Jedro

Izterljivost je treba razumeti kot solventnost dolžnika (cessusa), ne pa morda kot zagotovilo, da bo cessus terjatev tudi pravilno (prostovoljno) izpolnil. Dogovor o odgovornosti za izterljivost terjatve se v dvomu nanaša tudi na (ne)izterljivost, do katere pride po odstopu terjatve - s pogojem, da je bil prevzemnik pri izterjavi skrben in je glede terjatve ukrenil vse, da bi preprečil njeno poznejšo neizterljivost.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se pritožba tožene stranke zavrne ter se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v celoti ugodilo dajatvenemu tožbenemu zahtevku. Pri tem se je sklicevalo na pogodbeno dogovorjeno odgovornost za izterljivost odstopljene terjatve ter na določbo 443. člena ZOR - in uveljavilo odgovornost tožene stranke kot odstopnika (cedenta) za izterljivost terjatve, ki jo je odplačno odstopil tožeči stranki kot prevzemniku (cesionarju). Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo pritožbi tožene stranke in prvostopenjsko sodbo spremenilo tako, da je zahtevek zavrnilo. Svojo odločitev je oprlo na takšno razlago določbe 443. člena ZOR, po kateri ob uporabi določbe drugega odstavka 508. člena ZOR odstopnik tudi v primeru, ko je prevzel odgovornost za izterljivost odstopljene terjatve, jamči le za njeno izterljivost (solventnost dolžnika odstopljene terjatve - cessusa) v trenutku odstopa terjatve.

Zoper takšno sodbo vlaga državna tožilka zahtevo za varstvo zakonitosti. V njej uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava, ki naj bi bila v tem, da sodišče druge stopnje ni uporabilo določbe prvega odstavka 444. člena in 308. člena ZOR, napačno pa je uporabilo 443. člen ZOR. Predlaga, naj Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da bo zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zahteva za varstvo zakonitosti je bila poslana obema pravdnima strankama, ki nanjo nista odgovorili.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Terjatev je bila odstopljena z odplačno pogodbo. Med strankama ni bilo spora o tem, da je odstopljena terjatev v času odstopa pa tudi pozneje obstajala. Svojo obveznost iz 442. člena ZOR je torej tožena stranka izpolnila.

Vprašanje odgovornosti za izterljivost odstopljene terjatve ureja določba 443. člena ZOR. V spornem primeru je bila terjatev odstopljena namesto izpolnitve odstopnikove obveznosti do prevzemnika, zato je treba pri presoji nastalega pravnega razmerja upoštevati tudi določbo prvega odstavka 444. člena in, ker gre za vrsto nadomestne izpolnitve, tudi določbe 308. člena ZOR. Po določbi prvega odstavka 443. člena ZOR odgovarja odstopnik za izterljivost odstopljene terjatve (le), če je to dogovorjeno. Obe sodišči sta ugotovili, da sta se pravdni stranki dne 14.1.2000 v 6. členu pogodbe o odstopu terjatve izrecno dogovorili, da odstopnik odgovarja prevzemniku ne le za obstoj terjatve, ampak tudi za njeno izterljivost oziroma glede stroškov in obresti za njeno iztožljivost. Tožeča stranka se je torej utemeljeno sklicevala na pogodbeno dogovorjeno strožjo odgovornost odstopnika od zakonske. Nadalje tudi ni bilo spora o tem, da je bil dolžnik odstopljene terjatve v trenutku cesije (sklenitve pogodbe o odstopu) solventen in da je bil zoper njega dne 5.5.2000 začet postopek prisilne poravnave, ki se je končal s sklepom o potrditvi prisilne poravnave, na podlagi katerega lahko upniki zahtevajo plačilo le 20 % svojih terjatev.

Ob nespornem dejstvu, da je tožena stranka z dogovorom prevzela odgovornost za izterljivost odstopljene terjatve, je bilo v tem sporu treba razrešiti materialnopravno vprašanje, kaj sploh je izterljivost terjatve in po katerem trenutku se (pogodbeno sprejeta odgovornost za) izterljivost presoja: ali je pri odstopu namesto izpolnitve odstopnik svoje obveznosti prost, če je bila odstopljena terjatev izterljiva takrat, ko jo je odstopil, ali pa odgovarja tudi za neizterljivost, do katere pride pozneje.

Kaj je izterljivost, ZOR ne določa. Pojem bi lahko podrobneje opredelili stranki v pogodbi o odstopu terjatev, vendar tega nista storili. Teorija poudarja, da je brez takšnega posebnega dogovora treba izterljivost razlagati ozko, tako da ne predstavlja prevelikega bremena za odstopnika (cedenta). Izterljivost je treba razumeti kot solventnost dolžnika (cessusa), ne pa morda kot zagotovilo, da bo cessus terjatev tudi pravilno (prostovoljno) izpolnil. Tako npr. Juhart, Cesija - pogodbeni odstop terjatve, GV, Ljubljana 1996, str. 173. Izterljivost je stanje, ki cesionarju omogoča, da pride do izpolnitve terjatve. Način, kako pride do izpolnitve, ni pomemben (Juhart, ravno tam). Vrhovno sodišče ugotavlja, da tudi ob upoštevanju takšne, zožujoče in za odstopnika ugodne razlage pojma izterljivost, odstopljena terjatev (za znesek 80%) ni izterljiva. V tem delu je namreč zaradi učinkov sklenjene in potrjene prisilne poravnave, do katere je lahko prišlo bodisi zaradi prezadolženosti ali dalj časa trajajoče insolventnosti cessusa (primerjaj prvi odstavek 5. člena ZPPSL), odstopljena terjatev neizterljiva (prvi odstavek 63. člena ZPPSL).

ZOR ne daje neposrednega odgovora, na kateri čas se nanaša odstopnikova pogodbena odgovornost za izterljivost terjatve. Tudi sodna praksa odgovora ni izoblikovala, v pravni teoriji pa je mogoče najti stališče, naj bo časovna dimenzija odgovornosti (za insolventnost) identična kot pri odgovornosti za obstoj terjatve. Cedent odgovarja za stanje stvari v trenutku cesije (Juhart, str. 173). Avtor se zadovolji z apodiktično trditvijo, da je tako, ne navaja pa posebnih argumentov za takšno stališče. Enako stališče ob pravno identični ureditvi za Hrvaško zastopa, tudi brez posebne utemeljitve, npr. Vilim Gorenc v delu Zakon o obveznim odnosima s komentarom, Zagreb 1998, str. 573. Nekoliko nejasno in dvoumno izraženo Cigojevo stališče vodi k drugačnemu sklepu. Poseben dogovor o prevzemu odgovornosti za izterljivost odstopljene terjatve naj bi bil potreben le glede neizterljivosti, ki je nastala potem, ko je bila terjatev odstopljena: če je postala terjatev neizterljiva že takrat, ko je bila še v cedentovem premoženju, bi bilo prav, da bi to izgubo nosil cedent, da za terjatev jamči (razen če jo odstopi s to lastnostjo: kot neizterljivo). Ko se stranki glede jamčevanja za izterljivost dogovorita, se lahko dogovorita glede plačilne nesposobnosti, ki nastane iz vzrokov, ki se pokažejo šele pozneje (Cigoj, Komentar obligacijskih razmerij, 1984, str. 1294, 1295).

Vrhovno sodišče v ZOR ne najde opore za stališče, naj pogodbeno sprejeta odgovornost cedenta za izterljivost odstopljene terjatve v dvomu velja le glede izterljivosti v času odstopa. Nasprotno, več razlogov govori za drugačno stališče. Kvaliteta terjatve, s tem pa tudi njena vrednost, je odvisna tudi od bonitete dolžnika. Splošno načelo enake vrednosti dajatev (15. člen ZOR) zahteva, naj bo terjatev, ki je bila odplačno odstopljena za polno (nominalno) vrednost, ne le resnična, ampak tudi dobra (kvalitetna, izterljiva - nomen bonum). Za takšno stališče govori tudi okoliščina, da je stik z dolžnikom vzpostavil odstopnik in je tudi zato primerneje, naj breme insolventnosti - ta je osebna okoliščina na dolžnikovi strani - nosi prvotni upnik, to je odstopnik. Treba je upoštevati, da je prevzemnik izpostavljen določenemu riziku že s tem, kako ozko teorija razlaga pojem neizterljivosti: odstopljena terjatev je dobra, torej izterljiva in brez napake, četudi je dolžnik ne plača prostovoljno - za težave ob izterjavi odstopnik ne jamči (glej zgoraj). Res je, da rizik nepričakovane (poznejše) neizterljivosti predstavlja za odstopnika težko breme, ravno zato pa je potreben poseben dogovor, če naj ta rizik ostane na njem še tudi po odstopu terjatve. Treba je upoštevati tudi to, da pri odstopu namesto izpolnitve prejemnik izgubi svojo terjatev do odstopnika: ta je z odstopom terjatve do (insolventnega) cessusa tako dosegel ekonomski učinek (polnega) plačila svoje obveznosti, za to pa je žrtvoval le terjatev, ki bi je t-udi sam ne mogel izterjati. Ti razmisleki torej govorijo za takšno razlago 443. člena ZOR, naj se dogovor o odgovornosti za izterljivost terjatve v dvomu nanaša tudi na (ne)izterljivost, do katere pride po odstopu terjatve - s pogojem seveda, da je bil prevzemnik pri izterjavi skrben in je glede terjatve ukrenil vse, da bi preprečil njeno poznejšo neizterljivost. K takšni razlagi navaja tudi besedilo določbe 442. člena ZOR: ta govori o odstopnikovi odgovornosti za obstoj terjatve in jo izrecno veže na trenutek, ko je terjatev odstopljena. V 443. členu, ki samostojno ureja vprašanje odgovornosti za izterljivost, takšne časovne omejitve ni.

Ob takšnem pravnem stališču se izkaže, da je tožena stranka v 6. členu pogodbe o odstopu terjatev prevzela odgovornost za pozneje nastalo neizterljivost odstopljene terjatve. Tožeča stranka je torej utemeljeno zahtevala plačilo zneska v višini neizterljivega dela odstopljene terjatve.

Glede na navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 380. člena v zvezi z drugim odstavkom 391. člena ZPP izpodbijano sodbo spremenilo in zavrnilo pritožbo tožene stranke ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.