Jedro

Tožena stranka je bila v skladu s členom 633 OZ dolžna delo pregledati in o ugotovljenih napakah nemudoma obvestiti tožečo stranko. Po pregledu in prevzemu dela tožeča stranka ne odgovarja več za napake, ki jih je bilo mogoče opaziti pri običajnem pregledu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Tožena stranka sama krije stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v celoti vzdržalo v veljavi 1. in 3. točko sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Brežicah, opr. št. I 276/2005 z dne 28.06.2005, zavrnilo vse pobotne ugovore tožene stranke do tožeče stranke ter hkrati odločilo o stroških postopka.

Zoper navedeno sodbo se pravočasno pritožuje tožena stranka po svojem pooblaščencu, in sicer iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi in zahtevek tožeče stranke kot neutemeljen v celoti zavrne, podrejeno pa, da ugodi pobotnemu ugovoru tožene stranke s stroškovno posledico in tožeči stranki naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka s pripadajočimi zamudnimi obrestmi oziroma izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje sodišču prve stopnje. Navaja, da ni pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da med pravdnima strankama ni bilo dogovorjeno fiksno plačilo. Pritožnik ponovno poudarja, da je pred začetkom gradnje projektant R. V. iz Brežic pridobil ponudbe posameznih družb za opravo gradbenih del na objektu tožene stranke, iz katerih je razvidno, da rušitvena dela, betonska in ab dela ter zidarska dela (kar je delala tudi tožeča stranka), znašajo pri prvi družbi 3.103.721,00 SIT, po drugi 2.985.827,00 SIT ter po tretji 2.786.835,00 SIT, kar ustreza dogovorjenemu znesku 2.800.000,00 SIT za izvedbo naštetih del. Pritožnik opozarja, da predračuna tožeče stranke v višini 5.392.382,00 SIT tožena ni nikoli prejela, predračun v višini 7.161.000,00 SIT pa je bil izdelan le za potrebe pridobitve kredita pri NLB banki in tako ne ustreza dejanski vrednosti izvedenih del, zaradi česar nobeden od teh predračunov ni verodostojen. Vse ponudbe drugih ponudnikov, ki so višje od dogovorjenega zneska in se gibljejo med 7.800.000,00 SIT do 9.400.000,00 SIT, pa so vsebovale vse postavke od rušenja, zidanja, kleparskih del do izdelave strehe (krovska in tesarska dela) ter kanalizacijska dela, zaradi česar so zneski toliko večji. Pritožnik pojasnjuje še, da v kolikor bi bil predračun v višini 5.392.382,00 SIT res pravi, se tožeča stranka ne bi sklicevala na nepredvidena dela, temveč na ta predračun. Glede dodatnih del pa še dodaja, da so bili betonski stebri dogovorjeni že pred pričetkom gradnje, pri hidroizolaciji gre zgolj za material brez dela, res pa je bila pozidava s siporeksom dogovorjena naknadno. Nadalje pritožnik očita sodišču prve stopnje, da samo sorodstveno razmerje ne more biti razlog, da ni sledilo izpovedbam prič D. U. in J. K., poleg tega pa je bil delovni spor med U. in tožečo stranko zaključen s sodno poravnavo (U. je vzpostavil delovno razmerje, tožeča stranka pa mu je tudi izplačala razliko plač), zaradi česar ni imel razloga, da ne bi izpovedal po resnici, prav tako pa ne J. K., saj gre za starejšo žensko, ki je bila vrsto let porotnica. Sporna računa sta bila poslana toženi stranki šele takrat, ko so se odnosi med tožečo stranko in