Jedro

Dejstvo, da tožnica ni lastnica stavbe, ni odločilno, saj je pod pojmom tuja stvar iz 198. člena OZ treba razumeti vsakršno tujo pravico (obligacijsko, stvarno ali intelektualno) in ne zgolj lastninsko.

Ker zakonske zamudne obresti nimajo več valorizacijske funkcije, dejstvo, da je uporabnina nečista denarna terjatev, nima nobenega vpliva na začetek teka zakonskih zamudnih obresti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (I/1. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 792,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 03. 2008 dalje (I/1. točka izreka); kar je tožeča stranka zahtevala več ali drugače glede glavnice ali glede zamudnih obresti, je zavrnilo (I/2. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo obveznost plačila 1.005,29 € stroškov tožene stranke (II. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe se pritožuje tožena stranka iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tečejo zakonske zamudne obresti od 13. 12. 2010 dalje do plačila. Navaja, da je izpodbijana sodba napačna ter da je sama s seboj v nasprotju, zaradi česar je ni mogoče preizkusiti. Sodišče je odločalo o zahtevku, ki se nanaša na plačilo uporabnine. Odločilo je, da je pravna podlaga tega zahtevka 190. člen Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/01 in nasl., v nadaljevanju OZ), pri čemer se je, v nasprotju z zatrjevanji toženca, postavilo na stališče, da je podana aktivna legitimacija tožeče stranke, saj je imela dejansko pravico uporabljati stavbo, v kateri prebiva toženec. Po mnenju sodišča ni potrebno, da bi tožeča stranka poleg tega izkazala tudi formalno lastništvo na navedeni stavbi. Takšno naziranje sodišča je zmotno. Podano pa je tudi nasprotje med izrekom sodbe in njeno obrazložitvijo glede teka zakonskih zamudnih obresti. Iz izreka namreč izhaja, da je tožena stranka dolžna plačati zakonske zamudne obresti od 13. 03. 2008. Iz obrazložitve sodbe pa izhaja stališče sodišča, da je uporabnina nečista terjatev, ki je bila določena šele z odločitvijo sodišča (decembra 2010) ter da bi bila tožeča stranka obogatena, če bi ji bile obresti prisojene od marca 2008 dalje, kar pa ni namen instituta neupravičene obogatitve. Poleg tega pa je sodišče tožeči stranki priznalo obresti celo pred vložitvijo tožbe. Tožba je bila namreč vložena šele 17. 03. 2008. Tožena stranka sicer meni, da je prišlo pri pisanju sodbe zgolj do očitne pomote ter da je sodišče, glede na datum obravnave 13. 12. 2010 in samo razlogovanje, razsodilo, da je tožeča stranka upravičena do obresti zgolj od dneva, ko je bil odmerjen znesek uporabnine, to je od 14. 12. 2010. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Že sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da za obstoj aktivne legitimacije tožeče stranke zadostuje, da je slednja v obdobju, na katerega se iztoževana terjatev nanaša, imela pravico uporabljati oziroma izkoriščati stavbo, v kateri prebiva toženec. Dejstvo, da tožeča stranka ni lastnica te stavbe, ni odločilno, saj je pod pojmom tuja stvar iz 198. člena OZ, na katerem temelji obravnavani zahtevek za plačilo nadomestne koristi oziroma uporabnine, treba razumeti vsakršno tujo pravico (obligacijsko, stvarno ali intelektualno) in ne zgolj lastninsko, kot zmotno meni pritožnik.

5. Zavrniti je treba tudi pritožbene navedbe, s katerimi tožena stranka izpodbija odločitev sodišča prve stopnje glede teka zakonskih zamudnih obresti od prisojene glavnice. Nasprotja med izrekom sodbe, iz katerega izhaja, da je toženec dolžan plačati zakonske zamudne obresti od 14. 03. 2008 dalje, in obrazložitvijo ni. Sodišče prve stopnje se je po nepotrebnem ukvarjalo z vprašanjem, ali je uporabnina nečista terjatev, določena šele z odločitvijo sodišča prve stopnje. To dejstvo namreč na začetek teka zakonskih zamudnih obresti ne vpliva, ker zakonske zamudne obresti nimajo več valorizacijske funkcije. Kot pravno podlago obrestnega dela zahtevka je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določilo 193. člena OZ, po katerem mora nepošteni pridobitelj vrniti plodove in plačati zamudne obresti od dneva pridobitve, pošteni pa od dneva vložitve zahtevka. Ker je ugotovilo, da toženec ni bil nepošten, je obresti prisodilo od 14. 03. 2008, ko je tožeča stranka vložila obravnavano tožbo (podatek na dohodni štampiljki na list. št. 3), dalje. Pritožbenemu stališču, da gredo tožeči stranki zakonske zamudne obresti kvečjemu od 14. 12. 2010 dalje, zato ni mogoče slediti.

6. Uveljavljani pritožbeni razlogi torej niso utemeljeni, niso pa podani niti razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu (I/1. točka izreka) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.