Jedro

Ker je bila v dokaznem postopku ugotovljena volja toženca, da tožniku poda izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, in ker se tako na pisni obdolžitvi kot na odpovedi kot izdajatelj navaja toženec (in obe vsebujeta njegov žig), je izredna odpoved zakonita – ne glede na to, da jo je podpisala druga oseba (ena izmed delavk po izrecnem navodilu toženca) in ne toženec.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za razveljavitev sklepa tožene stranke z dne 29. 5. 2007, s katerim je tožena stranka tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ki je bila sklenjena dne 16. 10. 2006. Posledično je zavrnilo tudi preostali del njegovega tožbenega zahtevka za ugotovitev, da mu delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in da mu še traja, da ga je dolžna tožena stranka pozvati nazaj na delo, ga razporediti na delovno mesto „varilec“, mu vpisati delovno dobo v delovno knjižico za obdobje od dneva nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do ponovnega nastopa dela ter mu po predhodnem odvodu davkov in prispevkov plačati neto plačo za obdobje nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti mesečnih prikrajšanj do plačila, v osmih dneh in pod izvršbo. Zavrnilo je tudi del njegovega tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na povračilo pravdnih stroškov s strani tožene stranke.

Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi njegovemu tožbenemu zahtevku, toženi stranki pa naloži v plačilo stroške pritožbenega postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni ničesar navedlo glede tožnikovih zatrjevanj, da mu tožena stranka ni omogočila zagovora. Tožnik je bil na zagovor vabljen 21. 5. 2007, v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi pa je zapisano, da naj bi bil zagovor 25. 5. 2007. Med tožnikom in toženo stranko je bil 21. 5. 2008 (pravilno 21. 5. 2007) opravljen razgovor glede nadaljevanje dela, zagovor v zvezi z očitanimi kršitvami pa se ni izvedel. Zagovor z dne 25. 5. 2008 (pravilno 25. 5. 2007) se ni opravil, zapisnika o neuspelem zagovoru pa ni. Sodišče prve stopnje je zmotno štelo, da je bila s strani tožene stranke veljavno in zakonito izjavljena volja odpovedati pogodbo o zaposlitvi tožniku. V predmetni zadevi ni izkazano, da bi S.J. imela kakršnakoli pooblastila izjaviti voljo za toženca M.M., ki kot pogodbena stranka lahko edini izjavi voljo. Toženec M.M. je jasno izpovedal, da on izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni podpisal. Prav tako je S.J. pojasnila, da izredne odpovedi ni podpisala s svojim priimkom in imenom, torej kot pooblaščenka, temveč je podpisala toženca M.M.. S tem je priča eksplicitno priznala kaznivo dejanje ponarejanja listin po 256. členu Kazenskega zakonika. Ključno pri tej zadevi je, da tožena stranka ni veljavno izrazila voljo odpovedati pogodbo o zaposlitvi tožniku. Sodišče prve stopnje je tudi nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ko je svojo odločitev oprlo na izpovedbo toženca, da je izvedel za domnevno neupravičen izostanek tožnika šele z dopisom družbe X.N. d.o.o. z dne 17. 5. 