Jedro

Zakon določa, da je posest dobroverna (poštena po pravnih pravilih Občnega državljanskega zakonika, če posestnik ne ve ali ne more vedeti, da stvar, ki jo ima v posesti, ni njegova. Revizija ima prav, da je treba v takšnih primerih dognati opravičljivost zmote. V obravnavanem primeru pa po dejanskih ugotovitvah nižjih sodišč ni šlo za to, da prvotna tožnika ne bi vedela, da sporna zemlja ni njuna, niti za to, da tega ne bi mogla vedeti, ker sta pač vedela, da je nista kupila. Pri njima je šlo za tako imenovano nepristno posest (possessio vitiosa), o kateri se govori, kadar je pridobljena, poleg drugih primerov, z zlorabo zaupanja. Ko je toženka dopuščala prvotnima tožnikoma uporabo sedaj spornih parcel, tega zaupanja ne bi smela zlorabiti za njuno prisvojitev.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka trpi sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem naj bi se ugotovilo, da sta prvotna tožnika S. in I. K. vsak do polovice solastnika parcel št. 1120 in 1121, vpisanih v vl. št. 209 k.o..., ter da mora toženka izstaviti ustrezno zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere se bosta lahko prvotna tožnika vknjižila kot polovična solastnika. Ugotovilo je, da sta prvotna tožnika nemoteno uporabljala obe parceli od leta 1962 do konca leta 1995; da pa tega nista mogla početi v dobri veri, ker bi se lahko prepričala pred sklenitvijo prodajne pogodbe za druge nepremičnine, da sporni parceli s posebnima številkama, ki ležita ločeno od ostalih kupljenih nepremičnin, nista zajeti ne s prvo ne z drugo pogodbo. Sodišče ne verjame, da nista preverjala stanja niti ob gradnji svoje hiše, obravnavanih parcel pa ni bilo zapisanih v nobeni pogodbi niti nista bili vknjiženi na njuno ime. Dokaz več za to je, da sta tožnica in njen zet leta 1995 podpisala pogodbo za odkup teh parcel in to vpričo svojih sorodnikov, od pogodbe pa odstopila po posvetu z odvetnikom, ko sta se začela sklicevati na priposestvovanje. Skratka prvotna tožnika sta se morala zavedati, da parceli nista njuna last. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnikov zavrnilo, ker je ugotovilo, da je odločitev prvostopenjskega sodišča v dejanskem in materialnopravnem pogledu pravilna, zatrjevane bistvene kršitve postopka niso konkretizirane, uradno preizkušenih pa ni. Sicer pa je tožnica sama izpovedala, da sta starša kupovala le del kmetije.

Pogodbe leta 1995 ni podpisala le prvotna tožnica marveč tudi mož njene vnukinje in kot priče partner njene hčerke.

Proti tej sodbi je tožeča stranka vložila revizijo in razlogov bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlagala razveljavitev obeh sodb nižjih sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Tožena stranka je v odgovoru na revizijo predlagala njeno zavrnitev.

Državno tožilstvo Republike Slovenije se o vročeni mu reviziji ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Kakor je opozorilo že pritožbeno sodišče, mora le-to presoditi tiste navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Povzetek dela tožničine izpovedi je tehten odgovor na uvodno in središčno pritožbeno trditev, da sta prvotna tožnika kupovala "vse, kar je spadalo h kmetiji" in tako tudi sporni parceli.

Presoja prodajne pogodbe iz leta 1995 je slejkoprej pomembna okoliščina, na podlagi katere in na podlagi drugih ugotovitev je lahko sodišče sklepalo o nedobrovernosti prvotnih tožnikov.

Revizijsko sodišče se strinja s stališčem nižjih sodišč, da višina kupnine ni pomembna za presojo, ali sta bili s prodajno pogodbo iz leta 1962 kupljeni tudi sporni parceli. Pritožbeni očitek prvemu sodišču, da je napačno ugotovilo višino kupnine, je sploh zgrešen, saj se je ugotovilo le, da je v pogodbi navedena kupnina znašala 430.000 din in da sta pokojna tožnika izkazala plačilo v skupni višini 595.000 din. Ni torej videti nobenega nasprotja z listinskimi dokazi. Če ni bila posebej omenjena dejanska kupnina, ni nič narobe, saj tožeča stranka ni izkazovala, da se v razliki skriva cena spornih zemljišč. Nasprotno, ugotovljeno je bilo, da je bila v "uradni pogodbi" dogovorjena nižja kupnina zaradi plačila davkov, ki je šlo v breme pokojnih tožnikov. Ni bila torej naloga sodišča ugotavljati, kakšna cena je bila dejansko dogovorjena, saj to dejstvo spričo tožbenih trditev ne bi prispevalo k razjasnitvi stvari. Pritožbeno sodišče se je prepričalo, da nista kupila spornih parcel, na podlagi dejanskih ugotovitev prvostopenjskega sodišča, ki jih je sprejelo kot pravilne. Razlogov v zvezi s tem ni bilo dolžno ponavljati, saj tožeča stranka ni trdila in dokazovala, da sta bila pokojna tožnika sposobna kupiti tudi sporni svet. Na splošno revizijsko trditev je treba nasplošno odgovoriti, da je sodišče druge stopnje argumentirano polemiziralo z bistvenimi pritožbenimi navedbami. Z nizanjem razlogov o odločilnih dejstvih se mora ukvarjati prvostopenjska sodba (četrti odstavek 324. člena ZPP), drugostopenjsko pa predvsem s pritožbenimi navedbami (že omenjeni prvi odstavek 360. člena ZPP). Ni nasprotij med ugotovitvami sodišča in zapisnikom z naroka za glavno obravnavo 11.06.1999. Tožnica je konkretno naštela, katere parcele sta kupila takrat na tožnika (pri tem je seveda navedla tudi sporni), na izrecno vprašanje, ali sta od toženca kupovala celotno kmetijo ali samo en del, pa je povedala, da "samo en del in sicer tiste parcele, ki sem jih opisala uvodoma". Kako naj bi se iz te izpovedi sklepalo, da sta kupovala vso kmetijo (mimogrede iz vpogledanega historičnega izpiska sledi, da je v času sklepanja pogodbe samo vložek, v katerem sta vpisani sporni parceli - 209, vseboval šestnajst parcel), revizija ne pojasni.

