Jedro

Upnik je ugovor pravočasno vložil. Pritožničino stališče, da je sodišče pri odločanju o ugovoru omejeno izključno na dokaze, ki jih je upnik predlagal že v ugovoru in znotraj preizkusnega obdobja, in zato ne sme upoštevati dokazov, ki jih je upnik predložil kasneje, nima opore v zakonu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ustavilo postopek odpusta obveznosti in predlog za odpust obveznosti z dne 29. 10. 2014 zavrnilo.

2. Dolžnica se je zoper sklep pritožila iz vseh pritožbenih razlogov in predlagala, da višje sodišče izpodbijani sklep spremeni ter ugovor zavrne.

3. Upnik je predlagal zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom postopek odpusta obveznosti ustavilo in dolžničin predlog za odpust obveznosti zavrnilo, ker je ugotovilo, da je podan ugovorni razlog proti odpustu obveznosti iz 2. točke prvega odstavka 403. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju – ZFPPIPP, ki določa, da ni pogojev za odpust obveznosti, če dolžnik krši svoje obveznosti iz 384. člena ZFPPIPP.

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je dolžnica upravitelja in sodišče seznanila s tem, da je prejemnica pokojnine, zamolčala pa je, da kot članica volilnih komisij in občinskega sveta prejema prejemke, ki spadajo v stečajno maso. Tako je zamolčala, da je iz naslova sejnin v času osebnega stečaja pridobila prihodke v višini 900,00 EUR, iz naslova dela v volilnih komisijah pa prihodke v višini 487,50 EUR. Sodišče prve stopnje je razložilo, da to, da je dolžnica po razkritju tega dejstva na fiduciarni račun stečajnega upravitelja nakazala vse zneske iz naslova sejnin v statutarno pravni komisiji in članstva v volilnih komisijah, ne spremeni odločitve, saj je predhodno ravnala najmanj nevestno, če ne tudi nepošteno. Sodišče prve stopnje je še upoštevalo, da je dolžnica pravnica, da je celo članica občinskega sveta, predhodno je bila članica statutarno pravne komisije, zato ni prava neuka oseba, kot se sicer skuša prikazati sodišču prve stopnje.

7. Pritožnica najprej navaja, da je sodišče prve stopnje upoštevalo trditve o dejstvih in dokazne predloge, ki jih je upnik podal po izteku preizkusnega obdobja, ki je potekel 4. 12. 2018. 8. Ta ugovor je obrazloženo zavrnilo že sodišče prve stopnje na strani 2/4 obrazložitve izpodbijanega sklepa. Stranki je odgovorilo, da je upnik ugovor vložil pravočasno in da je že v ugovoru podal navedbe v zvezi z zamolčanjem prejemkov iz naslova članstva v statutarno pravni komisiji in volilni komisiji, ter še, da je ugovor na naroku dodatno dopolnil. Ta narok je bil izveden po poteku preizkusnega obdobja, vendar je dolžnica imela primeren rok za odgovor na te navedbe. Sodišče prve stopnje je sprejelo upnikovo pojasnilo, da je imel težave s pridobivanjem dokazov zaradi varstva osebnih podatkov, kar je predstavljalo ovire, da nekaterih dokazov brez lastne krivde ni mogel priložiti prej.

9. Na pritožničin ugovor prekluzije navajanja novih dejstev in dokazov je pravilno odgovorilo že sodišče prve stopnje. Ker pritožnica vztraja pri trditvi, da je upnik v vlogi z dne 7. 1. 2019 dopolnil trditve in predlagal nove dokaze, tega pa sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati, je višje sodišče najprej odgovorilo na ta pritožbeni očitek.

10. Po 404. členu ZFPPIPP mora upnik ugovor proti odpustu obveznosti vložiti do poteka preizkusnega obdobja. Tak ugovor je upnik vložil, kar ni sporno (glej ugovor, vložen 30. 11. 2018; p. d. 66). Upnik je že v tej vlogi navedel, da ne drži, da dolžnica prejema le pokojnino. V letih od 2014 do 2018 je prejemala še dodatne prihodke, ki jih ni prikazala v stečajnem postopku. Za delo v statutarno pravni komisiji občine X. je prejela na sejo okvirno 45 evrov bruto. Komisija je zasedala tridesetkrat. V zvezi s tem je tudi predlagal dokaze. Nadalje je navedel, da je bila dolžnica v istem obdobju tudi članica volilnih odborov in komisij. Tudi tako dobljenih prihodkov ni prijavila. Posamezno nadomestilo znaša okoli 150,00 EUR za posamezne volitve oziroma referendum. Kot tretje je zatrjeval tudi, da je bila dolžnica izvoljena v občinski svet občine X. za čas od 2018 do 2022. Kot svetnica bo prejemala sejnine, kar prav tako ni razkrila upravitelju.

