Jedro

V skladu z načelom proste presoje dokazov (prvi odstavek 18. člena ZKP) pravica sodišča, da presoja ali je podano kakšno dejstvo ali ne, ni vezana na nobena formalna dokazna pravila ali z njimi omejena.

Izrek

Pritožba zagovornika obdolžene Š. S. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Po I. odst. 98. člena v zvezi s I. odst. 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) mora obdolženka plačati sodno takso kot strošek kazenskega postopka nastal s pritožbo.

Obrazložitev

S pritožbeno izpodbijano sodbo je bila obdolžena Š. S. spoznana za krivo storitve nadaljevanega kaznivega dejanja tatvine po I. odst. 211. člena KZ. Izrečena ji je bila pogojna obsodba, v okviru katere ji je bila določena kazen osmih mesecev zapora, s preizkusno dobo dveh let ter s posebnim pogojem, da oškodovancema A. I. M. in I. I., v roku enega leta od pravnomočnosti sodbe, plača prisojena premoženjskopravna zahtevka, in sicer oškodovanki v znesku 1.752,75 EUR, oškodovancu pa v znesku 5.184,63 EUR. Po IV. odst. 95. člena ZKP je bila obdolženka oproščena plačila vseh stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke II. odst. 92. člena ZKP. Odvzeti so ji bili zaseženi MP3 predvajalnik in DVD zgoščenke z naslovi N. se seli, N. z. ter S. in sedem palčkov.

Zoper sodbo se je obdolženka po svojem zagovorniku pravočasno pritožila. Sodbo izpodbija zaradi pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi odločbe o premoženjskopravnem zahtevku. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi, zadevo pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje oziroma podrejeno, da prvostopno sodbo spremeni tako, da obdolženko oprosti obtožbe. Uvodoma pritožnik graja odločitev sodišča prve stopnje, da je zavrnilo po obdolženki predlagane dokaze, s čimer naj bi storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka. Z zaslišanjem predlaganih prič je obdolženka hotela dokazovati svojo nedolžnost. Obdolženko se obtožuje, da je vzela nekaj, za kar sploh ni dokazano, da sta oškodovanca posedovala. Sodišče prve stopnje ni kritično presojalo dokazanih dejstev glede tega, kaj sta oškodovanca v resnici imela in kaj naj bi obdolženka protipravno vzela. Izpodbijana sodba se ne ukvarja z delom zagovora, v katerem obdolženka pojasnjuje, da so ji bile določene stvari podarjene. Oškodovanca sta imela v preteklosti težave, zaradi katerih je verjetno, da sta stvari izgubila, zavrgla ali oddala. Dalje pritožnik opozarja na sporno razmerje med oškodovancem in obdolženkinim sinom ter odprt dolg iz tega razmerja kot morebiten motiv za vložitev ovadbe in premoženjskopravnega zahtevka. Priče bi vedele tudi izpovedati o nerednem plačevanju oškodovanca za obdolženkine storitve. Obrazložitev sodbe glede obdolženkine neverodostojnosti ni smiselna. Povedala je, da so ji bili predmeti, ki so bili najdeni pri hišni preiskavi stanovanja, podarjeni. Sodišče prve stopnje je skoraj v celoti priznalo premoženjskopravni zahtevek oškodovancev, ne da bi se ukvarjalo z resnično vrednostjo domnevno ukradenih stvari. Sodišče bi moralo od tožilstva zahtevati dokaze o obstoju stvari, za katere se je zatrjevalo, da so ukradene. Razlogi sodbe so v tem delu nejasni ter v nasprotju sami s seboj, kar kaže na bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki I. odst. 371. člena ZKP. Razumni dvom bi narekoval izrek oprostilne sodbe, saj ni dokazano, da naj bi navedene stvari oškodovanca sploh imela, kaj šele, da bi bilo dokazano, da jih je vzela obdolženka. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do navedb, da so se v hiši oškodovancev sprehajali tudi drugi ljudje (delavci). Sodišče se z ugotavljanjem vrednosti domnevno vzetih predmetov ni ukvarjalo, zato pritožnik izpodbija tudi odločbo o premoženjskopravnem zahtevku.

Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

Višji državni tožilec je v pisnem mnenju, podanem na podlagi določbe II. odst. 445. člena ZKP, predlagal, da sodišče druge stopnje pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Ni se opredelil glede pritožbenih navedb v zvezi s premoženjskopravnim zahtevkom.

V odgovoru z dne 17.03.2010 pritožnik označuje stališče višjega državnega tožilca kot nekritično in neprimerno ter vztraja pri pritožbenih navedbah.

Pritožba ni utemeljena.

Po pregledu kazenskega spisa in pritožbeno izpodbijane sodbe sodišče druge stopnje zaključuje, da je prvostopno sodišče dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno. Razjasnilo je vsa odločilna dejstva. Zbrane dokaze in obdolženkin zagovor je pravilno ocenilo, na tej osnovi pa zanesljivo ugotovilo, da je obdolženka storila nadaljevano kaznivo dejanje tatvine po I. odst. 211. člena KZ. Zato pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in s pravnimi zaključki napadene sodbe, v zvezi s pritožbenimi izvajanji pa še dodaja: Pritožbeno zatrjevana kršitev obdolženkine pravice do obrambe v konkretnem primeru ni podana. V I. odst. 18. člena ZKP je določeno, da pravica sodišča, da presoja ali je podano kakšno dejstvo ali ne, ni vezana na nobena formalna dokazna pravila ali z njimi omejena. S tem je uzakonjeno načelo proste presoje dokazov. Sodišče prve stopnje je ravnalo v skladu s tem načelom, pri čemer je dokazne predloge obrambe zavrnilo in zavrnitev ustrezno pojasnilo že na zapisniku o glavni obravnavi (list. št. ...), pozneje pa še v obrazložitvi sodbe, v skladu z določbo VII. odst. 364. člena ZKP (3. in 4. odst. obrazložitve na list. št. ... in … sodbe). Pravica do izvedbe dokazov v obdolženkino korist je sicer bistven element pravice do poštenega sojenja. V skladu z že ustaljeno sodno prakso vrhovnega sodišča mora sodišče pri odločanju o dokaznem predlogu upoštevati naslednja merila, ki jih sodna praksa postavlja za odločanje o predlogu v smislu 3. alineje 29. člena Ustave RS: 1) glede na načelo proste presoje dokazov sodišče samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost; 2) sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlagata stranki; 3) predlagani dokaz mora biti materialnopravno relevanten; 4) da morata stranki pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti in da je 5) v dvomu šteti vsak dokazni predlog obrambe v korist obdolženca in ga sodišče mora izvesti, razen če je očitno, da ne more biti uspešen. Predlagani dokazi obrambe niso pravno relevantni, kar je zanesljivo zaključilo in obrazložilo tudi sodišče prve stopnje. Zaslišanje predlaganih prič glede njihovega subjektivnega dojemanja obdolženkine poštenosti, nikakor ne more biti dokaz, ki bi ga bilo moč šteti za odločilnega v predmetni kazenski zadevi. Lastništvo zaseženih predmetov je bilo tekom dokaznega postopka dovolj temeljito razčiščeno. Dovolj tehtni pa so tudi argumenti prvostopnega sodišča, ki se nanašajo na zavrnitev predloga za zaslišanje obdolženkinega sina v zvezi z motivom, ki naj bi oškodovanca vodil k pregonu obdolženke.

