Jedro

Pridobitev pravice do zmanjšanja davčne osnove izhodnega DDV iz 39. člena ZDDV-1 še ne pomeni, da davčni zavezanci z njo avtomatično pridobijo tudi pravico do izplačila presežka davka, ki se lahko pojavi zaradi zmanjšanja davčne osnove. Pogoje za izplačilo presežka DDV ne ureja 39. člen ZDDV-1, temveč jih določajo druge določbe (73. člen ZDDV-1 in 97. člen ZDavP-2), iz katerih pa izhaja, da se presežek izhodnega DDV, ki nastane zaradi zmanjšanja davčne osnove, lahko davčnemu zavezancu izplača le, če je davčni zavezanec izhodni DDV, ki ga je zmanjšal, predhodno plačal, ter pod nadaljnjim pogojem, da davčni zavezanec nima zapadlega drugega davčnega dolga.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo tožeče stranke (v nadaljevanju revident) zoper odločbo Finančne uprave Republike Slovenije, št. DT 4290-84271/2014-2 (07-500-02) z dne 9. 2. 2015. S to je navedeni organ zavrnil zahtevo revidenta z dne 30. 12. 2014 za izplačilo preveč plačanega davka na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) v znesku 2.514.739,00 EUR. Ministrstvo za finance je z odločbo, št. DT-499-16-53/2015-3 z dne 10. 6. 2015 revidentovo neutemeljeno pritožbo zoper prvostopenjsko davčno odločbo zavrnilo.

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je prvostopenjsko sodišče povzelo dejanske okoliščine zadeve in odločilne razloge obeh davčnih organov. Tožbene ugovore je zavrnilo kot neutemeljene. Sklicevalo se je na tretji odstavek 39. člena Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju: ZDDV-1) in 164. člen Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju: ZFPPIPP).

3. Revident izpodbija sodbo sodišča prve stopnje z revizijo, katere dovoljenost utemeljuje z vrednostnim razlogom iz 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Sodišču prve stopnje očita, da je zmotno uporabilo tako določbe ZDDV-1, ki določajo, kdaj nastane pravica do znižanja obračunanega DDV in terjatev davčnega zavezanca do davčnega organa iz naslova preveč plačanega davka, kot tudi določbe ZFPPIPP v zvezi z načinom poslovanja poslovnega subjekta v t. i. predinsolvenčnem postopku (34. člen) in pogoje za pobot terjatev, ki so nastale pred začetkom postopka prisilne poravnave s terjatvami, nastalimi v času, ko je bil nad dolžnikom že uveden postopek prisilne poravnave (164. člen). Navaja tudi, da je bila tožena stranka v okoliščinah obravnavanega primera v prisilni poravnavi poplačana bolje kot preostali revidentovi upniki, zato je z izpodbijano sodbo kršeno ustavno načelo enakosti (14. člen Ustave Republike Slovenije). Vrhovnemu sodišču zato predlaga, naj izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno pa, naj Sodišču Evropske Unije (v nadaljevanju: SEU) postavi vprašanji z naslednjo vsebino: "Ali razlaga nacionalne zakonodaje, skladno s katero davčnemu zavezancu z dnem izpolnitve pogojev za zmanjšanje davčne osnove, kot jih na podlagi 90. člena Direktive o DDV določijo države članice, zaradi delnega neplačila terjatev do kupca oziroma naročnika, že nastane terjatev do davčnega organa, ki nato zapade v plačilo z dnem oddaje davčnega obračuna, nasprotuje 90., 250. in 183. členu Direktive o DDV" in "Ali davčni organ lahko pobota svojo terjatev do davčnega zavezanca z zneskom znižanega DDV zaradi zmanjšanja davčne osnove po prvem odstavku 90. člena Direktive o DDV že na dan, ko so izpolnjeni pogoji za znižanje davčne osnove po prvem odstavku 90. člena Direktive o DDV, kot te pogoje določi država članica, in davčni zavezanec na ta dan še ni izkazal tega znižanja v davčnem obračunu niti ni oddal davčnega obračuna z izkazanim znižanjem davčne osnove".

4. Tožena stranka na revizijo ni vsebinsko odgovorila, predlaga pa zavrnitev revizije kot neutemeljene iz razlogov, navedenih v upravnih odločbah.

K I. točki izreka:

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je dovoljena na podlagi 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki določa, da je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločalo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000,00 EUR. Z odločbo, ki je izpodbijana v tem upravnem sporu, je bilo namreč revidentu zavrnjeno vračilo preveč plačanega DDV v višini 2.514.739,00 EUR, tj. v višini, ki presega navedeni mejni znesek za dovoljenost revizije.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po prvem odstavku 85. člena ZUS-1 se lahko vloži le zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 in zaradi zmotne uporabe materialnega prava, za razliko od postopka s pritožbo, kjer se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 preizkuša tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem okviru je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

8. Iz dejanskega stanja te zadeve, ugotovljenega v upravnem postopku in povzetega v izpodbijani sodbi, na katerega je revizijsko sodišče vezano (drugi odstavek 85. člena ZUS-1), izhaja, da je prvostopenjski davčni organ 21. 11. 2012 izdal sklep o davčni izvršbi v zadevi davčne izvršbe zoper dolžnika A. A., d. o. o., na denarno terjatev tega dolžnika do revidenta in, ker revident ni ravnal po sklepu o izvršbi, 12. 12. 2012 še odločbo št. DT 42914-9042/2012-2, s katero je revidentu naložil plačilo neporavnanega zneska dolga po tem sklepu v znesku 2.534.285,50 EUR. Dne 8. 1. 2013 se je zoper revidenta začel postopek prisilne poravnave. Revident je v davčnem obračunu za davčno obdobje od 8. do 31. januarja 2013, ki ga je pri davčnem organu vložil 21. 2. 2013, izkazal presežek DDV v višini 4.878.122,00 EUR in z obračunom zahteval njegovo vračilo. Revident je presežek izkazal z zmanjšanjem obračunanega in plačanega izhodnega DDV po računih, izdanih družbi B. B., d. o. o., v letih od 2008 do 2010, ki pa niso bili v celoti plačani. Na podlagi pravnomočnega sklepa Okrožnega sodišča v Mariboru o potrditvi prisilne poravnave nad tem revidentovim dolžnikom (sklep je postal pravnomočen 24. 2. 2012) bodo terjatve revidenta poplačane v 44 % deležu, v obdobju devetih let. Upoštevaje nižjo višino teh terjatev je revident zato temu ustrezno zmanjšal tudi svojo obveznost iz naslova izhodnega DDV. Prvostopenjski davčni organ je revidentu 11. 3. 2013 vrnil 2.365.308,71 EUR, izplačilo razlike po ponovni zahtevi z dne 30. 12. 2014 (2.514.739,00 EUR) pa zavrnil z obrazložitvijo, da je ta del revidentove terjatve do davčnega organa na podlagi 164. člena ZFPPIPP z začetkom postopka prisilne poravnave nad revidentom po samem zakonu pobotan s terjatvijo davčnega organa do revidenta po odločbi z dne 12. 12. 2012. 9. V zadevi je sporno le, ali je davčni organ v okoliščinah tega primera pravilno in zakonito zavrnil revidentov zahtevek za izplačilo preostanka preveč obračunanega izhodnega DDV.

