Jedro

Stranski intervenienti, glede na določbe prej veljavnega ZPre, niso veljali za povezane osebe in niso presegli prevzemnega praga po 4. čl. prej veljavnega ZPre, ampak so takšen status oseb, ki usklajeno delujejo in bi morale dati prevzemno ponudbo, dobili šele z uveljavitvijo ZPre-1, zato zanje ne velja dolžnost dati prevzemno ponudbo in so lahko na skupščini tožene stranke dne 23.8.2006 uresničevali glasovalno pravico brez omejitev.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje (točka II. izreka).

Tožeča stranka nosi sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo in sklepom opr. št. I Pg 315/2006 z dne 6.3.2007 v tč. I. izreka sklenilo, da se dopusti stranska intervencija na strani tožene stranke stranskim intervenientom P. Globalni naložbeni sklad, P. D. A. – uravnoteženi, Z. M. II d.d. in M. d.d. in v tč. II. izreka razsodilo tako, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke na razveljavitev sklepa skupščine tožene stranke z dne 23.8.2006 o imenovanju članov nadzornega sveta pod 5. točko in za plačilo pravdnih stroškov, zavrnilo in tožeči stranki naložilo, da je dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 1.631,02 EUR v roku 15 dni od vročitve odločbe, v primeru zamude pri plačilu pa za ves čas zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, vse pod izvršbo.

Pritožbe zoper sklep (tč. I . izreka) ni bilo.

Zoper sodbo (tč. II. izreka) pa je vložila pravočasno pritožbo tožeča stranka po pooblaščencu iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava in sicer Zakona o prevzemih (ZPre-1) in zaradi bistvene kršitve določb Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

