Jedro

Toženka je ocenila, da tožnikova stabilnost z zunajzavodskimi ugodnostmi še ni bila preverjena v zadostni meri in skozi daljše časovno obdobje, da bi bilo mogoče napraviti zaključek o utemeljenem pričakovanju, da tožnik kaznivega dejanja ne bo več ponovil. Čim je tako, pa pogojnega odpusta, kot je bilo obrazloženo, tudi po presoji sodišča (še) ni mogoče odobriti.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo odločila, da se A.A., ki ga je obsodilo Okrajno sodišče v Brežicah, s sodbo opr. št. II Ks 30062/2010 z dne 12. 11. 2015, na kazen pet let zapora, pogojno ne odpusti s prestajanja kazni (1. točka izreka) in posebni stroški v zvezi s tem postopkom niso nastali (2. točka izreka).

2. Tožena stranka je odločitev oprla na določbo prvega, drugega, tretjega in šestega odstavka 88. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in ugotovila, da obsojenec izpolnjuje formalni pogoj za pogojni odpust, ker je že prestal predpisan delež kazni, v okviru ocene glede izpolnjenih materialnih pogojev, pa je komisija ocenjevala, ali lahko utemeljeno pričakuje, da obsojenec na prostosti kaznivega dejanja ne bo ponovil. Pri tem je kot razloge proti ponovitveni nevarnosti upoštevala, da je obsojenec uspešen na delovnem mestu in se med prestajanjem kazni ustrezno vede. Kljub navedenemu pa komisija ni mogla prezreti razlogov za ponovitveno nevarnost, ki jih vidi v dejstvu, da je bil obsojenec že večkrat pravnomočno obsojen, kot izhaja iz poročila zavoda. Obsojenec ponavlja kazniva dejanja, kar ne gre v prid obsojencu pri odločanju o njegovi vključitvi na prostost. Glede na obsojenčevo predkaznovanost komisija ocenjuje, da je potrebno nadaljnje preverjanje obsojenčeve stabilnosti z zunajzavodskimi ugodnostmi, skozi daljše časovno obdobje, šele nato se bo lahko podala prognoza glede ponovitvene nevarnosti. Iz navedenega razloga je komisija na podlagi prostega preudarka ocenila, da so nezadostno preverjena stabilnost obsojenca na prostosti, predkaznovanost in odprt kazenski postopek, ki teče zoper obsojenca, okoliščine, ki ne utemeljujejo pozitivne prognoze glede ponovitvene nevarnosti.

3. Tožnik v tožbi odločitvi oporeka in navaja, da izpolnjuje vse pogoje za pogojni odpust, ker je prestal določeno obdobje prestane kazni in redno plačuje denarno kazen, prav tako upošteva hišni red, v zaporu ni nikoli ničesar zagrešil. Upošteva vsa navodila nadrejenih, kakor tudi delavcev v zavodu Dob. Zavod je pridobil dve potrdili, ki dokazujeta, da v Sloveniji nima odprtega kazenskega postopka. Za vse zapornike velja, da se pri odločanju o pogojnem odpustu uporablja potrdilo sodišča v Trebnjem, pri njemu pa se iščejo nove možnosti, da se mu ne podeli pogojni odpust. Meni, da bi, glede na njegovo obnašanje v zavodu, na 70% prestane kazni ter odnos do vseh zaposlenih in soobsojencev, morali sprejeti drugačno odločitev. Izgovarjajo se na ustne in telefonske informacije, da hodi na obravnave na sodišče v Maribor, kar je neprimerno in sporno. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi in mu podeli pogojni odpust. Smiselno predlaga odpravo izpodbijane odločbe.

4. Tožena stranka je sodišču poslala upravni spis in odgovor na tožbo, v katerem je povzela razloge za svojo odločitev in navedla, da prereka vse navedbe tožnika v tožbi, poudarja pa, da je pogojni odpust privilegij obsojenca, ki ga je lahko deležen le tisti, ki ob izpolnjevanju formalnega pogoja prestane kazni izpolnjuje tudi materialni pogoj, torej, da je mogoče utemeljeno pričakovati, da kaznivega dejanja ne bo ponovil. Povzela je razloge, ki jih navaja KZ-1 v določbi 88. člena in obširno pojasnila, zakaj je bila sprejeta odločitev, da tožnik ne izpolnjuje materialnega pogoja za uporabo pogojnega odpusta.