V nasprotju s pritožbenim očitkom, da sodišče prve stopnje ni kritično presojalo dokazanih dejstev glede tega, kaj sta oškodovanca sploh imela in ali so jima bili navedeni predmeti in denar dejansko odtujeni, sodišče druge stopnje ugotavlja, da temu ni tako. Sodišče prve stopnje je oba oškodovanca temeljito zaslišalo glede vsakega posameznega predmeta ter denarnega zneska. Raziskalo je časovne okvire ter vse relevantne okoliščine izginotja posameznih stvari ter svoje zaključke zanesljivo argumentiralo v obrazložitvi pritožbeno izpodbijane sodbe. Oškodovancema so začele stvari izginjati postopoma in tekom daljšega časovnega obdobja. Kot sta izpovedala, sta posumila, da stvari odnaša obdolženka. Torej sta bila pozorna na posamezne izginule predmete in zato njune podatke oziroma specifikacije vseh odtujenih predmetov (pozneje še dopolnjene), ni mogoče zavrniti kot neverodostojne. Sodišče prve stopnje je povsem logično in s tem prepričljivo obrazložilo zakaj meni, da obdolženkin zagovor glede podaritve zaseženih predmetov ne drži. Še zlasti ne gre verjeti obdolženki, da bi ji oškodovanka podarila DVD zgoščenko z risanko N. z., ki je bila izposojena v celjski osrednji knjižnici. Prav tako je bil pri prepoznavi zaseženega MP3 predvajalnika prepričljiv oškodovanec, ko ga je na glavni obravnavi prepoznal kot svojega in navedel katera glasba je bila nanj naložena, kar se je z vpogledom v datoteke izkazalo za resnično. Povsem utemeljena je tudi dokazna ocena sodišča prve stopnje v zvezi z obdolženkinim zagovorom in pojasnjevanjem, na kakšen način naj bi prišla do denarja, ki ga je oškodovanec (v sodelovanju s policijo) nastavil kot past. Nelogično bi bilo že samo to, da bi oškodovanec obdolženki plačal delo z denarjem, ki ga je prehodno odnesel na policijo, kjer so ga ravno z namenom priprave pasti popisali, namazali z vazelinom in posuli s srebrovim nitratom. Pri tem pa tudi ni mogoče spregledati, da sta dva obdolženki zasežena bankovca izvirala iz denarja nastavljenega v toaletni kovček v oškodovankini kopalnici. Ob upoštevanju navedenega postane neprepričljiva tudi sicer z ničemer izkazana teza obrambe, da naj bi oškodovanca zaradi lastnih težav v preteklosti stvari, za katere se očita obdolženki, da jima jih je odtujila, izgubila, zavrgla ali oddala. Enako velja tudi glede po obrambi izpostavljenega domnevnega motiva oškodovancev. Sodišče prve stopnje je ta domnevni motiv uspešno ovrglo. Res ne gre verjeti, da bi oškodovanca pripravila seznam številnih predmetov, ki naj bi jima izginjali tekom daljšega časovnega obdobja in nato za njihovo odtujitev po krivem obremenila obdolženko, ki sta jo sicer sprejemala kot družinskega člana in jima je bila v precejšnjo oporo. To pa zgolj zaradi domnevnega dolga do njenega sina, katerega pa slednji od oškodovancev sploh ni terjal, vsaj ne po sodni poti kot je razvidno iz spisovnega gradiva. Obramba tudi ne pojasni na kakšen način bi lahko neredno plačevanje obdolženkinega dela po oškodovancu, vplivalo na njegovo odločitev, da jo krivo kazensko ovadi.

V nasprotju z zagovornikom sodišče druge stopnje ugotavlja, da se je prvostopno sodišče dovolj določno opredelilo tudi do navedb, da so se v hiši oškodovancev sprehajali tudi drugi ljudje (2. odst. na 8. strani sodbe). Pri tem pa ne gre spregledati dejstvo, da so oškodovancema denar in predmeti izginjali tekom daljšega časovnega obdobja, tudi ko se gradbena dela na hiši niso opravljala. Prav tako ni sprejemljiv očitek, da naj bi bila obrazložitev izpodbijane sodbe glede obdolženkine neverodostojnosti nesmiselna. Pritožbeno razlogovanje o tem ali je obdolženka sploh vedela kot je MP3 predvajalnik in za koga bi bilo primerneje, da si krajša čas s poslušanjem glasbe s predvajalnika, nikakor ne more dokazno pretehtati nad zaključki sodišča prve stopnje v zvezi z oškodovančevo zelo prepričljivo prepoznavo predvajalnika in njegovim nedvomnim stališčem, da te naprave obdolženi ni podaril. Kot že rečeno, so bili tudi po prepričanju pritožbenega sodišča podatki obeh oškodovancev, njun popis odtujenih predmetov ter tudi priložena dokumentacija za nekatere (fotografije oškodovanke z briljantnimi uhani, račun za stikala, potrdilo Z. b. in izjava B. S.), dovolj zanesljiva podlaga za odločanje sodišča prve stopnje o obstoju kaznivega dejanja. Zato sodišče druge stopnje zaključuje, da prvostopno sodišče ni storilo očitane bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke I. odst. 371. člena ZKP, saj so razlogi sodbe glede obstoja odtujenega denarja in predmetov popolnoma jasni ter med seboj skladni.