10. Ker je bil revident, ko je oddal davčni obračun (21. 2. 2013), v postopku prisilne poravnave, je davčni organ, kot že navedeno, njegovo terjatev za vračilo preveč plačanega davka (delno) zavrnil na podlagi 164. člena ZFPPIPP, ki v prvem odstavku določa: "Če ob začetku postopka prisilne poravnave hkrati obstajata terjatev posameznega upnika do insolventnega dolžnika in nasprotna terjatev insolventnega dolžnika do tega upnika, terjatvi z začetkom postopka prisilne poravnave veljata za pobotani." Ob začetku postopka prisilne poravnave zoper revidenta je namreč hkrati obstajala tudi terjatev tožene stranke do revidenta po odločbi z dne 12. 12. 2012. Osrednje vprašanje dosedanjega postopka je zato bilo, kdaj je nastala revidentova davčnopravna terjatev do davčnega organa iz naslova vračila preveč plačanega DDV oziroma, ali je pravilno stališče davčnega organa, da je tudi ta nastala že preden je bil zoper revidenta uveden postopek prisilne poravnave.

11. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem pritrdilo stališču tožene stranke, da je revidentova terjatev za vračilo DDV nastala 24. 2. 2012, s pravnomočnostjo zaključka prisilne poravnave pri revidentovem dolžniku, družbi B. B., d. o. o., torej še preden se je 8. 1. 2013 tudi zoper revidenta začel postopek prisilne poravnave. Z oddajo davčnega obračuna za davčno obdobje od 8. do 31. januarja 2013, 21. 2. 2013, pa je ta terjatev, ki je torej na dan začetka postopka prisilne poravnave obstajala in bila ugotovljiva, tudi zapadla v plačilo.

12. Materialne pogoje za zmanjšanje preveč obračunanega izhodnega DDV, ki je podlaga za revidentovo davčnopravno terjatev do toženke iz naslova vračila davka, ureja 39. člen ZDDV-1. Ta v tretjem odstavku, ki je relevanten v dejanskih okoliščinah obravnavanega primera, določa: "Davčni zavezanec lahko tudi popravi (zmanjša) znesek obračunanega DDV, če na podlagi pravnomočnega sklepa sodišča o zaključenem stečajnem postopku ali o uspešno zaključenem postopku prisilne poravnave ni bil poplačan oziroma ni bil poplačan v celoti. Na enak način lahko ravna tudi davčni zavezanec, ki pridobi pravnomočen sklep sodišča o ustavitvi izvršilnega postopka oziroma drugo listino, iz katere je razvidno, da v zaključenem izvršilnem postopku ni bil poplačan oziroma ni bil poplačan v celoti, ter davčni zavezanec, ki ni bil poplačan oziroma ni bil poplačan v celoti, ker je bil dolžnik izbrisan iz sodnega registra oziroma drugih ustreznih registrov ali predpisanih evidenc. Če davčni zavezanec naknadno prejme plačilo ali delno plačilo za opravljeno dobavo blaga oziroma storitev, v zvezi s katero je uveljavil popravek davčne osnove v skladu s tem odstavkom, mora od prejetega zneska obračunati DDV."

13. Vrhovno sodišče je že v sodbi v zadevi X Ips 296/2015 z dne 1. 6. 2016 zavzelo stališče, da davčni zavezanec pridobi pravico do popravka obračunanega DDV po tretjem odstavku 39. člena ZDDV-1, ko nastopijo v določbi navedene okoliščine (pravnomočnost sklepa sodišča o zaključku stečajnega postopka, pravnomočnost sklepa o uspešno zaključenem postopku prisilne poravnave, pravnomočnost sklepa o ustavitvi izvršilnega postopka ali pravnomočnost izbrisa iz sodnega registra). V obravnavanem primeru je torej revident s pravnomočnostjo sklepa Okrožnega sodišča v Mariboru o potrditvi prisilne poravnave1 nad družbo B. B., d. o. o., tj. 24. 2. 2012, pridobil pravico, da v davčnem obračunu popravi (zmanjša) davčno osnovo izhodnega DDV po računih, ki jih je izdal B. B., d. o. o. 14. Po presoji Vrhovnega sodišča ni pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je v zvezi s presojo utemeljenosti zavrnitve zahtevka za izplačilo tega izkazanega presežka DDV, treba upoštevati (164. člen) ZFPPIPP. Pogoje za izplačilo presežka DDV, ki se lahko izvede le na podlagi zahtevka za vračilo v davčnem obračunu, namreč kot lex specialis urejata določbi 73. člena ZDDV-1 in 97. člena ZDavP-2. ZDDV-1 v 73. členu določa, da se presežek DDV vrne na zahtevo davčnega zavezanca z omejitvijo, da se, če je davčnemu zavezancu potekel rok za plačilo drugih davkov, presežek vrne po poplačilu davčnega dolga (četrti odstavek). Smiselno enako določa šesti odstavek 97. člena ZDavP-2, in sicer, da se ne glede na prvi do četrti odstavek tega člena zavezancu za davek, ki mu je potekel rok za plačilo drugih davkov, vrne preveč plačani davek, zmanjšan za znesek davkov, ki jim je potekel rok plačila pri davčnem organu, če ni z zakonom drugače določeno.

