Jedro

Ker je domneva iz četrtega odstavka 125. člena ZPPSL o subjektivnem pogoju izpodbojna, ni logično, da bi imel lahko dogovor o takem načinu plačila pred zapadlostjo terjatve, pomen dokaza prima facie, ki bi sam zase in ne glede na ostala dejstva že omogočal sklepanje, da bi upnik moral vedeti za slabo ekonomsko finančno stanje (bodočega) stečajnega dolžnika in da je zato podan subjektivni pogoj izpodbojnosti. Če bi tovrstnemu dogovoru namreč pripisali takšen pomen, bi ga povzdignili v neizpodbiten dokaz o obstoju subjektivnega pogoja izpodbojnosti. To pa bi bilo v nasprotju s 1. točko četrtega odstavka 125. člena ZPPSL, po kateri je neobičajen način plačila (to je med drugim tudi plačilo »po ovinku«), lahko (le) predpostavka domnevne baze, ki utemeljuje izpodbojno domnevo o subjektivnem pogoju izpodbojnosti dolžnikovih pravnih dejanj.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi v I., II. in III. točki izreka ter se zadeva vrne v tem obsegu v novo sojenje sodišču druge stopnje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka (stečajni dolžnik) uveljavljala, da šest asignacijskih pogodb nima učinka proti stečajni masi. Tako je odločilo, ker je ugotovilo, da je tožena stranka izpodbila domnevo, da je vedela ali bi morala vedeti za slabo ekonomsko-finančno stanje tožeče stranke iz četrtega odstavka 125. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (v nadaljevanju ZPPSL, ki ga je treba uporabiti na podlagi 493. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju).

2. Sodišče druge stopnje je z delom sodbe, ki je pomemben za revizijski postopek, (delno) ugodilo pritožbi tožeče stranke in po spremembi (zavrnilne) sodbe sodišča prve stopnje (delno) ugodilo tožbenemu zahtevku. Sodišče druge stopnje je drugače kot sodišče prve stopnje ugotovilo, da bi tožena stranka morala vedeti za slabo ekonomsko finančno stanje tožeče stranke, kar po njegovem stališču zadostuje za domnevo o obstoju subjektivnega pogoja izpodbojnosti dejanj stečajnega dolžnika. Glede objektivnega pogoja izpodbojnosti je sprejelo stališče sodišča prve stopnje, da je ta izpolnjen.

3. Tožena stranka je vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve postopka. Predlagala je, naj revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, ali pa naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču druge stopnje.

4. Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije. Tožeča stranka je v odgovoru na revizijo predlagala zavrnitev revizije.

5. Revizija je utemeljena.

6. Domneva iz četrtega odstavka 125. člena ZPPSL, da je upnik, v korist katerega je bilo storjeno pravno dejanje iz prvega odstavka 125. člena ZPPSL, vedel ali bi moral vedeti za dolžnikovo slabo ekonomsko-finančno stanje, je izpodbojna. To pomeni, da tožena stranka lahko obrambo v zvezi s subjektivnim pogojem izpodbojnosti dejanj stečajnega dolžnika utemeljuje tudi s trditvami, da domneva iz četrtega odstavka 125. člena ZPPSL ni podana.

7. Sodišče prve stopnje je v obravnavanem primeru tožbeni zahtevek zavrnilo, ker se je v dokaznem postopku (na podlagi izvedenskega mnenja) prepričalo, da tožena stranka kljub plačilu z izpodbijanimi asignacijami ni vedela in tudi ni mogla vedeti za slabo ekonomsko-finančno stanje tožeče stranke. Sodišče prve stopnje je zato presodilo, da subjektivni pogoj za izpodbijanje dejanj stečajnega dolžnika ni izpolnjen, kljub obstoju predpostavk, ki utemeljujejo domnevno bazo iz 1. točke četrtega odstavka 125. člena ZPPSL.