U. poslabšali, medtem ko je bil predlog za izvršbo vložen po tem, ko je morala tožeča stranka plačati zneske po zgoraj omenjeni sodni poravnavi zaradi neutemeljene odpovedi pogodbe o zaposlitvi, iz česar je razvidno, da gre za »maščevanje« U., žrtev pa je tožena stranka. Pritožnik v nadaljevanju navaja, da tožena stranka ni nikoli prejela računa št. 16/04 z dne 30.06.2004 v višini 2.800.000,00 SIT, dejstvo pa je, da je ta znesek plačala. Sklepanje sodišča, da bi tožena stranka zavrnila sporna računa z razlogom, da sta poravnana, ni pravilno, kajti do takrat tožena stranka ni imela še nobenega računa tožeče stranke, ki je ob tem trdila še, da je v hišo vgradila materiala za 2,1 mio SIT, medtem ko je tožena stranka hotela skupaj s tožečo opraviti skupne meritve. Ker do tega ni prišlo, je računa zavrnila, glede na to, da se je račun nanašal tudi na dodatna dela. Na dogovor o fiksnem znesku pa kaže tudi izpovedba priče N., kateri je U. naročil, naj izda predračun v višini 2.800.000,00 SIT. Pritožnik sodišču prve stopnje očita tudi nasprotujoče si navedbe v delu, ko na eni strani ugotavlja, da je tožena stranka grajala napake, in sicer neustrezno višino prehodov in izvedbo obokov, vendar tega ne upošteva in zaključi, da tožena stranka napak ni grajala. Meni tudi, da je sodišče neutemeljeno zavrnilo dokaz z izvedencem gradbene stroke, ki bi napake in kvaliteto gradnje lahko ugotovil. Pritožnik opisuje vpliv potresov na razpoke na hiši, ugotovitve potencialnih izvajalcev zunanjih ometov ob ogledu hiše, ter opozarja na nedavne potrese v Italiji. Meni, da tovrstne napake ne bi smeli skrivati za zakoni, temveč bi jih morali tisti, ki so jih zakrivili, tudi ustrezno sanirati. Sodišče prve stopnje po oceni pritožbe tudi zmotno ugotavlja, da je tožeča stranka po navodilih tožene izvedla dodatna dela, kar naj bi priznavala tudi tožena, kar pa ne drži, saj je povedala, da dodatnih del, razen pozidave s siporeksom ni bilo. Pritožniku tudi ni jasno, od kje sodišču zaključek o prevzemu del v juliju, saj med strankama ni bilo nikakršnega prevzema ne predaje del. Nazadnje pa pritožnik sodišču prve stopnje očita tudi, da je neutemeljeno zavrnilo vse pobotne ugovore. Dejstvo je, da so delavci tožeče stranke dobivali vsaj dva topla obroka dnevno, kot je bilo dogovorjeno, tožeča stranka pa višini tega ugovora ni nikoli ugovarjala. Splošno znano pa je tudi, kako draga je hrana in koliko stane malica. Prav tako tožeča stranka ni ugovarjala pobotnemu ugovoru iz naslova preplačila stavbnega pohištva iz razloga, ker je bil izdan na J. K., zaradi česar sodišče tega ne bi smelo upoštevati, ob dejstvih, da je pri oknih prišlo do razlike v korist tožeče stranke, da je bilo dogovorjeno, da se bo ta razlika upoštevala pri drugih delih ter da se je pogovorov o plačilih za okna udeleževala tožena stranka. Po oceni pritožbe pa je sodišče neutemeljeno zavrnilo tudi pobotni ugovor iz naslova kupljenega in plačanega materiala za izdelavo tlakov, saj bi glede na dogovorjeno fiksno ceno tega morala plačati tožeča stranka, postrežba hrane ves čas gradnje pa tudi ne odtehta dveh dopoldnevov, porabljenih za izdelavo estrihov. Prav tako pa ni bilo nobenega razloga za izdajo računa za to storitev s strani tožeče stranke, saj je bilo to delo zajeto v dogovor o fiksni ceni.