V obrazložitvi pritožbe tožeča stranka sodbi sodišča prve stopnje očita nepravilno uporabo določb 75., 76. in 63. čl. ZPre-1. V pritožbi navaja, da pravna interpretacija 75. in 76. čl. ZPre-1, kot je podana v obrazložitvi sodbe sodišča prve stopnje, temelji na prepogosto uporabljani gramatikalni razlagi zakona. Teleološka razlaga ZPre-1 (predvsem 75. člena) pa vodi po njenem mnenju do drugačnega zaključka. Temeljni namen oz. cilj zakonodajalca je bil, da se onemogoči izigravanje zakonske obveznosti po izstavitvi obvezne ponudbe za prevzem in prepreči nadaljnji obstoj t.i. delniških parkirišč (smiselno tako M. Kocbek v Zakonu o prevzemih z uvodnimi pojasnili, GV Založba 2006, str. 45). V tej zvezi novi ZPre-1 za kršitelje (prevzemne družbe), ki presegajo prevzemni prag, določa dve vrsti pravnorelevantnih sankcij, ki jih je treba jasno razlikovati in sicer civilnopravne (korporacijskopravne) in kazenske sankcije. Civilnopravna sankcija je določena v 63. čl. ZPre-1 in prepoveduje prevzemnim družbam, da uresničujejo glasovalno pravico iz vseh njihovih delnic, dokler nezakonito presegajo prevzemni prag v ciljni družbi (tako imenovano mirovanje glasovalnih pravic nezakonitega prevzemnika). Kazenske sankcije pa so v ZPre-1 opredeljene v poglavju o kazenskih določbah (predvsem 71. in 72. členu ZPre-1) kot prekrški, za katere se izrekajo globe. Iz teleološke razlage 75. in 76. čl. ZPre-1 izhaja, da 63. čl. ZPre-1 učinkuje za prevzemne družbe od uveljavitve ZPre-1 dalje. V skladu z namenom zakonodajalca je zato določilo 75. in 76. čl. ZPre-1, ki vsebuje prehodni režim treba razumeti tako, da civilnopravna sankcija mirovanja glasovalnih pravic nastopi takoj (z dnem uveljavitve zakona), medtem ko se učinki kazenskih sankcij odlagajo za čas enega leta. ZPre-1 v prehodnem režimu zgolj pove, da za prevzemne družbe, ki so ob uveljavitvi novega ZPre-1 padle v položaj nezakonitega prevzemnika, še eno leto niso v prekršku – takšna ureditev je logična z vidika načel kazenskega prava, ki so glede dopustnosti retroaktivnosti še strožja. Glede sankcije mirovanja glasovalnih pravic, bi bilo po stališču tožeče stranke kršeno ustavno načelo enakopravnosti pred zakonom, saj bi s tem, ko bi nezakoniti prevzemniki, ki so to že na dan uveljavitve ZPre-1, bili ugodneje obravnavani kot prevzemniki, ki bi nezakonit položaj preseganja prevzemnega praga pridobili naslednji dan ali kadarkoli kasneje v obdobju do 11.8.2007. Tudi ubeseditev 76. čl. ZPre-1 eksplicitno (gramatikalno) ne zapoveduje, da mirovanje glasovalnih pravic še ne učinkuje eno leto, temveč da morajo prevzemne družbe medsebojna razmerja ali deleže glasovalnih pravic uskladiti z določbami tega zakona v dvanajstih mesecih od njegove uveljavitve, sicer zanje nastopi obveznost dati prevzemno ponudbo v skladu s tem zakonom. To pomeni samo zapoved prevzemnim družbam, da v enem letu svoj delež zmanjšajo pod prevzemni prag ali podajo obvezno ponudbo za prevzem, ker bo sicer z 11.8.2007 zavezana k plačilu globe po 1. alinei I. odst. 71. čl. ZPre-1, ki izrecno vsebuje napotilo na 76. čl. ZPre-1, ne izključuje pa učinkovanja 63. čl. ZPre-1. Takšna rešitev je po stališču tožeče stranke logična tudi s tega vidika, ker bi drugače 12.8.2006 moralo biti na območju RS izstavljenih veliko število obveznih ponudb za prevzem oz. bi prekrškovni organi morali izdati veliko število odločb o prekršku, kar je praktično neizvedljivo (v primerjavi s korporacijsko sankcijo mirovanja glasovalnih pravic, ki jo je na skupščini družbe mogoče veliko preprosteje udejanjiti). Zato tožeča stranka kot nepravilen šteje zaključek sodišča prve stopnje, da družbe, ki so zaradi nižanja pragu pridobile status povezanih oseb po 75. čl. ZPre-,1 niso omejene pri izvrševanju glasovalnih pravic. 75. čl. ZPre-1 namreč zgolj navaja, da niso dolžne podati ponudbe po ZPre-1, kar pa avtomatično še ne pomeni, da lahko tudi glasujejo (iz vseh delnic). Teleološka razlaga ZPre-1, kar je tožeča stranka že predhodno poudarila, takšnemu zaključku nasprotuje, saj je treba razlikovati civilnopravne in kazenskopravne sankcije. Tožeča stranka očita sodišču prve stopnje tudi, da je pri izračunu na 12. strani sodbe, s katerim je utemeljilo, da četudi bi za prevzemne družbe veljala zakonska sankcija mirovanja glasovalnih pravic, bil izpodbijani sklep na skupščini tožene stranke izglasovan, nepravilno uporabilo 63. čl. ZPre-1. V zvezi s tem izračunom tožeča stranka očita sodbi tudi pomanjkljivosti, zaradi katerih se sodba ne more preizkusiti, zlasti pa da so razlogi v sodbi med seboj v nasprotju. Navaja, da sklicevanje sodišča prve stopnje na komentatorje ZPre-1 kakor tudi na Ministrstvo za gospodarstvo, ni relevantno, ker njihova stališča niso pravno obvezujoča za sodno vejo oblasti in ne prejudicirajo pravno zavezujočih odločitev. Tožeča stranka meni, da sodišče prve stopnje ni pravilno razjasnilo oz. ni podalo pravilnega odgovora na teoretično materialnopravno vprašanje razlikovanja med civilnopravnimi in kazenskopravnimi sankcijami z vidika učinkovanja prehodnega režima po 76. čl. ZPre-1 v zvezi s ciljem ZPre-1 po odpravi delniških parkirišč. Meni, da bi sodišče prve stopnje moralo za odločitev samostojno poiskati ustrezno razlago v duhu zakona. Tožeča stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni, tako da v celoti ugodi zahtevku tožeče stranke oz. podrejeno, da razveljavi izpodbijano sodbo in zadevo vrne v novo sojenje, odločitev o stroških pritožbenega postopka pa pridrži do končne odločitve. Priglaša tudi stroške pritožbe po stroškovniku.

Pritožba je bila vročena toženi stranki in stranskim intervenientom na strani tožene stranke od katerih je nanjo odgovoril le stranski intervenient Z. M. II d.d. V odgovoru opozarja, da tožeča stranka v pritožbi netočno povzema navedbe v strokovni literaturi – v uvodnih pojasnilih ZPre-1. Strinja se z odločitvijo sodišča prve stopnje, da izpodbijani sklep skupščine ne more biti nezakonit in to ne glede na to ali položaj stranskih intervenientov podredimo pravilom 75. čl. ali 76. čl. ZPre-1. Opozarja pa na nepravilne zaključke sodišča prve stopnje v zvezi z usklajenim delovanjem Z. M. II d.d. Meni, da njeno delovanje z drugimi stranskimi intervenienti ni bilo usklajeno delovanje kot ga določa ZPre-1, ker je šele usklajeno delovanje pravnih oseb odskočna deska za domnevo o usklajenem delovanju fizičnih oseb, ki v teh (usklajeno delujočih) pravnih osebah opravljajo funkcijo poslovodstva ali organa nadzora. Stranski intervenient predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrne kot neutemeljeno.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je po preizkusu izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje ugotovilo, da pritožbeno očitane kršitve v postopku na prvi stopnji niso bile storjene, sodišče pa tudi ni zasledilo katere od po uradni dolžnosti upoštevne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz tč. 1, 2, 3, 6, 7, 8, 11, 12 in 14 II. odst. 339. čl. ZPP.