15. Presežek izhodnega DDV, ki nastane zaradi zmanjšanja davčne osnove, se lahko davčnemu zavezancu torej izplača le, če je davčni zavezanec izhodni DDV, ki ga je zmanjšal, predhodno plačal, ter pod nadaljnjim pogojem, da davčni zavezanec nima zapadlega drugega davčnega dolga (tako Vrhovno sodišče tudi že v sodbi v zadevi X Ips 296/2015 z dne 1. 6. 2016). Vprašanje, ali je tudi revidentova davčnopravna terjatev do davčnega organa iz naslova vračila preveč plačanega DDV obstajala že, ko je bil zoper njega uveden postopek prisilne poravnave, kar je bilo osrednje vprašanje dosedanjega postopka, po presoji Vrhovnega sodišča, za presojo utemeljenosti zahtevka za izplačilo presežka DDV v obravnavanem primeru, ni relevantno - bistveno je le, ali je izhodni DDV, ki ga je zmanjšal, plačal (prvi pogoj) ter, ali je imel ob oddaji zahtevka poravnane vse zapadle davčne obveznosti (drugi pogoj).

16. Revident se v reviziji sicer zavzema za drugačno razlago in meni, da je 164. člen ZFPPIPP lex specialis (zakon, ki v smislu določbe šestega odstavka 97. člena ZDavP-2, določa drugače) in v primerih kot je obravnavani, ko je bil revident ob oddaji zahtevka za vračilo v prisilni poravnavi, z namenom da se doseže enaka obravnava vseh upnikov insolventnega dolžnika, izključuje uporabo šestega odstavka 97. člena ZDavP-2 in v tem smislu torej določa tudi pogoje za vračilo preveč plačanega davka. S tem pa se po presoji Vrhovnega sodišča, že po jezikovni razlagi besedila šestega odstavka 97. člena ZDavP-2, ni mogoče strinjati. Šesti odstavek 97. člena ZDavP-2, ki se glasi: "Ne glede na prvi do četrti odstavek tega člena se zavezancu za davek, ki mu je potekel rok za plačilo drugih davkov, vrne preveč plačani davek, zmanjšan za znesek davkov, ki jim je potekel rok plačila pri davčnem organu, če ni z zakonom drugače določeno," namreč ureja pogoje za vračilo preveč plačanega davka ("vrne preveč plačani davek"), zato bi njegovo uporabo lahko izključil le zakon (lex specialis), ki bi urejal isto materijo in določal, da se preveč plačani davek ne vrne ali pa, da se vrne pod drugačnimi pogoji. Člen 164 ZFPPIPP pa ne ureja vračila preveč plačanega davka. Še več, če bi se sledilo revidentovemu stališču, bi to pomenilo, da bi morala država davčnemu zavezancu, ki je v postopku zaradi insolventnosti, preveč plačani DDV vrniti celo, če bi zahteval vračilo izhodnega DDV, ki ga niti ni plačal. Takšnega pomena pa določbam ZFPPIPP ni mogoče pripisati. Poleg tega pa tudi četrti odstavek 73. člena ZDDV-1, ki prav tako ureja pogoje vračila presežka DDV, brez izjeme določa, da se davčnemu zavezancu, ki mu je potekel rok za plačilo drugih davkov, presežek DDV vrne po poplačilu davčnega dolga.

