Jedro

Trditveno in dokazno breme za navedbe o tem, kdaj je bil zgrajen kanalizacijski priključek čez tožničini nepremičnini ter ali je za to obstajalo soglasje tedanjih lastnikov teh nepremičnin, je bilo na strani tožencev in temu bremenu nista zadostila.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani II. in III. točki izreka potrdi.

II.Prva tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 279,62 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev do plačila.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo ustavilo postopek glede zahtevka na odstranitev kanalizacijskega priključka (I. točka izreka), toženi stranki (tožencema) naložilo opustitev poseganja v lastninsko pravico tožeče stranke (tožnice) na njenih nepremičninah, tako da zapre obstoječi kanalizacijski priključek, ki poteka od nepremičnine tožene stranke preko parcel v lasti tožeče stranke, in sicer pod stanovanjsko hišo št. 800, tako da kanalizacijske odplake ne bodo več speljane preko parcel tožeče stranke, v 15 dneh (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki povrniti njene stroške postopka do celote v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka), ter odločilo, da bo stroške postopka odmerilo s posebnim sklepom po pravnomočnosti sodbe (IV. točka izreka).

2.Zoper II. in III. točko izreka odločbe se pritožuje prva toženka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, naj sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno pa, naj sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V vsakem primeru naj tožnici naloži v plačilo stroške prve toženke z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

V pritožbi poudarja, da tožničine trditvene podlage ne podpira noben dokaz. Prva toženka sodišču prve stopnje očita zmotno dokazno oceno ter v zvezi s tem kršitev 8. člena ZPP in 22. člena Ustave (URS). Sodišče se ni opredelilo do njenih izvajanj in do neizvedbe dokazov, ki jih je predlagala, oz. ni navedlo utemeljenih razlogov za neizvedbo dokazov. Glede (ne)oprave poizvedb je bila prva toženka postavljena v neenakopraven položaj v primerjavi s tožnico. Zaključki sodbe so v nasprotju z zapisnikom in v medsebojnem nasprotju, upoštevati je treba tudi dokazno stisko pritožnice. Vztraja pri priposestvovanju stvarne služnosti najmanj od leta 1988. Tožnici očita, da je izvedla gradnjo hiše kljub vednosti o obstoju kanalizacijskega priključka. Priključek preko tožničinih nepremičnin ne predstavlja pravno relevantnega vznemirjanja, saj teče v globini vsaj 1,5 m in je potekal že v času, ko je tožnica pridobila lastninsko pravico na nepremičninah. Gre za šikaniranje oz. za zlorabo pravice tožnice iz 99. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ) zaradi sporov o dedovanju. Rok za izpolnitev je bistveno prekratek, sodba pa je zaradi teže svojih posledic za prvo toženko neizvedljiva. Posledično je zmotna tudi odločitev o stroških postopka, pri kateri je treba upoštevati še delni umik tožbe.

3.Tožnica v odgovoru na pritožbo argumentirano nasprotuje pritožbenim navedbam. Pritožbenemu sodišču predlaga zavrnitev pritožbe in naložitev stroškov odgovora na pritožbo prvi toženki.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Tožnica je v tožbi zahtevala odstranitev ali zaprtje kanalizacijskega priključka, ki poteka od hiše tožencev po sredini njenih nepremičnin do kanalizacijskega jaška na sosednji nepremičnini (gre za t. i. negatorno tožbo po prvem odstavku 99. člena SPZ). Za obstoj tega kanalizacijskega priključka je tožnica izvedela šele ob gradnji montažne hiše v letu 2019. Prva toženka se v postopku brani zlasti s trditvijo, da je bil kanalizacijski priključek postavljen s soglasjem tožničinih pravnih prednikov (njenih staršev).