Pritožba zoper izpodbijano sodbo je bila skladno s 1. odstavkom 344. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/1999 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) vročena tožeči stranki, ki odgovora na pritožbo ni podala.

Pritožba ni utemeljena.

Tožena stranka se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov, ob tem pa v pritožbi konkretizirano ne obrazloži, s katerim dejanjem naj bi sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka in v čem naj bi bila kršitev materialnega prava, temveč v pretežnem delu izpodbija ugotovljeno dejansko stanje. Zato je pritožbeno sodišče opravilo preizkus morebitnih kršitev, na katere mora ob odločanju o pritožbi paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP). Takšnih kršitev ni ugotovilo, prav tako pa ne more pritrditi pritožbi, da naj bi bil podan razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je namreč pravno relevantno dejansko stanje ugotovilo popolno, dokazna ocena pa je glede pravno odločilnih okoliščin prepričljiva in pravilna. Tako povzete dejanske ugotovitve pa omogočajo le takšen materialnopravni zaključek, kot ga je sprejelo sodišče prve stopnje.

V obravnavani zadevi je tožeča stranka vtoževala svojo terjatev na podlagi računa št. 24/2004 in računa št. 25/2004 z glavnico v skupni višini 6.297,70 EUR (prej 1.509.180,70 SIT) ter zakonite zamudne obresti od tega zneska od dne 30.07.2004 dalje. Oba računa se nanašata na dodatna gradbena dela, ki jih je na podlagi ustnega dogovora opravila za toženo stranko. Slednja je plačilu tega zneska ugovarjala, saj je že plačala 2.800.000,00 SIT (kar med strankama ni sporno), s čimer je svoje obveznosti do tožeče stranke izpolnila glede na to, da je bil za vsa izvedena dela dogovorjen takšen fiksen znesek. Med strankama tudi ni bilo sporno, da so bila dela, na podlagi katerih tožeča stranka zahteva plačilo, dejansko naročena in izvedena. Sodišče prve stopnje je predmetni dogovor pravdnih strank pravilno obravnavalo kot podjemno pogodbo, s katero se podjemnik (tožeča stranka) zavezuje opraviti določen posel, kot je izdelava ali popravilo kakšne stvari, kakšno telesno ali umsko delo ipd., naročnik (tožena stranka) pa zavezuje, da mu bo za to plačal (619. člen Obligacijskega zakonika, Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami, v nadaljevanju OZ). Pritožbene navedbe, da je bilo med pravdnima strankama dogovorjeno fiksno plačilo, niso utemeljene. Sodišče prve stopnje je v tem delu pravilno in popolno ugotovilo vsa potrebna dejstva in jih tudi prepričljivo obrazložilo, takšni razlogi glede odločilnih dejstvih pa potrjujejo pravilnost sprejete odločitve. Pritožbeno sodišče sicer soglaša s pritožnikom, da je bil predračun v znesku 7.161.000,00 SIT izdelan predvsem za potrebe pridobitve kredita pri NLB banki in tako ne ustreza dejanski vrednosti dogovorjenih in izvedenih del, zaradi česar nima posebne dokazne vrednosti, ter tudi, da je bil dogovorjeni znesek 2.800.000,00 SIT primerljiv z ostalimi pridobljenimi ponudbami za dogovorjena dela. Kljub temu pa je po oceni pritožbenega sodišča na podlagi izvedenih dokazov pravilen in utemeljen zaključen sodišča prve stopnje, da fiksno plačilo za vsa dela ni bilo dogovorjeno ter da je šlo v primeru del po vtoževanih računih za dodatno dogovorjena dela, ki niso bila zajeta v plačilu zgoraj navedenega zneska. Za takšno presojo je po mnenju pritožbenega sodišča odločilna predvsem okoliščina, da je tožena stranka zavrnila sporna računa z razlogom, ker tožeča stranka ni hotela opraviti meritev dejansko porabljenega materiala. V kolikor bi bil res dogovorjen fiksni znesek, bi tudi po oceni pritožbenega sodišča tožena stranka zavrnila računa z utemeljitvijo, da so bila ta dela že plačana. Ob tem so povsem neupoštevne pritožbene navedbe v smislu, da tožena stranka takrat še ni prejela nobenega računa s strani tožeče stranke. Poleg tega pa tudi ni logično, da bi tožena stranka, v kolikor bi bila res dogovorjena fiksna cena za vsa opravljena dela, zahtevala meritve količine vgrajenega materiala, saj v takšnem primeru količina materiala sploh ne bi bila relevantna. Pritožbeno sodišče nadalje pritrjuje razlogom izpodbijane sodbe v delu, ko ocenjuje izpovedi tožene stranke, priče U. in K. za neprepričljive ter podrejene interesu za uspeh tožene stranke v pravdi. Glede delovnega spora, ki je v ozadju obravnavane zadeve, pa pritožbeno sodišče pripominja le, da sta bili stranki tega spora tako direktor tožeče stranke kot tudi priča U., zaradi česar je verodostojnost njunih izpovedb glede na takšen argument nekako na enaki stopnji. Kljub temu pa je sodišče prve stopnje skladno s prosto presojo dokazov (8. člen ZPP) zaključilo, da je nakazani znesek predstavljal avans ter da se pravdni stranki za fiksno ceno nista dogovorili, saj je verjelo izpovedbi tožeče stranke, ki je bila prepričljivejša, življenjsko bolj logična ter verjetnejša glede na ostale izvedene dokaze.