17. Stališče sodišča prve stopnje, da je pravna podlaga za zavrnitev zahtevka za izplačilo v obravnavanem primeru pobot po določbi 164. člena ZFPPIPP, je torej napačno. Zato na odločitev ne morejo vplivati revizijske navedbe, ki se nanašajo na vprašanje, kdaj je nastala revidentova davčnopravna terjatev do davčnega organa oziroma, ali je obstajala že, ko je bil zoper njega uveden postopek prisilne poravnave. Zato sta nerelevantni tudi vprašanji za predhodno odločanje kot ju za predložitev SEU predlaga revident (o čemer več tudi v nadaljevanju).

18. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je v obravnavanem primeru revident izhodni DDV, ki ga je zmanjšal, sicer prej plačal, vendar pa je imel ob oddaji zahtevka za vračilo zapadlo davčno obveznost po odločbi z dne 12. 12. 2012 (175. člen v zvezi s 3. točko prvega odstavka 12. člena ZDavP-2). Zato je bil tudi po oceni revizijskega sodišča njegov zahtevek za izplačilo presežka izhodnega DDV utemeljeno zavrnjen. Kot že omenjeno, je namreč prvostopenjski upravni organ tožene stranke v postopku davčne izvršbe zoper dolžnika A. A., d. o. o., dne 21. 11. 2012 izdal sklep o davčni izvršbi na denarno terjatev dolžnika, s katerim je davčnemu dolžniku A. A., d. o. o., zarubil terjatev do revidenta do višine dolgovanega davka, revidentu pa naložil, da zarubljeni znesek terjatve plača na račun tožene stranke. Revident sklepu o davčni izvršbi sicer ni ugovarjal, vendar po njem tudi ni ravnal, zato je davčni organ v skladu s prvim odstavkom 175. člena ZDavP-2 plačilo davka naložil njemu. O tem je, kot navaja revident sam, davčni organ 12. 12. 2012 izdal odločbo št. DT 42914-9042/2012-2, s katero je revidentu naložil, da v petnajstih dneh plača znesek, ki je enak znesku zarubljene terjatve (2.534.285,50 EUR) na račun tožene stranke. Revident se zoper odločbo ni pritožil in s potekom pritožbenega roka, ko je odločba postala dokončna in pravnomočna (17. 12. 2012) je revident sam postal davčni dolžnik (3. točka prvega odstavka 12. člena ZDavP-2). Obveznost po odločbi z dne 12. 12. 2012 je 2. 1. 2013 zapadla v plačilo. Ker revident vse do 21. 2. 2013, ko je zahteval izplačilo izkazanega presežka izhodnega DDV, te svoje davčne obveznosti ni izpolnil, drugi pogoj za izplačilo presežka izhodnega DDV ni bil izpolnjen.

19. Vrhovno sodišče se torej ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je pravna podlaga za zavrnitev revidentovega zahtevka za izplačilo pobot po določbi 164. člena ZFPPIPP, vendar je presodilo, da je bila revidentova zahteva za izplačilo izkazanega presežka izhodnega DDV, kljub temu pravilno in zakonito zavrnjena na podlagi šestega odstavka 97. člena ZDavP-2 in četrtega odstavka 73. člena ZDDV-12, ker je imel revident ob oddaji zahtevka za vračilo preveč plačanega DDV zapadel davčni dolg.

