Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da mora tožeča stranka izkazati konkretno subjektivno ravnanje tožene stranke, zaradi katerega bi bila onemogočena ali precej otežena bodoča izvršba, ter da tega ni uspela. V pritožbi se neutemeljeno sklicuje na zatrjevano nelikvidnost in prezadolženost tožene stranke.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedenim sklepom zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe dne 15. 5. 2017, dopolnjen 1. 6. 2017, [...] (I. točka izreka). Sklenilo je še, da tožeča stranka sama nosi stroške postopka zavarovanja (II. točka izreka). Ugotovilo je, da tožeča stranka kot nova upravnica ni aktivno legitimirana za uveljavljanje plačila sredstev rezervnega sklada od tožene stranke (kot prejšnje upravnice), saj uveljavlja plačilo sredstev na svoj račun ("da tožena stranka plača tožeči stranki zahtevani znesek") in ne na poseben fiduciarni račun. Tožeča stranka se ne sklicuje na nobeno konkretno subjektivno nevarno razpolaganje tožene stranke, ki bi kazalo na obstoj nevarnosti, da bo uveljavitev terjatve (podana je verjetnost obstoja denarne terjatve 250,87 EUR) onemogočena ali precej otežena. Ne zadostujejo trditve, da je splošno znano, da so zoper toženo stranko sproženi kazenski postopki, da obstaja velik dolg do dobaviteljev in drugih etažnih lastnikov ter da je ugotoviti, da je tožena stranka močno prezadolžena.

2. Zoper ta sklep sodišča prve stopnje vlaga pritožbo tožeča stranka po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ). V pritožbi navaja, da kolikor bi obstajal dvom glede aktivne legitimacije, bi jo moralo sodišče v okviru procesnega vodstva pozvati k dopolnitvi navedb oziroma konkretizaciji tožbenega zahtevka. Tega evidentno ni storilo. Že iz navedb tožeče stranke in listin spisa (sklep o odpovedi upravljalske pogodbe toženi stranki, seznam odprtih terjatev in podobno) je razvidno, da je tožena stranka nelikvidna. Kasnejše uveljavljanje terjatve tožeče stranke oziroma etažnih lastnikov bo otežkočeno, če ne že onemogočeno. Navedbe je dodatno izkazala s splošno znanimi dejstvi - skladno zakonskim določbam teh ni potrebno dokazovati. Prezadolženost tožene stranke je razvidna tudi iz predloženih listin - izpisov zemljiške knjige. Tožeča stranka je izkazala nelikvidnost in prezadolženost tožene stranke, ki je posledica ravnanj poslovanja slednje, tako da je podano njeno subjektivno delovanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve, ker tožeča stranka za pretežni vtoževani znesek naj ne bi izkazala prvega pogoja za izdajo in ne drugega pogoja za izdajo začasne odredbe. Po prvem odstavku 270. člena ZIZ sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje denarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala. Glede tega pogoja tožeča stranka v pritožbi sicer utemeljeno navaja, da bi jo moralo sodišče v okviru materialnoprocesnega vodstva pozvati k dopolnitvi navedb oziroma ustrezni konkretizaciji tožbenega zahtevka, česar do sedaj še ni storilo. Vendar lahko to stori v nadaljevanju postopka. Za odločitev o predlogu za izdajo začasne odredbe to ni bilo odločilno, saj zadošča neizpolnitev kateregakoli od kumulativno zahtevanih pogojev iz 270. člena ZIZ.

5. Drugi pogoj za izdajo začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve je urejen v drugem odstavku 270. člena ZIZ. Ta določa, da mora upnik verjetno izkazati tudi nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da mora tožeča stranka izkazati konkretno subjektivno ravnanje tožene stranke, zaradi katerega bi bila onemogočena ali precej otežena bodoča izvršba, ter da tega ni uspela. V pritožbi se neutemeljeno sklicuje na zatrjevano nelikvidnost in prezadolženost tožene stranke. Tega ne more preprečiti izdana začasna odredba v zavarovanje denarne terjatve. V čem naj bi bila nelikvidnost in prezadolženost posledica ravnanj ter poslovanja tožene stranke, kar naj bi pomenilo ravnanja in poslovanja njenih poslovodnih organov, tožeča stranka ni konkretno pojasnila v predlogu in ne v pritožbi. Zato ne drži pritožbeni očitek zmotne uporabe materialnega prava.

6. V postopku na prvi stopnji ni bila storjena nobena od tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na obstoj katerih pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in 15. členom ZIZ). Sodišče druge stopnje je zato na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

7. Tožeča stranka sama krije svoje stroške tega pritožbenega postopka, ker ti niso bili potrebni za postopek zavarovanja po petem odstavku 38. člena ZIZ in ker s pritožbo ni uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP in 15. členom ZIZ).