Če je sodišče prve stopnje ob razlagi vsebine zakonskih določb, ki jih je uporabilo kot podlago svoje odločitve, navedlo še stališče komentatorjev ZPre-1, pa s tem ni storilo kakšne postopkovne kršitve, temveč je le dodatno podkrepilo pravilnost svoje odločitve.

Odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi je natančno in nazorno pojasnjena z v sodbi navedenimi skladnimi razlogi o vseh odločilnih dejstvih in ker so ti prepričljivi in pravilni, jih pritožbeno sodišče v celoti sprejema kot svoje.

Ob ugotovljenem dejanskem stanju kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in ki pritožbeno ni izpodbijano, pa je sodišče prve stopnje tudi materialno pravo pravilno uporabilo, ko je tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrnilo.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerim je ta izpodbijala sklep skupščine tožene stranke z dne 23.8.2006 o imenovanju članov nadzornega sveta. Tožeča stranka je navedeni sklep izpodbijala iz razloga, ker naj bi bil ta nezakonit in kot takšen izpodbojen. Trdila je, da delničarji tožene stranke – stranski intervenienti v tem sporu, zaradi medsebojnega usklajenega delovanja s katerim so skupaj presegli prevzemni prag 25 % glasovalnih pravic v ciljni družbi, torej pri toženi stranki, ne bi smeli uresničevati glasovalne pravice na skupščini tožene stranke. Ker niso izpolnili zakonskih obveznosti objave prevzemne ponudbe po določbi 12. čl. ZPre-1, je potrditvah tožeče stranke nastopilo mirovanje njihovih glasovalnih pravic in se njihovi glasovi ne bi smeli upoštevati pri glasovanju.

Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da so delničarji tožene stranke – stranski intervenienti v tem sporu, na dan 11.8.2006 (ko je začel veljati ZPre-1) presegali prevzemni prag 25 % po 7. čl. ZPre-1 (imeli so skupno 41,24 % delnic oz. vseh glasovalnih pravic pri toženi stranki) in da gre pri njih za usklajeno delovanje po II. odst. 8. čl. ZPre-1, ker so med seboj povezani preko fizičnih in pravnih oseb, ki delujejo v finančni skupini Probanke. Ugotovilo je, da noben od stranskih intervenientov sam zase ni razpolagal z najmanj 25 % glasovalnih pravic, da noben od intervenientov ni imel večinskega deleža v drugem intervenientu, da tožeča stranka tudi ni trdila, da bi delovali usklajeno na podlagi delniškega sporazuma ali da so kako drugače skupno delovali pri uresničevanju glasovalnih pravic v času, ko je veljal prejšnji Zakon o prevzemih (ZPre - Ur. l. RS, št. 47/97). Sodišče je tudi ugotovilo, da se stanje delnic oz. glasovalnih pravic od 11.8.2006 pa do dneva skupščine tožene stranke ni spreminjalo. Ob takšnih dejanskih ugotovitvah je sodišče prve stopnje zaključilo, da kljub ugotovitvi obstoja usklajenega delovanja navedenih delničarjev tožene stranke – stranskih intervenientov, ti niso bili zavezani dati prevzemno ponudbo po 12. čl. ZPre-1, zato toženo stranko ne more zadeti sankcija mirovanja glasovalnih pravic nezakonitega prevzemnika, kar posledično pomeni, da so ti delničarji tožene stranke imeli pravico glasovati na skupščini 23.8.2006. To svojo odločitev je sodišče prve stopnje pravilno obširno utemeljilo z ustreznimi določbami ZPre-1 (Ur. l. RS, št. 79/2006) v povezavi z ZPre (Ur. l. RS, št. 47/97), ki je veljal do 11.8.2006 (glej str. 10 do 12 obrazložitve izpodbijane sodbe).

Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da ob uveljavitvi ZPre-1, ki je v 8. čl. na novo definiral usklajeno delovanje, stranski intervenienti glede na določbe prej veljavnega ZPre niso veljali za povezane osebe in niso presegli prevzemnega praga po 4. čl. prej veljavnega ZPre, temveč so status oseb, ki usklajeno delujejo in bi morale dati prevzemno ponudbo, da bi lahko v ciljni družbi uresničevali glasovalno pravico, dobili šele z uveljavitvijo ZPre-1, so pa bili in so še delničarji tožene stranke, za katero se je ZPre uporabljal, je sodišče prve stopnje, upoštevaje določbo 75. čl. ZPre-1, pravilno odločilo, da zanje ne velja dolžnost dati prevzemno ponudbo in so lahko na skupščini tožene stranke dne 23.8.2006 uresničevali glasovalno pravico brez omejitev, torej z vsemi glasovi, kot jih imajo glede na imetništvo delnic pri toženi stranki, ter je v posledici tega tožbeni zahtevek zavrnilo.

