Jedro

Na podlagi ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, da so tožničine zmerne bolečine trajale od junija 1990 do 23.10.1990, ko je bila po operaciji odpuščena iz bolnišnice, je bila pri določanju višine odškodnine v okviru tožničinega zahtevka pravilno uporabljena določba 200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je naložilo toženi stranki, da plača tožeči stranki znesek 300.000,00 SIT z zakonitimi obrestmi od izdaje sodbe dalje in da ji povrne pravdne stroške v znesku 58.471,00 SIT. Višji tožničin tožbeni zahtevek je zavrnilo. Tožeči stranki pa je naložilo, da povrne intervenientu pravdne stroške v znesku 7.380,00 SIT. Pritožbo tožeče stranke proti zavrnilnemu delu sodbe je sodišče druge stopnje zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnica je vložila proti sodbi sodišča druge stopnje revizijo iz vseh revizijskih razlogov. Predlaga, da revizijsko sodišče sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V obrazložitvi revizije navaja, da je na obravnavi dne 9.7.1993 postavila tožbeni zahtevek na podlagi izvedeniškega mnenja in ga tudi obrazložila. Po tem mnenju so trajale tožničine bolečine od vstavitve tujka do njegove odstranitve. Tožničina izjava o trajanju bolečin pet mesecev ni v skladu z ostalimi podatki spisa. Do nje je prišlo zaradi tožničine zmedenosti. Sodišče bi moralo upoštevati objektivne ugotovitve. Ker obrazložitev sodbe ni v skladu s spisovnimi podatki, sta podani kršitev postopka in zmotna uporaba materialnega prava.

Revizija je bila vročena toženi stranki in intervenientu, ki nanjo nista odgovorila. Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o prejeti reviziji tudi ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti preizkusilo glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP), vendar take kršitve ni ugotovilo. Tožnica v reviziji uveljavljanega revizijskega razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ni določno opredelila. Revizijske navedbe, da razlogi izpodbijane sodbe niso v skladu s spisovnimi podatki, bi kazale na uveljavljanje bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP. Za tako kršitev bi šlo, če bi obstajala o odločilnih dejstvih nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku, in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Takih nasprotij pa tožnica ne zatrjuje. Revizijske navedbe kažejo, da tožnica izpodbija dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje o trajanju njenih bolečin. S temi navedbami se revizijsko sodišče ni ukvarjalo, ker zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni revizijski razlog (3. odstavek 385. člena ZPP). Revizijsko sodišče je pri svojem odločanju vezano na dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje.

Na podlagi ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, da so tožničine zmerne bolečine trajale od junija 1990 do 23.10.1990, ko je bila po operaciji odpuščena iz bolnišnice, je bila pri določanju višine odškodnine v okviru tožničinega zahtevka pravilno uporabljena določba 200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih. Zato tudi uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan.

Iz vseh navedenih razlogov je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).