20. Zaradi navedenega pravnega stališča tudi vprašanji za prehodno odločanje, kot ju za predložitev SEU predlaga revident, v obravnavanem primeru nista upoštevni.3 Poleg tega 90. člen Direktive Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost (v nadaljevanju: Direktiva o DDV), v določenih primerih predvideva pravico do zmanjšanja davčne osnove za DDV, kar je bilo revidentu v celoti priznano, 183. člen Direktive o DDV daje državam članicam možnost izbire, da presežek DDV vrnejo ali pa se ta prenese v naslednje davčno obdobje, pri čemer so pogoji za vračilo v pristojnosti držav članic, 250. člen pa se nanaša na obveznost davčnega zavezanca, da državi članici predlaga davčne obračune. Pogoji za vračilo presežka DDV v primeru prisilne poravnave dolžnika zato niti niso predmet urejanja Direktive o DDV. Vrhovno sodišče nima razloga za prekinitev postopka za postavitev predhodnega vprašanja.

21. Za presojo v obravnavani zadevi so povsem nebistvena tudi revizijsko obširno uveljavljana stališča o razlogih za neizpolnitev obveznosti revidenta do tožene stranke po odločbi z dne 12. 12. 2012, s tem pa tudi neutemeljen očitek, da se sodišče prve stopnje do teh tožbenih navedb ni opredelilo. Očitana procesna kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP je namreč podana le v primeru pomanjkanja razlogov o odločilnih dejstvih. Kar pa to ni. Povsem enako velja glede očitkov o pravilnosti in zakonitosti rubeža denarne terjatve davčnega dolžnika A. A., d. o. o. do revidenta, saj to ni predmet obravnavanega postopka. Na drugačno presojo pa ne morejo vplivati niti revizijski očitki o kršitvi načela enake obravnave upnikov in sklicevanje na 14. člen Ustave, saj revident v tem delu ne zatrjuje posega v svoj pravni položaj.

22. Vrhovno sodišče se je z navedenim opredelilo do revizijskih navedb, ki so pomembne za odločitev, ostale revizijske navedbe pa ocenjuje kot nebistvene in se do njih ne opredeljuje (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

23. Ker razlogi, ki jih uveljavlja revizija, niso podani, Vrhovno sodišče pa ni našlo razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti, je na podlagi 92. člena ZUS-1 revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

K II. točki izreka:

24. Ker je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo, revident v skladu s prvim odstavkom 165. člena in prvim odstavkom 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sam trpi svoje stroške revizijskega postopka.

1 Sklepa o uspešno zaključenem postopku prisilne poravnave, ki ga navaja tretji odstavek 39. člena ZDDV-1, ZFPPIPP ne pozna. 2 Glede na to, da se revident sam v reviziji sklicuje in razlaga določbi šestega odstavka 97. člena ZDavP-2 in četrtega odstavka 73. člena ZDDV-1, po presoji Vrhovnega sodišča ne gre za okoliščine iz drugega odstavka 351. člena v zvezi s 383. členom ZPP in drugim odstavkom 22. člena ZUS-1. 3 Pogoje, pod katerimi morajo sodišča držav članic zadevo predložiti SEU, ureja tretji odstavek 267. člena PDEU. Opustitev dolžnosti predložitve zadeve SEU mora biti skladna s sodno prakso SEU, izoblikovano glede tretjega odstavka 267. člena PDEU (tretji odstavek 3.a člena Ustave). Po njej morajo sodišča, kadar se pred njimi postavi vprašanje razlage prava Evropske unije, izpolniti svojo dolžnost, da SEU predložijo vprašanje, razen če se ugotovi, 1) da vprašanje ni upoštevno, pri čemer je nacionalno sodišče tisto, ki presodi o upoštevnosti vprašanja, 2) da je upoštevna določba prava Evropske unije že bila predmet razlage SEU ali 3) da se pravilna uporaba prava Evropske unije ponuja tako očitno, da ne pušča prostora za noben razumen dvom.