Sodišče prve stopnje je določbe ZPre-1, tako tudi v pritožbi navedene določbe čl. 63, 75 in 76 pravilno uporabilo in tudi pravilno razlagalo. Tožeča stranka ima prav, ko zatrjuje, da je potrebno razlikovati med civilnopravnimi (korporacijskopravnimi) sankcijami določenimi v 63. čl. ZPre-1 in kazenskopravnimi sankcijami določenimi v čl. 71 in 72. Prav tako ima tožeča stranka prav, da civilnopravna sankcija iz 63. čl. ZPre-1, ki prepoveduje prevzemnim družbam, da uresničujejo glasovalne pravice iz vseh njihovih delnic, dokler nezakonito presegajo prevzemni prag v ciljni družbi, učinkuje od uveljavitve ZPre-1, torej od 11.8.2006 dalje. Vendar pa v obravnavanem primeru to ne pride v poštev, ker je ravno za prevzemne družbe, za katere obveznost dati prevzemno ponudbo za odkup po I. odst. 4. čl. ZPre ni obstojala, ZPre-1 v 75. čl. to uredil drugače. Že poglavje v katerega je 75. čl. uvrščen “Prehodne in končne določbe” in naslov samega tega člena “Uskladitev glede ciljnih družb za katere se prevzemni prag niža” jasno pove, da gre za prehodno ureditev položajev, ki so obstajali ob uveljavitvi ZPre-1. In ker ZPre-1 na novo ureja oz. spreminja položaj nekaterih delničarjev v ciljni družbi, kot je to v obravnavanem primeru, je povsem razumljivo, da za te veljajo posebne določbe in taki sta tudi določbi čl. 75 in 76, ki sta povsem jasni in ju je kot sta zapisani tudi razlagati, ne glede na namen zakonodajalca, ki ga je z zakonom zasledoval. V določbi I. odst. 75. čl. je jasno zapisano, za katere osebe veljajo določbe tega člena in katere od teh oseb niso dolžne dati prevzemne ponudbe (II. odst.). Če te osebe niso dolžne dati prevzemne ponudbe, pa zanje tudi ne more biti sankcije mirovanja glasovalnih pravic kot je to za kršitelje določeno v 63. čl. ZPre-1. Določba 76. čl. pa se ne nanaša na osebe iz 75. čl., kar izrecno izhaja iz besedila 76. čl. in zato tudi v tem členu določene obveznosti in posledice ne veljajo za osebe iz 75. člena.

Ker tudi 75. in 76. čl. določata položaje, ko so v teh členih navedene osebe dolžne dati prevzemno ponudbo oziroma medsebojna razmerja ali deleže glasovalnih pravic uskladiti z določbami tega zakona v postavljenem roku, je razumljivo, da so tudi zanje, če ta zakonska določila kršijo, določene kazenske sankcije, kot je to v 1. alineji I. odst. 71. člena ZPre-1. Pritožbena izvajanja o nepravilni uporabi in razlaganju določb ZPre-1 po sodišču prve stopnje so tako tudi za pritožbeno sodišče nesprejemljiva.

S takšno ureditvijo pa zakonodajalec nikakor ni posegel v ustavno načelo enakopravnosti pred zakonom, temveč je le uredil prehod na novo ureditev. Če bi držalo to, kar zatrjuje tožeča stranka, potem bi bil učinek zakona retroaktiven in bi sankcioniral delničarje, čeprav ti kršitve niso storili, ker zanje obveznost dati prevzemno ponudbo za odkup po zakonu, ki je veljal v času, ko so delnice pridobili, ni obstojala.

Izračun, ki ga je naredilo sodišče prve stopnje in s katerim je ugotavljalo kako bi bilo z izglasovanjem spornega sklepa, če sporni delničarji - stranski intervenienti ne bi smeli glasovati, za odločitev v tej zadevi ni odločilnega pomena. Že sodišče prve stopnje samo je pri obrazložitvi izračuna navedlo s kakšnim namenom ga je naredilo – navedlo je, da zgolj za primer, če bi držale trditve tožeče stranke.

Pritožbeno sodišče se zato s pritožbenimi navedbami v zvezi s tem obračunom ni ukvarjalo.

Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani in ne razlogi na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je v skladu z določbo 353. čl. ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (tč. II. izreka).

Tožeča stranka mora po določbi I. odst. 165. čl. v zvezi s I. odst. 154. čl. ZPP sama nositi svoje pritožbene stroške.