Jedro

Bistveno je, da je obdolženec dejansko sprejemal odločitve v družbi in vodil njeno poslovanje, kar je mogoče zaključiti na podlagi izpovedb zaslišanih prič. Zaposlena B. B. in C. C. sta povedala, da sta se o sklenitvi delovnega razmerja pogovarjala z obdolžencem, ki jima je tudi izplačeval plače. Na njega sta se obrnila, ko sta izvedela, da jima ne plačuje prispevkov iz socialnega zavarovanja.

Izrek

I. Pritožba zagovornika obdolženega A. A. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženec je dolžan plačati sodno takso v višini 84,00 EUR.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Mariboru je s sodbo I K 56151/2019 z dne 28. 10. 2021 spoznalo obdolženega A. A. za krivega storitve kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev po prvem odstavku 196. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi z 20. členom KZ-1, za kar mu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen pet mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let. Na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da je obdolženec dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz drugega odstavka 92. člena ZKP.

2. Zoper sodbo se je zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pritožil obdolženčev zagovornik, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje v obravnavani zadevi ugotovilo pravilno in popolno. Razjasnilo je vsa odločilna dejstva, zbrane dokaze in zagovor obdolženca je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa tudi zanesljivo zaključilo, da je obdolženi A. A. storil v izreku prvostopenjske sodbe opisano kaznivo dejanje kršitev temeljnih pravic delavcev po prvem odstavku 196. člena KZ-1 v zvezi z 20. členom KZ-1. Svojo odločitev je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi prepričljivo obrazložilo, pritožbene navedbe zagovornika v smeri zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa pravilnosti dejanskih ugotovitev in pravnih zaključkov izpodbijane sodbe ne morejo omajati. Z razlogi, ki jih je v sodbi o odločilnih dejstvih navedlo sodišče prve stopnje, se pritožbeno sodišče v celoti strinja in jih kot pravilne povzema.

5. Bistvo pritožbene obrazložitve je v nestrinjanju z dokazno oceno izpodbijane sodbe ter v ponavljanju obdolženčevega zagovora, da obdolženec ni bil dejansko poslovodeča oseba družbe M. d.o.o. 6. Navedenim pritožbenim trditvam ni mogoče pritrditi. Za zaključek, da je obdolženec storil očitano kaznivo dejanje, je sodišče prve stopnje imelo utemeljeno podlago v izpovedbah B. B., C. C. in D. D. ter v listinski dokumentaciji. Zagovor obdolženca, ki je zanikal storitev obravnavanega kaznivega dejanja, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo ter v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo tehtne razloge, zakaj mu ni mogoče pritrditi. Pritožbena izvajanja, ki v bistvu ne prinašajo ničesar novega, pravilnosti teh razlogov ne morejo ovreči ter je le še pritrditi oceni sodišča prve stopnje o kazenski odgovornosti obdolženca.