2007. Toženec je pojasnil, da pogosto kontaktira s poslovnimi partnerji in da se mu takoj javi, če delavec izostane z dela, razen tega pa so preverjali prisotnost tožnika na delu tudi po telefonu. Glede na to se je toženec očitno mnogo prej seznanil z izostankom tožnika, kar pomeni, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana po izteku 15-dnevnega subjektivnega roka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in da je na tako ugotovljeno dejansko stanje sprejelo tudi materialnopravno pravilno odločitev.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da je tožena stranka tožniku podala sklep o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 29. 5. 2007 (pravilno: izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi) po 2. alinei 1. odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS št. 2/2004), ker je tožnik od 19. 4. 2007 do 7. 5. 2007 neupravičeno izostal z dela pri toženi stranki. S tem je naklepno huje kršil pogodbene obveznosti iz delovnega razmerja, zato je ugotovilo, da je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi utemeljena. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je prvostopenjsko sodišče tudi prepričljivo pojasnilo, zakaj je štelo, da je izpolnjen tudi drugi pogoj za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, naveden v 1. odstavku 110. člena ZDR, torej da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka. Ker je na podlagi izvedenih dokazov zaključilo, da se je tožena stranka seznanila z razlogi, ki so utemeljevali izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, dne 24. 5. 2007 (ko ji je tožnik dostavil bolniški list o upravičeni odsotnosti z dela od 7. 5. 2007 do 21. 5. 2007, za obdobje od 19. 4. 2007 do vključno 6. 5. 2007 pa tega dokazila ni dostavil), oziroma 17. 5. 2007, ko je toženo stranko njen poslovni partner z dopisom (B2) obvestil, da je bil tožnik prisoten na delu le dva dni, je ugotovilo, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana v okviru 15-dnevnega roka iz 2. odstavka 110. člena ZDR. Do zgoraj navedenih ugotovitev je sodišče prve stopnje prišlo potem, ko je izvedlo vse dokaze, ki sta jih predlagala tožnik in tožena stranka. Med strankama pa je bilo na naroku za glavno obravnavo dne 5. 3. 2008 kot nesporno ugotovljeno, da je tožnik dne 24. 5. 2007 toženi stranki predložil potrdilo o bolniškem staležu za čas od 7. 5. 2007 do 21. 5. 2007. Iz spisovnih podatkov je razvidno, da je sodišče prve stopnje želelo v skladu z dokaznim predlogom tožnika zaslišati tožnika kot stranko na naroku za glavno obravnavo dne 26. 3. 2008. Tožnik je vabilo za ta narok prejel 10. 3. 2008, kar je razvidno iz vročilnice, ki se v spisu nahaja kot priloga list. št. 34. Tožnik pa se vabilu ni odzval (njegov pooblaščenec je izostanek tožnika z naroka opravičil). Zato je sodišče prve stopnje na tem naroku zaslišalo le toženca. Zaradi izvedbe dokaza z zaslišanjem tožnika kot stranke in priče S.J. je sodišče prve stopnje na narok za glavno obravnavo dne 18. 4. 2008 poleg navedene priče ponovno vabilo tudi tožnika osebno zaradi zaslišanja kot stranke, vendar pa tožnik tudi na ta narok ni pristopil. Njegov pooblaščenec je na tem naroku pojasnil, da je tožnik službeno zadržan (enako, kot je za toženca to pojasnil njegov pooblaščenec), zato sta oba pooblaščenca predlagala sodišču, da opravi narok v odsotnosti strank. Tožnikov pooblaščenec je sicer na tem naroku navedel, da ne vztraja več pri zaslišanju tožnika in predlagal sodišču prve stopnje, da povzame vse navedbe v tožbi in v pripravljalnih vlogah kot tožnikove navedbe.

Sedmi člen ZPP v 1. odstavku določa, da morajo stranke navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo. Po 1. odstavku 34. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) lahko sicer sodišče izvede dokaze tudi po uradni dolžnosti, vendar le v primeru, če po izvedbi vseh dokazov, ki so jih predlagale stranke, ne more ugotoviti dejstev, ki so pomembna za odločitev. Sodišče odloči o utemeljenosti (oziroma neutemeljenosti) tožbenega zahtevka na podlagi dejstev, katerih obstoj zatrjujejo stranke in ki jih ugotovi na podlagi izvedenih dokazov, ki jih predlagajo stranke (oziroma tudi, ki jih izvede po uradni dolžnosti ob upoštevanju člena 34/1 ZDSS-1). Sodišče torej o utemeljenosti tožbenega zahtevka ne odloča na podlagi navedb stranke, temveč na podlagi dejstev, ki jih ugotovi v dokaznem postopku (razen v primeru dejstev iz 214. člena ZPP).

Ob upoštevanju navedenega pritožbeno sodišče ugotavlja, da so neutemeljeni pritožbeni očitki tožnika o nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju glede tega, kdaj je tožena stranka izvedela za neupravičeni izostanek tožnika z dela. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev o seznanitvi tožene stranke z razlogi, ki so utemeljevali izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, utemeljeno oprlo na toženčevo izpovedbo, podano na naroku za glavno obravnavo dne 26. 3. 2008, na dopis družbe X.N. d.o.o. z dne 17. 5. 2007 (B2) in na izpodbijano izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi (A4). Na podlagi navedenih dokazov je zaključilo, da se je tožena stranka z razlogi za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku seznanila 24. 5. 2007, ko je tožnik toženi stranki predložil bolniški list z dne 21. 5. 2007 (B4) oziroma 17. 5. 2007, ko je tožena stranka prejela obvestilo poslovnega partnerja, ki se je nanašalo na tožnika (B5). Ker je bila izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku podana dne 29. 5. 2007, je potrebno ugotoviti, da je bila podana v roku 15-ih dni od seznanitve z razlogom, ki je to izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi utemeljeval, kar določa 2. odstavek 110. člena ZDR. Iz dokaznega postopka nadalje tudi ne izhaja, da tožena stranka tožniku ni omogočila zagovora, kot to tožnik zatrjuje v pritožbi. Toženec je namreč v svoji izpovedbi, podani na naroku dne 26. 3. 2008, pojasnil, da je čakal tožnika na zagovor tisti dan in ob tisti uri, kot je bilo to zapisano na vabilu na zagovor (torej 21. 5. 2007), pri čemer je tožnik tako v tožbi kot v pritožbi navedel, da je vabilo na zagovor dne 21. 5. 2007 tudi prejel. Glede na navedeno pritožbeno sodišče zaključuje, da je tožena stranka tožniku zagovor omogočila 21. 5. 2007 (katerega se tožnik ni udeležil – izpovedba toženca), zato so neutemeljene tožnikove pritožbene navedbe, da mu je tožena stranka kršila pravico do obrambe, ker mu zagovora ni omogočila z dne 25. 5. 2008 (pravilno 25. 5. 2007). Sodišče prve stopnje se do razlike v datumu zagovora dne 21. 5. 2007 (kot to izhaja iz pisne obdolžitve), oziroma dne 25. 5. 2007 (kot to izhaja iz obrazložitve izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi), zares ni izrecno opredelilo, vendar pa to z ozirom na izpovedbo toženca, ki je pojasnil, da je čakal tožnika 21. 5. 2007 ob 9.00 uri v pisarni (torej v tistem času, za katerega je bil tožnik na zagovor vabljen - A2), ni odločilnega pomena za presojo utemeljenosti tožnikove pritožbe. Ob tem ne gre prezreti tega, da je tožena stranka v odgovoru na tožbo pojasnila, da je bil v obrazložitvi izredne odpovedi pomotoma naveden datum 25. 5. 2007, ko je bil tožnik vabljen na zagovor, saj je bil na ta zagovor vabljen za dan 21. 5. 2007, ob 9.00 uri, kar izhaja iz pisne obdolžitve (A2).

Po stališču pritožbenega sodišča je neutemeljena tudi pritožbena navedba tožnika o tem, da je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita zato, ker tožena stranka ni veljavno izrazila volje za to odpoved pogodbe o zaposlitvi. Iz izpovedbe toženca, podane na naroku za glavno obravnavo dne 26. 3. 2008, jasno izhaja, da je v telefonskem pogovoru tožnikovi ženi povedal, da bo tožniku odpovedal pogodbo o zaposlitvi, ker tožnik ne prihaja na delo, nato pa je toženec odšel v odvetniku in sprožil postopek izredne odpovedi. Iz izpovedbe toženca torej jasno izhaja, da je hotel tožniku podati izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tako na pisni obdolžitvi (A2) kot tudi na izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi (A4), je kot izdajatelj teh listin naveden toženec, na obeh listinah pa se nahaja njegov žig. Glede na navedeno ugotovitev, da sicer ti listini nista bili podpisani s strani toženca osebno, temveč ju je podpisala S.J. (ki je v svoji izpovedi, podani na naroku za glavno obravnavo dne 18. 4. 2008, jasno izjavila, da ju je podpisala po izrecnem navodilu direktorja, torej toženca), ne pomeni, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana brez toženčeve volje, kot to navaja tožnik v pritožbi.

Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožnika zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odstavka 165. člena ZPP. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.