11. Upnik je ugovor proti odpustu obveznosti podal pravočasno in v tem ugovoru tudi v okviru zatrjevanega ugovornega razloga zatrjeval pravno pomembna dejstva, na katere je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev. Za zatrjevanje teh dejstev je predlagal tudi dokaze (glej dokazne predloge, podane za trditve iz prve in druge alineje v ugovoru [p. d. 66] v podnaslovu: Dodatni prihodki in dodatno premoženje stečajne dolžnice). Če je kasneje v okviru že zatrjevanega ugovornega razloga zatrjeval dodatna dejstva oziroma rečeno natančneje: jih je konkretiziral, predvsem pa če je v zvezi s tem predložil dokaze (potrdila Ministrstva za finance o izplačilih), s tem ni bil prekludiran. To jasno izhaja iz petega odstavka 405. člena ZFPPIPP. Ta določa, da sodišče na naroku za obravnavo ugovora proti odpustu obveznosti izvede dokaze o razlogu, ki se uveljavlja z ugovorom, in odloči o ugovoru na podlagi izida dokazovanja. Bistveno je torej, da je upnik ugovorni razlog pravočasno uveljavljal. Pritožničino stališče, da je sodišče pri odločanju o ugovoru omejeno izključno na dokaze, ki jih je upnik predlagal že v ugovoru in znotraj preizkusnega obdobja, zato ne sme upoštevati dokazov, ki jih je upnik predložil kasneje, nima opore v zakonu. Tako stališče bi tudi nerazumno oviralo upnikovo pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave v primeru, ko se dolžnik upnikovim navedbam upira in procesno prevalila trditveno in dokazno breme nazaj na upnika. Višje sodišče zaključuje, da sklep sodišča prve stopnje v tem delu ni obremenjen z relativno bistveno kršitvijo določb postopka.

12. Pritožnica v nadaljevanju navaja, da dohodki iz naslova dela v volilnih odborih in komisijah in statutarno pravni komisiji občine Postojna niso redni prejemek iz 3. točke drugega odstavka 384. člena ZFPPIPP. Tudi tako želi prepričati višje sodišče, da ni kršila dolžnosti, da upravitelja obvešča o teh dohodkih.

13. To ne drži, saj mora dolžnica upravitelju med postopkom nemudoma sporočiti vsako spremembo podatkov iz 1. do 3. točke drugega odstavka ZFPPIPP, kar pomeni, vsako spremembo premoženja, ki spada v stečajno maso, in ne samo tisto spremembo, ki je posledica dodatnih rednih prihodkov (glej prvo alinejo 1. točke drugega odstavka 384. člena ZFPPIPP). To, da zakon v 3. točki drugega odstavka 384. člena izrecno omenja še redne prejemke, je le izraz težnje zakonodajalca po še dodatni jasnosti zakonskega teksta. Višje sodišče zato posebej ne odgovarja na tisti del pritožbenih izvajanj, v katerih pritožnica navaja, da ti prejemki niso redni prejemki iz 3. točke drugega odstavka 384. člena ZFPPIPP, ter še, da so bili ti prihodki, gledano s točke uvedbe stečajnega postopka, bodoči in negotovi prihodki.

14. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno opozorilo, da samo dejstvo, da je pritožnica tako izplačane prihodke vrnila v stečajno maso (pri čemer višje sodišče opozarja, da gre le za znesek iz naslova sejnin za delo na občini X. v višini 900,00 EUR; glej zapisnik naroka z dne 8. 1. 2019), ne more biti odločilno. Bistveno je, da je dolžnica svojo obveznost iz 384. člena ZFPPIPP prekršila, zneske pa je vrnila v stečajno maso šele, ko je bilo to odkrito; povedano natančneje: ko je upnik na to opozoril v ugovoru, pri čemer ni mogoče spregledati upnikovega dolgoletnega prizadevanja, vztrajanja za uspeh v postopku odpusta obveznosti. Ko dolžnica sedaj v pritožbi navaja, da je v stečajno maso vrnila tudi prejemke za delo v volilnih komisijah (435,00 EUR), in še, da si je tudi ta denar izposodila, višje sodišče odgovarja, da dolžnica brez soglasja sodišča posojilne pogodbe ne sme skleniti. Dolžnica je torej tudi s tem dejanjem kršila dolžnosti, ki jih ima v času trajanja stečajnega postopka (prva alineja 2. točke prvega odstavka 386. člena ZFPPIPP; glej tudi 2. točko prvega odstavka 403. člena ZFPPIPP; o tem je bila pritožnica na naroku, na katerem je vložila predlog za začetek stečajnega postopka, izrecno poučena).

