Jedro

Iz dokumentacije, ki je v spisu, je razvidno, da je obdolženec z drugimi udeleženci v sedmih primerih pomagal pri ilegalnih prehodih čez slovensko-madžarsko mejo, za kar je vsakič prejel po 100 nemških mark in je skupina delovala po principu delitve dela, vanjo pa so bili vključeni tudi uslužbenci mejne policije.

Po določbi 1.odst. 424.čl. ZKP Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti ne ugotavlja kršitev zakona po uradni dolžnosti, ampak se omeji le na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi.

Izrek

Zahteva zagovornika obdolženega B.T. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Državljan Republike Madžarske B.T. je bil dne 31.8.1998 na podlagi mednarodne tiralice prijet v Kopru, to je na ozemlju Republike Slovenije in je bil zoper njega istega dne odrejen ekstradicijski pripor iz razloga 1. točke 2. odstavka 201. člena v zvezi s 3. odstavkom 524. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Republika Madžarska je dne 30.9.1998 podala prošnjo za izročitev njihovega državljana, zoper katerega je bil v navedeni državi izdan zaporni nalog zaradi kaznivega dejanja tihotapljenja oseb po 2. odstavku 218. člena Kazenskega zakonika Republike Madžarske, hkrati je bila izročitev zahtevana zaradi izvršitve kazni, ki so bile izrečene s pravnomočnimi sodbami zaradi kaznivih dejanj poneverbe, ponarejanja zasebne listine, tatvine in kršitve miru v skupini po členu 271., 276., 316. in 317. Kazenskega zakonika Republike Madžarske.

Okrožno sodišče v Kopru je s sklepom z dne 11.12.1998 ugotovilo, da so izpolnjeni pogoji za izročitev obdolženca Republiki Madžarski. Zoper ta sklep se je pritožil zagovornik obdolženca, ki je v pritožbi navajal, da niso izpolnjeni pogoji za izročitev, Višje sodišče v Kopru pa je pritožbo s sklepom z dne 28.12.1998 zavrnilo kot neutemeljeno.

Zagovornik obdolženca je dne 22.1.1999 zoper zadnja navedena sklepa vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 1. odstavku 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka. V zahtevi navaja, da sta Okrožno sodišče v Kopru in Višje sodišče v Kopru prekršili določila Ustave Republike Slovenije in določila Evropske konvencije o izročitvi z dodatnimi protokoli ter tudi določila ZKP. Ocenjuje, da obstajajo razlike med Evropsko konvencijo o izročitvi in določili Zakona o kazenskem postopku o izročitvi in meni, da bi bilo potrebno neposredno uporabiti določila Evropske konvencije o izročitvi, ne pa določila navedenega zakona. Nadalje meni, da je prišlo do kršitve Zakona o kazenskem postopku in Konvencije s tem, ko sta obe sodišči ugotovili, da je obdolženec utemeljeno sumljiv kaznivega dejanja, zaradi katerega je zahtevana izročitev. Po stališču vložnika iz tiralice z dne 8.9.1998 utemeljen sum ne izhaja, glede tega so razlogi v izpodbijanem sklepu Okrožnega sodišča v Kopru tako skromni, da se jih ni dalo preizkusiti in bi bilo treba ta sklep razveljaviti. Ker Višje sodišče v Kopru tega ni storilo, je kršilo določbe kazenskega postopka in je zato potrebno ta sklep razveljaviti.

Vložnik predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije oba izpodbijana sklepa razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Vrhovna državna tožilka Z.C. je v odgovoru, ki ga je podala v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP navedla, da zahteva ne pojasnjuje, v čem vidi nasprotja med mednarodnim pravom in določbami Zakona o kazenskem postopku, ki pa so bile v obravnavanem primeru pravilno uporabljene. Ocenjuje, da izpodbijani sklep vsebuje potrebne razloge o relevantnih dejstvih.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zoper pravnomočno sodbo odločbo in zoper sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo se sme vložiti zahteva za varstvo zakonitosti: 1) zaradi kršitve kazenskega zakona; 2) zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP; 3) zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe (1., 2. in 3. točka 1. odstavka 420. člena ZKP). Zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek 420. člena ZKP).

Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti se omeji sodišče samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi (1. odstavek 424. člena ZKP).

Vložnik v zahtevi navaja, da obstajajo razlike med Evropsko konvencijo o izročitvi z dodatnimi protokoli (Uradni list RS, št. 79/94) in določbami Zakona o kazenskem postopku glede izročitve ter zatrjuje, da sta sodišči z izpodbijanima sklepoma prekršili določila Ustave Republike Slovenije, določila Evropske konvencije o izročitvi z dodatnimi protokoli ter določila Zakona o kazenskem postopku in nadalje meni, da bi bilo potrebno neposredno uporabiti določila Evropske konvencije o izročitvi. Vložnik zatrjevanih nasprotij med Konvencijo in zakonom in kršitev Ustave, Konvencije in zakona ni konkretiziral niti z navedbo posameznih določb, ki naj bi bile kršene, niti v čem in na kakšen način naj bi sodišči v izpodbijanih sklepih kršili navedene predpise. Po že navedeni določbi 1. odstavka 424. člena ZKP Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti ne ugotavlja kršitev zakona po uradni dolžnosti, ampak se omeji le na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi. Takšna omejitev pomeni, da sodišče preizkuša obstoj tistih kršitev zakona, za katere vložnik navede konkretno ravnanje sodišča, s katerim naj bi bila kršena posamezna določba zakona, podati mora dejansko in pravno podlago zatrjevane kršitve. Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti ne more niti ne sme samo določati katere kršitve zakona naj preizkuša, oziroma ne more preizkušati kršitev zakona, na katere se vložnik ne sklicuje.

Ob upoštevanju takšne razlage prvega odstavka 424. člena ZKP se je Vrhovno sodišče omejilo samo na preizkus trditve zahteve, da odločitev Okrožnega sodišča v Kopru glede izročitve ni v skladu z določilom 7. točke 522. člena ZKP oziroma 2.b točko 12. člena Konvencije o izročitvi. V zvezi s tem Vrhovno sodišče ugotavlja, da navedena kršitev postopka ni podana. Okrožno sodišče v Koopru poleg ostalih izpolnjenih pogojev za izročitev ugotavlja, da je iz prošnje za izročitev oziroma iz vložene dokumentacije razvidno, da je obdolženec utemeljeno osumljen storitve kaznivega dejanja po 2. odstavku 218. člena Kazenskega zakonika Republike Madžarske. Iz te dokumentacije, ki je v spisu, pa je razvidno, da je obdolženec z drugimi udeleženci v sedmih primerih pomagal pri ilegalnih prehodih čez slovensko-madžarsko mejo, za kar je vsakič prejel po 100 nemških mark in je skupina delovala po principu delitve dela, vanjo pa so bili vključeni tudi uslužbenci mejne policije. Višje sodišče kot pritožbeno sodišče je v izpodbijanem sklepu ugotovilo, da je prvostopno sodišče preizkusilo obstoj pogoja za izročitev po 7. točki 522. člena ZKP in da so o tem tudi navedeni razlogi. Po preizkusu izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje je pritožbeno sodišče pritožbo v tem delu zavrnilo in je v zvezi s tem tudi navedlo ustrezne razloge. Na podlagi navedenega Vrhovno sodišče ugotavlja, da sodišči prve in druge stopnje z izpodbijanima sklepoma nista kršili 7. točke 522. člena ZKP ali 2.b) točke 12. člena Konvencije o izročitvi, prav tako ni podana kršitev 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ker naj bi sklep Okrožnega sodišča v Kopru ne vseboval razlogov o odločilnih dejstvih.

Vrhovno sodišče je, na podlagi ugotovitve, da ni podana kršitev zakona, na katero se vložnik sklicuje, v skladu z določbo 425. člena ZKP zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno.