Jedro

1. Poškodba: zlom dveh kosti v predelu zgornjega skočnega sklepa in popolno pretrganje vezi v predelu skočnih sklepov. 2. Tožniku je bila pravično odmerjena odškodnina za: - telesne bolečine in nevšečnosti v znesku 2,000.000,00 SIT - duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti 2,700.000,00 SIT in - strah 500.000,00 SIT. Za skaženost je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

Izrek

I. Pritožbama se delno ugodi in se izpodbijana sodba: 1.) - spremeni v ugoditvenem delu v odločitvi o odškodnini za telesne bolečine in nevšečnosti, odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in odškodnini za strah, tako da se v tem delu glasi: "Tožena stranka je dolžna plačati tožniku 3.900.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od tega zneska od 2.11.1998 dalje do plačila, v 15 dneh da ne bo izvršbe. Višji tožbeni zahtevek za te oblike nepremoženjske škode se zavrne." 2.) - razveljavi v zavrnilnem delu v odločitvi o odškodnini za skaženost in v ugoditvenem delu v odločitvi o odškodnini za škodo na motorju ter glede pravdnih stroškov in se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku odškodnino 5.112.338,40 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zneska 4.680.000,00 SIT od izdaje sodbe dalje in od zneska 432.338,40 SIT od 7.7.1994 dalje ter mu povrniti pravdne stroške v znesku 386.533,50 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Tako je odločilo potem, ko je ugotovilo, da je zavarovanec tožene stranke odgovoren za nastanek škodnega dogodka in iz njega izvirajočo škodo tožnika do 90%, tožnik pa soodgovoren do 10% in da je utemeljena odmera odškodnine tožniku v višini 2.000.000,00 SIT za telesne bolečine in nevšečnosti, 2.700.000,00 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšanja splošne življenjske aktivnosti, 500.000,00 SIT za strah in 480.376,00 SIT za škodo za motorju, navedene zneske pa je nato zaradi soodgovornosti tožnika znižalo za 10% in jih naložilo v plačilo toženi stranki. Zoper to sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki. Obe uveljavljata pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Tožena stranka navaja v pritožbi, da odločitev o deležu sokrivde tožnika ni pravilna. Tožnik v času nesreče ni imel dovolj izkušenj za vožnjo motornega kolesa, ker ni imel ustreznega vozniškega izpita, poleg tega pa je vozil tudi z večjo hitrostjo od dovoljene, ter bi po ugotovitvah izvedenca lahko preprečil nesrečo, če bi vozil v okviru dovoljene hitrosti. Iz teh razlogov vztraja, da je tožnik soodgovoren v obsegu 40%. Pri odločanju o višini odškodnine za nepremoženjsko škodo sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo materialnega prava. Za telesne bolečine in neprijetnosti mu je odmerilo 2.000.000,00 SIT, čeprav bi mu moralo odmeriti 1.000.000,00 SIT. Za primarni in sekundarni strah bi bila po njenem mnenju primerna odškodnina 300.000,00 SIT. Za duševne bolečine zaradi zmanjšanja splošne življenjske aktivnosti pa bi bila primerna odškodnina 2.000.000,00 SIT. Pri premoženjski škodi sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da tožnik zahteva povračilo škode na motorju na podlagi predračuna, ne pa na podlagi računa in dejanskega plačila stroškov. Tožniku zato zamudne obresti ne pripadajo že od dneva izdelave predračuna. Predračun stroškov popravila pa tudi kaže, da gre za škodo, ki bi jo bilo je treba obračunati po načelu ekonomske totalke. Vrednost novega motornega kolesa take vrste kot je bil tožnikov znaša 763.000,00 SIT, od tega je treba odšteti amortizacijo, tako da bi bila vrednost motorja v času nesreče le 683.266,00 SIT. Od tega zneska pa je treba odšteti še vrednost rešenih delov, ki jih je obdržal tožnik, tako da znaša škoda 375.786,00 SIT. Tožnik v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje pri odškodnini za telesne bolečine in nevšečnosti napačno upoštevalo kot bodočo škodo samo škodo v zvezi z operacijo za odstranitev osteosintetskega materiala. Izvedenec je namreč povedal, da bo potrebna poleg te operacije še ena operacija zaradi vstavitve endoproteze ali pa zaradi zatrditve sklepa. Pri tem pa je za oceno višine škode nepomembno za katero od teh dveh operacij se bo tožnik odločil, ker so telesne bolečine in nevšečnosti po vrsti in trajanju pri obeh operacijah podobne. Sodišče prve stopnje je imelo dovolj podatkov, da bi lahko odločilo tudi o tej bodoči škodi. Od skupnega zahtevka za že prestano in bodočo škodo za telesne bolečine in nevšečnosti dvakrat po 1.620.000,00 SIT (skupaj 3.240.000,00 SIT) mu je priznalo le 1.800.000,00 SIT, kar je premalo. Pri tem pa ni pojasnilo kolikšen del odpade na sedanjo, kolikšen pa na bodočo škodo. Neutemeljeno je tudi zavrnilo večji del njegovega zahtevka za strah. Prestal je hud primarni strah kot grozo za življenje, in sekundarni strah, ki je bil prisoten ves čas dolgotrajnega zdravljenja in še sedaj ter bo tudi v bodočnosti. Za duševne bolečine za zmanjšanje splošnih življenjskih aktivnosti je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi štelo, da je uveljavljal zahtevek 2.700.000,00 SIT in mu to priznalo v celoti ter nato odštelo 10% zaradi sokrivde. Dejansko pa je tožnik zahteval iz tega naslova 3.000.000,00 SIT kar je zaradi 10% sokrivde znižal na 2.700.000,00 SIT. Glede na izredno hude posledice, ki izhajajo iz izvedeniškega mnenja in tudi ugotovitev sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, tožnik meni, da bi mu moralo sodišče prve stopnje z upoštevanjem 10% odbitka za sokrivdo priznati celotnih 2.700.000,00 SIT. Zahtevek za duševne bolečine zaradi skaženosti pa je sodišče prve stopnje neutemeljeno v celoti zavrnilo. Na levem gležnju ima na notranji strani 11,5 cm dolgo in 5 do 100 mm široko hiperpigmentirano pooperativno brazgotino, na zunanji strani gležnja pa 9 cm dolgo podobno brazgotino. K skaženosti šteje tožnik tudi šepanje, ki je prisotno ob hitrejši hoji in hoji po stopnicah. Tudi bodoče operacije bodo pustile dodatne brazgotine. Tožnik je star komaj 23 let in je za svoj izgled zelo občutljiv. Če o svojih občutkih zaradi skaženosti ni izpovedal, je to bilo zgolj zato, ker ga o tem nihče ni nič vprašal. Pritožbi sta delno utemeljeni. O temelju tožbenega zahtevka: Sodišče prve stopnje je pravilno obravnavalo odgovornost zavarovanca tožene stranke in tožnika za prometo nezgodo in iz nje izvirajočo škodo tožnika po 2. odstavku 178. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur.l. SFRJ št. 29/78 - 57/89, v nadaljevanju ZOR). Pravilno je ugotovilo, da sta oba imetnika motornih vozil doprinesla k nastanku škodnega dogodka in sicer toženec z izsiljevanjem prednosti in vožnjo pod vplivom alkohola, tožnik pa zaradi prevelike hitrosti, ki je za 20 km/h presegala dovoljeno, nato pa je po mnenju sodišča druge stopnje prenizko ovrednotilo prispevek tožnika le na 10%. Pri tem je napačno izhajalo predvsem iz splošne primerjave teže kršitev glede na višine predpisanih kazni za posamezni prekršek, namesto da bi tehtalo, koliko je katera kršitev doprinesla k nastanku nesreče. Ob taki primerjavi kršitev enega in drugega imetnika motornih vozil pa se izkaže, da tožnikov prispevek le ni tako neznaten kot je štelo sodišče prve stopnje, čeprav je bistveno manjši od prispevka zavarovanca tožene stranke. Če bi tožnik vozil v okviru dovoljene hitrosti (40 km/h) bi namreč trčenje lahko preprečil in škoda mu sploh ne bi nastala. Sodišče druge stopnje je zato mnenja, da je njegov prispevek k nastanku škode 25% v preostalem deležu 75% pa je podana odgovornost zavarovanca tožene stranke. O višini odškodine: a) telesne bolečine