5. Poleg odprtega kazenskega postopka je tožena stranka opravila celovito oceno dejstev in okoliščin in ob tem upoštevala tudi druge okoliščine, ne samo odprt kazenski postopek, temveč tudi povratništvo obsojenca, ter napravila sklep, na podlagi katerega ne more utemeljeno pričakovati, da tožnik ne bo ponavljal kaznivih dejanj. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno in predlaga povračilo stroškov postopka.

K I. točki izreka:

6. Tožba ni utemeljena.

7. Predmet presoje v tem upravnem sporu je s tožbo izpodbijana odločba Komisije za pogojni odpust, št. 7200-27/2017/6 z dne 2. 8. 2017, s katero je toženka na tožnikovo prošnjo z dne 25. 4. 2017, odločala o pogojnem odpustu in sprejela odločitev, da tožnika pogojno ne odpusti s prestajanja kazni zapora. Po presoji sodišča je odločitev toženke pravilna in ima podlago v zakonu. Sodišče sledi tudi razlogom, s katerimi je odločba utemeljena (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

8. Po določbi prvega odstavka 88. člena KZ-1 sme biti obsojenec, ki je prestal polovico kazni zapora, odpuščen s prestajanja kazni s pogojem, da do poteka časa, za katerega je izrečena kazen, ne stori novega kaznivega dejanja. V drugem, tretjem in šestem odstavku 88. člena KZ-1 so določeni nadaljnji okviri glede deleža kazni, ki ga mora prestati obsojenec, da sme biti pogojno odpuščen s prestajanja kazni. Da so predpisani pogoji glede deleža prestane kazni v tožnikovem primeru izpolnjeni, ni sporno.

9. V skladu s petim odstavkom 88. člena KZ-1 je obsojenec lahko pogojno odpuščen, če je mogoče utemeljeno pričakovati, da ne bo ponovil kaznivega dejanja. Pri presoji, ali naj se obsojenec pogojno odpusti, se upoštevajo predvsem povratništvo, morebitni kazenski postopki, ki tečejo zoper obsojenca za kazniva dejanja storjena pred nastopom kazni zapora, odnos obsojenca do storjenega kaznivega dejanja in oškodovanca, njegovo vedenje med prestajanjem kazni, uspehi pri zdravljenju odvisnosti in pogoji za vključitev v življenje na prostosti.

10. O pogojnem odpustu je odločala Komisija na svoji seji 6. 6. 2017, skladno s postopkom, ki ga ureja Zakon o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju: ZIKS-1, glej 105. člen in sledeče, v zvezi s četrtim odstavkom 88. člena KZ-1). Komisija odloča na seji z večino glasov, o odločitvi izda pisno odločbo (prvi odstavek 107. člena ZIKS-1). Odločba se v skladu z 8. členom ZIKS-1 izda po določbah Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

11. Glede na opisano zakonsko ureditev pogojni odpust ni pravica obsojenca, temveč privilegij, ki ga je lahko deležen le tisti obsojenec, pri katerem je utemeljeno pričakovati, da kaznivega dejanja ne bo ponovil, o čemer se odloča v upravnem postopku, ob uporabi prostega preudarka. Peti odstavek 88. člena KZ-1 pooblastilo toženke za odločanje po prostem preudarku veže na izpolnitev pogoja, na ugotovitev, da je mogoče utemeljeno pričakovati, da obsojenec ne bo ponovil kaznivega dejanja. Če tega ni mogoče utemeljeno pričakovati, presoja o možnosti pogojnega odpusta (ob upoštevanju okoliščin, ki jih KZ-1 našteva v drugi povedi petega odstavka 88. člena), sploh ne pride v poštev (tako sodba tega sodišča, I U 1244/2016 z dne 16. 11. 2017). Tudi sicer je treba poudariti, da so okoliščine v omenjeni določbi KZ-1 naštete zgolj primeroma in zato ni izključeno upoštevanje tudi drugih okoliščin. Navedena stališča so ustaljena v sodni praksi (prim. sodbe tega sodišča IV U 36/2017 z dne 9. 5. 2017, I U 1372/2014 z dne 7. 1. 2015, I U 1173/2012 z dne 26. 10. 2012).