15. Višje sodišče se tudi ne strinja s pritožbenim argumentom, da zavrnitev predloga za odpust obveznosti ni sorazmerna s težo kršitve (zneski prejemkov). Ne samo, da je dolžnica kršila določbe 384. člena ZFPPIPP, višje sodišče dodaja, čeprav se takega odgovora običajno vzdrži, da ravnanje dolžnice nasprotuje namenu odpusta obveznosti in standardu poštenega in vestnega stečajnega dolžnika iz prvega odstavka 399. člena ZFPPIPP. Do odpusta obveznosti je upravičen tisti dolžnik, ki je pred in po začetku stečaja ravnal vestno in pošteno. Ta pravni standard od dolžnice zahteva, da ne upošteva le svojih koristi temveč tudi pravice nasprotne stranke, to pa je upnikov, da se kar v čim večji meri poplačajo iz dolžničinega premoženja. Šele takrat ima pravico do odpusta obveznosti. Po prepričanju višjega sodišča se dolžnica spreneveda, da ni vedela, da to premoženje ne sodi v stečajno maso.

16. Najprej višje sodišče opozarja, da je bila dolžnica o dolžnosti iz 384. člena ZFPPIPP jasno in natančno poučena že na naroku, na katerem je vložila predlog za začetek stečajnega postopka. Pritožnica je premoženje (v višini 900,00 EUR, sedaj pritožbeno zatrjevano tudi 435,00 EUR) vrnila v stečajno maso šele takrat, ko je na to izrecno opozoril upnik. Ne samo to. Izplačila, ki so bila izplačana za delo v volilnih komisijah in odborih, so bila v celotnem štiri letnem obdobju opravljena na transakcijski račun tretje osebe in s tem povsem izven nadzora upravitelja in upnikov. Na to je upnikov pooblaščenec na naroku upravičeno opozoril (glej zlasti navedbo v petem odstavku na strani 4 zapisnika z dne 8. 1. 2019). V zvezi s tem je odveč pritožbeni poskus pritožnice, da bi na višje sodišče vplivala z izpostavljanjem starosti in slabega zdravstvenega stanja in celo, da si dolžnica s temi občasnimi opravili (funkcijami) krajša čas in popestri življenje, kar v primeru, če do odpusta ne pride, ne bo več opravljala. Takega pristopa, pa čeprav gre za navedbe, ki so zapisane v pritožbi, vloženi po pooblaščenki, višje sodišče ne sprejema; je nasprotno standardu vestnosti in poštenja. Dolžnica je še na naroku za obravnavanje ugovora (višje sodišče je vsebino upnikovega ugovora v zvezi s temi prihodki zgoraj izrecno izpostavilo in povzelo) zatrjevala, da ne ve, na kateri račun so bili ti zneski nakazani, da ji ni znano, čigav je račun, na katerega je opozoril upnik. Po poizvedbi sodišča pri banki se je nato izkazalo, da gre za račun tretje osebe, tj. A. B. (glej p. d. 89); taistega torej, v hiši katerega dolžnica živi, ki je to hišo kupil od dolžnice na prisilni javni dražbi, ki je njen dolgoletni dober prijatelj in ji pomaga v življenju, kot to sama zatrjuje (glej na primer Odgovor na ugovor z dne 22. 12. 2016). Tako ravnanje je v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja, ki mu sodišče prve stopnje utemeljeno ni nudilo varstva. Pritožbeno zatrjevanje, da iz tega ne izhaja, da bi dolžnica dala soglasje za izplačilo teh zneskov izven stečaja, torej ne more biti uspešno, poleg tega, da tudi ne more biti odločilnega pomena, saj je bistveno, da o temu delu stečajne mase upravitelj ni bil obveščen.

17. Izrecno zatrjevani pritožbeni razlogi niso utemeljeni. Ker tudi niso podani razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP), je višje sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

Ta pisni odpravek se ujema z elektronskim izvirnikom sklepa.