Jedro

Če je tujec v 3 dnevnem roku izrazil pred državnimi organi prošnjo za azil, pa se ti na prošnjo niso odzvali, mora organ zaradi neustreznega in nezakonitega ravnanja državnih organov vlogo, ki je bila sicer zaradi navedenega ravnanja državnih organov dejansko vložena že po preteku 3 dnevnega zakonskega roka, obravnavati kot pravočasno, ker zamude ni možno pripisati ravnanju tujca.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi sklep Ministrstva za notranje zadeve Republike Slovenije z dne 16.10.1996.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka zavrgla vlogi tožnikov zaradi priznanja statusa begunca v Republiki Sloveniji. V obrazložitvi navaja, da sta tožnika dne 19.8.1996 ilegalno prestopila slovensko avstrijsko državno mejo in še istega dne so ju avstrijski varnostni organi vrnili slovenskim varnostnim organom. Sodnik za prekrške je obema, poleg denarne kazni, izrekel tudi varnostni ukrep odstranitve tujca iz države za dobo šestih mesecev. S sklepom PMP z dne 20.8.1996 sta bila oba nastanjena v Prehodnem domu RS za tujce. Ob sprejemu in namestitvi v dom, tožnika nista zaprosila za status begunca, ampak sta to storila šele 26.8.1996. S tem pa sta zamudila tridnevni prekluzivni rok iz 2. odstavka 37. člena Zakona o tujcih (ZTuj).

Tožnika sta preko pooblaščenke vložila tožbo v upravnem sporu in izpodbijata sklep tožene stranke zaradi bistvenih kršitev pravil postopka, zaradi napačne uporabe zakona in nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Iz strahu pred preganjanjem v Iranu sta tožnika zapustila svojo državo z namenom, da bi v drugi varni državi zaprosila za status begunca. Dne 19.8.1996 sta tožnika prestopila slovensko avstrijsko državno mejo in sta v Avstriji na policijski postaji zaprosila za azil, kjer pa jima je bilo pojasnjeno, da je Slovenija, v skladu z načeli mednarodnega prava, kot prva varna država na njuni poti iz Irana, pristojna za sprejem in obravnavo njune prošnje za priznanje statusa begunca. Na podlagi sporazuma o vračanju oseb, sklenjenega med Slovenijo in Avstrijo, sta bila še istega dne (19.8.) vrnjena v Slovenijo. Takoj po ponovnem vstopu v Slovenijo, sta na PP mejne policije, kjer sta bila pridržana, zaprosila za azil in prevajalca, ker ne razumeta slovensko, angleško pa le za silo. S strani uradne osebe jima je bilo pojasnjeno le, da tukaj ne sprejemajo azila. Torej sta za azil zaprosila pravočasno, v tridnevnem roku določenem v 37. členu ZTuj. Uradna oseba bi morala v skladu s Pravilnikom o načinu in reševanju prošenj za priznanje statusa begunca sprejeti njuni vlogi na zapisnik (1. člen). Pri sodniku za prekrške dne 20.8. sta ponovno zaprosila za azil in navajala strah pred preganjanjem v Iranu, pri čemer jima je bilo s strani sodnika rečeno, da nič ne ve o azilnem postopku v Sloveniji, ter da tukaj ni beguncev. Tudi v obrazložitvi odločbe o prekršku sodnik med drugim navaja, "da obdolženca nista ponudila nikakršnih dokazov, na podlagi katerih bi bilo mogoče slediti njunima zagovoroma o preganjanju v Iranu ...". Tožnika še opozarjata na Konvencijo o statusu begunca iz leta 1951, katere podpisnica je Republika Slovenija, ki določa, da iskalci azila ne smejo biti kaznovani za ilegalen prestop državne meje. Istega dne (20.8.) sta bila tožnika prepeljana v Prehodni dom Republike Slovenije za tujce in nameščena v 5. nadstropju, ki je namenjeno iskalcem azila.

Ponovno, brezuspešno sta svojo prošnjo za azil podala inšpektorju doma. Brezuspešno sta tožnika tudi 21.8.1996 (po razgovoru na Uradu visokega Komisiariata Združenih narodov za begunce) poskušala vložiti vlogo za priznanje statusa begunca v Republiki Sloveniji na glavni policijski postaji. Dne 23.8. sta se vrnila na UNHCR in v spremstvu predstavnika tega urada sta obiskala PP, kjer so običajno sprejemali prošnje za azil. Tu so jima uradne osebe pojasnile, da lahko prošnjo vložita v prehodnem domu, kjer sta jo dne 26.8. tudi dejansko vložila. Upravni organi, podrejeno tudi sodnik za prekrške, ki so pristojni za sprejem prošenj za priznanje statusa begunca v Republiki Sloveniji, so s svojim ravnanjem kršili materialni zakon in pravilnik, kot tudi Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP), ker niso nudili pomoči neuki stranki (14. člen), ter so opustili pouk o pravici do uporabe svojega jezika (15. člen), kot tudi v postopku pridržanja, kjer jima ni bila dana pravica do odvetnika. Če bi bila tožnika odstranjena v njuno matično državo, bi bilo s tem ogroženo njuno življenje zaradi njunega znanstvenega udejstvovanja, za katero je v Iranu predvidena nesorazmerno visoka kazen, pohabljenje in celo usmrtitev. Predlagata, da sodišče odpravi izpodbijani sklep.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da dejstva, navedena v tožbi, toženi stranki v času odločanja niso bila znana. Iz same vloge za priznanje statusa begunca ni bilo razvidno, da sta tožnika že prej poskušala vložiti vlogo. Na to jo je opozoril Visoki komisariat Združenih narodov za begunce v ..., vendar že po tem, ko je bil sklep tožnikoma vročen. Naknadno je tožena stranka hotela resničnost navedb preveriti še pri obeh prosilcih, vendar je ugotovila, da sta dne 2.2.1997 samovoljno zapustila prehodni dom in odšla neznano kam.

Tožba je utemeljena.

Zakon o tujcih - ZTuj (Uradni list RS, št. 1/91-I) v 2. odstavku 37. člena določa, da mora prošnjo za priznanje statusa begunca tujec vložiti osebno v roku treh dni po prihodu v državo na postaji oziroma oddelku milice. Če držijo tožbene navedbe, da sta tožnika že 19.8.1996, ko sta bila iz Avstrije vrnjena v Slovenijo, na PP mejne policije, zaprosila za azil in prošnjo ponovila pri sodniku za prekrške 20.8. in v Prehodnem domu Republike Slovenije za tujce ter ponovno dne 21.8.1996 na glavni policijski postaji, vendar brezuspešno, ni bila podana pravna podlaga za zavržbo njunih vlog za priznanje statusa begunca iz razloga, da sta zamudila tridnevni prekluzivni rok iz 2. odstavka 37. člena ZTuj, kot je odločila tožena stranka. V tem primeru zamude roka, seveda če držijo tožbene navedbe, ni možno pripisati ravnanju tožnikov, ampak neustreznemu in tudi nezakonitemu ravnanju državnih organov. V ponovnem postopku bo morala tožena stranka ugotoviti, ali trditve tožnikov držijo in če držijo, bo morala njuni vlogi obravnavati kot da sta pravočasno vloženi, torej ju bo morala obravnavati meritorno. Glede na navedeno, sodišče drugih tožbenih navedb ni posebej presojalo.

Sodišče je tožbi ugodilo in izpodbijani sklep odpravilo v skladu z 2. odstavkom 42. člena Zakona o upravnih sporih, ki ga je smiselno uporabilo kot republiški predpis, skladno s 1. odstavkom 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).