6.Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku za zaprtje kanalizacijskega priključka, pri čemer je kot ključno štelo: 1) da prva toženka ni dokazala obstoja soglasja tožničinih pravnih prednikov za postavitev komunalnega priključka na spornih parcelah, 2) da niso izpolnjeni zakonski pogoji za priposestvovanje stvarne služnosti s strani tožencev, ter 3) da ni treba, da nedopusten poseg lastniku nepremičnine povzroča ali utegne povzročiti znatnejšo škodo, temveč poseg predstavlja že sama uporaba kanalizacije oz. obstoj priključka na parcelah. Ti zaključki so pravilni, bistvene razloge zanje pa je sodišče prve stopnje navedlo pregledno, logično in razumljivo. V sodbi ni takšnih nasprotij, ki bi onemogočala preizkus njene pravilnosti in zakonitosti ali ki bi vzpostavljala dvom v pravilnost sprejete odločitve.

7.Prva toženka sodišču v pritožbi neutemeljeno očita, da se ni opredeljevalo do njenih izvajanj. Pri tem niti ne navede konkretno, kaj ima v mislih. Kot je razvidno iz povzetih ključnih razlogov sodbe, se je sodišče prve stopnje do vseh njenih bistvenih navedb in pravnih argumentov opredelilo. Sodišče prve stopnje je ustrezno utemeljilo tudi neizvedbo predlaganih dokazov. Glede (ne)oprave poizvedb prva toženka v primerjavi s tožnico ni bila postavljena v neenakopraven položaj. Za razliko od predlaganih poizvedb pri komunalnem podjetju A., glede katerih sta obe stranki izkazali, da na lastno pest nista bili uspešni, in jih je sodišče zato na njun predlog opravilo še sámo, prva toženka ob podaji dokaznega predloga za opravo poizvedb pri Občini B. ni niti zatrjevala, da z njimi sama predhodno ni bila uspešna. Zato sodišče prve stopnje v okviru materialno procesnega vodstva prve toženke ni bilo dolžno pozivati, da izkaže opravo teh nezatrjevanih poizvedb. Da je osebno poizvedovala na Občini B., pa so ji rekli, naj za podatke zaprosi prek sodišča, prva toženka (brez dokazila o tem) prvič navaja šele v pritožbi, pri čemer ne pojasni, zakaj tega ni mogla navesti že prej. Zato gre za nedovoljeno pritožbeno novoto, ki je ni mogoče upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP).

8.Prva toženka neutemeljeno izpodbija skrbno opravljeno dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je tudi prepričljivo obrazložena. Ne drži, da tožničine trditvene podlage ne podpira noben dokaz. Prav nasprotno. Podpirajo jo vsi izvedeni dokazi, razen izpovedi prve toženke (ki pa ni podprta z nobenim drugim dokazom). Sodišče prve stopnje je navedlo več logičnih in prepričljivih argumentov, zakaj bolj verjame tožnici kot prvi toženki (lega izvedene kanalizacije po sredini tožničinih parcel; ni verjetno, da bi C. C. zamolčal to dejstvo svoji hčerki - tožnici; vsi so ob odkritju priključka raziskovali, kam sploh sodi; časovni razkorak med sporom pravdnih strank in odkritjem kanalizacije). Izpoved prve toženke ni bila izvzeta iz konteksta, temveč je pri njeni oceni sodišče utemeljeno poudarilo, da prva toženka ni izpovedovala glede okoliščin, v katerih naj bi bilo podano zatrjevano soglasje (kdaj, kje, s kakšnimi besedami - kar bi bilo bistveno), temveč se je bolj sklicevala na to, da C. C. to soglasje glede gradnje kanalizacijskega priključka ni moglo ostati neznano. Trditveno in dokazno breme za navedbe o tem, kdaj je bil zgrajen kanalizacijski priključek čez tožničini nepremičnini ter ali je za to obstajalo soglasje tedanjih lastnikov teh nepremičnin, je bilo na strani tožencev in prva toženka (ki je tožbenemu zahtevku edina nasprotovala) temu bremenu ni zadostila. Dolžna je bila dokazati, da je C. C. za obstoj kanalizacijskega priključka vedel, ker je dal zanj predhodno izrecno soglasje, ne pa, da mu to ni moglo biti neznano ali da temu doslej ni nasprotoval. Ob tem tudi ne gre prezreti, da je prva toženka svoje trditve o gradnji kanalizacijskega zaključka med pravdo spreminjala: v odgovoru na tožbo je omenjala leto 2004, nato je na pripravljalnem naroku in med svojo izpovedbo govorila o letu 1994, po poizvedbah pri A. pa že o letu 1988. Pri svojih trditvah torej prva toženka ni bila konsistentna, kar dodatno zmanjšuje njeno kredibilnost.