7. Prepričljivo obrazložitev sodišča prve stopnje v točkah 12 in 13 razlogov izpodbijane sodbe glede okoliščine, da je bil obdolženec dejansko poslovodeča oseba družbe M. d.o.o., poskuša pritožnik omajati s ponavljajočimi navedbami v smeri, da obdolženec ni bil pooblaščen na transakcijskem računu družbe, zaradi česar ni imel možnosti odrediti izplačil. Takšni pomisleki pa pritožbenega sodišča ne prepričajo. Že sodišče prve stopnje je tehtno pojasnilo, zakaj obdolženčevemu zagovoru v tem delu ni mogoče verjeti. Okoliščina, kdo je bil formalno pooblaščen za razpolaganje s sredstvi na transakcijskem računu družbe, na presojo obdolženčeve krivde ne vpliva. Bistveno je, da je obdolženec dejansko sprejemal odločitve v družbi in vodil njeno poslovanje, kar je mogoče zaključiti na podlagi izpovedb zaslišanih prič. Zaposlena B. B. in C. C. sta povedala, da sta se o sklenitvi delovnega razmerja pogovarjala z obdolžencem, ki jima je tudi izplačeval plače. Na njega sta se obrnila, ko sta izvedela, da jima ne plačuje prispevkov iz socialnega zavarovanja. B. B. je še izpostavila, da je bil obdolženec dejansko poslovodeča oseba družbe, medtem ko je bila E. E. direktorica samo na papirju in nikoli ni bila njena šefica. Tudi C. C. je povedal, da je E. E. prihajala v lokal zgolj kot stranka. Navedeno dodatno potrjuje izpovedba računovodje D. D., ki je povedal, da je knjigovodskemu servisu dajal vsa navodila obdolženec, s katerim so bili ves čas v kontaktu. Glede na obrazloženo in upoštevaje izpovedbo B. B., da je obdolženčeva žena v lokalu občasno pomagala in ni imela posebne vloge, se kot neutemeljena izkaže tudi pritožbena navedba, da je bil obdolženec v pomoč ženi F. F. Na ugotovljeno dejansko stanje pa ne morejo vplivati niti pritožnikove špekulacije, da bi se soobdolžena E. E. „pritožila“ zoper sodbo o kaznovalnem nalogu, če bi bil obdolženec tisti, ki bi v celoti vodil družbo. Zagovornik namreč očitno prezre, da se obdolžencu očita, da je obravnavano kaznivo dejanje izvršil v sostorilstvu z E. E., pri čemer je sodišče prve stopnje v točki 18 razlogov izpodbijane sodbe pravilno pojasnilo, da je bilo ravno skupno sodelovanje obdolženca in pravnomočne obsojene E. E. bistveno za uspešno izvedbo obravnavanega kaznivega dejanja, ker je E. E. kot direktorica družbe razpolagala s formalnimi pooblastili, ki jih je izvrševala po navodilih obdolženca, zaradi česar zagovornik ne more uspeti s pavšalnimi pritožbenimi navedbami, da obdolženec s transakcijskega računa družbe ni poravnal nobenih obveznosti do drugih upnikov. Ob obrazloženem in ostalih razlogih sodišča prve stopnje tudi pritožbeno sodišče nedvomno zaključuje, da obdolženi A. A. kot dejansko poslovodeča oseba družbe M. d.o.o. zavestno ni ravnal po predpisih o plačilu predpisanih prispevkov ter tako prikrajšal delavce in jim omejil pravice, ki jim pripadajo, kot to izhaja iz izreka izpodbijane sodbe, zaradi česar ga je sodišče prve stopnje utemeljeno spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev po prvem odstavku 196. člena KZ-1 v zvezi z 20. členom KZ-1. 8. Ker zagovornik tudi v ostalem, glede odločilnih dejstev ne navaja ničesar, kar bi lahko ovrglo pravilnost dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, je bilo potrebno pritožbo zoper sodbo v tem delu zavrniti kot neutemeljeno.

9. Odločbe o kazenski sankciji zagovornik ne graja. Ker pa pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali zaradi kršitve kazenskega zakona, ki se poda v korist obdolženca, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji (386. člen ZKP), je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v tem delu preizkusilo po uradni dolžnosti. Preizkus je pokazal, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in ustrezno ocenilo okoliščine, pomembne za odmero kazenske sankcije. Glede na težo kaznivega dejanja, način storitve in stopnjo krivde je sodišče prve stopnje obdolžencu izreklo po vrsti in višini ustrezno kazensko sankcijo opozorilne narave, ki je nikakor ne gre spreminjati v njegovo korist. Pri tem je kot olajševalne okoliščine pravilno upoštevalo manjše število oškodovancev, časovno oddaljenost od storitve kaznivega dejanja ter predhodno nekaznovanost, medtem ko obteževalnih okoliščin pravilno ni našlo.

10. Iz navedenih razlogov, in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je o pritožbi odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

11. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 95. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP. Glede na izid postopka je obdolženec dolžan plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka, pri čemer je bila sodna taksa odmerjena na podlagi tarifne št. 7122 v zvezi s tarifnima številkama 7111 in 71113 Taksne tarife Zakona o sodnih taksah, upoštevaje premoženjske razmere obdolženca.