Jedro

Ni žrtev vojnega nasilja oseba, ki je bila prisilno mobilizirana v enote SS, ker to niso bile enote redne nemške vojske, temveč enote nacistične stranke (4. člen ZZVN).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Celju, št. U 271/2000-9 z dne 11.12.2001.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 7.9.2000, s katero je ta zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Upravne enote Š. pri C. z dne 20.6.2000. S to odločbo je prvostopni organ zavrnil tožnikov zahtevek za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja - prisilnega mobiliziranca, ker je bil tožnik v času prisilne mobilizacije pripadnik SS enote. Takim osebam pa po 4. členu Zakona o žrtvah vojnega nasilja (ZZVN, Uradni list RS, št. 63/95, 8/96, 44/96, 70/97, 43/99 in 28/2000) ne pripada status žrtve vojnega nasilja, ker so bile enote SS enote nacistične stranke, ne pa nemška redna vojska. Sodišče prve stopnje je odločitev upravnih organov potrdilo. Po presoji prvostopnega sodišča je bilo v upravnem postopku nesporno ugotovljeno, da je bil tožnik novembra 1943 kot prisilni mobiliziranec razporejen v enote SS. Te enote pa so bile specializirane za posebne namene, predvsem pa so bile to enote nacistične stranke, ki jih ni mogoče šteti za redne vojaške enote okupatorja v smislu 4. člena ZZVN. Tudi sodišče prve stopnje je glede na določbo 4. člena ZZVN menilo, da tožniku ne gre status prisilnega mobiliziranca.

Tožnikovi pravni nasledniki v pritožbi navajajo, da je sodba nesprejemljiva in temelji na zakonih, ki niso v skladu z dejanskim vpogledom v položaj in način prisile ter grožnje, ki so jih nacisti izvajali nad takratnimi mladoletnimi osebami in da se na podlagi takih zakonov takšno nasilje nad takimi osebami nadaljuje. Navajajo, da je bil njihov prednik prisilno mobiliziran in razporejen v SS enoto, na kar sam ni mogel vplivati, in da se je celo v tej enoti boril proti njej sami. Kot prvi strelec pri topu 120 mm je pri vsakem obstreljevanju namerno poškodoval konico granate, tako, da ta na kraju, kamor je bila izstreljena, ni eksplodirala. In vendar ga kljub takemu ravnanju in dejstvu, da je bil prisilno mobiliziran, ZZVN ne obravnava kot žrtev vojnega nasilja. Trditev tožene stranke in sodišča, da SS enote niso spadale v redne vojaške enote, ne spremeni dejstva, da je bil tožnik prisilni mobiliziranec. Dolžnost državnih organov te države je, da popravijo krivice prisilnega mobiliziranca, ki je žrtev vojne, zato bi se bili dolžni pozanimati pri nemških oblasteh, kako so takrat reševali problem izpopolnjevanja svojih enot, in zakaj so uvrščali prisilne mobilizirance v enote SS. Ker se to ne upošteva in ker to ni ugotovljeno, so žrtve vojnega nasilja oškodovane. Zato so vse navedbe v sodbi, ki tožniku ne priznavajo statusa in pravic žrtve vojnega nasilja, posledica nerealnih zakonov in je taka odločitev zrela za mednarodno sodišče. Zaradi tega predlagajo zaslišanje že predlaganih novih prič, ki so sposobne podati nove realne dokaze ter s tem omogočiti realno gledanje na takratno kritično stanje prisilno mobiliziranih slovenskih fantov. Smiselno torej predlaga ugoditev pritožbi.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno, ali je mogoče tožniku, ki je bil nesporno prisilno mobiliziran in novembra 1943 razporejen v enote SS v P., kjer je bil najprej v kasarni, nato pa so ga premestili na Č. v B. v artiljerijsko šolo II, kjer je bil na enoletnih vajah, glede na določbo 4. člena ZZVN priznati status žrtve vojnega nasilja in iz tega statusa izvirajoče pravice.

Po 4. členu ZZVN je ob pogoju 2. in 3. člena ZZVN žrtev vojnega nasilja tudi oseba, ki je bila z aktom okupacijskih oblasti prisilno mobilizirana (prisilni mobiliziranec) v redne vojaške enote okupatorja, razen če je pridobila častniški čin, ali je bila pripadnih fašistične oziroma nacistične stranke ali njih enot. Zgodovinsko dejstvo je, da SS enote niso bile redna vojaška enota okupatorja, temveč enote nacistične stranke. Za to tudi po presoji sodišča tožniku, ki je bil mobiliziran v enoto SS, ne pripada status žrtve vojnega nasilja.

Glede na jasno zakonsko določbo 4. člena ZZVN bi bilo v nadaljevanju postopka tudi nesmiselno zasliševati še katerekoli priče, kajti tudi tožnik in njegovi pravni nasledniki priznavajo, da je bil tožnik prisilno mobiliziran v enoto SS. Zaslišanje prič namreč na drugačno odločitev sodišča ne bi vplivalo.

Glede na to in ker sodišče ni našlo razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Če pa pravni nasledniki tožnika menijo, da je ZZVN v nasprotju z Ustavo RS oziroma mednarodnimi pogodbami, je to stvar presoje pred Ustavnim sodiščem Republike Slovenije (160. člen Ustave Republike Slovenije).