Slednje velja tudi za trditev, da je ugotovitev o nakupu le dela kmetije v nasprotju z vsebino zapisnika o zaslišanju toženke kot stranke, ki je povsem določno povedala, da sta starša sedanjih tožnikov kupovala samo stanovanjsko hišo... s hlevom... pa še gospodarsko poslopje... vse na zemljišču, ki je bilo v enem kosu. Končno je nerazumljiva tudi trditev, da je ugotovitev o nakupu vse kmetije v nasprotju s tistimi, kar sledi iz pogodb iz let 1962 in 1963. Tam je zapisano, da sta parcela 121/3 in 1363 vpisani "med drugimi parcelami" pri vložku 209. Iz takšnega zapisa sledi logičen sklep, da sta predmet prodaje le dve parceli ne pa tudi ostale (in med temi tudi sporni). Če bi bilo kupljeno kar vse, ne bi bila potrebna pogodbena določila o otvoritvi novega zemljiškoknjižnega vložka za ti parceli.

Tudi materialnopravni pomisleki revizije niso utemeljeni. Res zakon določa, da je posest dobroverna (poštena po pravnih pravilih Občnega državljanskega zakonika - paragrafov 326 in 1460 ODZ), če posestnik ne ve ali ne more vedeti, da stvar, ki jo ima v posesti, ni njegova (drugi odstavek 72. člena ZTLR). Revizija ima prav, da je treba v takšnih primerih dognati opravičljivost zmote. V obravnavanem primeru pa po dejanskih ugotovitvah nižjih sodišč ni šlo za to, da prvotna tožnika ne bi vedela, da sporna zemlja ni njuna, niti za to, da tega ne bi mogla vedeti, ker sta pač vedela, da je nista kupila. Pri njima je šlo za tako imenovano nepristno posest (possessio vitiosa), o kateri se govori, kadar je pridobljena, poleg drugih primerov, z zlorabo zaupanja (prvi odstavek 72. člena ZTLR oziroma pravno pravilo paragrafov 345 in 1464 ODZ). Ko je toženka dopuščala prvotnima tožnikoma uporabo sedaj spornih parcel, tega zaupanja ne bi smela zlorabiti za njuno prisvojitev. Ob takšnem videnju stvari torej sodiščema ni bilo treba presojati opravičljivosti zmote, ker le-te ni bilo. Pritožbeno sodišče je tudi jasno zapisalo, da sta se prvotna tožnika dobro zavedala, da parcel dejansko nista kupila in to zaradi pomanjkanja denarja.

Revizijsko sodišče, ki je vezano na dejansko stanje, kakršno je bilo ugotovljeno na nižjih stopnjah sojenja (tretji odstavek 370. čl. ZPP), ugotavlja, da je pravilna materialnopravna presoja, da ni šlo za dobroverno posest in da zato tudi ne za priposestvovanje (četrti odstavek 28. člena ZTLR oziroma že omenjeno pravno pravilo paragrafa 1464 ODZ). Revizijskim razlogom torej ni mogoče pritrditi v nobenem pogledu. Revizijsko sodišče je preizkusilo sodbo z vidika pravilne uporabe materialnega prava še mimo tistega, kar se navaja v reviziji, pa tudi tu ni ugotovilo kršitve. Neutemeljeno revizijo je bilo zato treba zavrniti (378. člen ZPP).

Odločitev o revizijskih stroških tožeče stranke je zajeta z zavrnilnim izrekom te odločbe (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP). Stroškov odgovora na revizijo pa ni mogoče šteti kot potrebnih, saj ta s svojimi navedbami ni pripomogel k lažji rešitvi zadeve (prvi odstavek 155. člena ZPP).