Jedro

V skladu z ustaljeno sodno prakso vsak poseg v tujo lastnino predpostavlja za lastnika škodo, saj omejuje upravičenje, da s stvarjo razpolaga. Kljub navedenemu bi lahko šlo za neznatno škodo, vendar le, če bi tožnica to utemeljila s posebnimi okoliščinami primera, česar pa ni storila. Zgolj okoliščina, na katero se sklicuje, in sicer, da je nepremičnina, ki je zaobsežena z začasno odredbo, že obremenjena, po mnenju višjega sodišča, ne zadostuje za zaključek, da je pravni standard neznatne škode izpolnjen. Sam obstoj hipoteke namreč ne zožuje toženkinih lastninskih upravičenj na nepremičninah v primeru razpolaganja s to nepremičnino. S prepovedjo obremenitve in odtujitve, kot jo zahteva tožnica, pa bi se toženki prepovedalo vsakršno razpolaganje z nepremičnino, kar je hud poseg v lastninsko pravico.

Neznatna škoda je pravni standard, ki je odvisen od okoliščin konkretnega primera. Zato mora tožnica, ki nosi trditveno in dokazno breme, z navedbo specifičnih okoliščin konkretnega primera verjetno izkazati, da je večina argumentov v prid njeni trditvi, da bo toženka z izdajo začasne odredbe utrpela zgolj neznatno škodo.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se ugodi ugovoru toženke zoper sklep o začasni odredbi z dne 16. 1. 2024 in se sklep o začasni odredbi z dne 16. 1. 2024 razveljavi, predlog tožnice za izdajo začasne odredbe pa zavrne.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 16. 1. 2024 ugodilo predlogu tožnice za izdajo začasne odredbe. Toženki je prepovedalo odtujiti in obremeniti njej lasten delež pri nepremičnini ID znak: parcela 0000 ter odredilo zaznambo prepovedi v zemljiški knjigi. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor toženke zoper sklep o zavarovanju z začasno odredbo z dne 16. 1. 2024 in sklep ohranilo v veljavi.

2. Toženka se zoper sklep o ugovoru pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP. Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep o ugovoru in sklep o začasni odredbi razveljavi, predlog za izdajo začasne odredbe pa zavrne in tožnici naloži povračilo stroškov zavarovanja, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Zahteva tudi povračilo pritožbenih stroškov.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje denarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala (prvi odstavek 270. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ). Upnik mora verjetno izkazati tudi nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena (drugi odstavek 270. člena ZIZ). Upnik ni dolžan dokazovati nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo (tretji odstavek 270. člena ZIZ).

5. ZIZ ne opredeljuje meril, katera škoda je neznatna, zato gre za pravni standard, ki ga mora s trditveno podlago o konkretnih okoliščinah na strani toženke, verjetno izkazati tožnica. V obravnavani zadevi se tožnica sklicuje, na stališče sodne prakse, da v primeru, ko je premoženje toženke že obremenjeno, ni verjetno, da bi toženki z izdajo začasne odredbe nastala več kot neznatna škoda. In trdi, da je pogoj neznatne škode izpolnjen, če toženka z nepremičnino ni nameravala razpolagati ter jo bo kljub prepovedi razpolaganja še vedno lahko nemoteno posedovala, uporabljala, uživala, v njej stanovala, jo dajala v najem. Višje sodišče pritrjuje pritožbenim očitkom, da so trditve tožnice brez navedbe specifičnih okoliščin konkretnega primera, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotavljati zatrjevano neznatno škodo toženke.

6. V skladu z ustaljeno sodno prakso vsak poseg v tujo lastnino predpostavlja za lastnika škodo, saj omejuje upravičenje, da s stvarjo razpolaga. Kljub navedenemu bi lahko šlo za neznatno škodo, vendar le, če bi tožnica to utemeljila s posebnimi okoliščinami primera, česar pa ni storila. Zgolj okoliščina, na katero se sklicuje, in sicer, da je nepremičnina, ki je zaobsežena z začasno odredbo, že obremenjena, po mnenju višjega sodišča, ne zadostuje za zaključek, da je pravni standard neznatne škode izpolnjen. Sam obstoj hipoteke namreč ne zožuje toženkinih lastninskih upravičenj na nepremičninah v primeru razpolaganja s to nepremičnino. S prepovedjo obremenitve in odtujitve, kot jo zahteva tožnica, pa bi se toženki prepovedalo vsakršno razpolaganje z nepremičnino, kar je hud poseg v lastninsko pravico.1 Zato je zmotno stališče tožnice, da že dejstvo obremenjene nepremičnine verjetno izkazuje, da bi z ugoditvijo predlogu za izdajo začasne odredbe, ki se glasi tudi na prepoved odtujitve, toženki nastala le neznatna škoda. Neznatna škoda je pravni standard, ki je odvisen od okoliščin konkretnega primera. Zato mora tožnica, ki nosi trditveno in dokazno breme, z navedbo specifičnih okoliščin konkretnega primera verjetno izkazati, da je večina argumentov v prid njeni trditvi, da bo toženka z izdajo začasne odredbe utrpela zgolj neznatno škodo. Takšnih okoliščin pa tožnica ni navedla in ustrezno utemeljila, ampak se je le posplošeno sklicevala na vpisane plombe in hipoteke na nepremičnini. Ob tem tudi posplošeno zatrjevanje, da bo lahko toženka kljub onemogočenemu razpolaganju izvrševala druga lastninska upravičenja, ne zadošča. Zato trditve tožnice, da predstavlja prepoved odtujitve in obremenitve za toženko kot lastnico že predhodno obremenjene nepremičnine, le neznatno škodo, ne omogočajo zaključka, da je verjetno izkazan pogoj iz tretjega odstavka 270. člena ZIZ.

7. Glede na obrazloženo je sodišče prve stopnje začasno odredbo izdalo, ne da bi tožnica ponudila zadostno trditveno in dokazno podlago po tretjem odstavku 270. člena ZIZ. Zato je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je presodilo, da je tožnica izkazala obstoj predpostavk za izdajo začasne odredbe po 270. členu ZIZ in nepravilno zavrnilo ugovor toženke zoper izdano začasno odredbo.

8. Ker ena od kumulativno zahtevanih predpostavk iz 270. člena ZIZ za izdajo začasne odredbe ni verjetno izkazana, višjemu sodišču ni potrebno odgovarjati na pritožbene očitke glede zaključkov sodišča prve stopnje o verjetnem obstoju terjatve.

9. Višje sodišče je zato pritožbi ugodilo in odločitev na podlagi 3. točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ spremenilo tako, da je ugovoru toženke ugodilo, sklep o izdani začasni odredbi razveljavilo in predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo.

10. Kadar je postopek zavarovanja del pravdnega postopka, so stroški zavarovanja terjatve sestavni del pravdnih stroškov. O pritožbenih stroških bo zato odločeno s končno odločbo (četrti odstavek 163. člena ZPP v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ).

1 Prim. VSL sklep II Cp 277/2024 z dne 7. 3. 2024, VSL sklep I Cp 2106/2023 z dne 18. 12. 2023, VSL sklep II Cp 492/2023 z dne 11. 10. 2023, VSM sklep I Cp 74/2023 z dne 31. 1. 2023 in VSL sklep I Cp 1254/2021 z dne 12. 8. 2021.