Pritožnik nadalje očita sodišču prve stopnje napačen zaključek, da tožena stranka ni grajala napak, in meni, da je sodišče neutemeljeno zavrnilo dokaz z izvedencem gradbene stroke, ki bi te napake lahko ugotovil. Takšne pritožbene navedbe pa niso utemeljene. Dela po spornih računih so bila izvedena ter dokončana, in sicer po izpovedi tožeče stranke dne 02.07.2004, po izpovedi tožene pa takrat, ko so bili sporni računi izdani (t. j. dne 22.07.2004), torej nedvomno v juliju leta 2004. Tožeča stranka je navedla, da je bilo delo kljub pomanjkanju pisnega primopredajnega zapisnika prevzeto brez pripomb, tožena stranka pa ni niti zatrjevala, še manj pa dokazala, da posel ni bil prevzet, zato je sodišče takšno dejstvo, ki ga stranka ni zanikala, pravilno štelo za priznanega, saj namen zanikanja tega dejstva ni izhajal niti iz siceršnjih navedb tožene stranke (2. odstavek 214. člena ZPP). Kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, je tožena stranka med gradnjo sicer opozorila na neprimerno višino prehodov iz starega v nov objekt ter izvedbo obokov, vendar po končanju dela teh napak ni grajala. Tožena stranka pa je bila skladno s 633. členom OZ dolžna delo pregledati in o ugotovljenih napakah nemudoma obvestiti tožečo stranko; po pregledu in prevzemu dela tožeča stranka namreč ne odgovarja več za napake, ki jih je bilo mogoče opaziti pri običajnem pregledu. Na napake pri gradnji, in sicer na razpoke na ometih kot posledico votlih protipotresnih zidakov, je tožena stranka prvič opozorila tožečo z dopisom dne 25.09.2006, v katerem je navedla, da se te napake pojavljajo že od gradnje dalje. Šele v prvi pripravljalni vlogi z dne 16.08.2007 pa je grajala tudi ostale zatrjevane napake. Sodišče prve stopnje je tako pravilno odločilo, da tožena stranka napak ni grajala pravočasno. Očitne napake bi morala namreč grajati ob pregledu in prevzemu posla, skrite pa najkasneje v enem mesecu, odkar jih je opazila, vendar najkasneje v dveh letih po prevzemu (634. člen OZ). Ker tožena stranka torej ni dokazala, da je tožečo obvestila o zatrjevanih napakah znotraj zakonsko predpisanih rokov, takšna notifikacija pa je temeljni in nujni pogoj za uspešno uveljavljanje jamčevalnih sankcij, je njena pravica uveljavljanja odgovornosti iz naslova napak prenehala po samem zakonu. Glede na opisano ugotovitev je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo dokazni predlog z izvedencem, saj glede na pomanjkanje pravočasnega grajanja napak ugotavljanje napak samih za predmetni postopek ni relevantno.

Pritožbeno sodišče pa tudi v celoti sprejema argumentacijo sodišča prve stopnje glede odločitve o pobotnih ugovorih tožene stranke in šteje pritožbene navedbe v tem delu za neutemeljene. V izogib ponavljanju se pritožbeno sodišče v celoti sklicuje na razloge izpodbijane sodbe. V zvezi s tem le še pojasnjuje, da tudi za pobotne ugovore velja, da mora stranka navesti dejstva, na katera opira tak ugovor, in predlagati dokaze, s katerim takšno dejstvo dokazuje (7. člen ZPP). Zato le pavšalna navedba zneska za višino stroškov hrane brez kakršnekoli specifikacije ter ob pomanjkanju dokaznega gradiva ne zadostuje za ugotovitev obstoja terjatve tožene stranke proti tožeči. Ob tem tudi nikakor ne drži trditev, da so stroški hrane splošno znani. Nadalje pa sodišče prve stopnje tudi ni moglo upoštevati zatrjevanega preplačila za stavbo pohištvo, saj gre pri tem za pravno-poslovno razmerje med tožečo stranko in J. K., ki pa ni stranka v predmetnem postopku. Ena izmed predpostavk za dopustnost (tako materialnopravnega kot procesnega) pobota je tudi vzajemnost terjatev, ta pa v obravnavanem primeru ni podana. Glede na ugotovitev, da dogovora o fiksnem plačilu med strankama ni bilo, pa je neutemeljena tudi pritožbena navedba glede materiala za izdelavo estrihov, saj tožena stranka ni z ničemer izkazala, da je bila ta material dolžna plačati tožeča stranka. Glede ostalih pritožbenih navedb, na katere v tej sodbi ni bilo izrecno odgovorjeno, pa velja splošna ugotovitev, da so bodisi nepomembne ali pa je nanje primerno odgovorilo že sodišče prve stopnje.

Pritožbeno sodišče je glede na vse zgoraj navedeno pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP).