628/2011/90 z dne 10. 7. 2014, s katerim je bila izvršba inšpekcijskih ukrepov, izrečenih z odločbo št. 06122-2628/2011/13 z dne 6. 9. 2011 odložena za eno leto od datuma vročitve sklepa, to je do 11. 7. 2015. Takšna odločitev je pravnomočna, zato njene pravilnosti v tem postopku ni več mogoče presojati.

9. V tem postopku se tako pokažejo kot neupoštevne tožbene navedbe, ki zatrjujejo, da v obravnavani zadevi ni mogoče uporabiti določbe 156.a člena ZGO-1 in so zato tudi okoliščine v zvezi s tem, ali gre v predmetni zadevi za nevarno ali nelegalno gradnjo, neupoštevne. Izpodbijana odločba je bila sprejeta na podlagi določb Zakona o spremembi ZGO-1, to je ZGO-1F. Ta je rok iz drugega odstavka 156. člena ZGO-1 podaljšal na 5 let. Rok za odlog izvršbe se tako podaljša na največ 5 let, v skladu z 2. členom ZGO-1F pa se roki odloga izvršbe, določeni v sklepu o odlogu izvršbe, po uradni dolžnosti podaljšajo in sicer za toliko, kolikor znaša razlika med časom odobrenega odloga izvršbe iz že izdanega sklepa in na novo določenim najdaljšim časom odloga izvršbe iz drugega odstavka 156.a člena zakona. Izpodbijana odločitev je bila sprejeta na navedeni materialnopravni podlagi in je tako tudi po presoji sodišča pravilna.

10. Izpodbijani upravni akt je torej pravilen in na zakonu utemeljen, zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).