12. Toženka je ugotovila in presodila okoliščine, ki so pomembne za odločitev, tako tiste, ki gredo tožniku v prid (navedene so v obrazložitvi izpodbijane odločbe in jih sodišče ne ponavlja), kot tudi nasprotne. Pri zaključku, da še ne more utemeljeno pričakovati, da tožnik kaznivega dejanja ne bo ponovil, je upravičeno upoštevala, da je bil tožnik, kot je obrazloženo, večkrat spoznan za krivega storitve kaznivih dejanj. Pojasnila je, da je iz kazenske evidence razvidno, da je bil že večkrat pravnomočno obsojen, in sicer na Okrajnem sodišču v Slovenski Bistrici, opr. št. K 92/99 z dne 15. 11. 1999, opr. št. K 117/99 z dne 12. 10. 2000 pred Okrožnim sodiščem v Kranju, na sodišču AG Rosenheim - Nemčija, opr. št. 2ACS450JS36140/03 z dne 20. 1. 2004, na Okrajnem sodišču v Domžalah, opr. št. 179/01 z dne 17. 3. 2004 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Kp 1154/04 z dne 19. 4. 2005. S sodbo Okrožnega sodišča v Krškem, opr. št. IIK 47885/2014 z dne 17. 11. 2014 je bil obsojen za kaznivo dejanje davčne zatajitve po členu 249/II, I KZ-1 v zvezi s členom 20 KZ-1 in mu je bila določena stranska denarna kazen v znesku 6.500,00 EUR, v dveh obrokih po 3.250,00 EUR. Stransko kazen plačuje od junija 2015 dalje po 20,00 EUR. Sedaj je vrnil 460,00 EUR.

13. Zgoraj navedeno ni sporno, sporno pa je upoštevanje podatka, da je tožnik še vedno v kazenskem postopku pri Okrajnem sodišču v Mariboru, opr. št. III K 10283/2013. Gre za podatek, ki ga tožnik izrecno ne zanika, meni pa, da ga toženka v postopku odločanja ne bi smela upoštevati. Sodišče tožniku pojasnjuje, da je navedeni podatek toženka bila dolžna upoštevati, kot enega izmed meril odločanja iz 88. člena KZ-1. Kljub temu pa njena odločitev ne temelji samo na tem podatku, ampak tudi na mnenju zavoda z dne 19. 5. 2017, ter (predvsem) ugotovitvi razloga ponovitvene nevarnosti, ki jo vidi v dejstvu, da je bil obsojenec že večkrat pravnomočno obsojen. Ravno ta neprerekana ugotovitev, pa tudi po presoji sodišča utemeljuje toženkin sklep, da tožniku ne gre zaupati do te mere, da bi mu komisija podelila pogojni odpust, ob pričakovanju, da na prostosti kaznivega dejanja ne bo ponovil. 14. Toženka je torej pri odločitvi upoštevala zgoraj navedene okoliščine, in zaradi tega ocenila, da tožnikova stabilnost z zunajzavodskimi ugodnostmi še ni bila preverjena v zadostni meri in skozi daljše časovno obdobje, da bi bilo mogoče napraviti zaključek o utemeljenem pričakovanju, da tožnik kaznivega dejanja ne bo več ponovil. Čim je tako, pa pogojnega odpusta, kot je bilo obrazloženo, tudi po presoji sodišča (še) ni mogoče odobriti.

15. Ob upoštevanju vsega povedanega je toženka tudi po presoji sodišča imela dejansko in pravno podlago za odločitev, ki jo je sprejela, zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

K II. točki izreka:

16. O stroških postopka je sodišče odločilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, kadar sodišče (med drugim) tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.