Prvostopni izrek o premoženjskopravnem zahtevku temelji na določbi II. odst. 105. člena ZKP in je posledica dejstva, da je bil obdolženka spoznana za krivo obravnavanega kaznivega dejanja. Temelj zanj je najti v prvostopnem krivdnem izreku, enako pa tudi njegovo višino, saj v pretežni meri ustreza višini škode, ki je v opisu kaznivega dejanja. Sodišče prve stopnje je preizkusilo zahtevka oškodovancev glede vrednosti vsakega posameznega predmeta in to obrazložilo v 4. odst. na 10. strani sodbe. Pri tem oškodovanki ni prisodilo 15,00 EUR, ki jih je dobila vrnjene ter 29,00 EUR za DVD zgoščenko S., ki bo vrnjena oškodovanki. Oškodovancu pa ni prisodilo 35,00 EUR za gotovino, ki je bila uporabljena za past in mu je bila vrnjena ter 30,00 EUR za hčerkin brezrokavnik, ki ni bil pod obtožbo. Glede na povsem ustrezno ugotovljen znesek oškodovanja obeh oškodovancev je torej prvostopno sodišče pravilno postopalo, ko jima je prisodilo premoženjskopravna zahtevka. Če tega ne bi storilo bi namreč bistveno kršilo določbe kazenskega postopka iz 11. točke I. odst. 371. člena ZKP, saj bi izrek sodbe nasprotoval sam sebi.

Pritožnik v pritožbi ni pojasnil v čem naj bi se odražala kršitev kazenskega zakona in zato se sodišče druge stopnje do te pritožbeno zatrjevane kršitve ni moglo opredeliti.

V skladu z 386. členom ZKP, po katerem pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki se poda v korist obdolženca, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji, je pritožbeno sodišče preizkusilo še ta del izpodbijane sodbe. Pri tem je ugotovilo, da ni prav nobenih razlogov za njeno spremembo v korist obdolženke. Sodišče prve stopnje ji je za obravnavano kaznivo dejanje izreklo po vrsti in višini povsem ustrezno kazensko sankcijo, to je tako, ki ustreza teži kaznivega dejanja, kriminalni količini, stopnji krivde, okoliščinam, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno ter tudi osebnosti obdolženke. Pritožbeno sodišče zaključuje, da je sodišče prve stopnje ustrezno ugotovilo in pretehtalo vse obteževalne in olajševalne okoliščine. Pri tem je ravnalo pravilno, ko se je odločilo za izrek pogojne obsodbe kot kazenske sankcije opominjevalne narave. Določena kazen osmih mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let bo tudi po prepričanju pritožbenega sodišča zadostila vsem smotrom kazenskopravnega varstva. Tudi glede posebnega pogoja pritožbeno sodišče ugotavlja, da ga je sodišče prve stopnje obdolženki naložilo skladno s III. odst. 50. člena KZ, izpolnitveni rok pa določilo tudi upoštevajoč obdolženkine premoženjske razmere.

Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče, ki ni ugotovilo kršitev zakona iz prvega odstavka 383. člena ZKP, pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

Obdolženkin zagovornik s pritožbo ni uspel in zato mora obdolženka, po določbi I. odst. 98. člena ZKP v zvezi s I. odst. 95. člena ZKP, plačati sodno takso po tarifni št. 7122 kot strošek pritožbenega postopka.