9.Glede na ugotovitev o neizkazanem soglasju tožničinih pravnih prednikov za postavitev kanalizacijskega zaključka so pravilni tudi razlogi sodišča glede neutemeljenosti toženkinega ugovora glede priposestvovanja stvarne služnosti: zaradi neobstoja soglasja za položitev kanalizacije ni mogoče govoriti o dobrovernem 10-letnem izvrševanju služnosti, niti pravica ni mogla biti pridobljena na podlagi daljšega 20-letnega izvrševanja služnosti (od leta 1988 dalje), saj je predpostavka za takšno domnevo seznanjenost z izvrševanjem služnostnih upravičenj, v nasprotnem primeru pa gre za izvajanje služnosti na skrivaj oz. zvijačno, kar si ne zasluži pravnega varstva (54. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR)). Razen tega do priposestvovanja služnosti (tudi če bi bili izpolnjeni pogoji za to) ne bi moglo priti tudi zaradi varstva tožnice kot dobroverne nove lastnice nepremičnin (glej drugi odstavek 44. člena SPZ).

10.Ni mogoče pritrditi pritožbenemu stališču, da potek kanalizacijskega priključka preko tožničinih nepremičnin ne predstavlja pravno relevantnega vznemirjanja njene lastninske pravice. Ta kanalizacijski priključek sicer res poteka pod zemljo, vendar pa je nesporno v vsakdanji uporabi prve toženke. V primeru rednega vzdrževanja ali okvare utegne imeti obstoj tega priključka glede na svojo lokacijo (direktno pod stanovanjsko hišo tožnice) hude posledice na tožničino zmožnost uporabe in uživanja nepremičnin. Pri tem ne gre zgolj za hipotetično (teoretično) možnost, temveč za povsem predvidljivo (konkretno grozečo) nevarnost, ki jo je mogoče ukiniti z izdelavo drugega kanalizacijskega priključka, z drugačnim potekom, ki ne bo (tako) moteč za tožnico. Da obstoj delujočega kanalizacijskega voda predstavlja protipravno vznemirjanje v smislu 99. člena SPZ, je tudi zavzeto stališče v sodni praksi.

11.Na kaj točno meri pritožbeni očitek o tem, da je tožnica izvedla gradnjo hiše kljub vednosti o obstoju kanalizacijskega priključka, ni jasno. Da je svojo novo montažno hišo "nalašč" zgradila na svojih parcelah nad kanalizacijskim priključkom tožencev samo zato, da bi jima nagajala, je - glede na ugotovljeno dejansko stanje pa tudi sicer - absurdno. Da je zaradi tega, ker je zgradila (uspela zgraditi) montažno hišo nad kanalizacijskim priključkom tožencev, izgubila pravico od njiju zahtevati odstranitev tega kanalizacijskega priključka, pa prav tako. Dejstvo je, da ima tožnica na nepremičninah, pod katerima teče kanalizacijski priključek, lastninsko pravico in da ji takšne obremenitve glede na dejanske ugotovitve in pravne zaključke v tej pravdi ni treba trpeti - glej prvi odstavek 37. člena SPZ (v to obremenitev nepremičnin ni privolila niti ona niti njena pravna prednika, tega pa ji tudi ne nalaga noben pravni predpis ali odločba državnega organa).

12.Očitek o tožničini zlorabi pravice iz 99. člena SPZ ni utemeljen, saj ni izkazano, da gre za njeno navidezno izvrševanje lastninske pravice z izključnim ali očitnim namenom škodovanja tožencema (glej drugi odstavek 12. člena SPZ). Obstoj lastninske pravice na nepremičninah daje tožnici med drugim tudi upravičenje, da zahteva varstvo te svoje pravice pred sodiščem, če kdo drug neupravičeno poseže vanjo. Tožnica je tak neupravičen poseg v svojo lastninsko pravico s strani tožencev uspela dokazati.

13.Pritožbene navedbe o tem, da je rok za izpolnitev obveznosti iz sodbe bistveno prekratek in da je sodba zaradi teže svojih posledic zanjo neizvedljiva, prva toženka v tem postopku prvič podaja šele v pritožbi. Zato predstavljajo nedopustne pritožbene novote v smislu prvega odstavka 337. člena ZPP. Tudi sicer ne gre prezreti, da je minilo že 6 let od tedaj, ko je tožnica izvedela za obstoj kanalizacijskega priključka tožencev pod svojima nepremičninama in izrazila tožencema svoje nasprotovanje v zvezi s tem, ta pravdni postopek pa tudi teče že skoraj 5 let. Toženca bi v tem času ob ustrezni angažiranosti lahko poskrbela za alternativo obstoječemu kanalizacijskemu priključku. Glede na izveden dokazni postopek v sodbi naložena obveznost za prvo toženko ne more predstavljati presenečenja in ni neizvedljiva (tega prva toženka ni dokazala).

14.Ker je odločitev o ugoditvi tožbenemu zahtevku za zaprtje kanalizacijskega priključka pravilna, je posledično pravilna tudi stroškovna odločitev, v skladu s katero je tožnica po kriteriju uspeha upravičena do povrnitve stroškov postopka do celote (prvi odstavek 154. člena ZPP). Kot že omenjeno, je bil zahtevek za odstranitev kanalizacijskega priključka postavljen zgolj alternativno, zaradi česar ustavitev postopka zaradi umika tožbe v tem delu ne narekuje drugačne ocene uspeha strank v postopku. Stroške postopka bo sodišče odmerilo s posebnim sklepom po pravnomočnosti sodbe, kot je navedeno v neizpodbijani IV. točki izreka (četrti odstavek 163. člena ZPP).

15.Prva toženka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka; tožnici, ki je argumentirano odgovorila na pritožbo, pa je dolžna povrniti njene stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Upoštevaje vrednost spornega predmeta je tožnica upravičena do 375 odvetniških točk za odgovor na pritožbo (Tar. št. 22/1 v zvezi s Tar. št. 19/1 Odvetniške tarife (OT)), do priglašenih 7 odvetniških točk za 2 % materialne stroške in do 22 % DDV na odvetniške storitve in stroške, kar ob vrednosti odvetniške točke 0,60 EUR skupaj znaša 279,62 EUR. V primeru zamude s plačilom stroškov prva toženka tožnici dolguje tudi zakonske zamudne obresti, ki začnejo teči od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

-------------------------------

1Alternativno postavljen zahtevek za odstranitev kanalizacijskega priključka je tožnica med pravdo umaknila, saj izpolnitev tega zahtevka ne bi bila možna brez posledic za njeno novo zgrajeno hišo.

2Ne drži pritožbeni očitek, da tožnica ni izkazala oprave teh poizvedb (glej njeno vlogo na red. št. 19 s prilogama A3 in A4).

3Primerjaj določbo tretjega odstavka 226. člena ZPP, na katero se je sklicevalo sodišče prve stopnje.

4Glej sodbo VSL I Cp 1123/2013 z dne 4. 6. 2014 - zlasti v 9. točki obrazložitve: "Očitno je torej, da gre za pravnorelevantno vznemirjanje tožnikove lastninske pravice, ki je protipravno in obenem trajno oziroma ponavljajoče se, zato je tožnik upravičen do sodnega varstva z zahtevano vsebino." Glej tudi sodbo VSL II Cp 348/2021 z dne 8. 10. 2021 - zlasti v 14. točki obrazložitve.

5Ta določa: "Lastninska pravica je pravica imeti stvar v posesti, jo uporabljati in uživati na najobsežnejši način"

ter z njo razpolagati. Omejitve uporabe, uživanja in razpolaganja lahko določi samo zakon."

Zveza:

Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 8, 154, 154/1, 163, 163/4, 212, 226, 226/3, 285, 337, 337/1, 339, 339/2, 339/2-14 Stvarnopravni zakonik (2002) - SPZ - člen 12, 12/2, 37, 37/1, 44, 44/2, 99, 99/1 Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (1980) - ZTLR - člen 54

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.