in nevšečnosti: Za telesne bolečine in nevšečnosti je tožnik zahteval za sedanjo in bodočo škodo dvakrat po 1.800.000,00 SIT, (skupaj 3.600.000,00 SIT) in nato zmanjšano za 10% delež sokrivde dvakrat po 1.620.000,00 SIT (skupaj 3.240.000,00 SIT). Sodišče prve stopnje je pri odmeri odškodnine za to obliko nepremoženjske škode pravilno ugotovilo in upoštevalo intenzivnost in tudi trajanje prestanih telesnih bolečin in neprijetnosti med zdravljenjem, glede bodočih pa je po mnenju sodišča druge stopnje tudi pravilno upoštevalo le tiste za katere je gotovo, da bodo trajale še v bodočnosti (1. odst. 200 in 203 člena ZOR). Kot gotovo bodočo škodo zaradi novih operacij, je pravilno upoštevalo samo tiste telesne bolečine in nevšečnosti, ki bodo nastale zaradi operacije za odstranitev osteosintetskega materiala. Pri tožniku namreč še ni znano ali se bo in kdaj se bo odločil za katero od dveh različnih operacij zaradi napredovanja artroze oziroma izrabe sklepnih hrustancev v zgornjem skočnem sklepu levega stopala. Splošno je tudi znano, da se z napredovanjem znanosti, izpopolnjujejo operativne tehnike in endoproteze in da ni mogoče z gotovostjo predvideti že sedaj vseh okoliščin, te bodoče škode (203. člen ZOR). Sodišče druge stopnje zato sprejema kot pravilno vrednotenje vseh prestanih in bodočih telesnih bolečin (hude stalne ob poškodbi in še šest dni po operaciji, tri tedne trajajoče srednje stalne bolečine z vmesnimi hudimi bolečinami, dva meseca trajajoče občasne srednje bolečine in nato ves čas zdravljenja in še sedaj ter v bodoče občasne lažje bolečine zaradi okorelosti sklepa) ter nevšečnosti (operacija, hospitalizacija 7 dni, več tednov trajajoča uporaba opornice ter manjša pokretnost, odvisnost od tuje pomoči, zdravniški pregledi, fizioterapija in podobno) ter novih bodočih kolikor se nanašajo na operacijo za odstranitev osteosintetskega materiala (en dan hude bolečine, štiri dni trajajoče srednje stalne bolečine, 14 dni trajajoče občasne srednje do lahke bolečine ter 14 dni odvisnosti od tuje pomoči). Za vse navedene prestane in bodoče telesne bolečine in nevšečnosti je po mnenju sodišča druge stopnje ob upoštevanju kriterijev iz 200 in 203. člena ZOR primerna odškodnina 2.000.000,00 SIT oziroma z upoštevanjem 25% sokrivde 1.500.000,00 SIT, pri čemer ni podlage v zakonu, da bi sodišče odmerilo tožniku posebej odškodnino za prestane telesne bolečine in nevšečnosti ter posebej odškodnino za bodoče telesne bolečine in nevšečnosti. Gre za enotno odškodninsko postavko, v kateri se skupaj vrednoti sedanja in bodoča škoda. b) duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti: Za to obliko škode je tožnik zahteval odškodnino 3.000.000,00 SIT oziroma zaradi 10% sokrivde na 2.700.000,00 SIT. Sodišče prve stopnje mu je odmerilo odškodnino 2.700.000,00 SIT, kar je tudi po mnenju sodišča druge stopnje pravična odškodnina. Pri tem ni šlo za zmoto sodišča prve stopnje glede višine zahtevka tožnika, (kot tožnik navaja v pritožbi), pač pa za nižjo odmero kot jo je tožnik zahteval. Sodišče prve stopnje je pri tej odškodninski postavki pravilno upoštevalo in vrednotilo obseg zmanjšanja življenjske aktivnosti tožnika zaradi posledic poškodbe (20%), ki se kaže predvsem v tem, da je tožnik prizadet pri normalni hoji, pri počepanju, pri vseh športnih aktivnosti in plesu, razen pri plavanju in da je v bodoče mogoče pričakovati poslabšanje stanje zaradi napredovanja artroze. Ker mora sodišče odmeriti odškodnino tako, da se upošteva ne le pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, temveč tudi to, da je odmerjena odškodnina primerljiva z drugimi odškodninami, ki jih sodišča priznavajo v podobnih primerih je po mnenju sodišča druge stopnje odmerjena odškodnina pravična in primerna. Zaradi spremenjenega deleža sokrivde tožnika pa se odmerjeni znesek odškodnine zniža na 2.025.000,00 SIT. c) strah: Za primarni in sekundarni strah je tožnik zahteval 1.200.000,00 SIT odškodnine, oziroma 1.080.000,00 SIT z upoštevanjem deleža sokrivde 10%. Sodišče prve stopnje mu je za to obliko nepremoženjske škode odmerilo odškodnino 500.000,00 SIT. Po mnenju sodišča druge stopnje je odmerjeni znesek primeren okoliščinam primera. Sodišče prve stopnje je v tem znesku ustrezno vrednotilo ugotovljeno stopnjo intenzivnosti in čas trajanja strahu ob nesreči, ki je bil sicre intenziven, a je trajal le nekaj trenutkov in posledic ni zapustil in za izid zdravljenja, ki je trajal med zdravljenjem dokler niso bile znane posledice. Tudi pri tej obliki nepremoženjske škode je treba poleg pomena prizadete dobrine in namena odškodnine upoštevati tudi to, da je odmerjena odškodnina za strah primerljiva z odškodninami,ki jih sodišča priznavajo v podobnih primerih. Višji znesek bi bil z upoštevanjem teh kriterijev pretiran. Glede na spremenjeni delež sokrivde pa je tožnikov zahtevek za to obliko škode utemeljen do višine 375.000,00 SIT. Pritožbi obeh strank sta glede na navedeno neutemeljeni, kolikor izpodbijata odmero odškodnine. Zaradi spremembe deleža soodgovornosti (od 10% na 25%) pa je tožnik za telesne bolečine in nevšečnosti, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja splošne življenjske aktivnosti in za strah upravičen do odškodnine v skupnem znesku 3.900.000,00 SIT. Od tega zneska mu gredo v skladu z 1. odstavkom 277. člena ZOR tudi zakonite zamudne obresti od 2.11.1998 dalje. V tem smislu je sodišče druge stopnje spremenilo odločitev sodišča prve stopnje v ugoditvenem delu (izreku pod točko 1 izpodbijane sodbe). Sprememba tega dela sodbe temelji na določilu 4. točke 373. člena ZPP. d) skaženost: Sodišče prve stopnje je napačno odločilo o zahtevku za to obliko škode. Tožnik res ni izpovedal, da ga brazgotine, ki jih je opisal izvedenec medicinske stroke, motijo in da zaradi njih trpi duševne bolečine a ga o okoliščinah, ki so bistvene za odločitev o odškodnini za to obliko nepremoženjske škode, sodišče prve stopnje ni nič vprašalo. Če tožnik o tem sam ni izpovedal, zato še ne pomeni, da duševnih bolečin zaradi skaženosti ni trpel. Sodišče prve stopnje bi moralo tudi samo postaviti določena vprašanja tožniku, da bi se odločilna dejstva glede zahtevka za skaženost popolno in pravilno ugotovila (7 člen ZPP). Ker tega v obravnavanem primeru ni storilo, je ostalo dejansko stanje glede te oblike odškodnine zmotno in nepopolno ugotovljeno. Iz tega razloga je bilo potrebno ta del odločitve razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v ponovno sojenje (370. člen ZPP). e) premoženjska škoda: O odškodnini za škodo na motornem kolesu je sodišče prve stopnje odločilo na podlagi cenitve družbe X z dne 6.7.1994 (listina A 8), ki je cenitev naredila na podlagi naročila tožnika. Tožena stranka sedaj v pritožbi navaja nove trditve in predlaga nove dokaze (listina B 9), ki vzbujajo dvom v pravilnost odločitve sodišča prve stopnje o tej škodi (2. odstavek 355. člena ZPP). Sodišče druge stopnje je zato mnenja, da je v tem delu odločitve podan pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi česar je tudi ta del odločitve razveljavilo in zadevo vrnilo v ponovno sojenje (370. člen ZPP). f) pravdni stroški: Razveljavitev odločitve o pravdnih stroških na prvi stopnji in o tem, da so pritožbeni stroški nadaljnji pravdni stroški, o katerih bo moralo sodišče prve stopnje odločiti s končno odločbo, je posledica delne razveljavitve sodbe in temelji na 4. odstavku 166. člena ZPP. Na podlagi določbe 1. odstavka 498. člena ZPP, Ur.l. RS štev. 26/99 je sodišče druge stopnje v tej odločbi uporabilo določbe ZPP, Ur.l. SFRJ štev. 4/77 - 27/90 in Ur.l. RS štev. 55/92.