8. Sodišče druge stopnje je drugače kot sodišče prve stopnje presodilo, da bi tožena stranka morala vedeti za ekonomsko finančne težave tožeče stranke. O obstoju tega pogoja je sodišče druge stopnje sklepalo iz Dodatka št. 1 z dne 14. 7. 2005, v katerem sta se pravdni stranki dogovorili o plačilu z asignacijo. Takšno svoje sklepanje je utemeljilo s stališčem, da je tožena stranka pristala na plačilo »po ovinku« samo zato, da je lahko še naprej izvajala delo z dolžnikom v ekonomsko-finančnih težavah (in nato presodilo, da to zadostuje za domnevo o obstoju subjektivnega pogoja izpodbijanja).

9. Plačilo že zapadlih obveznosti z asignacijami v primeru, v katerem tak način plačila nadomesti v pogodbi dogovorjeno plačilo s strani (bodočega stečajnega) dolžnika samega, je v ustaljeni sodni praksi praviloma način izpolnitve, ki po 1. točki četrtega odstavka 125. člena ZPPSL ni običajen, ker odstopa od pričakovanega, v pogodbi dogovorjenega načina izpolnitve dolžnikovih pogodbenih obveznosti. Kot tak je dejstvo, ki praviloma utemelji domnevno bazo iz 1. točke četrtega odstavka 125. člena ZPPSL in s tem domnevo o obstoju subjektivnega pogoja izpodbojnosti iz prvega odstavka 125. člena ZPPSL. Ker pa je domneva iz četrtega odstavka 125. člena ZPPSL o tem pogoju izpodbojna (prim. 6. točko obrazložitve), ni logično, da bi imel lahko dogovor o takem načinu plačila pred zapadlostjo terjatve, pomen dokaza prima facie, ki bi sam zase in ne glede na ostala dejstva že omogočal sklepanje, da bi upnik moral vedeti za slabo ekonomsko finančno stanje (bodočega) stečajnega dolžnika in da je zato podan subjektivni pogoj izpodbojnosti. Če bi tovrstnemu dogovoru namreč pripisali takšen pomen, bi ga povzdignili v neizpodbiten dokaz o obstoju subjektivnega pogoja izpodbojnosti. To pa bi bilo v nasprotju s 1. točko četrtega odstavka 125. člena ZPPSL, po kateri je neobičajen način plačila (to je med drugim tudi plačilo »po ovinku«), lahko (le) predpostavka domnevne baze, ki utemeljuje izpodbojno domnevo o subjektivnem pogoju izpodbojnosti dolžnikovih pravnih dejanj. S tem v zvezi revident zato pravilno opozarja, da sodba sodišča druge stopnje nima razlogov oobstoju subjektivnega pogoja izpodbojnosti, ki bi omogočali preizkus, ali je bilo v obravnavanem primeru materialno pravo (125. člen ZPPSL) pravilno uporabljeno.

10. Podana je absolutna bistvena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in s tem revizijski razlog iz 1. točke prvega odstavka 370. člena ZPP. Revizijsko sodišče je zato moralo izpodbijano sodbo razveljaviti (prvi odstavek 379. člena ZPP).

11. V novem postopku bo moralo sodišče druge stopnje opisano pomanjkljivost odpraviti. Pri tem naj ob odločanju o pritožbi tožene stranke glede subjektivnega pogoja izpodbojnosti upošteva, (1) da je domneva iz četrtega odstavka 125. člena ZPPSL izpodbojna in (2) da je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je po izvedenem dokaznem postopku presodilo, da je tožena stranka to domnevo izpodbila, ker v času izpodbijanih dejanj ni niti vedela niti ni mogla vedeti, da je bila tožeča stranka v slabem ekonomsko-finančnem stanju. Sodišče druge stopnje bo zato moralo v zvezi s subjektivnim pogojem izpodbojnosti ob odločanju o pritožbi tožeče stranke odgovoriti na pritožbene trditve, ki izpodbijajo to presojo sodišča prve stopnje.

12. Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP.